Requiem za gospo Goršičevo
| Requiem za gospo Goršičevo Matej Krajnc |
| |||||||||
Življenje je presilovito, da bi ga zmogli brez predaha. Zato menda umremo. S smrtjo sem si v vseh teh letih prišel na jasno, cisto sem si jo zbanaliziral, da se mi kaze kot grda stara pokveka, čeprav si je v resnici ne predstavljam utelešene; se mi zdi, da bi bila videti precej smešno. Če dobro premislim, ne vem, kdo od naju bi na koncu koga gnal. Ne predstavljam si, da bi legel in rekel: dobro, to je to; ne predstavljam si tudi, da bi bil kje priklopljen na vso mogočo mašinerijo. Najlepše bi bilo, da bi nekoč enostavno odprl vrata svoje sobe in bi za njimi bil mir. Mir kot spokoj, ne kot navaden vsakdanji mir. Mir kot en tak slap, ampak tih slap, to težko razložim, prelival bi se po meni in skozi mene in zaplaval bi in se izgubil med kodrlajsasto peno. To bi recimo bilo lepo. Tak predah bi mi ugajal. Tako je šla Cirila. Prišel sem domov iz trgovine, zgodaj; ko sem šel, je še spala. Ko sem prišel nazaj, je tudi spala. Enostavno se ni zbudi-la. Tresel sem jo in nekajkrat mahnil po licu, pa nič. Potem sem spoznal, da bo treba nekoga poklicati. Prišla je soseda in vse je bilo precej hitro urejeno. Jokal sem šele kak teden po pogrebu. Tisti dan, ko je umrla, nisem jokal, ker ni bilo časa. Potem je bilo treba urediti vse za pogreb, bil sem našpičen kot svinčnik. Kdaj naj bi jokal? Potem sem potreboval en teden, da sem si prišel na jasno: ne, tokrat ni šla za teden dni k sestri, arduš, to je pa zdaj to, potem se je šele udrlo. Udiralo se je kaka dva meseca, pa ne ves čas; postopoma. Spominjal sem se določenih stvari, ki sva jih skupaj počela, recimo igrala švarcpetra. Pred leti sem kupil karte v enem kiosku, vse tiste živalce. Pa vojno sva igrala, lažnivca, damo, človeka ne jezi se ... Imela sva dneve. Dan za človeka ne jezi se, recimo. Ob sredah. Nič ni bilo treba govorit, ob petih popoldne ko sva povečerjala, je prinesla škatlo na mizo; tudi ni nikoli spraševala, katere figurce bom imel, ker je bilo jasno: jaz zelene, ona rdeče. In potem me je ves čas zbijala in šibala tiste figurce gor in dol. Redkokdaj sem dobil šestico, pri kocki sem bil vedno velik revež, iz Las Vegasa bi me izgnali. Metal sem enke ali trojke, vse skupaj je bilo podobno nižji gimnaziji, cifre namreč, bil sem bolj povprečen, ampak bilo je dovolj, da sem potem delal kot vodja skladišča. Sicer ne takoj, najprej so me dali v nekakšen sektor, da sem tipkal nekakšna pisma. Pa telefone sem dvigoval. Potem so me prestavili. Nisem bil slabo plačan. Cirila tudi ne, računovodkinja je bila v naši širfabriki, to je bilo dobro delo, bila je gospa, klobuki so padali na tla pred njo, silno ponosen sem bil nanjo, vedno zrihtana, spedenana v nulo, vsak teden k frizerki, tisto je bilo prav zabavno: dober dan, gospa Goršičeva, kot ponavadi, ne? Nič ni rekla, samo sedla je na tisti stol in naredila hmk hmk, kar je pomenilo, da ja, zdaj pa lahko začnete. Znorela je, če ji je kdaj kaka frizerka kaj scufala ali narobe zavila kakšen las. Silno je bila občutljiva, čes, saj ne morem v službo kot kakšna smrdokavra, hudiča, a bom morala it drugam? Ne ne, gospa Goršičeva, saj bomo uredili, vi samo sedite. Hmk hmk, je potem spet zagodrnjala in ponavadi so jo res zrihtali, čeprav mi je še potem cel teden govorila o tem, kako jo je cukalo, da tja pa že ne gre več, da si bo našla novo frizerko. Ampak saj si navajena, sem ji vedno prigovarjal, saj tam si navajena, poznajo tvojo glavo, a zdaj bos pa nekim čisto tujim babnicam razlagala vse od začetka, kako bi rada na vrhu, kako okrog ušes? Ja, je priznala, da imam prav, vedno se je potem vrnila tja, čeprav ni bila čisto zadovoljna, ampak če te nekdo že pozna, potem greš raje tja, pa tudi, če moraš včasih malo potrpet. Kar vidim jo, ko je zjutraj šla v službo, vedno nobel obleka, vedno malce višje pete, nikoli ni peklarila na šiht v nizkih šolnih kot nekatere njene kolegice iz računovodstva, da so bile pod noge videt, kot bi stale v vodi. Pa mene je vedno poštimala, jaz sem bil vedno bolj pri počasnih, kar zadeva zunanje urihtavanje, vedno sem se rihtal na način en konec kravatlca ven, en not, ona pa tega ni mogla videt, je govorila: Gorsič, sram te bodi, videt si kot dementen bedak, take čudne izraze je uporabljala, pa mi popravila kravatlc, da je bil videt tako, kot je treba, pobožno. Kravate si tudi ne boš nikoli znal zavezat, je tarnala. Nisem ravno maral kravat, davil sem se v tistih hudičevkah, zategnjene kot so, ampak ne, Cirila mi je vsako jutro vesila in zategovala tistega vraga, češ, Goršič, saj ne moreš v službo kot kak fehtar. Ko sem prišel v službo, sem si vedno zrahljal prekleto pošast, če ne, mi je Adamovo jabolko viselo čez kravatlc kot s kake veje v sadovnjaku in so mi fantje govorili: Goršič, gurgle ti bo ušel od doma. Ampak Cirila se nikoli ni dala preprosit, govorila je, da bom, dokler bom z njo, urejen, kot se šika. Potem mi je bilo jasno, da sem obsojen na kravato, ker nisem nikoli hotel biti z nobeno drugo, samo z njo; bila je ljubezen na četrti pogled, ampak potem je držalo. Ko sem jo prvič videl, se mi je zdela najbolj zafnana babnica na svetu. Drugič še bolj. Tretjič še bolj. Četrtič sem si pa rekel: ne, ampak tole pa moram imet doma, ona je pa do takrat že tudi prišla čez prvi šok zaradi dejstva, kako neurejen sem bil. Potem sva šla na kosilo v Turško mačko in se je strinjala, da je na solati premalo olja. No, to je bilo to. Njen oče me ni takoj maral, je govoril: tisti todl s Polul, nič prida ga ni, kadi, porkamadona, pa tak čuden klobuk nosi. Nosil sem svetel klobuk, ker mi je bil bolj vseč kot siv, on je pa seveda to moral pripomnit. Sem rekel: gospod ata od kmalu Goršićeve, takole bova naredila - tarok na mizo, pa kdor zmaga, odloča o klobuku. So se staremu lisjaku zas-vetile oči, je rekel: nič prida te ni, kadiš, porkamadona, ampak taroka nisem še nikoli odklonil. Tako te bom nabrisal, da boš jokal bolj ko Skalna klet, ko se nanjo uščije! Sem rekel: prazne marnje, gospod ata od kmalu Goršičeve. Je rekel: dokler tarokava, sem Tona, potem pa, če me premagaš, me lahko kličeš, kakor češ. Tako je bil ziher, da me bo. Ampak nisem po prižganki priplaval, mi iz širfabrike smo bili zategli, tudi Cirila je bila taka, dokler ni šla k himeltatiju. Sem sedel, Cirilina mama nama je nalila vsakemu štamperl, je Tona rekel: spij štamperl, ampak meni ni bilo do žganja ob tisti uri, sem se malo nakremžil, je on takoj zapopadel: aha, tutek putek si, todl s Polul, kadiš pa. Sem jezno zgrabil štamperl in se mi je še deset minut svetilo v glavi od tistega šusa. Cirila se je tam zraven rolala po tleh, je cvilila od smeha: Goršič, ti nisi za žgano! Sem jo samo grdo pogledal, ker sem vedel, da ne smem znoret, ne bi imel več mirne roke, potem pa adijo tarok in klobuk! Ampak Tona ni takoj začel špilat, je moral prej imet še pridigo, češ da so te karte, s katerimi bova špilala, svete karte, da so z njimi špilali že rajnki njegov oče in njegov brat, tudi že hin, ker je s kolesom malo prehitro šel po klancu, zadel v kamen z glavo, potem naprej pa ne bi razlagal. So mu vsi govorili: Jakl, ti nauš nikol obvladal kolesa, si pretumast. On si je pa kupil čisto novega z denarjem od prodaje cajteng, pa je šel po klančku gor, po klančku dol. Tona se je čisto zasolzil, je rekel: Jakl bi te šele sesul pri kartah! Sem rekel: Jakl je zamudil priložnost. Je to starega razunegalo, je pobesnel in bi v ihti zmučkal karte, če ga ne bi Cirila hitro spomnila, da so to svete karte. Tak, zej boš ti vidu, porkamadona, je izustil borbeni krik, pogledal levo in desno, pljunil čez ramo, rekel: dej mi čik, in ko je prižgal, začel delit karte kakor največji kvartač. Tehnika zastraševanja, sem pomislil, to smo jemali v širfabriki, pa piskrovezi to poznajo. Sem se nasmejal, pa je še bolj divje delil. Sva začela in se je že na začetku drl: HO, PAGAT! in ŠKIS, PORKAMADONA!, pa sploh ni imel dobrih kart, to mi je javljala Cirila izza njegovega hrbta. Tona je na pol igre opazil, da se Cirila štuli zadaj, in ji pokazal pot proti bajti. Cirila je potem prestopila za moj hrbet, pa sem rekel: na-a, dvojne igre pa ne! in je morala ob stran. Kaj pa vem, če je ne bi na koncu dobro, zlato hčerinsko srce neslo na fotrovo stran, ker res nisem hotel izgubit, pa ne več toliko zaradi klobuka, ampak zato, ker mi je Tona šel že na jetra. Igrala sva pet iger, ker sem ga vsakič razsul in se je drl REVANŠ! In sem vsakič popustil, po petih igrah sem pa rekel: jutri bo treba zgodaj na šiht, ata Tone, dovolj bo, klobuk pa obdržim. Je stari kar pihal, tako je bil srdit, ko stara lokomotiva. Potem sem nehal kadit, ata Tone je pa umrl. Nisva se bila eno leto poročena, ko pride Cirila čisto sesuta domov, vpije: ata nngh, ata nngh, jaz pa kaj nngh hudiča, kaj se dogaja? Cirila pa: avto ga je povozil. Koga? Ata. Do konca? Ja. No, takrat so avti še vozili dvajset na uro, če je bil kje kak, sem rekel jebemti, kaj je pa delal? Se je tisti en fičak zaletaval v njega pol ure? Je Cirila vzrojila: Goršič, ti si kreten, čisto antičustven, take besede je vlekla iz rokava. Sem rekel ne, ampak res me zanima. Je rekla Cirila, da ga je TAM. Potem pa ni avto, ampak tovornjak. A zdaj boš pa pikolovski, Goršič? Kje pa je hodil, me je zanimalo. Potem jo je vrglo skupaj in potem se ni hotela pogovarjat o tem, ampak vsakič, ko je videla kakega TAM-a, je dobila prsten ksiht in to. Saj sem potem ugotovil, kaj je bilo, ker sem itak moral vse zrihtat, s pogrebom, krsto, sedmino, osmino, vse. Cirila je komaj šepala na šiht, taka je bila. Fotra sploh ni zbil ne avto ne TAM, ampak se je obesil, sosedi so ga pa sneli, Cirila ni nikoli izvedela. Baje je imel eno pozre, en firklc let mlajšo, tako so na skrivaj prešteli, tako postrani sta uživala, potem ga je pa eno noč kot kaže zgrivalo, vseh podrobnosti tudi jaz ne vem, Cirila pa itak pojma ni imela vse do svoje smrti, zdaj ji pa tudi resnica ne bi več nucala. Ata Tonč je bil težek tip, ampak njo je imel rad, nikoli je ni udaril, nikoli povzdignil glasu nadnjo. Z mamo se očitno nista tako dobro razumela. Ona je potem živela še deset let, ampak je vidno pešala, tako se baje reče, vidno pešati pred očmi drugih, na aparatih, jebemti mast adijo, Cirila je vsak dan hodila tja, pa ji je bilo grozno gledat, kako je zmanjkuje. Moma, ji je šepetala, ker tako jo je klicala, moma, kaj imaš okrog ust? Seveda ji ni odgovorila, strmela je v neko piko na steni in se smehljala. Cirila je rekla, da vidi angele, ker je bilo tako rečeno, čes da kadar koli se smehlja, vidi angele. Meni sicer to ni bilo nikoli čisto jasno, kakšni angeli, pa zakaj bi ti moralo it na smeh, če jih vidiš, ampak mene so itak imeli za kobrlajzeka. Nisem videl angelov, sem pa videl, da Cirili ne dene dobro, da hodi k mami. Stric jo je sicer blagoslavljal: ti si dobra, ti bos živela tako dolgo kot Mojzes, pa se je uštel. Nikoli si nisem mislil, da bo šla pred menoj, ampak takih stvari si ponavadi nikoli ne mislimo, vedno se nam zdi, da bomo šli mi prej, da ne bi videli drugega, kako umira, ampak pozabljamo, da tudi oni drugi tako misli, in potem je vse skupaj pač loteri-ja, nič drugega. Hec je, da nisem niti za trenutek pomislil: Cirila je šla, zdaj bi pa jaz tudi rad umrl; to se bo mogoče komu zdelo čudno, ampak ne, vedno bom takoj priznal: strašno hudo je brez nje, zdaj igram pasjanso in sem ob petih popoldne čisto izgubljen, pogrešam jo ko gromšeka, ampak po drugi strani sem pa vesel, da mi še ni treba za njo, točke pri tetrisu lahko izboljšujem; že nekaj časa imam gepl, samo za tetris, pa neke vrste dnevnik pisem, post-cirilski. Dragi dnevnik, napišem, ker tako se to piše, sem slišal: dragi dnevnik. Nato nadevaš kup nepotrebnih stvari. Dragi dnevnik, evo, Cirile že pešnajstntrideseti dan ni več, jaz se pa še vedno nisem čisto navadil na to, da zvečer nihče ne naredi esihflajša. Ampak sem se pa naučil zavezat kravato, vsak dan vadim petnajst minut pred špeglom. Mogoče vidi vse to, pa ji pase, da se znajdem. Pri tetrisu sem ratal kar dober, včasih ga pozno v noč nabijam, da sem čisto plav in penast in siv, ohej, padajte, blokci, padajte; se spominjam, ko sem začel, takoj se mi je nagrmadilo tistih hudičevih blokcev do roba zaslona, pa I WIN je pisalo; jezilo me je, bemtiš, da me premaga nekaj, čemur recčejo pentium, stvor s takim imenom. Ne, sem si rekel, bom že posvetil barabi, le počak, in res, vaja dela mojstra, spim pa tako ali tako slabo, se posebej, ker se še vedno oklepam blazine na oni strani postelje. Zdi se mi, da je Cirila še vedno tam, samo ne vidim je, brez očal res bolj slabo vidim. Rečem: Cirila!, pa ni odgovora, pa pomislim: mogoče spi, potem pa se spomnim: pa še kako spi! in se predenem na drug bok, da ne gledam v njeno stran postelje. Potem ponavadi mislim na to, kaj bom jedel naslednji dan, to me uspava. Zaspim nekje pri golažu, ampak vseeno, glavno, da zaspim. Cirila je rada kuhala golaž. Jedla sva tudi šnicle, delala je božanske češpljeve knedlce, pa tiste svoje zadeve: zemlkoh, pa riev narastek. Rižev narastek sem si polival s pomarančnim sirupom, ona pa vedno: jej, kak pacon si, vse imaš zmezeno, meni je pa okus ugajal, samega riža nisem nikoli preveč maral. Zemlkoh je bil boljši, gor je dala maline, da je bilo ravno prav kislo, pa pocukrala sva si, da je bilo ravno prav sladko, pa ga je takoj zmanjkalo. Ona pa čisto srečna. Celo dopoldne je namakala tisti kruh v mleku, ampak vsaj nisva nikoli metala kruha stran. Zemlkoh je bil zame čisto nekaj novega, ko sva se poročila, pri nas doma nismo tega nikoli jedli. Jedli smo matevža, mama je