Resnično življenje
| Resnično življenje Vika Razlagova |
| |||||||||||||
Ali je vedela, da bo življenje toliko težkih žrtev zahtevalo od nje, ko je stopila v svoj prvo dekliško dobo? Ali je slutila, da bo čez par kratkih let usahnil cvet na njenih rožnocvetočih licih, da se bodejo njene oči predale solzam težke in bridke bolesti, ki jih bo uničevalo življenje, tako lepo in upov polno? Ne! Vedela ni, — slutila ni, da ji bodejo vse nade v bodočnost vsahnile, kakor cvet sredi poljan, ki se je ravnokar odprl! Še so odmevi tihe sreče trepetali v njenem srcu in kakor bi slišala angelsko himno, je prisluškovala dan za dnem, sladkim melodijam svojega srca in vedela le eno, da živi in ljubi in da je ljubljena ...
S tisočerimi vezmi je navezala svoje življenje na človeka, brez katerega se ji je zdelo življenje nemogoče ... In ko so ji njegove ustnice šepetale besedice ljubezni, ki je ni poznalo njegovo srce, se je ljubeče zazrla v njegov obraz ter zrla dolgo in nepremično, da je slednjič povesil pogled! Ni videla laži v njegovih očeh, ne hudobije v njegovem srcu. Verjela je samo eno, da jo ljubi, in slišala burno utripanje svojega srca, ki ji je venomer govorilo v odmevih njegove pesmi: ljubim te!
S tistim dnem pa se je zapečatila njena bridka usoda. Bližala se je križu, da ga vzame na svoje rame ter ga nosi skozi življenje s krvavečim srcem, — križu, ki bo njen delež do groba! —
Želela se je za vedno zvezati s človekom, ki ga je ljubila vroče in vdano, kateremu je posvečala sleherno misel svoje duše. A on? Kolikokrat je divjal v njegovem srcu srd nad to nežno ljubeznijo, ki mu jo je izkazovala ona. Toda na zunaj ji ni pokazal tega nikdar. Hlepel je po njenem lepem posestvu, ki ga je podedovala po svojih starših. Bila je edina hčerka in tako ni pogrešala ničesar. On ni imel drugega kakor lepo postavo in zapeljive oči! Tako si je pridobil njeno srce. Staršev ni imela več. Tako ji ni mogel nikdo zabraniti združitve z njim. Dobivala pa je od vseh strani nepodpisana pisma, ki so ji razkrivala slabe strani njegovega dosedanjega življenja. A ona? Verjela ni neznanim osebam, ki so ji želele dobro ter jo trgale od človeka, ki je ni ljubil nikdar. Tako je nastopila z njim zakonsko pot.
Minuli so meseci, — tiho in mirno jima je potekalo življenje ... Kolikokrat je zrla na njega z ljubečim pogledom, ko se je zmučen vrnil od dela ter počival ob njeni strani.
Ob onih lepih večerih še ni vedela, kako bridki in trpljenja polni dnevi jo še čakajo ob strani tega človeka ... Ni mislila, da jo bodo vse one svetle in lepe nade, ki jih je stavila nanj, tako bridko varale. Ni verjela in tudi ne bi mogla verjeti, če bi ji kdo prerokoval, da jo bo življenje tako ponižalo kot je ponižalo njo.
Nekaj mesecev po poroki pa je začel zanemarjati delo in njo. Dneve in noči je prebil v gostilni ter se vračal vinjen pozno v noč. Ona ga je prosila sklenjenih rok, naj se poprime zopet dela, naj bo tak kot so drugi, dober in blag. Toda njene ljubeče prošnje ga niso ganile. S kletvijo na ustih je odšel od nje! Kam, ni vedela nikdar ...
Tako ji je potekalo življenje. Noči in noči je prečula misleč, da se vrne, dober in blag ter prosi odpuščanja. A tega dne ni dočakala nikdar ... Vračal se je po dolgih dnevih z jezo v srcu, preklinjajoč njo, ki ni zakrivila nikdar ničesar! Njo, ki mu je darovala vso ljubezen svojega srca! Ker je bila tako ranjena njena ljubezen, je začela hirati od dne do dne. Klonila je pod težo dela, skrbi in bolesti. Njen prej tako cvetoč obraz je začel bledeti. Nekega popoldne se je onemogla zgrudila ob ognjišču, iz njenih ust pa se je izvil težek vzdih z besedico — »končano«! Zbrala je zadnje moči, da je prispela do postelje. Legla je. Nikogar ni bilo ob njeni strani, ko je izročala svojo dušo Bogu ter tako končala trnjevo pot svojega križanega življenja ...
On pa, ki je zanj izkrvavelo njeno srce, se je tiste ure veselil v družbi svojih prijateljev ter jim vinjen obljubljal večno prijateljsko zvestobo ...
Tako je končala življenje ona, ki je tako hrepenela po sreči in ljubezni, pa je ni dosegla prej, dokler ni našla njena trpeča duša miru, pokoja in ljubezni na srcu večne sreče ... — Njeno pot pa jih hodi še mnogo, — premnogo! —