Resna ženitna ponudba
| Resna ženitna ponudba Ciril Jeglič |
Izdano pod psevdonimom Jože Plot
| |||||||||||
Vsa ta reč ni tako malenkostna, kakor bi se vam utegnila zdeti na prvi pogled. Ona je stara med nami rečeno — 28 pomladi, on, to se pravi pes Muki, si je pred tremi leti izbral gdč. Valerijo za svojo gospodarico. Ona je blondinka, visoko-vzrasla, jako simpatična, zelo inteligentna in silno nežnega srca, on (sc. Muki) je pa črnolasec bolj majhne postave, vročekrven in prav fleten za druščino. Kajne — ljubek in originalen parček? Sploh pa gdč. Riko kontrasti zelo vlečejo. A to ni glavno. Samo poslušajte d o konca, da boste slišali.
Torej včeraj je bila nedelja in šla sta na Posavje. Ona in on. T o se pravi: gdč. Valerika in gospod — no, oziroma pes Muki. Bil je krasen dan. Ona je bila oblečena v belo s tistimi srčkanimi zvezdicami, ki se vsem tako dopade , in tudi Muki je imel odet svoj črnokodrasti trebušček v bel plašček. Ej, Mukica, to vam je falot! Gresta, gresta, se prišetata, do Sv. Krištofa. Tam vam pa stoji — veste, kdo? Tisti oficir, oni lepi Francoz, ki pride skoro vsak večer malo pred sedmo uro mimo glavne nošte. In sam je bil! Ko ga Muki opazi, pa nadenj: hov, hov! Ona mu brž zakliče, temu Brdavsu nevljudnemu: »Muki!« A on — meni nič, tebi nič, kakor zverina: hov, hov! Ko jo gospod častnik ugleda, namre gdč. Valerijo, ji prav prijazno pomaha z roko ter ji zelo ljubeznivo nekaj reče, seveda francoski, Rika se je morala opravičiti radi škandalčka, ki ga je povzročil Muki. A Francoz še enkrat zamahne z roko ter se nasmehne: »Na svidenje, gospodična!« tako da je Valerika res z vso neprisiljenostjo mogla odgovoriti: »Me zelo veseli! Klanjam se, gospod monsieur!« S tem je bil pravzaprav končan ta sladkoneprijetni dogodek, ampak, če se pomisli, kako se je priporočal ta vljudni, fini, elegantni Francoz… Sicer mu ni mogla v oči prav naravnost pogledati, ampak, kolikor je spoznala… Oh, saj bi vam niti ne pravila, toda samo, da veste, kakšnih škandalčkov vam je zmožen Muki, ta intrigant, ta lopov, ta dražestni psiček… Kar objela bi ga, poredneža črnega, ter pritisnila na srce! Valeriki se je potem celo pot smejalo, kadarkoli se je zmislila na sceno s Francozom.
Torej šla sta na Posavje in bil je krasen dan. Srečala sta še mnogo drugih: gospoda Kržina od finance, gospoda Vladimirja s pošte, gospoda Vinkota iz Kurje vasi itd. Vse križem so jo pozdravljali kolega Žani, gospod Vladimir s pošte, Kržin od finance, Vinko iz Kurje vasi itd. itd. Saj še sama ne ve, kdaj in kako je minilo to krasno popoldne. Oh! Proti mraku je srečala na črnuškem mostu nekega ljubljanskega gospoda, ki se očividno silno zanima zanjo. Ne bi vam tega niti omenila, ampak kar je res, je res. Ta Ljubljančan, ki je — mimogrede pripomnjeno — neoženjen in nosi zlato verižico, jo je nagovoril s sledečimi besedami: »Dovolite, gospodična, ali bi bili tako dobri, da bi mi izvolili pokazati, katera cesta pelje v Ljubljano?« — No, kaj hoče! Ampak ona ni taka grobijanka, da bi rekla: ne! Seveda, če jo kdo prosi, kakor se spodobi!