bila čisto mahnjena na krompir in fižol, vsak dan bi to delala, pa je ata večkrat udaril po mizi, namreč, danes je pa lahko sam krompir brez fižola, pa v ror je moral it, dovolj mu je bilo tistega gemišta! Mama je potem vedno zasukala oči, takole uuuuip, čes: stari vrag, samo nekaj prigovarja, ampak ni bilo ravno res, tudi otroci smo bili na atovi strani, saj veste, mladi ljudje potrebujejo raznovrstno prehrano. Ampak pri nas sta bila v glavnem krompir in fižol. Imeli smo ju dovolj, ata je po cele dneve garal, najprej na njivi, potem še v gozdu, mama je pacala s tistimi kravami in prašiči, ampak Polule včasih še niso bile mondeno naselje, to je bilo vse poraščeno, kmetije v glavnem, saj tega se vsi spomnijo, ki so takrat gor rasli. Celje je bilo New York, madona, kaj šele Ljubljana, za tisto sploh vedeli nismo, sploh si nisem predstavljal, da obstaja kje kraj, ki ima več kot sto prebivalcev, ker se mi je zdelo, da jih ima Celje sto; sto je bila zame gromozanska cifra, kot bi rekel milijon, sto prebivalcev, uh; na Polulah je bilo par kmetij in to je bilo to, sam travnik, gozd, kolovozi,ko si pa prišel v Celje, pa takoj kocke po tleh, pa trgovine. Ko človek zrase, se mu potem zdi to drugače, še posebej, ko pride kot mladič v gimnazijo, pa potem ostane v mestu, se poroči, dobi službo in tako naprej. Odnos postane drugačen, mesto se ti ne zdi več vaaau, ampak nekako takole: tu je kolodvor, tamle restavracija, trgovina, slaščičarna ... Kino, recimo. Ampak pozneje sploh nisva hodila v kino. Cirila ni imela časa, jaz tudi ne, doma je bila televizija, pogledali smo kako zabavno oddajo, najprej Ježka, potem pozneje Trefalta, pa poročila, tisti svinčniki so leteli po ekranu, potem je pa pokukal Terček izza njih; jaz sem dal vsem svojim svinčnikom ime Terček, pisal sem s samimi Terčki, tudi nalivniki so bili Terčki, vse, s čimer se je pisalo. Cirila je vedno govorila: Terčka si spet pozabil v kuhinji. Povsod so se valjali sami Terčki, jaz sem jih nosil iz službe, Cirila tudi, vsak teden so jih dobivali na kupe, raznoraznih Terčkov: od svinčnikov do nalivnikov, kulijev, to zadnje je bilo že modno. Pa smo terčkali. Cirila je naterčkala skoraj vso bilanco prvih dvajsetih let šihta - to je šlo vse na roke. Pa s pisalnimi stroji se niti ni dalo. Zdaj jaz vsak večer geplam in se mi zdi hecno, kako se ti kabli vedno mrsčijo in kako skačejo črke s tipkovnice na zaslon, potem moram pa kliknit disketo, da ne gre vse k hudiču. Nekako za silo znam angleško še iz gimnazije, tako da sem se naučil vse te čudne ribe od filetov naprej. A sem že pravil, da sem s tetrisom na ti? Korl mi je zadnjič enkrat rekel, da on pa igra šah z geplom. Res? Arduš! Prinesi! Je prinesel, sem dal gor, začel, pa me je prasec v dveh potezah čisto razsul, neko taktiko ima, pokvarjen stroj, ampak ga bom že dobil. Za šah moram sicer bit razpoložen, ampak bo še že prišel moj čas. Malo sem bil tudi deprimiran, da me je tako hitro premagal, tega nisem pričakoval; ko sva s Korlom tu pa tam svojčas igrala onega navadnega šaha, sem ga precejkrat nabrisal. Redko, da mi je bil kos. Oprosti, Korl, sem rekel, ampak lej, nimaš več kam bežat! Preklet hudič polulski, se je zadrl Korl, nič prida te ni! Če je on mene sesul, kar je bilo redko, je vedno rekel heeeee, pa imaš, domišljava rit, ampak sem potem vedno hotel revanš in je zgubil. Zdaj mu menda gre šah bolje kot meni, Jelka je zadnjič rekla, da cele večere sedi in to pretuhtava. Rekla je še, nekako žalostno: sploh me ne pogleda več. Sem mu potem obzirno omenil: Korl, daj pusti tistega hudiča, pa vrzita z Jelko kakšen šnops, preden se ona flikne. On vedno: aha, mhm, bom že, ja, pa ne vem, če kaj zaleže. Zgleda, da ga je ornk prijelo. Mogoče je to zato, ker je nehal kadit, pa mu zdaj to pomaga. Saj je moral nehat, dihal je že kot damf-mašina, debel, kot je. Zdravnik mu je baje rekel, da mu peščena ura že pušča. On: kaj? Zdravnik: hin boš, če ne boš nehal kadit! Korl: bom pa hin, jebi ga, enkrat bomo tako vsi! In je šel domov. Potem je izvedela Jelka in ga je nadrla ko psa, čes, a misliš, da bom jaz samevala tule po hiši? Pa ne samo to, rekla mu je tudi: a misliš, da te bom gledala, kako crkuješ kot ustreljen cucek, trotl, a me hočeš spravit v grob? Potem je dve noči zapored dobil nek čuden kašelj, Jelka je rekla, da je mislila, da ga bo neslo. Da se mu je rit tresla, tako je kašljal, ne samo iz pljuč, ampak nekje iz trebuha ven, celi dve noči ni spala. Potem je nehal kadit. Kar tako, cak, zjutraj ni več prižgal. Jelka je zalogo počasi pometala v smeti, pet stek je imel baje v omari, zdaj si pa preračunajte, ampak je vse vrgla vkrej. Ne sicer v domačo kanto, da bi ne bilo skušnjave, ampak je nesla hudiča v mesto in tam globoko v en kontejner. Pravi, da je se špuknila na vrh, fuj, prasicngajst, Korl pa potem res ni več težil, niti posebne krize baje ni imel, samo vrgel se je na šah. Tu pa tam še spije kak pir, ampak zadnje čase mu pase sadni čaj z limono, pravi, da diši. Greva tu pa tam skup na čaj, pa gledam, če ga bo prijelo, da bi kadil, ampak se niti am ne vzame, ko okoli njega smradijo. Menda se je odločil in to je to. S sinom sta se včasih skupaj zakajala, to je bilo ganljivo druženje očeta in sina, vsaj v tej stvari sta bila vedno .skupaj. Vedno sta eden drugemu kazala nove oblike inhaliranja, pa like sta puhala v luft, v tem sta bila mojstra. Korl je znal narediti hudiča in pol iz dima. Igor tudi ni bil slab, pravi očetov poganjek. Baje mu je spodnjo čeljust odneslo do Pliberka, ko je zvedel, da je oče nehal. Njuni odnosi so se potem precej ohladili, Korl pravi, da ga ima Igor zdaj za mehkužca. Vedno sta govorila, da bosta crknila s čikom v ustih. Korl zdaj pravi, da še ne bi rad crknil, ne, hvala, sploh pa ne zaradi tobaka. Dodaja še, da naj si mulc misli, kar si če. Cirila je meni dala lep ultimat: ko sva se spoznala, je rekla, da ne bo vohala smrduha, ker sem jaz tudi kadil, zelo kratek čas. Se mi je potem zazdelo, da imam raje Cirilo kot Ibar. Zdaj bi sicer rekli, da je posegla v mojo osebnost, da jo naj gleda klinc, ampak naredila mi je uslugo. Tako ali tako mi je tisti Ibar smrdel kot njej. Pipa mi je pa dišala, to je kadil moj ata, čisto tako, kot berete v knjigah, na klopi pred hišo, čisto tako kot Heidijin dedek. Hudič naj jo vzame, je vedno rekel, preden je prižgal, potem je pa užival in delal ah ah ah, stari los, ki je cele dne-ve lazil po hosti. Ta je bila tudi nekaj posebnega, vsaj tisti naš del; vedno se mi je zdelo, da mi nekdo šepeta za hrbtom. Drevje ali mah ali karkoli. Delalo je pšt pšššt pšššt, potem pa frfut frfut, ko je kaka ptica poletela čez krošnje. Ko sem bil še mule, sem se počil kam na kak obronk in si izmišljal pravljice. Pa vse sem si zapomnil. Cirili sem jih pozneje pri-povedoval, je vedno rekla, naj jih zapišem. Ah, drek, sem zamahnil z roko, dost je terčkanja! Nasmejala se je in rekla: povej mi še eno. Vse, kar sem ji pravil, sem si izmislil še kot mulc, ko sem sedel na obronkih in čakal, da mi kdo pihne za vrat. Recimo eno pravljico o korenčkih, namreč zajec je sadil korenje, pa je prišel medved in rekel: to je vse moje, marš. Zajec je potem odskakljal k vili, ki je imela hišo na sredi gozda, na eni taki jasi, taki, kot jih vidite v filmih o ... o ... o ... na lepi jasi, v glavnem. No, zajec potoži, pravi: jebemti, pravi, sadil sem korenje, no, ampak je prišel medved in mi vse vzel. Je rekla vila: od kdaj pa medvedi žrejo korenje? Zajec: saj njemu to ni vazno, glavno, da ima čim več nepremičnin. Vila: čim več česa? Zajec: nepremičnin. To besedo sem pobral enkrat, ko je k hiši prišel en velik tip, Perpezol se je pisal, neko nemško ime je imel, Valter ali nekaj takega, Valter Perpezol, in je rekel: vaša nepremičnina ni vrisana. Ata: kje ni vrisana? Perpezol: ni vrisana na ummm ummmni ummmm ummm. Nič ga nisem razumel, kar nekaj je momljal, kot da bi bil bebec. Ata se je začel nekaj dret, češ, dokažite, Valter je pa potem privlekel ven neke načrte in zarohnel - če njemu ne verjame, da Zemljiški knjigi bo pa moral. Ata se je potem se bolj razburil, Valter je pa tudi začel spet nekaj ummmmkat in kazat name, češ, Goršič, spravite smrkuca ven iz hiše. Sem pobegnil v gozd, ker sem se Valterja bal, tak grd hudič je bil, obauten, neprijazen. V sivem reklcu je bil, pa nekakšno klofeto je imel na glavi, kaj jaz vem, nek čuden klobuk, ata je potem pravil, da se temu reče polcilinder. Na eni sosednjih kmetij so bili bolj bogati in so imeli traktor in sosed Erjavc je ves čas govoril o nekih cilindrih. Sem potem pomislil: kako je lahko Valter imel na svoji bedasti buči pol nečesa, kar ima sosed Erjavc v traktorju?! No, ampak takrat, ko je Valter delal sranje pri nas, sem prvič slišal besedo nepremičnina. Ata je potem povedal, da je nepremičnina vse, kar imaš in se ne da prestavit. Recimo papir ni nepremičnina, ker ga lahko daš na stol, pa s stola na mizo, pa z mize na omaro, hiša je pa nepremičnina, če lahko rečeš hiša tistemu, kar smo mi imeli. Noja, jaz sem. No, reče potem vila, rece: tako ne bo šlo, bom jaz posvetila temu štoru, če si ti sadil korenje, je tvoje, nima medved kaj. Je rekel zajec: sem vedel, da mi boš pomagala, in je odskakljal k medvedu in mu rekel: zdaj mi boš moral vrnit korenje, pride vila in ti bo ustrojila rit. To je tudi ata govoril, če smo bili svinje, jaz in moji sestri, že obe pokojni, raka sta imeli, ena na ledvicah, druga pa na požiralniku. Vam bom rit ustrojil, se je drl. No, medveda to ni kaj preveč ganilo, je rekel: ha, dvakrat focnem tisto vilo, pa bo šla k hudiču, tebe pa požrem, če se takoj ne spakiraš. Zajec se je ustrašil, vile pa še ni bilo od nikoder. Kje hodi ta baba, se je spraševal zajec, no, takrat pa vuuuuuš po zraku, in vila je stala pred medvedom. Vrni zajcu korenje, je rekla! Tudi njivo mu vrni! Medved pa: haaaaaaa, boš ti mene komandirala, lej, kaka si, marš! Vila pa potem s palčko mah mah, to delajo vsi, čarovnice, pa vile, pa vsi, s temi palčkami mahajo, no, pa je medveda spremenila v osla. Je rekla: no, a daš nazaj njivo? On: neee, neee! Dobro, je rekla vila, pa spet zamahnila s palčko, mah mah, in osel je imel zavozlane noge. Je hotel stopiti, pa je telebnil. No, kaj bos pa zdaj povedal? Pojdi k hudiču! Dobro, je rekla vila, pa se tretjič zamahnila s palčko, mah mah, in osel je ostal brez instrumentarija za plodnjo. Instrumentarij, a ni to dobra beseda, to smo imeli večkrat v skladišču. No, osel je potem končno uvidel, da zdaj je pa konec heca, in zacel rigat in migat, da ja, vse vrnem, samo daj mi nazaj instrumentarij, ni me treba spremenit nazaj v medveda, niti odvozlat nog, samo tiča mi daj nazaj! Cirili se je ta del zdel strašno smešen, vedno je rekla, kako sem bil pokvarjen že kot mulc. Vila je potem naredila mah mah, medved je dobil nazaj svojo obliko z vso opremo, pa njivo s korenjem je takoj vrnil. Vila mu je tudi rekla, naj zajca pusti čisto pri miru. Si nora, je rekel medved, tega mandlca se bom na daleč ognil. Cirilo je potem vedno zanimalo, ali je zajec pojedel vse tisto korenje, ali ga je kaj vložil, te zadeve, ženske, jasno, one bi vse vlagale: paprike, kumarce, še mukerle bi vložile, če bi jih imele. Mi smo jih imeli na Polulah, v mestu pa potem ne, kje pa, kaj češ s tem v mestu. Dokler sta ata pa mama živela, sva hodila gor ponje, potem jih je pa moja sestra dajala, ki je dobila kmetijo, meni ni bilo do tega dela, nižjo gimnazijo sem končal, potem sem bil pa mestna žvajga, tako je govorila mama. S Cirilo sva sezidala hišo, ona tudi ni bila za kmete, no ja, ona je bila še bolj mahnjena na mesto. Ampak pogosto je hodila sama za kak teden k svoji sestri, to rabim, je rekla, čas za sebe, babe moramo malo počvekat. Njihova kmetija je propadla, potem se ji je pa sestra oženila v Šoštanj, njen mož je bil nekakšen TOZD-ovec, kaj jaz vem kaj, nekakšno hecno titulo je imel. Pravi gnusko. Ja, s Cirilo sva pa hotela imet svojo lastno hišo. Še se spomnim, ko so prišli zidat, majstori, tako so jim rekli. Eden se je pisal Čučić, največji je bil, pa kosmat, druge je komandiral. Baje je bil kvalificiran zidar. Strašno zalostna zgodba. Jo je pripovedoval, ko so malicali. Rodil se je v Vojvodini, ampak potem so šli živet v Črno goro. Očeta je povozil vlak, ko je enkrat šel v Zagreb. Mama je baje potem od žalosti umrla, tako je pravil. Ostalo je deset frocev, on je bil najstarejši, in so potem vsi šli nadenj, češ, Milivoj tu, Milivoj tam. Naredil je šest razredov osemletke, potem je šel pa delat. Najprej je raznašal časopise. Potem je nekako delal to, pa ono, pa končal v Splitu v pristanišču, pa se okrepil, pa še ostal v pristanišču, potem je kot mornar bil nekaj časa na ladjah, ampak je imel morsko bolezen; pravil je, da mu je želodec metalo po palubi. Kapitani niso bili srečni, so rekli: Čučić, ti si mehkužec, ajmo dol na kopno, boš delal kaj drugega. Jebo-pasmater, kaj pa naj delam, si je potem rekel Čučić. Sem si pozneje poskušal predstavljat, kaj bi pomenil ta izraz, pa dolgo nisem hotel verjet. No, Čučić je pač rekel jebopasmater, kaj pa naj delam, in je potem, ko so ga izkrcali, nekako uspel in se izučil za zidarja, o tem ni podrobneje govoril. Tudi nisem vprašal, kako mu je ratalo; se je že šel kam učit, saj je bil brihten in velik in nabit, da cirkularka ne bi mogla skoz njegov vamp. Ampak imel je morsko bolezen, za morje ni bil. Potem je menda bil srečen. Namreč kot zidar. Vsaj nam je pravil, da se mu je zdelo, da je umetnik, da ustvarja. Da imas najprej opeko, zidake, potem pa iz tega rata hiša. Da je to umetnost. No ja, tudi jaz sem kot vodja skladišča moral biti umetnik, da