Resnična - neresnična povest

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Resnična – neresnična povest.
Fran Ločniškar
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
Izdano: Mladika 2/8 (1921), 122–124
Viri: dLib 8
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Moj prijatelj Jurij Gabrovec je človek, da mu ni kaj reči. Nikoli še ni imel opravila ne s sodiščem, ne z drugimi nadzorovateljicami javnega nereda, tedaj državljan prve vrste, kot smo sploh pošteni Slovenci, pa naj bomo pod to ali ono državno zastavo.

O zasebnih zadevah prijatelja Jurija imam omeniti le to, da je in ostane samec, ker si je izbral tak stan. ki se nikdar ne da spraviti v sklad z ženitvijo. On je namreč literat.

Pripetil pa se je prijatelju Gabrovcu kot literatu — ono leto, ko so narodi sklenili večno zvezo, tak zagoneten slučaj, da ne sme ostati skrit širši javnosti.

V tistem letu tedaj, ko ljudje niso drugega brali kot politične liste in še v teh največ na zadnji strani, kaj se prodaja in kupuje, se je slabo godilo prijatelju Gabrovcu. Prodajati ni imel česa. kupovati ne s čem. Poleg tega so leposlovni listi toliko kot usahnili in literati po poklicu so si morali na razne postranske načine služiti svoj kruh. Najbolj so jo zadeli oni, ki so postali prekupci. Od teh se ni nihče več pojavil na literarnem polju.

Gabrovec pa je hotel ohraniti svojo čast in vest neomadeževano. A spoznal je kmalu, da so ideali slabe molzne krave in hočeš — nočeš, moral je začeti pisati podlistke za tedanji najboljši dnevnik, imenovan »Srečonosec«. Žal, da Gabrovcu ni prinesel posebne sreče. Prvič mu niso podlistkov pošteno plačevali, drugič bi bil prišel kmalu zaradi tega podlistka s cenjenimi nadzorovateljicami javnega nereda v resen konflikt, ki bi se bil lahko končal za Gabrovca prav dramatično in velekritično.

Stvar je bila taka: Gabrovec je napisal za »Srečonosca« zelo dolg, prelep podlistek. Pod naslov pa je pripisal zelo privlačen pristavek »resnična povest«, kar bi bilo z ozirom na bralce »Srečonosca« popolnoma v redu, V tem podlistku je opisoval žalostne razmere vdove svojega prijatelja, ki je s svojo lepo hčerjo Olgo pretrpela vse križe vojnih časov. V Olgo se zaljubi lep fant, pameten in reven, kot je že to po navadi. Zdaj pa doleti vdovo in njeno hčer nenadna sreča. Umri je Olgin stric in zapustil njej in materi polen kovčeg starih in novih srebrnih goldinarjev. Bil je namreč tudi vojni prekupec, kot vsak tretji človek v tistih časih. Na koncu povesti je Gabrovec zapisal, da bo v kratkem poroka srečnega para.

Podlistek je splošno ugajal, kar je razvidno že iz tega, da je uredništvo dobivalo celo pisma z vprašanji, kje in kdaj se bo vršila poroka lepe in bogate Olge.

Gabrovec je začel pisati že drugi podlistek, ko se nekega dne pojavi pred njegovimi vrati mož postave in mu izroči povabilo k slavni redarstveni oblasti.

Tisto noč Gabrovec ni mogel spati. Premišljeval je, kaj bi bil naredil, da ga vabijo v urad, ki ni bil prav v nikaki zvezi z njegovim idealnim opravilom.

Drugo jutro je že stal točno ob določeni uri pred policijskim gospodom, ki je rekel s pristnim uradnim glasom: »Gospod Gabrovec, Vi ste tedaj pisatelj onega podlistka v »Srečonoscu?«

»Da, jaz sem, gospod, vendar opomnim takoj, da mi je popolnoma nerazumljivo, kaj ima slavna redarstvena oblast s tem opraviti, ker — —« »Takoj boste izvedeli, kaj ima opraviti,« je rekel gospod, stopnjevaje svoj uradni glas posebno pri besedi »opraviti«. Nato je vzel v roke podlistek, kjer je bilo neko mesto debelo podčrtano z rdečim svinčnikom.

Gabrovec je napenjal oči, da bi prebral kočljivo mesto, a gospod uradnik je začel zopet: »Vi ste nam v tem-le podlistku nehote odkrili veliko zalogo srebrnega denarja, ki je danes državna last in se mora oddati, kot je bilo že javno razglašeno. Zato zahtevamo od Vas, da nam daste natančen naslov dotične gospe — vdove Vašega prijatelja, ki nastopa v povesti.«

Tako začudeno Gabrovec še ni pogledal v svojem življenju. »Lepo Vas prosim, gospod,« se je nasmehnil v zadregi, »to je vendar povest, Jaz sem literat in to je izrodek moje domišlije. Vse do pičice je izmišljeno.«

»Prosim! Ali ne stoji pod naslovom pristavek »resnična povest?« Kar je resnično, vendar ne more biti izmišljeno! Poživljam Vas tedaj, da mi takoj naznanite natančno ime in stanovanje one gospe!«

»Kaj takega vendar ne morete zahtevati od mene, česar mi ni mogoče izpolniti, ko je vendar vsa povest izmišljena,« je zajecljal Gabrovec, videč, da se mož ne razume na literaturo.