Potem so šli Valerika, Muki in ljubljanski gospod na tisti zeleni hribček, ki se, opasan od belih cest, tako gostoljubno dviga tik izza Save. Oh! Medpotoma je postal ta ljubljanski gospod zelo zaupljiv in zgovoren. Vprašal je gospodično, če je že bila kdaj v Ameriki, ali pozna Društvo filatelistov ter socialnega demokrata Melhijora Čobala, ali mar ne bi želela, o priliki posetiti Kiaučou, ki ima bojda 150.000 prebivalcev; potem je pripovedoval, da se je posrečil o enemu od njegovih nekdanjih sošolcev najti hrošča, ki je dobil častno ime: carabus Novaki. Končno je pripomnil, da so mu — sam ne ve, zakaj — strašno zoperni vsi pesniki in sploh —
»Oh, nasprotno!« ga je prekinila gdč. Rika. »Meni so pa pesniki jako simpatični: Cankar, Pugelj in sploh. Sploh pa,« je omilila svojo trditev, »me silno vlečejo kontrasti… Na primer: za menoj hodi nek francoski častnik. Vrlo eleganten in inteligenten človek. Ampak jaz ga ne morem in ga absolutno ne morem trpeti. In zakaj, mislite? Zato, ker je blondin!«
»Enfant terrible!« se je čudil ljubljanski gospod, ki je bil plešast. »E, e!« Sploh so se imenitno zabavali. Muki je lajal tako navdušeno, da ga je prišel poslušat spodaj na most cel pasji zbor — — —
Oh! Pa kaj bi vam pravila o vsem tem! To še ni glavno. Škandal šele pride. Malo pred deseto jo namre prisopiha kamniški vlak. Natrpan in natrkan, kakor se spodobi za nedeljski večer. Gospodična se še enkrat ozre, če bi ugledala — : oh, tnda saj ni vredno, da bi vam o vsem tem govorila! Nikjer nikogar, da bi ji vsaj vrata odprl!
»Muki!«
A Mukice ni.
»Mu-ki!«
Nekdo je nekje aviziral: »Gospa ali gospodična, kar ste, gor ali pa stran! Entweder!« Nato je zabrlizgnilo.
»Muki! Samo en moment, gospod kondukter! Muki, Muki!«
»Nič saprmet, mi gremo!« se je zarobljeno odzval sprevodnik. Nato je Kamničan zahreščal, natrpan in natrkan, poskusil sem, poskusil tja, in so se odpeljali. Gdč. Valerija se je še zadnji čas ujela za stopnice ter vstopila.
»Muki!«
A njega ni. Gdč. Rika kliče, vabi, vprašuje tu in tam: a njega od nikoder ni! Škandal! Pa se sopotniki še posmehujejo — nevljudneži, suroveži, pijanci! Ubogi Muki! Obupna in onemogla se stine Valerika v temen kot, se zakrkne v svojo usodo ter zajoče tako grenko, da je nihče ne čuje.
Eden izmed sopotnikov prepeva:
»Oh, kako me veseli
ta moj prekrasni visavis!«
Kakor da bi nanjo cikal, tako nalašč poje! O, ti hlačarji! In če pomisli, kaj se utegne zgoditi z Mukico ubogo: cigan ga bo vzel, v vodo bo pal, ali pa ga bodo na cesti povozili, srčka nedolžnega… Ali je res sama bridkost na svetu?
Ne, veste, pa vsa ta žalost in razburjenje ni samo zavoljo izgubljene Mukice… Kajne, vi še zdaj ne razumete, za kaj pravzaprav gre? Ko ne poslušate in sumničite bogvekaj! In taki ste vsi moški, ki se širokoustite in nimate korajže za en počen groš! Hm, so pa za Valeriko hodili že drugačni gospodje! Mislite, da je ona res takšna, da bo letala krog uredništev ter se jim sladkala, šušmarjem napihnjenim in lažnjivim: taka sem in taka, trideset tisoč imam, kdor me hoče — hop, tukaj-le sem! Ne, si jo pa raje poiščite punco iz cunj! Taka pa Valerija ni!