sem handlal vse tiste mandlce, ki so faksle špilali po skladišču, frajerji bi kar pire odpirali, posoda bi pa stala. Cirila mi je včasih rekla: dober si, da jih pedenaš, njej je bilo čisto v redu, da je bila gor v pisarni, daleč od tega džumbusa. Imela je pa kup hecne žlahte. Ena njena teta je bila taksistka, to ne morete verjet, imela je marcedesa, tako mu je pravila, marcedes, prvega v mestu, take temne farbe je bil, ne vem, če ravno črne, ampak temne. In je šibala s tistim marcedesom od Zagrada, Polul, Vojnika, Šmarja, Šentjurja, povsod je je bilo polno. Mislim, da je bila prva taksistka v mestu, roke pa ne bi dal nikamor za to, me boli. Zlomšeka, oni dan sem bil na pregledu, ker me res boli roka, no, in pridem v čakalnico in ena baba tam vpije: jaz že ne bom čakala, takoj hočem dohterco! Primarija hočem! Je prišla potem ven sestra Olga, to je ona, ki je bila poročena z našim kurirjem, ki je že pred leti umrl zaradi pika čebele, tako je bil alergičen. Ga je pičila čebela, pa so se mu smejali. Je ratal čisto rdeč, pa so mislili, da se nareja. Je padel vkup, so še kar mislili, da se nareja. Potem ni več dihal in so nehali mislit, da se nareja. Umrl je na licu mesta, Olga se je potem žrla ko nora, češ: on je crkaval, mi pa uaaahahaha, ampak ni mogla nič več naredit, nazaj vzet recimo, tega ne. No, pride ven Olga, pa reče: gospa, tudi drugi čakajo. Ona baba pa: kaj me briga, a vi veste, kdo sem, jaz sem ... Pa jo Olga prekine: gospa, vsi čakajo, vas bomo poklicali! In je šla nazaj v ordinacijo in baba je potem kar zapihala od togote in šla in zaloputnila vrata, res je bilo smešno. No, me boli roka in pridem potem na vrsto, pa ni bila moja dohterca, je bil en zdravnik, ki je prej delal na otorini, to se mi je čudno zdelo, in me vpraša, kaj me boli, pa rečem, da cel on del od dlani do komolca, pa mi reče: pokažite ruku, in sem mu pokazal ruku in je nekaj tipal in me potem zgrabil za zapestje, da sem kar pogledal z belim, in vprašal: a vas to škaklja? Ne, sem že malo jezen rekel, zabolelo me je. No, eto, to sam mislio, se nakremži on in me še enkrat stisne pri komolcu in rece: a to vas nije bolelo? Sem rekel: ja, je, samo ne tako kot zapestje. Je rekel: ruku bo treba rezat, in se zarežal, pa še dodal: nič hudega neće bit, gospod, dao vam bom kremu, pa se mažite dvaput dnevno. Sem pokimal, nekako nakremženo, tip se mi je zdel čudaski, kar takole grabi za roko in se zraven reži in govori o rezanju, ampak tista maža je pomagala, me ni opetrigal. Me Olga potem, ko sem prišel ven, vpraša, reče: gospod Goršič, kako kaj? Sem rekel: čuden tale dohter! Je rekla: a vi sploh veste, kake vice pripoveduje na sindikalnih! Za crknit! Pa kitaro igra! Pa saksofon! Pa vse kekse vedno prvi požre! Sem si mislil: ja, saj, ampak nisem nič rekel, sem rekel samo: dal mi je neko mažo, pa se je na-smehnila in bi lahko šel, pa me je firbec premagal in sem vprašal: a vi veste, kdo je bila tista nora baba od prej? Se Olga zareži: ona? Ona je Lukičeva. Sem zazijal: od onega advokata? Ona: ja, tista. Zdaj bo ziher on klical naokrog in me osiral. Se mi je kar zasmilila, Olga, ampak hej, roka me je še vedno bolela in komaj sem čakal, da pridem domov in grem leč, kaj bi zdaj poslušal še o osiranju. No, teta Fanika, taksistka, je čisto tiho govorila, komaj si jo slišal, morali bi ji kaj vgradit v gurgle. Si sedel v taksi in rekel: do Branibora, pa je bila celo pot tiho in se ti je zdelo čudno, ker si jo vmes ogovarjal, se ti je zdelo: bemtiša, baba je nevljudna, briga jo za stranke, še »mu« ne reče. Si potem malce nejevoljen iz-stopil, češ, še nasvidenje ne bo rekla, nakar opaziš, da se nje-ne ustnice premikajo. Je celo pot govorila, bemtibožiča, samo slišal je ni nihče. Potem je dobila nekaj na pljuča in je šla po hitrem postopku. Niti en teden ni bila v bolnici, pa stara je bila komaj 53, hudiča, lahko bi še živela vsaj dvajset, trideset let. Druga Cirilina teta je bila šivilja, delala je za eno šiviljstvo v Celju, bila je pridna gospa, vbadala je tisti cvirn, potem pa ropotala s strojem; še po službi je delala za raznorazne ksihte, ki so hoteli imet srajco ali pa mogoče kaj poštukano ali pa zarobljeno. Ta njena teta, Hedvika ji je bilo ime, ta je bila slika. Ko sva šla tu pa tam na obisk k njej, je imela vedno ornk dobre štose, take realne, resne zadeve. Stanovala je v Gaberjih, blizu naju s Cirilo, v eni hiši, kjer je bilo več podnajemnikov. Sva potrkala po vratih in je vedno rekla: herajn, če si fajn, če si falot, pa zuni bod! Poročila se ni, govorila je, da so dedi ena sama žalost. Cirila mi je enkrat zaupala, da je v mladih letih bila zaljubljena v enega vojaka, ki je šel v boj za cesarja in očetnjavo, to se je tako takrat reklo, in so ga ubili, jasno, baje je umrl s pesmijo na ustih, baje je pel: pobič sem star šele osemnajst let, pa cesar me hoče k soldatom imet, cepravje bil že čez dvajset. Jo je baje ornk potrlo, češ da mi takole umre, ne da bi me prej obvestil. Zvedela je šele dva meseca po smrti. Vedno je govorila, da naj klinc gleda cesarja, še bolj pa očetnjavo. Ali očetnjavo, še bolj pa cesarja, ne vem več natančno, takrat so hecno govorili. Rekla je, da je očetnjava nič ne briga, cesarju pa da ni nič pustila. Imela je eno fotografljo tistega svojega, ki mu je pravila Fredi, ampak pred menoj ni o tem nikoli govorila, Cirila je rekla, da je to enkrat čisto po naključju slišala, ko je bila še froc. Baje je Fredi bil zelo dober človek, tak nežen, da je Hedviki pravil moj bulimandi. In da jo je žgečkal in se hecal z njo. Potem so ga pa pokosili. Precej kruto se mi je zdelo vse skupaj, tako kot v kakem filmu. Ampak to se je dogajalo, ona ni bila edina. Smrt je tam kosila z motorko, čeprav je takrat menda še niso poznali. So pa govorili nekaj o pihalnikih, pa šrapnelih, pa stari Avstriji, ki je šla v rit. To je tudi moj ata večkrat govoril, on je izgubil brata v boju za staro Avstrijo. Poldi mu je bilo ime, baje je bil kot osa, hudič pocijen, pa niti trenutka ni pomišljal, ko so ga poklicali. Za njega je bilo to ohoho puške, ohoho topovi, brigalo je njega za cesarja in očetnjavo, njemu je bilo to interesantno, da so tam puške pa topovi. Kako da niso zgrabili še mojega ata, ne vem. Sem vedel, menda, pa ne vem več. Ali pa sploh nisem vedel. V glavnem, Cirilina teta Hedvika je imela v tisti svoji luknji v Gaberjih prav prijetno urejeno. En kuhalnik je imela, za fižol, tako je rekla, pa veliko posteljo in delovno mizo. Tista miza je bila polna nekakšnih listov s čičkamičačkami, počorgljano vse podolgem in počez, križemkražem, same neke cifre in čudne šifre: manšeta, pa ci-fra. Pas, pa cifra. Je rekla, da so to mere. Pa nekakšne kroje je risala. Sem enkrat vzel en list z mize, da bi ga ornk prebral, pa je začela vpit: Smiljan, pusti to, Kristus pomagaj! Sem rekel, da ji ni treba nikogar klicat na pomoč, da nisem nič strgal ali pokvaril. Še najmanj pa Kristusa, on ja nima časa za take malenkosti. Rekla je: samo daj ta list točno tja, kjer si ga vzel! Baje da bi ji bil zmešal sistem. O tem nisem vedel ničesar, sva ji pa s Cirilo vedno prinesla kak pisker. Je rekla hvala in ga vrgla v omaro k drugim. Enkrat sem pogledal v tisto omaro, polna je bila najinih piskrov, pa vsi so bili kot novi, menda jih sploh ni niti enkrat ponucala. Na tistem kuhalniku je pa imela eno grdo staro reč, ki je bila nekoč baje nekaksen lonec, zdaj je bila pa podobna kupu ošremfanega dreka. V njej je imela ponavadi fižol. Če sem jo vprašal, kaj, a vam fižol ne raste že iz ušes, Hedvika, je vedno rekla: bod tih, falot, sej mam tud kisl zele! Dober izgovor. Hvala Bogu, da je znala Cirila delat tako dobre šnicle, nikoli jih nisem imel dovolj, vedno bi še, potem se je pa drla, da sem požeruh, da ona že ne bo mojega vampa s špahtlom praskala z mize. Je imela prav, po eni strani. Ampak Čučić ji je enkrat rekel: slušajte, gospa, može li jos šnicla? in je bila kar tiho. Pojedel jih je osem, jaz sem recimo dobil največ tri. Ko sem ji to enkrat pozneje, ko je bila hiša že pod streho, čisto mimogrede omenil, me je zabila nazaj: loj, Čučić je potreboval kalorije! Ko sem potem še nekaj zinil, sva bila za tisti večer skregana, češ da sem favšljivc in če bi favšija gorela in te stare pesmi, ki so vsakemu jasne. Čučić je včasih, ko je spil preveč pirov, pel nekatere dalmatinske, pa oni njegovi sozidarji so se pridružili, njegova momčad, kot jim je rekel. Sem vprašal, če zna kake vojvodinske ali črnogorske, pa je rekel, da je bral Gorski vijenac in da je to dovolj, Marijane mu pa ni nikoli dovolj. Saj ni slabo pel, ker ni veliko kadil. Po dve cigareti na dan mogoče. Njegova momčad ga je vedno klicala majstore Milivoj ali druže majstore, ampak je bil res sposoben. Potem ko so nehali z našo hišo, nisem nikoli več nič slišal o njem. Kot bi se vdrl v zemljo. Teta Hedvika pa ni marala zidarjev, vedno je govorila o sofisticiranosti, pa da so stranke šiviljstva, kjer dela, iz celjskih vil, pa z Jožefovega hriba da hodijo. Res je hodil tja en tip z Jožefovega hriba, pisal se je Javšovec, Fredu Astairu je bil podoben. Tako jajčasto glavo je imel, govoril je pa tako, kot sem bral v onih knjigah iz 19. stoletja: spoštovana gospodična, poljubljam roko in podobne oslarije, kot bi ga sneli z Dunaja. Mogoče je doma gojil kult cesarja. Mogoče je imel podobe vseh tistih brkatih Francev, pa svečice pod njimi, pa cesarski molitvenik, kaj vem, slišati je že bilo tako. Tip je bil po moje šarlatan, vozil se je v neki stari kolavti, še midva s Cirilo sva imela boljši avto, pa nisva imela vile na Jožefovem hribu. Kakorkoli že, na tisto kolavto je bil strašno navezan. Ga je Hedvikina šefica enkrat vprašala, zakaj se, velik in slok, kot je, matra v tisti konzervi. Je rekel: oh, gospodična, to je vprašanje noblese. Hedvikina šefica je pokimala z glavo, pa se obrnila k Hedviki s čudnim ksihtom, češ, kaj pa naklada ta butl! Noblesa! Kaksna noblesa neki, če se moraš vozit zvit v sedem gub! Meni bi že zdavnaj razsulo križ. Že tako imam težave s hrbtenico, zadnjič me je pred geplom ornk prijelo, da mi je šel nov rekord pri tetrisu. To so bolečine, porka mazerja, kot bi mi dvajset tavžnt Indijancev nasulo pušcic v šimbas. S Cirilo sva ob večerih en drugemu večkrat na glas brala Karla Maya, pa vem, kako to gre. Kje pa, da bi se midva s Cirilo vozila v nekakšni telefonski govorilnici. Dobila sva si moskviča, šel je ko hudič, potem je naredil flop in crknil, pa sva kupila amija, ta pa še danes vozi. V sedemdesetih sva imela težave z njim, ampak ne več kot vsi drugi, včasih, ko ni bilo bencina. No ja, saj midva se v službo nisva vozila, šiht je bil petnajst minut peš od hiše, ampak na Polule pa, pa k Cirilinim, ona ni imela samo Hedvike, kje, imela je žlahte po polovici Štajerske, pa še kje drugje tudi. Vozila sva se v Slovensko Bistrico, pa v Zreče, pa v Ormož, pa gor po Savinjski. Žlahte, da te srat pritisne, jaz sem si doma pisal vse te strice pa tete pa bratrance pa sestricne v drugih, tretjih, četrtih kolenih. Sem imel tri zvezke teh vej, pa povezav, pa vse te mame in očete, ki so bili mladi, ko je šel cesar v tri rajske. Dolgo časa sva obiskovala v glavnem vse, ne pogosto, ampak kolikor se je dalo. Saj nisva mogla vsak vikend naredit ture po pol Slovenije in poslušat eno čvekanje tam, drugo čvekanje spet drugje. Teta Evridika je vedno rezala salamo, teta Poldka sir, stric Jože je govoril o politiki, bratranec Miran pa tožil, da ga ima njegova baba preveč pod kuratelo, da ne sme niti na pir v gostilno, pa kadit tudi ne sme doma, pred otroki. Pa da mora sesat ob sobotah dopoldne, pa brisat prah ob sobotah zvečer, ob nedeljah ga sterajo v cerkev, potem pa takoj domov po maši, ni govora, da bi v gostilni popaberkoval s Franceljnom in Štefljem, kako jima gre z otavo, pa če je Rudo zrihtal puhalnik. Kaj te briga, je baje vedno govorila Miranova žena, saj ni tvoj puhalnik! Vse bolj sva ostajala doma, jaz in Cirila, potem so začeli pa telefonarit. In niso znali nehat. Celo soboto je zvonilo, da sem, jebemti, šel kar parkrat ven vreč telefon, pa naj se matrajo, hudiči, saj to ni bilo za prenašat! Cirila je stala sredi veže, bila je čisto mokra, šepetala mi je: daj, PROSIM, prinesi mi stol, preden drapnem. Potem so se malo unesli, so klicali enkrat na mesec, potem je počasi ponehalo, samo kaka kartica tu pa tam, pa obisk kdaj pa kdaj, šla sva, če se nama je dalo. Ponavadi sva raje ostajala doma, si vzela čas zase, gledala Trefalta. Cirila je štrikala vmes, jaz sem rešil križanko ali dve. Igrala sva kako igro, to sem že menda povedal. A sem že povedal? Ob sredah človek ne jezi se. Ob sobotah sva vedno igrala švarcpetra. Tisti, ki je petkrat zaporedoma izgubil, je v nedeljo brisal posodo. Ko je Cirila šla k sestri v Šoštanj, je vedno vzela avto, rekla je: Goršič, ti ga tako ne rabiš. Saj je imela prav. Ko sva imela se moskviča, je zmeraj nekaj bentila, ker je crkaval. Potem pri amiju ne več. Ami je nerad crkaval, mogoče je crknil enkrat v vseh letih, pa še to ne recimo na kakem kočljivem mestu, nikoli recimo, ko je bilo treba speljat spred semafora. Če se prav spomnim, je crknil sred nekega kolovoza neko nedeljo popoldne, ne vem, kaj za vraga sva počela tam, ampak naredil je pok in je ugasnil. Nisva se sekirala, kolovoz je bil malce od rok, pa sva si vzela čas za intimo. Kot bi bil prekleti avto vedel! Ko sva imela intime dovolj, je takoj spet vžgal. Z vsemi žavbami je bil namazan! Pri Cirilini sestri nisem bil ravno velikokrat, se mi niti ni dalo, ker je bilo drugih sorodnikov dovolj za obrajtat, poleg tega pa sta imeli pozreti precej poseben odnos; ko je Cirila