»Čemu pa potem pišete, da je povest .resnična’ in vodite s tem tudi oblast za nos. Že v tem tiči povod, da Vas kaznujemo.«

»Storite kar veste, da je dolžnost policije, toda jaz bom do skrajnosti branil svoboščine literature.«

»Pri nas boste malo dosegli, gospod! Mi smo oblast, da ne pozabite tega!«

Gabrovcu pade zdaj boljša misel v glavo, zato pravi ponižno: »Dovolite, gospod, da Vam še enkrat pojasnim vso zadevo. Jaz te povesti nisem pisal ne za policijo in ne proti policiji, temveč edino-le za ljudi. Ker pa ljudje najrajši bero resnične povesti, zato sem tudi jaz vtaknil v naslov ta pristavek.«

»Če je stvar res taka, seveda ne bo kakih posledic. Vendar — jaz moram akt rešiti. Kaj naj napišem nanj? Da dotična »resnična povest« ni resnična? Moj predstojnik mi da za tako nesmisel uradno brco. To mora na vsak način popraviti oni, ki je stvar zagrešil — in to ste Vi, gospod Gabrovec. Zato Vas pozovem, da priobčite v par dneh v »Srečonoscu« nekako tako-le pojasnilo: »Podpisani izjavljam, da je moja »resnična povest« izmišljena, ker bi bila sicer morala dotična gospa-vdova, ki nastopa v tej povesti, že pred časom oddati svoje podedovano srebro policiji v stalno varstvo«. In svoj podpis.«

»Karkoli hočete,« pravi Gabrovec, »samo da bom imel mir, ker do danes še nisem bil v tem poslopju.«

Odšel je ves zmešan naravnost v uredništvo »Srečonosca,« da bi priobčil zahtevani popravek.

Toda urednik s tem nikakor ni bil zadovoljen.

»To ni mogoče, to ni mogoče,« je skakal po sobi kot iz uma. »Kaj nam porečejo ljudje? Da lažemo — in to celo pod naslovom »resnična povest«! Ljudje izgube na ta način še tisto trohico zaupanja do naših listov, ki jo še imajo.«

In Gabrovec je moral zopet na policijo k podajanjem. Nerad sicer, a bal se je zamere tu in tam.

S trepetajočim srcem je stopil spet pred strogega uradnika. Zdaj je bilo ropotanje še večje kot prvič. Gospod uradnik je začel celo sumiti, da je tudi uredništvo v kaki zvezi z ono gospo in hotel je že napisati novo povabilo še uredniku »Srečonosca«.

To je začelo iti literatu po glavi. Zmislil si je tak-le načrt in ga razodel tudi uradniku. V listu naj bi se priobčilo: »Moja »resnična povest« ostane za cenjene bralke in bralce še naprej resnična, za slavno policijo pa ne.«

S tem je bil tudi uradnik zadovoljen in Gabrovec je zopet jadral v uredništvo »Srečonosca,« ki pa njemu ni prinašal posebne sreče.

Urednik je sicer še cincal in cincal, a ker sc mu je zdel ta popravek tako nejasen in zagoneten, da bi ga gotovo boljša polovica bralcev ne razumela, se je vdal.

Drugi dan je že izšel popravek, prav kot si ga je izmislil Gabrovec na policiji.

Zdaj je policijski uradnik lahko rešil dotični akt in ga vložil s prilogami 35 številk »Srečonosca« k večnemu počitku.

Gabrovec od takrat ni več pisal »resničnih povesti,« da bi se ne zameril policiji, uredništvu in svojim bralcem, ako bi ti slednjič prišli na sled zakulisnim spletkam.

V odsotnosti glavnega urednika »Srečonosca« pa se je dogodilo še nekaj, kar bi bilo lahko spravilo dotični akt pri policiji zopet na dan.

Neki hudomušnež je namreč priobčil v časopisu sledečo notico: »Včeraj popoludne so neznani nabiralci srebrnine pokradli v stanovanju gospe-vdove, ki je že znana čitateljem »Srečonosca« po prelepi resnični povesti, polen kovčeg podedovanih goldinarjev.«

Dobro, da je slavna policija to notico v hitrici prezrla, sicer bi bil romal dotični akt zopet na uradniške mize in čakal z mnogimi drugimi do danes končne rešitve.