prišla, je TOZD-ovec šibnil ven iz sobe ko raketa. Bolj pogosto je začela hodit tja, ko sva v glavnem odpikala vsakosobotne in nedeljne vožnje po Sloveniji. Mene sicer niso te čenčarije nikoli motile, TOZD-ovca pa. Bil je občutljive sorte, paranoičen, mislil je, da ženski kujeta zaroto zoper njega. Ja, veš, me je klicaril, ne bi smel pustiti Cirile same sem. Losali se naju bosta, vem to, čutim to, to je v zraku, ajnscvajdraj, pa bova v kakem pajzlu ob piru objokovala to, da jima zdaj pustiva takele eskapade. Rad je uporabIjal zanimive tujke. Nadaljeval je ponavadi se bolj patetično. Koherenca, je vpil, to manjka, pa odsotnost komunikacije je šla že čez rob, aaaaa, nisem jaz zastonj pisal diplome o medčloveskih odnosih v socializmu! Potem je začel skoraj jokati, čes, Smiljo, naredi kaj, Smiljan, ti jima reci! Jaz sem mu ponavadi povedal vedno isto, rekel sem: Drago, nehaj slimpat! Točno to sem mu rekel. Da najini dami pač rabita malo tehtlmehtla, konec koncev Cirila trdo dela v računo-vodstvu, Rozi pa uči v osnovni šoli, ho, a misliš, da je to enostavno?! TOZD-ovec je še kar cvilil o medsebojnih odnosih v socializmu, dokler nisem končal zoprnega pogovo-ra z jeznim vzklikom, da naj kurc gleda socializem, če se dve ženski ne moreta na samem pomenit o svojih težavah! Kake težave pa imata, je potem vedno rekel, da jaz ne smem do njih? Hudiča, Drago, sem rnu rekel, a mogoče tebe zanima-jo zdrahe evropskih princev? Pa kolikokrat se je ločil kak filmski igralec? Imaš ti mogoče menstruacijo, pa tiste zadeve ob določenih lunah ali kaj že imajo ženske? Ja, saj to, luna ju nosi, je jezno dejal TOZD-ovec, ko je videl, da iz tega kruha ne bo zemlkoha, in odložil. Potem je sicer poklical nazaj, češ, kaj neki sem mislil s tistim kurc gleda socializem, pa sem mu rekel, da je narobe slišal, kaj mu čem zdaj razlagat, se vlačit ven in oproščat! Nikoli mu nisem zaupal, bil je eden tistih voluharjev, rit, ki je nosila določene informacije na določena mesta. O tem se sicer ni smelo nič vedet, kaj šele govorit, vedeli pa smo vsi, a smo bili tiho. V sedemdesetih je bilo še nevarno. S Cirilo sva hodila v cerkevk sveti Ani na Teharje, tam sva se lahko potuhnila, mesto je bilo pa polno čudnih tipov, ki so oprezali pri farovskih vratih. Saj ne, da bi se jih s Cirilo bala, ker tako veliki živini spet nisva bila, ampak neprijetno je ves čas mislit, da ti nekdo diha za uho. Pri sveti Ani je bilo res luštno, parkirala sva avto in se v miru še malo sprehodila. Tu pa tam sva šla celo na sveto Magdaleno, tisto pri Grižah; Cirili se je zdelo hecno, ker je zvonik stal posebej. Tam so bile se klopce pred cerkvijo, sva včasih naredila piknik. Ne vem, kaj si je Bog mislil o žretju pred cerkvijo, ampak nikjer ni pisalo, da bi ne smela. Cirila je naredila take dobre sendviče, s kumarcami, paradajzom, vse je bilo not, ničesar nisem pogrešal. Majonezo sva prinesla s seboj, če bi se nama je ravno zahotelo. Se nama je ponavadi ni, majonezo sva jedla samo v francoski solati, Cirila ni nikoli mazala te pacarije na kruh, na kruh sva mazala samo kako pašteto, odlično je, od Gavrilovića je, in podobne zadeve. Topljeni sir recimo. Rekla sva mu trikotni sir. Cirila ga je včasih jedla kar samega, cel trikotnik je dala v usta in potem, da bi me spravila v dobro voljo, na si-roko mlela tisti sir, ki se je, jasno, vlekel okoli zob in not do gurglca. Bilo je videt ogabno, ampak kaj potem! Glavno, da je bilo smešno. Potrebovala sva malce oddiha, ona od vseh tistih cifer in svojih neskončnih sorodnikov, jaz pa od njenih neskončnih sorodnikov. Teta Hedvika mi je bila še najbolj simpatična od vseh. Taka ravno prav šarf je bila. Do vratu v delu, pa skromna, če je le imela čas, je pomagala v farofu. Pomagala je delat one plahte za petje, treba je bilo stavit gor črke, da so potem stare babe ob nedeljah fušale z besedilom pred seboj. Eden od ministrantov je vlekel tiste plahte gor in dol. Hedvika je pravila, da je najraje pomagala pri pesmi Spet kliče nas venčani maj. Je rekla, da se ji zdijo dobre rime, pa lepe misli. Da si cvetice venčajo glave in se raduje polje in gaj. Pa da to delajo za Marijo, to se ji je zdelo najbolj lepo, ker da ni nihče nikoli nič kaj dobrega storil za Marijo. Hedvika je menila, da so Marijo vedno imeli za obskurno, da je bila dobra za to, da je dala sina, potem so jo pa pustili samo žalovat. Jaz sem zagovarjal hipotezo, da človek ponavadi najraje žaluje sam, ker kako pa češ žalovat, ko ti za hrbtom sveti petdeset mandlcev. Žalovanje je osebna stvar. Tudi jaz sam žalujem za Cirilo, ne vlečem drugih v to. Žalujem ponavadi zvečer in ponoči, podnevi ni časa. Podnevi je tudi presvetlo za žalovanje, žalovanje gre skupaj s temo. Vsaj zame. Tema je žalostna. Je pa tudi romantična, uh, se spominjam, kolikokrat sva šla s Cirilo zvečer na sprehod po Spodnji Hudinji, tema je bila kot v vragovi riti, kje, da bi bilo vse osvetljeno, kot je zdaj, ko oslepiš od svetlobe ob enajstih zvečer! Sva gledala zvezde, pa luno. Bil sem vedno poln misli o luni. Hedvika je večkrat rekla, da sem lunčjek, karkoli že to pomeni, Cirili je bilo pa hecno, ko sem tuhtal, če mi mogoce kdo maha dol. Če si mogoče kdo želi dopisovat z menoj. Recimo, ej, mi tule gor smo taki bolj bogi, a ste vi na Zemlji kaj bolj razviti? Jaz nazaj: imamo televizije in avtomobile! On: ne me basat! Jaz: elektriko imamo tudi, pa kremšnite, ohridske rezine, črn, bel in ržen kruh .... On: mater, glih zdaj se bom vžgal od favšije! Mimogrede, kaj pa je to elektrika? Jaz: to je pa taka reč, ko pritisneš na stikalo, pa rata luč, pa hrano kuhaš ... On: hrana? Kuhaš??? Jaz: to je prekomplicirano za razložit! On: aha, no, dobro. Take zadeve. Cirila je krepavala, ker sem baje tako resno razlagal, in je potem to pravila Hedviki, Hedvika me je pa gledala, češ, osel frdaman, loj, trotl, ti raje delaj, kot pa da misliš na take oslarije! Ampak potem ji je Cirila povedala, da si jaz ves čas nekaj izmišljujem, da ji zmeraj kaj govorim, pravljice pa to. Hedvika potem: poslušaj, koliko si star? Sem ji povedal, ona pa: pravljice pri teh letih, a si ti čist ulaman al kaj? Jaz: Hedvika, no, porka špinača, vi vse vzamete preresno. Hedvika potem: ah, hodi v rit, grem rihtat kroje! Cirila je poslušala te dvogovore in umirala, prav valjala se je po tleh. Na eni strani njena teta, resna, realna ženska, na drugi strani njen mož, mlce otročji dajek, ampak vseeno njen dajek. Teta Poldka je bila tudi zanimiva, ampak nekako se nisva marala, govorila mi je sekretar, s poudarkom na drugem e-ju, ni lo-čevala med skretom in skladiščem. Ne, teta, jo je popravljala Cirila, Smilči je vodja skladišča. Ni komunalc. Teta Poldka je nekaj zagodrnjala in me drugič spet tako ogovorila. S poudarkom na drugem e-ju. In spet jovo na novo. Njen mož, Cirilin stric, je bil butl, klicali so ga Kvaki, menda mu je bilo ime Ksaver. Kmetijo je sicer rihtal prav kraljevsko, ampak ni pa bil sposoben niti enominutnega pogovora. Si rekel kaj o vsakdanjih zadevah, recimo, Kvaki, včeraj so tam pa tam narobe obesili zastavo. Hnte, je rekel Kvaki, in pristavil: tale vin je pa prekisu, porčiča! Po rodu je bil Celjan, s Hudinje, in je ne vem zakaj gnal tega porčiča. Porčič tu, porčič tam, vedno porčič. Pri nas smo sicer bolj gromškali. Gromšeka tu, gromšeka tam, vsepovsod gromšek. Gromšeka, stari Keblovšek je pa zjutraj spet kurbljal spačka, gromšeka, unle je pa včeraj prevec popil, gromšek tu, gromšek tam. Potem je ponavadi prižgal radio in poslušal glasbo. S Cirilo sva tudi rada poslušala glasbo, kupovala sva male plošče, en gramofonček sva imela, pa sva kupovala evrovizijske pa slovenske popevke. Pa potem kako veliko ploščo tudi. Cirila se na cedeje ni mogla nikoli navadit, je rekla, da si veliko plato lahko vsaj prijel v roke. Se še spomnim, ko je na Evroviziji zmagala ona ... ona ... no, tista, ki je pela Ein bisschen Frieden. Ona luškana pužika. Je Cirila prinesla njeno plato domov in sva jo drajsala. Tako belo kitaro je imelo pozre, melodija je bila čudovita. Sva si jo potem žvižgala. Cirila je hodila po hiši in si mrmrala: ein bisschen Frieden, ein bisschen Sonne ... Sva oba znala ajn bishen dojč, da nisva izpadla ignoranta. Korl in Jelka sta imela Platterse. Igor je potem, jasno, kupoval rock. Mi smo potem postali stari prdci. On je poslušal Rolling Stonese. Na naslovnici tiste njihove plate je bil en velik gobec z dolgim jezikom, potegnjenim ven, pa enkrat so jih pokazali po televiziji, je tisti gobec, Žager ali kaj je že bil, Miha, on je nekaj poskakoval, kot bi se hotel počohat po hrbtu, pa ni imel dovolj dolgih rok, ali kaj. Žnable je ves čas raztegoval, Cirila in jaz sva se režala, Korl pa Jelka se pa nista, ker onadva sta morala to cele dneve poslušat. Malo angleščine znam, toliko sem razumel, da sem pogruntal, da poje o neki Angeli, pa da bi rad seksal. Saj to se mu je videlo, po tistem poskakovanju, potreben je bil, revež, zakaj ni poskrbel pravi čas za to? Korl je rekel, da ima dovolj tega Žagarja v hisi, pa da kitaro špila en tip, ki je videt tak kot orangutan. Ja, sem mu rekel, sva videla s Cirilo, vsi nekaj skačejo in se lomijo. To je bilo potem sila priljubljeno. Enkrat so mi malo zrasli lasje, pa mi je Cirila takoj rekla, zdaj si tak kot Butls, pojdi se ostrič. Nisem bil tak kot Butls, ampak sem se vseeno šel ostrič. Potem sem kmalu dobil plešo, pa so me bolj malo strigli. Ampak vse je za nekaj dobro, glavo sem si umil en dva tri, tudi posušila se je hitro, nobenih dolgoveznih sušenj več. Sem videl pri svojih kolegih, ki jih je bilo vse sram pleše, vsem je bilo nerodno, pa so se česali postrani pa naprej, švigašvaga, da so bili smešni za crknit. Noben ni ratal mlajši, tudi naše žene so se starale z nami, ampak oni so vedno govorili: a si videl to novo tajnico, Vesno, ja, 23 let je baje stara, kake tace! Kikla se ji pa za popkom že neha, vse vidiš, ko se vsede! Saj so naše tudi bile lepe, Cirila je bila lepotička, ampak takrat so nosili daljše kikle, pa se je vse videlo šele, ko si jo ... khm ... ja, vse se je videlo šele v točno določenem trenutku. Za Vesno pa ni bilo treba točno določenega trenutka, se je malo nagnila ali usedla, pa si imel trenutek ali dva. Cirili se je vedno zdelo zabavno, če sem kdaj kaj pripomnil, ko sem videl kako bolj slečeno it po cesti; me je v rebra, ampak ji je bilo zabavno, se mi je zdelo, da se ji je dopadlo, da njen stari še ni slep. Imela sva kar pestro nočno življenje, še potem v penziji. Cirila ni mogla imet otrok, tako da s tem ni bilo nič, ampak sva pa zato večkrat... no, v glavnem, sva pa zato rada ... rada sva si dala vetra, no. Saj sem menda že omenil, da je enkrat crknil ami na nekem kolovozu. Nisva bila tak star impotenten bojazljiv parček s povešenimi ... no, s tistim posušenim tam dol. Korl in Jelka sta naju enkrat vprašala, če še. Ko sva pritrdila, sta ratala čisto bleda. Sta rekla: midva že dvajset let nisva. Je Cirilo zanimalo, zakaj ne. Da se ne spodobi. Zakaj pa ne, je še naprej zanimalo Cirilo. Ja, da se ne. Nič pametnega nisva izvlekla iz njiju, to je čuden predsodek, a ni, da se ne sme. Ne rečem, če si hudo bolan, da se ne forsiraš, ampak če si zdrav ... Če si sam, zamenjaš z ročnim treningom, noči so dolge, sploh zdaj, ko ni Cirile, zdaj sem postal živčen in ne spim dobro. Vsepovsod je še, pa je nikjer več ni. Še radia se mi ne da zvečer poslušat, ampak podnevi pa nekako gre, nič se ne pritožujem. Ne moreš kar crknit, pa tudi rad ne bi. Se mi zdi, da mi Bog govori: SmiIjan, ni še tvoj čas, nisi še vsega postoril. Lastnega rekorda v tetrisu še res nisem podrl. V glavnem je vse v redu. Edino kuharija mi ne gre od rok. Več ljudi mi pravi, naj grem ven jest, ampak ko sem svojčas, ko je Cirila še živela, šel čisto za hec v en pajzl, sem skoraj bruhal, tako zanič vampe so imeli. Kot bi jih dali v hadvaesoštir. Čisto neužitno, želodec mi je prežrlo. Cirila se je potem smejala, rekla je: butl, kako lahko greš jest vampe v pajzl, bi bil pohano vzel! Sem rekel: o ne, na pohano imaš ti ekskluzivo, in mi je potem naslednji dan spohala, da sem pregnal občutek po tistem hudiču iz želodca. Potem sva zvečer gledala televizijo, pa rokavice mi je naredila, naštrikala jih je, je rekla: ene stare konce volne sem še našla, škoda bi jih bilo vreč stran. Bojo bolj raznobarvne rokavice, ampak jih boš imel pa za kidanje snega, če že za kaj drugega ne. Za kidanje snega so bile res dobre. Ravno prav debele. Z zelo debelimi volnenimi rokavicami ne moreš dobro kidat snega, ker ti lopata polzi iz rok, ne moreš prav zagrabit štila. S temi sem pa lahko odlično vse skidal, niso bile predebele, pa tudi zeblo me ni, prav veselje so mi dale do kidanja. Je šla enkrat ena bližnja soseda mimo, pa se ji je menda zdel hec, kako veselo mečem sneg, pa se je ustavila in rekla: ojej, Smiljan, ko bi moj mož takole rihtal kot vi! Sem rekel, da je treba imet prave rokavice, pa ji ni bilo čisto jasno, ona je mislila, da imam čisto lahko lopato. Niti priblizno ni bila lahka. Tak obauten kij je bila, štil je bil še posebej grozen, ampak rokavice so naredile polovico dela. Cirili sem potem povedal, da je Gela rekla, kako se obrnem, pa da je to vse zaradi rokavic, Cirila pa: saj si še mlad, to je za tebe špil. No ja, če je kidanje snega špil, sem jaz špilferderber. Ampak s temi rokavicami je res šlo. Drugače pa sovražim kidanje snega. Kidanje snega se mi zdi popolna izguba časa. Vihtiš tisto lopato, sneg se grmadi tam, kjer so bile poleti vrtnice, vmes pa že spet naletava in ko končaš, imaš za ritjo že smučišče. S Cirilo sva se pozimi vedno zabarikadirala v hišo, zalogo sva imela, pa je šlo v službo in domov, nič drugega. Medtem ko so se drugi kepali in valjali po snegu, me je Cirila razvajala s šadojem. Šado res paše. Cirila je govorila 'še to', he he he. Prejšnji teden sem še-to-ja po dolgem času spet pil pri Sandiju, to je tisti, ki mi ves čas govori, zakaj ne hodim jest v Ameriko ali pa v Interspar, pa se mu zdaj, ko so okoli moje bajte nagrmadeni še multikinoti in podobne zadeve, sploh ne zdi jasno, kako da si ne privoščim restavracije sredi vse tiste gneče, zakaj ne opazujem ljudi, vedno se dere vivace vivace, ampak kaj naj. Saj me ljudje zanimajo, vedno sem jih rad opazoval, ampak tiste restavracije v teh kompleksih se mi zdijo, kot bi bil na razstavi, vsi te gledajo, ko žreš. Eeeheee, mami, lej strica, ko je bograč. Že prav, ko sem bil še v službi, sem kot vodja skladišča moral včasih na večerjo s tem in onim, ampak to je drugače, poslovno, vmes ves čas čvekaš, se zalivaš z vinom, hrana postane obrobna. Če pa sediš sredi TUŠ-a ob dvanajstih, ko je najhujši promet in ljudje gazijo eden po drugem, kot bi bila naravna katastrofa, je vse skupaj neumno. Potem te kak dolg zanemarjen ksiht premeri in zamr-mra: lej ga, reveža, ko je sam! Ja, jem sam, bemtiš, ampak jem doma, me vsaj nihče ne zja. Oh, Sandi in njegova žena, Danica ji je ime, onadva pa hodita ven. Odkar je Sandi v penziji, govori še samo o piščančjih filetih, pa o pomejotu-fritejotu, bomfri mu pravi, jaz pa njemu boš free, ja, ko ti bo počil prekleti vamp. Pa v multikino hodita. Jaz sem že tudi bil, me je zanimalo, ampak preglasno je, tisti zvok prihaja nekje od zadaj in ti butne v mozeg, cel sem se tresel, še posebej pri reklamah za kake nove akcijske filme. Svarceneger razsaja, zraven pa taki efekti, da ti ubije bobnič en dva tri, kladivce nakovalce paf. Sem premišljeval - karta je skoraj jurja, pa še kap te trofi; mogoče so plačani po mrliču, pa dvojno zaslužijo, oni in še potem patologi. Se grem stavit, da na patološkem kar sijejo: uha, še eden iz multikina, aha, ta je mrknil še pred koncem reklame. Kaj pa ta? Da je zdržal do srede filma, pravite? Ni pošteno! Hudiča! Pojačati boste morali, fantje, pojačati. Z vseh strani te napada zvok, jaz sem zadnjič šel z vato, pa je bilo malo bolje, me ni prerezalo do kosti. Mogoče je to zato, ker sem v tretjem živIjenjskem obdobju, ampak ne bi rad, da bi bile to starostne težave. V sedemdesetih so bill le bolj tihi časi. Mladina pa uživa, bolj gluhi pridejo iz kina, boljše je. Sem potem enkrat doma poslušal Rolling Stonese, ki mi jih je presnel Igor, češ, skuliraj se, tati Smiljan, tako me je vedno klical, čeprav mu še vdalnje nisem bil v žlahti, tati Smiljan, navadi se na pravo stvar. Ampak Rolling Stonesi dandanes kar pašejo, tihi so. Pravi balzam za živc. Še ene norce je poslušal Igor, Van Halen se jim je reklo. Tisti so mlatili po instrumentih še bolj opičje kot Stonesi, ampak niso bili tako interesantni, vem pa, kdo je bil Van Halen, en celjski čudak. Jozo mu je bilo ime, hodil je po mestu z radiom na rami in vpil. Dolge bele lase je imel, poslušal je radio in vpil. Iz ust mu je vedno visel že zdavnaj pokajen čik, ne vem, kam je šel ves tisti pepel, menda po tleh. Mladina pa: lej Van Halena! Sem enkrat rekel: dajte mu mir, froci, ne se norca delat! Jozota pravzaprav sploh ni bilo več tam, samo vanhalenovski oklep je ostal. S Cirilo sem to dolge ure pretuhtaval. Mi je vedno rekla, da sem filozofski butl. Ampak so me privlačile take zadeve. Kako hudo mora bit, ko živiš, pa te v resnici ni več, esence ni, ta beseda je dobra, sem jo pobral iz knjig. Potem tvoja lupinca tava po mestu, kadi, se dere, si potem zlomi nogo, hodi z berglami, kadi, se dere, tebe pa že zdavnaj ni več. Potem je Jozo umrl. Ne vem, zakaj, kar umrl je. Vsi so potem govorili: on norc, ki je flangiral z radiom po Stanetovi, je fliknil. Kar se mene tiče, je fliknil že dolgo pred tem. Kako se človeku zmeša? sem premišljeval in tuhtal. Imeli smo sicer to v familiji, ko se je to zgodilo nekim daljnim Ci-rilinim ... hm ... v dvanajstem kolenu ali nekaj takega, Francol je bil tip, tako mu je bilo ime, baje po analogiji z Anatol, njegov fater je bil nek Španec ali Francoz ali kaj. No, Francola so vtaknili nekam stran, da ni blaznel doma, ampak mi je dalo misliti, sem si kupil eno knjigo o človeški psihi in tam noter je pisalo o odsotnosti duha in podobne zadeve. Ni bilo zabavno branje, huda grozljivka, en sam mrak, sem pomislil: hudiča, a se ljudem to res dogaja?! Evo, potem pa imaš Van Halena! Njega sicer niso dali nekam stran, hodil je po mestu, prenašal radio in se drl. Večkrat ga je kakšna banda tudi pretepla, parkrat sem ga videl, ko je čisto podplut kracal po mestu in se smejal, mu je bilo menda hecno. Tisto knjigo o človeski psihi je prebrala tudi Cirila in godrnjala, naj vržem stran hudiča, da ne bo zdaj mogla nikoli več spat, ker kaj pa, če je paranoja tu in paranoja tam. En teden pred spanjem gledala, če je kdo pod posteljo. Potem se je pomirila in se ji tudi ni več zdelo, da ji nekdo sledi iz trgovine; tako močan vtis je naredilo nanjo vse to. Ampak hec pa ni, madona, s tisto knjigo sem potem podkuril v kaminu v dnevni sobi, pa še briketov sem nalozil, naj gori, vrag, mi bomo pa ostali pri pameti, če bo vse po sreči, bohjetre, raje vsak dan vzamem v roke lopato. Tudi razne one finte so mi šle na jetra, paranormalne ali kaj so že. Ko kdo od pokojnih naenkrat stoji pri postelji in te gleda, ali pa s fotografije. Enkrat se mi je sanjalo nekaj čudnega. Da sem ležal in v mislih jedel slastne Ciriline češpljeve cmoke. Ah, kaksen čut sladkosti me je obsel! Mlel sem testo med zobmi in nato krc krc malce sladkorja in češplja, ki sva jih dobivala od sosede na kile. Skrinja je bila svojčas polna češpelj. Butl, sem kar naenkrat zaslišal iz teme. Odprl sem oči. Pred menoj je stala Cirila, oblečena v obleko, v kateri smo jo pokopali. Butl! je ponovila. Cmeriš se in stokaš! Samo na svoj vamp misliš, meni pa že štirinajst dni nisi prinesel svečke in zamenjal vode v vazi! Sem ostrmel in zajecljal: zakaj pa nisi že prej prišla potožit? Je potem hotela vedeti, če sem lačen. Ooo, pa še kako! sem zastokal. Zmigaj svojo rit in vsaj pripravi na mizo! je ukazala Cirila in izginila skozi vrata proti kuhinji. Pa sem, misleč, da to pač ne more biti nič res, šel za njo in v kuhinji lepo pripravil dva krožnika in pribor. Cirila je že mešala pri štedilniku. Dva krožnika? je zavpila. Zakaj pa dva? A ti ne boš? sem zajecljal. Butl! je zavpila. Kam pa naj dam? Oprosti, sem zamrmral in pospravil. Potem sem srebal govejo juho. Potem sem dobil špagete, ampak kakšne špagete, mmmm, s šampinjončki, toje znala vedno tako odlično pripraviti! Pojdi zdaj spat, je rekla, ko sem pojedel. Jutri pa nič ne pacaj in nikamor ne hodi, ponoči se pa vidiva! A že greš? me je zanimalo, ker bi bil še kar kaj pojedel. Vsak čas bo dan, je rekla Cirila. Grem. Bodi tako dober in mi zamenjaj vodo v nagrobni vazi. In nehaj ves čas tuhtat o futru! Jaz pa slino na usta in: boš spet? Mi boš spet ... Jutri ... Spet...? Kaj pa naj? A naj te pustim shirat? je zamrmrala Cirila in izginila skozi vrata. Sem obsedel za mizo in z jezikom lizal tisti talar. Spal sem do enajstih dopoldne, potem sem sel na britof, zamenjal vodo, pa se svečko sem prižgal. Ko sem naslednjič, ker v sanjah je bil to cel teden, zaslišal zna-ni glas, sem bil že pripravljen. Cirila mi je naredila polpete in se pridušala, da sem nabavil premalo fasiranega. Prihajala je vsako noč ob približno isti uri. Ko je kuhala, ni spregovorila niti besede, jaz pa sem bil tudi raje tiho. Že živa je bila jezova, kaj pa jaz vem, kako funkcionirajo mrtvaki! Ampak je bilo cisto zadost o teh zadevah, brrr. Me pa vedno znova začudi, kaj se lahko dogaja v glavah. Saj meni tudi ni ne vem kako dobro slo v glavi, potem ko me je sesulo, ko sem se končno zavedel, da Cirile pač ne bo več ne v kuhinji ne v dnevni ne v spalnici, nikjer, da sem pa zdaj sam, da se bo treba znajt. Ampak to je menda normalno. Nisem hotel it za njo, ampak občutek je grozljiv - prideš domov, pa te nihče niti nadere ne. Ko bi vsaj kdo zavpil: Gosic, hudiča, sezuj si slape, preden poserješ vežo, ampak ne. Vse tiho. Sem posral vežo, brigalo me je, tiste prve dni. Danica je prišla par-krat popucat, pa Jelka, potem sem pa rekel, aaaa ne, požre-te, tole pa ne bo slo, saj nisem invalid, bohjetre, porka mazerja. Bom ze sam uredil. Fmmm, a bos res, a bos lahko, hudik, toliko, da mi niso pocuzale palca, babe, kot bi bil star tri leta. Ja, RES, BOM, ni problema, adijo, hvala, kje je met¬la, mater, metla, kam hudiča je Danica zdaj dala metlo?! To je najhuje, ko ti hoče nekdo pomagat, pa ti vse raznese po celi hisi. Metlo sem potem našel na dilah! Na DILAH, ne vem, kaj je iskala tarn gor! Saj se sam komaj pridem gor, treba je podstavit lojtro, pa potegnit dol loputo, pa se potegnit gor, se lojtre ni montirane, da bi jo potegnil dol. Vedno sem si lomil vrat na tistih dilah. Ona pa mrtvo-hladno pusti metlo tarn. Menda je lezla gor kot mačka, te ženščine so neverjetne, vse zmorejo, pretaknejo, presmolijo. Korl in Sandi imata vedno tip-top, Cirila je bila tudi taka. Gorsic, prah imas pod copatom, je rekla. Pod katerim? Levim, hudič bedast, a nič ne vidiš? Res je, bil je mikroskopski mini prahec, komaj viden, ona pa že zauger, pa dajmo, gremo, vrli partizani, zaugajmo za svobodo, za kruh! Zuuum, je reklo, potem je bila pa zadovoljna. Tudi po kotih nisem nikoli videl prahu. Lej, kar vali se drek iz kotov, je govorila Cirila, in že je reklo zuuum. Tudi moja mama je bila taksna. V naši hiši na Polulah je bilo čisto vseeno, ali je prah tu ali tarn, tako ali tako smo vsi čevljarili po njem, ona pa se je vedno drla: prah dviguješ, te bom po ferjaci! In sem jih dobil po riti. Ata pa, ki je nosil prah, drek, mah in se vse kaj drugega iz gozda, jih ni nikoli dobil. Češ da to ni isto. Beseda ferjaca se mi je zde-la vedno hecna, to je bila nekakšna holc etimologija ali kaj, kaj vem. Sandi se je vedno na glas režal, ko sem mu začel nakladat o ferjaci. Sicer se je ferjaca reklo tudi prostoru za trenje lana, to so včasih počeli na Polulah, taka majhna ko-cica je bila in noter so se, se še spomnim, zbrale moja stara mama, pa soseda Štefika, pa Franca s kmetije nad nami, pa se nekaj babnic. V glavnem so čvekale. Korl je rekel, da so tudi pri njih imeli to za Ian, ampak se je drugače reklo. Sandi se sicer temu vedno smeji, ko omenim; pravi, da so stare babe tam jaskale in ozirale, ne pa trie Ian. Pa čez komuniste da so šimfale, ker jih tam noben ni slišal. Ga zabijem: Sandi, ko so to delale, je bil se cesar na kovancih. Potem pa on vedno začne, ker mu rata nerodno, vedno potem spremeni temo: oj, aj, a se spomniš, kako je bil Robi sprejet v pionirce? Seveda se spomnim, to je bilo kmalu po Titovi smrti, Sandi nas je vse povabil, spominjam se, ko smo sedeli tam, Sandi, Danica, Korl, Jelka, ker je bil Igor tudi sprejet, pa midva s Cirilo. No, pa pride potem en tip in sede s hrbtom proti fracovju in začne pet eno pesem, tako lepo melodijo, ki je imela refren Mrtva reka, kam hitiš? Mi je bila silno vseć, tista pesem. Potem sem v trgovini našel to ploščo, pa dobra je bila, cisto smo jo zdrajsali, Cirila mi je kar naprej kazala, naj obrnem, da bo se enkrat Belinda, ob tisti pesmi se je vedno cisto raznežila, je rekla vraga no, da ne morem imet otrok, če bi imela hčerko, bi bila Belinda. Belinda Gorsic? sem jo vedno vprašal, nekoliko negotov. Ja, kaj pa, a se menda ne bi pisala Gorsic ali kaj? je vedno vzrojila Cirila in potem sem moral iglo prestavit nazaj na Belindo. A je že plata skozi? Niti opazil nisem, naj me Cinkarna zagifta, če sem! Kakih štirinajst dni po Cirilini smrti me je Sandi že gnjavil: najdi si kako babo, magari kako Belindo, ker je tudi sam imel to plato in je mislil, da mogoče Cirila ne bi imela nič proti Belindi, češ, saj je bila cisto nora na to pesem. Predolgo si ga žingal z eno samo, zdaj si fraj, je težil Sandi, ampak on ima veliko slabih lastnosti in ena izmed njih, mogoče najhujša, je pomanjkanje takta. Takta sploh nima, poleg drugih številnih slabih lastnosti; ne vem, kako Danica zdrži zraven njega. Že leto po poroki je ... eh, kaj čem o tern, nima smisla, ampak že leto po poroki je nekaj imel s Kristino, ono, ki je delala pri blagajni v trgovini v Gaberjih. Saj ne rečem, nič ji ni manjkalo, ampak zdelo se mi je, da je Danica bila bolj sik. Zdaj so jo leta pofurala, pa tudi njen žlahtni so-prog ji je uničil živce, živet zraven takega bedaka ni enostavno. Boga srota je, guba pri gubi. V očeh je imela včasih nek tak zanimiv plamenček, iskrico, kaj vem, mogoče zaradi onega ključavničarja, ki je hodil k njim, ampak zdaj ni ničesar več, cisto izgubljeno gleda, vse ji je odveč, mislim, da se ji je celo zbudit zjutraj muka. Saj bi se tudi meni bila, če bi živel s takim klinčem. Ampak se ga ne znebiš, vedno pride nazaj, vedno te kje stakne. Kot pijavka je. In mahnjen je na poznanstva s pomembneži, saj menda poznate take kalibre, recimo: ja, in predsednik sindikata mi je rekel: uj, Aleksander, Aleksander, to sem jaz - kot da bi ne vedeli! - uj, Aleksander, mi je rekel, ti si pravi socialistični človek! V sedem-desetih je bila to kar pohvala, meni je sicer viselo dol, ali je Sandi socialistični človek ali ne, jaz sem takim rekel rit. Pa je res bil, porka stelaza, in se zdaj je, tak sluzavec. Spljakon-cek. Tega ne morem opisat, morali bi videt. Tako kot moje strategije pri tetrisu, poskusal bom najt se kako alternativo, malo pozivit vso stvar, menda obstaja ena varianta, kjer pada sadje, ne blokci. To bi znalo bit zanimivo. Ena vrsta grozd-ja - plop. Pomaranca - plop. Banana — plop. Kivi — plop. Tega precej kupujem, kivija. Jelka sicer pravi, da njej skodi, da ji odpre mehur kot pipo, men; pa res pase. Po kosilu, ko pomeljem tisti riz ali spagete ali karkoli 2e, potem si ga pa privoscim. Potem grem malo pocivat, pa kaksno knjigo pre-berem. Detektivke imam strasno rad. Ko je en mandeljc zlocinec, pa misli, kako dobro vse zakrije, da ga noben ne more dobit. No, ampak potem pride Pojrot, pa muje vseja-sno, tip je star in neokreten, kadi cigarete, ampak vse zmoz-ga. Barabe se tam spreletavajo, mislijo, kaj bo ta staruh s temi mustacami, ampak Pojrot potem rece hop banda, vi se ne veste, kaj so to inozgani. Jaz sem jih imel sicer najraje z jajci, ce jih je Cirila hastimala popoldne za malico ali pa zve-cer, tisto je pasalb, ampak potem sem imel vedno nocne more, temu menda zdaj recejo spalne motnje ali motne spalnjenja ali nekako tako. Enkrat se mi je sanjalo, da se je luna kotalila po cesti in se mi rezala. Sem stal pri oknu, Cirile nikjer, luna pa blumte blumte blum mimo okna in he-eeeeeeeeeeeeeeeee, Gorsic, bos zdaj kaj pogledal v luft tako-le, ob vecerih? Sem bil cisto prescan, sem rekel: ja, luna, enculdigung, samo se v nebo bom zjal, samo ne me tepit! Je rekla: kdo ti je pa rekel, da lune tepemo? Lune ne tepemo! Sem rekel: v eni knjigi sem bral. Luna pa: ti preveč mozgaš in premalo opazuješ naravo. Nekaj takega sem slišal že v osnovni soli, pa se mi je potem zazdelo, da tale luna prav mora bit gospa Tupensekova, tista za on predmet, on, ko smo se učili o telesu pa o fotosintezi. Sem zavpil nad luno: saj vem, Tupensekova si, ampak jaz zdaj znam! Luna: se tebi rola al kaj? In se je spet zarezala in se spremenila v Tupensekovo, ki me je napadla z veliko sončnico, ampak se preden sem se lahko obranil, sem se zbudil, cist gnil, to je bila korist od mozganov, ceprav sem jih imel strasno rad. Ne bi mogel pa nikoli natuhtat tistih Pojrotovih zadev, tisto je bilo prevec zame. Cirila me je veckrat cudno gledala, ko sem vpil in tle-skal od zacudenja, kako se je resilo v detektivki. Pa ne more bit tale morilec, no, Cirila, prid to poslusat! Cirila pa: zmi-gaj se, Gorsic, greva na sprehod, ti si ze cisto bebast od mo-rilcev in spletk. In sva sla. Pa saj nisva hodila samo po Hu-dinji, kje pa, zelo veliko sva spacirala po Masarykovem nabrezju, zdaj je Savinjsko ali kaj, ne vem, Masarykovo v glavnem. Tarn zadnja leta vedno bolj posedajo oni bogi re-vezi iz doma za ostarele, pa je Cirila spoznala eno staro gos-po, ki je bila na invalidskem. Mamca ji je rekla. No, ta Mamcaje bila zivi vir nepretrganega govora, se ji je zacelo, pa se ji ni ustavilo, tako da sem vcasih moral previdno zamr-mrati: Mamca, bo treba it, ce ne, bomo docakali konec sve-ta. Mamca me je ponavadi grdo pogledala, ces, ti dedi, samo za spetir so, bohmarijapomagi, potem je pa nekako pomilo-valno pogledala se Cirilo, ces, ti boga srota, trpis zraven tega hudica, a ne da, trpis kot bohmarijapomagi. Cirila pa njej nazaj heeeee in hiiiii, Mamca, vas odpeljeva do vrat. No, če se je pa vmasala, daje končala, daje zunegala do konca, po¬tem ni bilo pa nič hudega, lepo sva jo odpakirala do vrat, potem so jo pa oni spravili v sobo. Ta Mamca se je rodila tam nekje entauznt devetsto mnnnnn, nikoli nisva točno izvedela, kdaj, zmeraj je nekako zarotnisko rekla en tauznt devetsto mnnnnn, ampak ziher je bila tarn kakih devetdeset, se grem stavit za vse pike pri tetrisu. Zelo je morala bit sta-ra; ce ni bila mogoce celo tauznt osemsto mnnnnn. Se je ro-dila v eni vasi nad Vojnikom, starejse brate so dali solat, nje pa ne, je potem bila delavka, ampak je pravila, da je ves cas brala in tudi pisala. Livsteka, je vedno govorila, Livsteka sem brala, pa Gregorica, potem je pa zacela z visokim glasom: Krasna si, bistra hci planin, tako da sva s Cirilo vedela, za ka-terega Gregorica gre. Livsteka je pa tudi znala precej na pa-met, je rekla aaaaa, vidva me ze ne bosta, je Mocilar ze ve-del, kako je bilo vcasih. Ko sem bila jaz mlada, je bil tak sneg, kakor je pravil Mocilar. Sem jo vedno hotel vprasat, ce je lezal krog in krog in potem skozenj samo ozka gaz, Iju-dem dovoljna, od vasi do vasi, ampak je ze zavpila: je lezal sneg krog in krog!!! Dobro, sem si mislil. Potem je na izust zrecitirala eel on dolg monolog Krpana po tistem, ko je ce-sarica sla nazaj v svojo sobo. Heee, takrat se je vedno malo dvignila v vozicku in zarohnela: kot bi se pod modrocem bliskalo!!! Tu sva se s Cirilo ze kotalila, ta modroc naju je ubil. Najboljsa stvar pri Mamci mi je bila ravno to, da je po-pestrila Livsteka s svojo interpretacijo. Od Litije do Cateza je pripovedovala kot Od Lucije do Cadeza, tako da je ratala mala sikana doktorroman zgodbica, zadnja stvar pa, ki jo je vedno povezovala z Livstekom, je bil Govnac Jernej. Sem vprasal eno svojo zlahto, enega mrzleeeeeega bratranca, ki je bil ucitelj na osnovni na Vruncevi, ce je kaj takega Levstik zares napisal, pa smo ugotovili, daje Govnac Jernej njen. Je sicer to zanikala, rekla je, da si je Livstek bil silno dober z njeno teto in da ji je pred smrtjo dal to zadevo se v rokopisu, zavito v nek cajtenski papir. Njena teta se je potem to nau-cila na pamet in sezgala, da bi kaj Livstekovega ne prislo v napacne roke. Dobro, Mamca, sem ji vedno rekel, pa vi za-pisite tega Govnaca Jernej a, da ga bomo brali. Oh, je rekla, to je ze urejeno, ampak tega ne bo nobedcn bral, dokler ne fliknem. Potem nama ga je pokazala. Po kakih petih, sestih obiskih sem ga ze znal na pamet. Sel je pa takole: Govnac Jernej je zivel v majhni bajti na robu vasi. Porocen ni bil, doma tudi ni imel kaj dosti dela, ker sta s postarno sestro imela samo dve kozi in malo zemlje za bajto, pa je zato ho-dil po vasi in pomagal vascanom, ko so krave rojevale. Bil je znan po tern, daje veselo brez pomislekov potisnil roko glo-boko v kravjo rit in tako naprej, ne bom zdaj opisoval vsega tega. Vrv sem, vrv tja, tele je bilo zunaj, Jernej pa do ramen usran. Zato so mu pravili Govnac Jernej. Silno dobro je znal s kravami, ampak nekoc ga je pa ena brcnila, in to tako, da mu je creva zasukalo v vrat. Je umrl, jasno, sestra je pa osta-la sama v bajti in hodila vsak dan v ccrkev prizigat sveco zanj in po kolenih trikrat okrog oltarja, da bi se Govnacu Jerne-ju dusa ne pogubila, kcr je celo zivljenje ril po kravjih ritih. No, nekega lepega dne, ze kar precej let po Jernejevi smrti, pride v cerkev sikano pozre, kakih petnajst let staro, kar so bila takrat ze zenitvena leta, se pravi, daje bilo pozre ze ornk ... poglihano. Jernejeva sestra, takrat ze stara ko zemlja, vsaj osemdeset, je ravno cisto zadihana lazila okrog oltarja, in jo zagleda in osupne, porka stclaza, ti si pa cisto Jerneju po-dobna. Pozre odlozi svecko in izgine. No, da ne bom pre-dolg, govorit se je zacelo, da Govnac Jernej ni saril samo po kravah. To pozre se je prikazalo, prizgalo svecko in izginilo, in to na vsaka dva meseca. Po kakem letu ugibanja je pa slo firbcnim vaskim bucam cez plafon in so rekle: prihodnjic jo primemo. In je slo en vecer pet dedcev pred oltar, da bi jo zgrabili in prisilili, da jini pove, kdo je. Ampak ko je pri-sla tamala do njih, jih je vrglo po tleh in so bili od suba hin-rihtani. Drugi so se vsi razbezali, vsi, razen Jernejeve sestre. Ampak od tistega vecera ni noben vec videl niti pozreta niti sestre. Vascani so govorili: Govnac Jernej je prisel ponju. To je postala neke vrste legenda. Mamca se je vedno s po-nosom smejala, ha, a ni dobra povest? Dodala je, da ona pi¬se svoje stvari, zdaj sicer ne vec, ker slabo vidi, ampak ja, svoje stvari, pesmi da je pisala in tri tudi objavila v nekem delavskem glasilu, eno o sinickah in dve o zlati lunci. Po-tem se je zacela dret v nekaksnem zamolklem basu in reci-tirat o lunci in lagunci. Pa o eni punci, ki so jo ugrabili be-gunci. Iz prve svetovne vojne. Pesem se konca tako, da se punca poroci z enim beguncem in gresta v lagunco sanjarit pod lunco. Ne vem, zakaj je Mamco takoj zatem potegnilo v ono staro Pozimi pa rozice ne cveto. Sem vprasal: Mam¬ca, kako to, da vedno to pojete? Je odgovorila: to sem pela svojemu Joziju na dan, ko je umrl. Lezal je na postelji in jaz sem to pela. Potem sem pobrala sprice po tleh in poklicala resilca. In se je zamaknila. Nisva nikoli ugotovila, ali je bil Jozi njen moz z visoko sladkorno ali njen sin, ki je ... Ja, v glavnem, Joziju je to pela in potem, ko so ga pokopali, je tudi to pela. S Cirilo dolgo nisva izvedela, kaksno zvezo je imelo to z zlato lunco, aje potem spet zacela o Joziju. Se pa vsak dan redno pisem dnevnik, je dodala. Ko bom stara stou let, tako je rekla, stou, ga bom dala tiskat. Madona, sem vedno pomislil, porkadus nazaj, ta dnevnik bo bolj ob-sezen kot Cankarjeva zbrana dela, ce bo vseh sto let noter. Mamca je potem umrla, ne da bi bila stara stou let, in dnev-nika niso nikoli nasli; sva vprasala. Mogoce ga je v zadnjem smrtnem hropu dala v zep ali pa sezgala, da ga ne bi tiskal kdo drug. Ali pa sploh ni obstajal. Ena gospa v domu je ve-dela povedat, da je bila Mamca v mladih letih silno zatre-skana v enega duhovnika, naj bi bil mlad kaplan, ampak po¬tem so ugotovili tudi, da ni bil kaplan, ampak advokat. Da se je pisal Umsnik in da je bil garjav pes. Tako je povedala gospa v domu. Cirila je rekla, da je bila ta gospa tudi zatre-skana v Umsnika, da pa on ni bil vanjo, da je to mozno sklepat iz njene jeze. Jaz ne bi vedel, moja Cirila ni nikoli gledala za advokati, ce pa je ze, je rekla: Gorsic, glej, dajim ne prides blizu! Sem rekel: zakaj? Je rekla: nocem revna crknit. No, evo, zdaj je pa, uboga reva, 2e fraj. Ni revna crk-nila, imela sva dovolj zase. Tudi kako novo bluzo si je lah-ko privoscila, pa rada je kupila kake skorenjcke, mini nogo je imela, je vedno bentila, da imam taco kot slon. Mamco so v glavnem pokopali, part niso dali, ali pa jih nisva videla, sorodnikov ni imela, dnevnik pa tudi ni bil nikoli javno ob-javljen. Se mi zdi, da sploh nikoli ni bil. Ce pa je bil, potem upam, da je lepo pisala o nama s Cirilo. Cirila je vedno re¬kla, naj se 'lepo obnasam iz Mamci'. Meni je bilo najbolj fajn takrat, ko je Mamca razen one o lunci in lagunci odre-citirala tisto o Antonu Askercu. On kip pri lekarni mi je bil vedno strasno vsec in izmislila si je res smesno pesem. Ce-prav nisem cisto ziher, da je bila njena. Sem jo veckrat sprovociral: no, Mamca, Askerc se kar stoji, boste kaj rekli? Se je napihnila kot star kanarcek in zacela: Dej, Anton Askerc, tebe skoz pr lekarni sonce greje, dej, ti mas zveze, zrihti mi, de dobla bom arcneje. To je bilo hecno za umret. S Cirilo sva kar piskala. Mam-ca je vedno momljala: ce ne bi ostala doma zarad fracovja, bi vzela citre in sla po svet! In je zacela spet nckaj popevat. Ko sva jo vprasala, kje je zdaj to njeno fracovje, da ni nikogar blizu, se je zacela dret, da ona pa ze ne bi imela otrok, niti deda ne bi imela, to jc sam strapac, kaj pa drugega, potem sva pa bila s Cirilo tiho. Na Masarykovem ni bila samo Mamca, jasno, pri muzeju je stanovala tudi ena Cirilina so-solka, Katarina ji je bilo ime, Katra, ampak ona je imela raje, ce smo jo klicali Rina, je rekla, da Katra zveni kot petstolet-na zvajga. Kaj naj bi to bilo, ne vem. No, Rina je bila cisto svoja; nckaj casaje imela sicer nekaksnega cudaka, Cibi ga je klicala, ki je samo pil in pil, da ga je potem enkrat nagnala ko psa, ces, prekleta cisterna samo zlampa, namesto da bi si hudic zlikal usrane gate! Cibi je sicer ponavadi usrane gate metal v smcti, ni pustil, da bi jih prala. Imela sta tudi cucka, ki ga jc Cibi klical Drekaham, ker je vedno brozal po kak-snem dreku, ponavadi pasjem, svojem ali tujem. Drekaham je bil tudi silno nezen cucek, nikomur ni nic htel, tako da je Cibi veckrat rekel, da je to ncsszaslisano, ker se mu je jezik zapletal, pa mu ni ratalo jasknit. Je potem se zagodrnjal: kuzzzla! in udaril po mizi, no, potem ga je pa Rina ponava¬di pretepla, ces, smrduh, sluzit pejd denar! Ona je delala kot streznica v bolnici, ampak je bila veliko bolna, ceprav mi ni jasno, od kod je potem vzela moc, da je mlatila onega Cibija. Padalo je, da je tulil. Potem gaje nagnala in Drekahama z njim vred, ampak Drekaham se je vrnil in potem od staro-sti poginil. Meni se je zdelo najbolj lustno to, da je prisel k meni, ko sem sedel za mizo, in mi dal tacki na kolena. Po¬tem je zacel cviiiil iiiiil iiiiiil, dokler mu nisem vrgel malo kruha. Ampak pri Rini nisva s Cirilo nikoli bila dolgo, mo-goce pol urce najvec, ker je vse smrdelo po neki cudni broz-gi, ne vem, kaj je na skrivaj kuhala v kopalnici. Sva se poslo-vila in zbezala po stengah, zunaj pa aaaah, luft, bemti, v tisti bajti ni bilo za zdrzat. No, potem sva sla mimo Splavarja. Tisti tip je stal tarn na tistem brunu in tako odlocno gledal, da mi je Cirila vedno rekla: Gorsic, tako glej, ko bos sel k di-rektorju na kak cvek! Nisem tako gledal, ko sem sel k direk-torju na kak cvek, ker je ponavadi on tako gledal, ampak zra-ven zvizgal in nic hudega mislil. Jaz sem ponavadi gledal drugace, morda bolj zamaknjeno, bolj kot oni nagi David. Ne zato, ker bi bil slinav, ampak ker je direktor imel na ste-ni za stolom res lepo sliko. Drevje, pa hiska. Pa se ena his-ka. Pa se eno drevje. Res lepo naslikano, pa okvir je bil kra-sen. Menda je tisto naslikal oni Krobensek, dober slikar je bil, v dreku in revscini umrl, ampak zdaj ga castijo. Spom-nim se, ko je se hodil po mestu, svoj cajt, se lepo oblecen, ker je nekaj casa delal v enem podjetju kot vodja nabave, ampak ni dolgo zdrzal, potem si je pa izmislil, da hoce svoj atelje, da bo lahko v miru slikal. Zena je bila cisto prec in je potem umrla, potem pa se porocila z onim Fleretovim, ti-stim iz Etola, ali pa se je prej porocila in potem umrla, ne vem. Joj, sikano hcerkico je imel, Loreta ji je bilo ime, po Ivani Kobilci, tako je trdil, je imela vedno tak lep smehec na obrazu, fotra pa v ateljeju ob Savinji. Potem so rekli, da je dobila enega pjeba iz Bukovzlaka in sta sla v Avstralijo. Bil je nek muzkontar, vedno si je pel: ujel bom nocni vlak, spet grem v Bukovzlak, ceprav tja sploh ne pelje vlak, ampak baje je imel tarn dol neko zlahto in je nekaj podedoval, to bi Ci-rila bolje vedela. Jo bo tezko vprasat zdaj, ampak ona bi ve-dela. No, Krobensek se je potem cisto zapustil, tudi gnar od tistih slik, ki jih je prodal raznim podjetjem in kakim tabo-gatim mescanom, je pustil pri Braniboru ali pa v Kopru. Na vrtu Kopra je veckrat sedel se v casih, ko je se bil lepo oble-cen, Ota je hodil poslusat, je na glas vpil: ta pjeb je eel kerlc! Potem, ko je Oto zmagal v Ljubljani, je dva dni castil eel Koper! Poslusal je Ota, potem pa se malo dlje ostal, to je ne¬kaj pri teh umetnikih, da ne morejo stran od glaza. Ampak potem smo ga bolj videvali pri Braniboru. Je imel prav svo-je tocke. Se gaje nalil, potem pa, ko je bil ze fajhtn do one-moglosti, je pel in recitiral. Tiste pesmice niso bile slabe, ne vem, od kod jih je jemal, takje bil kot Mamca, kar vsipalo se mu je izza kravatlca. Veckrat je prav na glas recitiral ono, ki smo jo potem mi posvojili kot neuradno himno sirfabri-ke: js sn iz Cjela, bol tocn - s Hudfje, v fabriki unegam vsak dan crepije ... Direktor je imel tisto njegovo lepo sliko v pi-sarni, meni je bila strasno vsec. On je potem vedno hotel vedeti, je rekel: Gorsic, kaj tako bedasto buljis? Jaz: oh nic, tako lepo sliko imas na steni. In to vedno znova, nikoli si ni zapomnil, da buljim v sliko. In nikoli si ni zapomnil, da ne ka-dim. Vec. Je rekel: Gorsic, zdaj bova pa pripalila ene sedem-inpetdeset, a ne da? Oh ne, sem rekel, saj ves, da sem nehal. Uj, Gorsic, je potem ocitajoce dejal oni in me gledal, kot bi bil loj, uj, Gorsic, to nisi dobro storil, to je moska zadeva, vsi odrasli moski morajo kadit. Kje si pa to slisal, sem ga vprasal. Je ze tako, Gorsic! je rekel in prizigal, jaz pa sem se naprej butasto zjal v tisto sliko. Ko je pokadil, me je ponavadi spre-mil dol v skladisce in rekel, da mu je skladisce pri srcu in naj pazim, da ne bom kdaj kadil v skladiscu, da ne bo slo vse v zrak. Kaj pa naj bi slo v zrak, sem ga spraseval, saj imamo samo posodo. Uj, Gorsic, je potem rekel oni in me potrep-Ijal po hrbtu, uj, Gorsic, ti ga serjes! Potem je sel nazaj gor v pisarno, se preden bi mu lahko ponovno povedal, da ne kadim. Vec. Tisti kratek cas, ko sem kadil, sem sel tako ali tako ven, pa tudi veliko nisem kadil, mi je Ibar smrdel. Ci-rila je rekla, da ze ne bo vohala smrduha. No, Splavar je stal na tistem brunu in kleno gledal. Izmislil sem si zgodbico o njem in jo moral vedno pravit Cirili, ko sva sla cez most v park. Takole je sla: Splavar sploh ni bil Splavar, ampak na-vaden zabit tepee, ki je bil make lepotca, tak maneken, mi-sice pa to, pa zavihane rokave na srajci. Pa babjekje bil, ja-sno. Je hodil po pajzlih in popival, pa nic kaj delal, razen ponoci, ko je dezural namesto soprogov, ki so bili ze kje, v glavnem, ni jih bilo doma. No, pa je en dan osvajal zeno enega kiparja in on je to zvedel, ta kipar, in rekel, da bo ze posvetil storu. Enkrat ju je dobil skupaj in rekel heee heee fajn, heeee fajn, fajn fajn heeee, zdaj ti pokazem, frdamanc! Je dobil prejsnji dan narocilo za en kip splavarja in zdelo se mu je, da je ta babjek kot ukrojen za kip, namrec misicast pa to, pa gaje spremenil v kip splavarja in mu dal ime Splavar, pa ga postavil sem pred most. Ces, vecno prekletstvo in to. Zena se mu je od same zalosti zagnala v Savinjo in, to sem dodal zaradi ucinka, baje se dandanes opolnoci iznad Savi-nje splava duh mrtve kiparjeve zene in sede na Splavarjev kip. Cirilo je kar treslo od groze, ko sem to pravil, je vpila: Gorsic, ti si nor, jaz ne grem nikoli vec cez ta most. No, pa je sla, seveda. Jaz sem potem scasoma se izboljsal interpre-tacijo in me je potem suvala pod rebra in gledala, od kod se bo pri belem popoldnevu vzel duh mrtve zene. Greva en-krat opolnoci na sprehod? sem jo drazil. Gorsic, hudic, samo probaj, ti jih bom nadevala! je bil odgovor. Mogoce sem zgresil siht, mogoce bi moral it za igralca, ampak zdaj je prepozno, zdaj imam svoj tetris in gepl in to, kaj cem mi-slit na igranje! Sicer imajo upokojenci v Trnovljah nekak-sno igralsko drustvo, nekaj ga serjejo, ampakjaz tisti cas raje lezim na balkonu. Zadnjic je sicer prisla trkat ena zrela baba, gospod Gorsic, sem slisala, sozalje, ampak ce zdaj nimate kaj pocet, bi mogoce prisli kaj k nam, sem slisala, da ste v fabri-ki vcasih imeli predstave. No ja, par skecev sem uprizoril, z vici, pobranirhi iz cajteng. Sem ji rekel, da ne, da rabim mir, in je potem sla. En dan je Cirili prislo nekaj na misel, je vprasala: ti, kaj je bilo pa s kiparjem, tern carovnikom? Sem rekel: bogsigavedi! Verjetno je bil cisto paf nad tern, kar je storil, in sel v samostan. Gor k svetemu Jozefu? Ce hoces, ali pa h kapucinarjem, sem rekel. To je bilo potem v redu. ^Sva veckrat sla s Cirilo po tistih kapucinskih stengah, sto jih je, ampak ne tega vzet za ziher, ali pa spodaj po cesti na Mi-klavski hrib. Tisto razpotje s Kristusom mi je vedno silno ugajalo, tako domace je delovalo. Tarn sva vedno pozrla kak kruh pa murke, ampak najlepse je bilo pa sedet pred Miklavsko cerkvijo in gledat soncni zahod. Celje je naenkrat ratalo ogromno; ce sem vzel respetlin s seboj, sem malo zjal na Paski kozjak pa se naprej, tarn v industry skem koncu se je kadilo, se naso bajto sem iztaknil. S Starega gradu si to spet videl z druge perspektive, tarn je bilo super, ko so vlaki prihajali na postajo in si videl tiste hudiceve stonoge, ko so ustavljale in potem naprej okoli hriba proti Storam, huu huuu huuuuu. Cirila je vedno pravila, da bi enkrat rada imela svoj vlak, in ko sem jo vprasal, zakaj hudica si zeli to storasto navlako, je rekla, da bi se rada zastonj prevazala naokrog. Takrat je bila tezka za bencin, cepravje meni bilo to kar v redu, ker sva lahko nehala lajnat k njenim sorodni-kom. No, z Miklavskega hriba je bila pa druga perspektiva, za vlake ravno ni bilo takega zanimanja, ooooo, si pa videl naravnost dol na farof in na Masarykovo, pa RC je se bil, zdaj so tam naredili kitajsko restavracijo, mendaje se, ali pa ne, ne vem, jaz ne hodim tja. Pri RC-ju je bila tudi vcasih neka taka ... kaj jaz vem, slascicarna ali nek tak pajzl, v glav-nem, ja, sadne kupe, to sem hotel povedati. So hodili taki cudni frajerji tja in jedli tiste zadeve. Enkrat sva bila tam z direktorjem, pa si on naroci sadno kupo, ki ji je rekel kupa grande, rekel je, da bo kupo grande. Sem rekel: ti kar daj, grande ali ne, potem pa on: ti bos tudi grande! Hja, sem si mislil, tega se nisem poskusil, mogoce pa bo. No, prinesejo dve grande in jaz zacnem tisto jest, gor so naspricali neko smetano ali kaj za enega hudica, pa sladoled je bil gor, not pa sadja, da te srat pritisne. Jeva grande, se pogovarjava o proizvodnji, to je njega vedno pestilo, proizvodnja, no, na koncu oba pojeva grande, on placa, greva, pridem domov, cez pol ure sem ze sedel na skretu in kar teklo je iz mene, eel slap, kot bi kdo potegnil vodo. Tudi v zelodcu mi ni bilo ravno prijetno, sraufalo me je ko sto gromsekov. Cirila je rekla: kaj si pa jedel? Jaz: kupo grande. Ona: kaj? Jaz: eh, kupo grande, no, sadno kupo. Ona: sadno kupo? Kje? Re-cem: pri RC-ju! Ona: ha? Recem: tam pri RC-ju, no, tam, ko je oni pajzl. Rece: Gorsic, ti si nor, in mi gre kuhat ruski caj, jaz pa uuuu aaaaa, tozim in rigam ko nor. Ona: kaj paje bilo not, da bos zdaj eksplodiral? Jaz: neka smetana, slado-led pa sadje. Ona: kaka stara smetana, ziher. Potem sem se eel vecer hodil odlagat tisto kupo grande, no, ampak od ta-krat mi rajsi ne omenjajte sadnih kup, in vsakic, ko sem bil potem na Miklavskem, v glavnem s Cirilo, ne v glavnem, sploh s Cirilo, sem potem kazal dol: preklet hudic, RC, ce-prav ni bil nic kriv. Celeia se je tudi fascinantno videla dol z Miklavskega, tja smo ponavadi vodili poslovne moze, ce so prisli kaj na ogled, kake partnerje iz Jugoslavije. Tja ali pa v Branibor. Bil je en tip, Viksic se je pisal, iz Bosne je bil, smo imeli neke zadeve, in pride enkrat ta Viksic, Durde so ga kli-cali, pride Durde in rece: biznis in to je ze vse okej, ampak da bi on nesto prezalogajio. Rece direktor: Gorsic, pelji ga v Branibor. Sem najprej rekel, zakaj jaz, a nima ljudi za to? On: Gorsic, ti ga pelji. Sem rekel potem: klinc gleda Brani¬bor, v Ameriko ga bom peljal, cez cesto. On: kamor ces, samo da se naje, in mi je zacel potem nakladat, da voha do-bro sodelovanje in to, no, pa peljem jaz tipa kar pes v Ame-j-iko in sediva tarn in je bil cisto navdusen nad govejo juho. Ne da je ne bi ze prej jedel, ampak tista se mu je zdela od-licna in je pojedel tri kroznike tistega in rekel: dogovo-ricemo se mi sve, in potem sem kar jaz uredil, tam za mizo, pri juhi, sploh ni nic kaj govoril z direktorjem. Direktor je bil cisto raznezen: kako ti je ratalo tole v pol ure uredit? Sem rekel: z govejo juho. Direktor: ti, nisem ziher, da kapiram. Jaz: ne obremenjuj se vec s tem. Direktor je sicer ze umrl in ko je umiral, sem mu moral povedat, kaj hudica je bilo ta-krat v tisti goveji juhi iz Amerike. Jaz: nic, vraga, juha kot juha, pac v§ec mu je bila, da je bil pripravljen na vsak dogo-vor, tako zelo. In je potem se direktor rekel, da hoce eno juho iz Amerike, preden krepne. Smo jo dobili in potem je srebal in po zadnjem srebu je rekel: odlicno, zdaj mi je vse jasno, in umrl. Se ne hecam, nekateri hocejo zadnjo cigare-to, onje hotel zadnjo juho. To se mora spostovat. Stari ata je vedno govoril: zeljo umirajocega je treba spostovat kot zapovedane praznike. Jaz sem vedno spostoval vse praznike. Zapovedane ali pa ne, zapovedani so mi celo vcasih sli malo na jetra, ker mi ni vedno pasalo, da mi zapovedujejo, kdaj moram praznovat. Praznikov je sicer bilo veliko, praznova-lo se je pa samo nekatere, vsaj uradno, doma, pod reklcem, pa se vse druge. Za prvi maj sva s Cirilo vcasih sla na Petri-cek. To je bilo sicer strogo prepovedano govorit, ces, Petri-cek je bil nemcur; vem, da je Igor enkrat zinil v soli, da je bil na Petricku, pa so poklicali Korla na zagovor. Kaksen Pe-tricek, je vpila nanj uciteljica, to je Gricek, v kakega rodolju-ba pa vi vzgajate svojega sina?! Ampak se je izmuznil, stara rit, je rekel, ah ... ti otroci, potem paje uciteljico nekako speljal na pogovor o vekapebeju in sta ugotovila, da imata skupne daljne sorodnike. Paje bilo okej. Ona ni potem nic vec tezila, ampak Igor je bil pa tudi tiho o Petricku. Meni je bilo fajn it skoz Lisce, ob onem drugem bregu Savinje, tako lustno pot sva imela s Cirilo, potem pa malo vkrebcr, toli-ko, da se clovek zadiha, da si prepuca pljuca. Gor je bil po¬navadi vedno ojejoj, ljudi, da te kap sune, hrane, pijace, muzka je bila, vse, kar si hotel, kres so kurili. Pa polno verzov 'Na zastavi pa zvezda zari' in podobnih se je kota-lilo naokrog. Se je malo pojedlo, malo popilo, pocvekalo s kakim znancem, ampak s Cirilo nisva bila dolgo. Se vlece domov na Hudinjo, tista blesava Deckova je dolga ko hudic, no ja, vcasih sva sla tudi cez nabrezje pa potem mimo ko-lodvora naravnost dol po Mariborski. Ampak se je tudi vle-klo. Be! No, za prvi maj je potem proti veceru vedno prisel na obisk sosed, ne cisto sosed, ampak bliznji sosed, malo od kapi zadet, ampak drugace v redu, Lojzlek smo mu rekli. Zakaj Lojzlek, ne vem vec, ampak bil je Lojzlek, in pika. Ta-krat se ni bilo Planeta Tus in je bil tam travnik; ona vila, ki se zdaj stoji, je sicer stala, ampak nobenega Planeta, pa smo kar cez travnik hodili v on konec, kjer je zivel Lojzlek, kjer se je potem prislo na odpad. Potem malo dlje stran so bile pa ze Trnovlje, tja smo hodili na Petrol placevat poloznice. Lojzlek in njegova zena sta imela topic grede, super solato je imela zenska, Cirila je vedno pravila: oh, ko bi imela jaz tak-sno solato! Lojzlekova zena je imela suho roko, cesa takega nisem se nikjer prej videl, pa niti pozneje ne, ampak imela je suho roko in cudez, da je lahko rihtala vse tiste grede. Kot balerina se je premikala po tistih grudicah. Rim ta ta tam, tako je slo, kot valcek. Rim ta ta tam - solata. Rim ta ta tam - druga vrsta solate. Imela je kar nekaj vrst, jaz tega nisem nikoli razumel, nekaksne kristalke, pa ledenke, pa glavate, pa podobna sara. Lojzlekova zena ni bila iz Celja in govori-la je neko cudno rec, izpuscala je vse a-je in o-je in e-je in i-je in u-je: namesto glavata solata je rekla glvt sit. Cisto po-seben govor je imela. Gvr. He he he. Psbn gvr. Saj tega sploh ne znam ponovit. Bilo ji je ime Mica, a smo jo klicali Me; njej to sicer ni bilo vsec, se ji je zdelo, da se ji vsi dela-mo norca. Najraje je imela, ce jo je kdo kdaj poklical Mari-ja ali Mari. Tisto ta prvo ji je tu pa tam rekel postar, ce se ni vedel, da je Me, Mari si je pa sama pravila, se posebej potem, ko je postala priljubljena tista pesmica Marie, zivljenje ni cvetoce polje in tako naprej je slo, ne spomnim se cisto do-bro, kako, menda nekaj v zvezi s tem, da moras, ce hoces vi-det zvezde, zjat v vesolje, ampak pesem nam je bila vsern sil-no vsec, njej pa tudi, in zakaj ne bi bila Mari, ce ce. Me je imela se eno drugo navado - kadila je pipo. Nic ne pretira-vam, zvecer, ko je sonce slo za Ojstrico in one druge zade-ve tam na oni strani, na zahodu, takrat je sedla na stolcek na verandi, cisto tako idilicno, kot se spodobi, na stolcek, Lojz¬lek je moral sesti zraven in ji peti Liebestraum, ona pa je nazgala pipo, cisto tako kot moj oce. Lojzlek ni nikoli kadil, razen kar je pac dobil od Mcine pipe, ampak z veseljem ji je pel Liebestraum. Vedno je ob^aloval, da ni znal klavirja, in je hodil k nam, da mu je Cirila kaj zaigrala, ponavadi Liebe¬straum ali pa Ach du lieber Augustin ali pa Junge komm bald wieder, te nemske zadevscine. Vcasih tudi kako sloven-sko narodno, strasno rad je imel Nocoj pa oh nocoj. Me pa ne, je rekla: take pesmi dede samo vzpodbujajo kbedarijam. Sva ji s Cirilo vedno rekla: Me, saj Lojzlek ne bo sel nika-mor za sedem let, saj sc s palico komaj hodi. Je rekla: nic, nocem tega poslusat. Potem pa nic, kaj naj! Njej je bila vsec ona Zabucale gore, pa tista o mozu, ki nosi svojo babo v ko-su in ga sprasujejo: al nosis dreto al smolo, on pa odgovar-ja: ne nosim drete ne smole, hmtadrija, ne smole, hmtadri-ja, ne smole, jaz nosim babo v svojmu kos! Se nam je zdelo cudno, zakaj ravno ta, ce pa potem ta moz zazene babo v vodo, pa je rekla, oh, v mladosti sem se tolikokrat kopala v nasem potoku za bajto, pa ta osel Lojzlek me je tunkal, zdaj pa ni niti potoka vec, kje sele, da bi me Lojzlek tunkal! In potem je zacela pet: aaaaaaaaaaaaaaaaaaa mladooooost se mo-ho-jaaaaaaaaaa niiiiiiikdar vec ne veee-hr-neeee! S Ciri-lo sva si predstavljala Lojzleka, kako z berglo maha Mco po glavi, da bi jo potunkal. Me je potem vedno rekla: vidva si verjetno predstavljata, da me je Lojzlek tunkal z berglo, ne? Njmhmmmhm, sva zacela mencati s Cirilo, ampak Me je takoj rekla: to je res smesno, in se zacela na glas smejati in potem smo se vsi na glas smejali, tudi Lojzlek, in je bil lep vecer in vse to. Sandi je tudi poznal Lojzleka, ampak Sandi je bebec brez takta in mu je pravil Kriplojz in Lojzlek ga ni maral, nic cudnega, jaz ga ne bi samo ne maral, ampak bi ga se ornk prebutal, potem pa mu zatlacil v nos Mcino pipo in bi moral prasec inhalirat! Pa se kaj hujsega bi si izmislil zanj, ampak dobro, da je Lojzlek bil Lojzlek! Z Ljubecne je hodi-la k Lojzlekovim ena silno zabavna zenska, Zavolovskova Pepulja so ji rekli, na Ljubecni sta z mozem Tonckom ime-la kmetijo in enih pet krav. Toncekje bil Mcin brat, tako da so si bili v zlahti. Ta Pepulja je imela ze ksiht kot iz risanke, ko pa je zacela iz rokava stresati Ijubecenske vice, je bilo sploh konec. Imela jihje dvainsestdeset, njen sin Andrej pa je hodil v srednjo solo skupaj z Lojzlekovim ta starejsim, Ksaver mu je bilo ime, ta mlajsemu pa Izidor. Kaj naj re-cem, bemtis, Pepuljo in Lojzleka je pobralo na isti dan, pred kakimi desetimi leti, zrusila sta se sredi sobe in cak! Konec! Me je potem zivela se kaksno leto, dlje pa tudi ne, no, Tonc-ka je pa neslo pred kakimi sestimi leti, bil je prikljucen na vse aparate. Tisto je bila menda edina res huda epizoda v mojem zivljenju, poleg Ciriline smrti. Boga srota je hirala in hirala, spravili so jo v bolnico, ampak je takoj dobila cev v zelodec in potem se druge cevi, pif paf pof, potem je vege-tirala, vsak dan smo hodili v bolnico in vili roke. Moma, moma, nas se poznas? je vpila Cirila, ampak moma je ni vec poznala, pa tudi drugih ne. Samo gledala nas je s svojimi rja-vimi ocmi, kot bi dva kostanja polozil na belo skalovje, obraz je imela cisto bel in ze rumen. Samo gledala je in vsaj meni se je zdelo, da je zalostna, ceprav verjetno ni bila nic. Samo oci so se ji tako cudno lesketale, gromseka, nek tak cuden leskje bil v njih, ampak tisto je bilo verjetno zaradi odsotnosti. Saj sem menda ze pravil o Van Halenu, no, am¬pak on je hodil naokrog. Boga srota Cirilina mama se pa sploh ni mogla premaknit, samo gledala je in oci so se ji le¬sketale. Hudo nam je bilo, to je bila taka fejst zenska, ko so jo pokopali, je pol Ciriline zlahte, ki je je res zelo veliko, skoraj skocilo v jamo za njeno zaro. Potem so ze cez petnajst minut zrli in se smejali na sedmini. Jaz nisem delal nobene sedmine, ko je umrla Cirila, nisem hotel, da se zlahta nazi-ra, nje pa ni vec, da bi se nazirala zraven. Te sedmine so se mi vedno zdele totalna oslarija. Sploh pa britofi, razen v ti-stih zgodbah o okostnjakih, ki hodijo ven in te potem lovi-jo in se kotalijo in tako naprej, saj veste, kako to gre. V zra-ku nad britofi je bila vedno narisana ena taka ogromna mrtvaska glava kot na gusarskih zastavah, taka rezeca loba-njica, ki je vabila v goste. Ne, hvala, jaz se ne bi, sicer hvala za povabilo, ker sem vljuden fant, ampak bemtis! Pepulja je vedno govorila, da je smrt popolnoma nekoristna zadeva, da niti kosa kruha nimas od nje, ker ona je koristnost vsega vedno merila s kosom kruha. Toncekji je vedno govoril, da po smrti ne rabis kosa kruha, ker ratas angel, angeli pa ni-majo zob. Pa Pepulja: kako pa ti to ves? Toncek: ker so nas ata vedno pravili, ko so kostali mamine rajznate klobase: to bi pa se angelcki jedli, ce bi imeli zobe! Pepulja: to se samo tako rece, tvoj ata so bili prijazen clovek! Toncek: klinc, zobje ali ne, nehaj ze s tern svojim kruhom! Pepulja je po-tem zmagoslavno zakasljala, ces: heeee hoooo, siromak je pogorel! Meni se je sicer vedno zdelo, da bi bilo brez veze, ce bi hodili brezzobi po nebesih, tega si nisem predstavljal. Ucili so nas, da je tam gor samo dobro, torej so gor tudi Ci-rilini snicli, in kaj cem brez zob jest Ciriline snicle! To sem tudi na glas povedal in potem je bila Pepulja se bolj zmago-slavna, Toncek je jezno mrmral, Cirila pa mi je naslednji dan naredila snicle. He he he. Se mi je ornk splacalo. Ton¬cek mi je potem rekel, da sem polulska rit in sem vedno pri-kimal, da je res, rojen Polulcan sem, ni se zmotil, tudi moja rit je polulska, nic drugace ni z njo. Potem se je on nasme-jal in rekel, da sem nor in da naj drugic raje pritegnem nje-mu, ce bo naneslo na nebesa, ampak sem mu vedno znova lepo razlagal, da se moj princip nebes bolj prilega Pepuljine-mu. Toncek potem: naj jo Lucifer pobere, kje sem jo sploh spoznal, tecno babo! Sem rekel: baje na enem vaskem ple-su. Toncek: ja, hudic pa se vaski plesi! Tisti je bil moj zad-nji, no, a vidis. Sva se potem oba smejala tej stvari: Pepulja - vaski pies, vaski pies - Pepulja. Silno rad jo je imel, Ton¬cek, ampak delal se je pa sitnega dedca, ces da mora bit red pri hisi, bil je tipicen gospodar. Pepulja in Toncek sta bila res zanimiva, Me in Lojzlek pa tudi, s samimi takimi buli-mandiji sva se druzila s Cirilo. V oni vili, ki sem jo prej omenjal, saj sem menda omenjal eno vilo, no, tam v tisti vili je zivela pa Francka, ki je bila tudi sivilja kot teta Hedvika. Tista vila je bila sele hecna! V glavnem, Francka je bila ena od podnajemnikov, ampak to so bila ogromna stanovanja in hladna ko hudic. Korl je enkrat Igorju bral ono zadevo, Cepecepetavcek, tista mi je bila vedno vsec, tista je opisovala taka stanovanja. In take sobe, kot so bile tiste Franckine. Ogromne in napol prazne, z nekaksnimi taksnimi cudnimi okni, pa od vsepovsod sem vedno slisal nekaksne glasove, kot da bi kdo zivel v stenah. S Cirilo sva bila samo parkrat tam, ceprav smo ziveli cez cesto, ampak pogovarjali smo se na dvoriscu ali pa cez ograjo. Imela je tezko zivljenje, srota, porocenaje bila samo tri leta, potem je pa mo2a v fabriki en stroj spremenil v pasteto, se zdaj ne vejo, kako se je to zgo-dilo, ampak se je. Ni dobila nic odskodnine, so ji rekli, da je prisel pijan na delo, pa da je napacne gumbe pritiskal. Me je take govorice vedno komentirala: h, kksn gmb, znbl s s g! Ampak njen moz je res rad cuknil, jaz ga nisem nikoli pre-vec obrajtal, take kilometrske zaklje je imel pod ocmi, ved¬no je hodil v usrani spodnji majici in se drl: cigarete in pir, pa ima delavc mir! In smo mu vsi pravili Cigarete in pir. No, ko je Cigarete in pir koncal v tistem stroju ali kakorko-li ze, jc Francka postala se bolj odljudna, kot je bila prej. Odljudnost je dobila po materi, so govorile zenscine po Hudinji, ces da je mat bila acoc ... asco ... no, odljudna! Roza da ji je bilo ime in da je baje imela res prav roza ksiht in prav umikala da se je pred Ijudmi, recimo na cesti, ko je koga sre-cala. On: Roza, kuajezej kej?, ona pa: iiiiih, in se je obrnila stran in sla postrani mimo njega, kot bi bil gobav. To so bile zgodbe! Nihce ni vedel, kako se ji je uspelo porociti in celo dobiti otroka. Nekateri so govorili, da je moral Franckin oce od dalec streljati v tarco. Kakorkoli ze, briga mene, jaz ni¬sem nikoli opravljal, sem pa vedno rad poslusal. Ce so mi dali zraven se bobi palcke, sem bil prav vesel. Gric gric sem delal in vlekel na usesa, kako je Cigarete in pir enkrat prete- pel Francko, daje pomnila; baje je prisel nadevan domov in mu se ni zarobila hlac za sluzbo drugo jutro in jo je zacel mlatiti kar s pasom od hlac, ki jih je imel na sebi, pri cemer so mu padle dol, in potem so babnice obrekovale, ces da ni nosil spodaj nobenih gat in je nag letal za Francko po stano-vanju in potem jo je dobil v en kot in se mu je baje cisto utr-galo in je vpil in zamahoval, ona pa ik in cvik in ... meni ni bilo nikoli jasno, kdo je to povedal hudinjskim babam! A so bile zraven? Ce so bile, zakaj niso s skupnimi mocmi suni-le v rit ogabnega deda in mu jih nastele? Ce niso bile, kako so potem to vedele? Jim je Francka kdaj povedala? Dvo-mim, da bi jim to sla govorit, se posebej, daje Cigarete in pir nag laufal po stanovanju s pasom v roki kot kak on iz one knjige, one vzhodnjaske, one kako ze? One s polozaji. No, v glavnem, jaz nisem kaj dosti verjel. Cigarete in pira nisem maral, odbijal me je s svojo pojavo, ampak od kod babam tak podroben opis dogodka? Da bi se bil mogoce Cigarete in pir hvalil v kaki gostilni? Ne vem, no ... Mi ne gre skup. Ni¬sem se ubadal s tem, grizljal sem bobi palcke in si mislil svo-je, klinc gleda se babsceta! To besedo je vedno uporabljal en Cirilin stric, Konrad, bil je iz Krizefcef pri Ljutomeru, tak skilast tip. Vedno je govoril o babscetih, po rodu je bil sicer s Kranjskega. Pravilje, daje bil eden od osvoboditeljev Kra-nja. Kdaj, sem ga spraseval. Potem je povedal celo zgodbo. Ces da se je Kranju svojcas reklo Panj in da so potem panje napadle vrane in da je zato zdaj Kranj, on pa je bil takrat vrli cebelar, in nakladal je, da sta s kolegom Putrihom metala panje v vrane, ampak ime daje pa ostalo. Eh, je vedno rekla Cirila, Konrad je nor, se hujsi je kot ti, samo ti si vsaj zaba-ven. Sem vzel to kot kompliment, h Konradu pa sva kmalu nehala hodit na obisk, tudi zato, ker sta s teto, Irma so jo kli-cali, umrla v prometni nesreci. Ju je vlak. Cu cuuu - toink! Konec. Po casopisih so potem padale polemike o tem, daje nezaslisano, da se kaj takega zgodi v tako popolni socialistic-ni drzavi, a naredilo je toink in konec, tu nimas kaj. Cirila je bila sicer precej zalostna, je nekaj dni nosila crno, ampak ko je pa umrla teta Hedvika, je bila pol leta v crnem. Po Gaber-jih so govorili, da so Hedviko nasli za mizo v siviljski pozi, da se je enostavno ustavila. Kot ura. Da sta ji potem dva pa-tologa ravnala okoncine. S Cirilo sva sama poskrbela za vse in speljala zadevo, ampak potem sva menda dva dni skupaj spala. Meni je bilo za Hedviko silno dolgcas, pogresal sem njeno ukazovanje. Smrkuc, mi je rekla, dej mi onle knof z mize, pa knoflco tudi, ja, ono knoflco! Imelaje teh knoflc, da te glava boli! Zakaj je potrebnih toliko knoflc, sem jo vprasal tu pa tam. Da vrag ne odnese srajc, je odgovorila. Nabritaje bila. Vse je pustila farofu, pa saj tako ni imela sko-raj nic. S Cirilo sva potem dala za dve masi, sam opat ju je bral, bilo je prav slovesno. Ko sva bila s Cirilo zadnjikrat pri njej, se je pritozevala, da nima nic vec pokrvavk. Cirila jih je nasla vsaj deset v omari. Teta Hedvika, pa saj tu je vsaj de-set pokrvavk, je rekla, ampak Hedvika jo je nazjala, da tiste niso dobre za njen veliki lonec, v katerem kuha malinovec. Malinovec kuhas? je zanimalo Cirilo. Od kod si pa dobila maline? Urbancic mi jih je dal dva ajmerja, je rekla. Urban¬cic je bil oskrbnik tiste hise, v kateri je stanovala, zivel je pa na Ljubecni in imel vse, kar hoces: jabolka, hruske, slive, cimbare, maline, jagode - navadne in gozdne, cisto vse je imel. S Cirilo sva tuhtala, da ji je Urbancic verjetno dal ma¬line zato, ker mu je popravila nekaj pri hlacah. Dopetace da vede-la, da ima teta tisti stiblc in to je to. Na koncu je povedala, daji je dal Urbancic posodico malm in da jih je pojedla z zlico. To se je meni recimo zdelo cudno, da je v pol ure po¬vedala dve razlicni verziji. Cirila je potem rekla: teta Hedvi-ka sploh ne potrebuje pokrvavk za velike posode, saj jih nima. Ampak nisva do konca stuhtala, kako in kaj, je Hed-vika prej urnrla. Zivljenje je presilovito, ja, da bi ga zmogli brez predaha. Ondan sem si v Intersparu, v tisti stacuni, kjer imajo ves tisti kic, kupil majhno plasticno smrt, tak obesek, ki se sveti v temi. Zdaj sem ga obesil nad posteljo, poleg sli-ke Device Marije. Cirila bi ne bila prevec vesela, bi rekla: Gorsic, trotl, kaj dajes smrt poleg Marije! Ampak ko sem povedal Korlu, se je zamislil. Je sklonil glavo in bil kako mi-nuto cisto tiho. Potem je rekel, daje Jelka tudi kupila tako smrt. Saj nimam nic prokej plasticnim smrtim, je rekel, am¬pak ta se sveti v temi, bemtinahlod, pa v dnevno sobo jo je obesila, gledava televizijo, izbor za Evrovizijo, recimo, pa se ta porkas rezi s stene. Ta jc pa huda, sem se zacel rezat, ko mi je to povedal. Da se ti smrt rezi med je imel, je rekla, da pa so bile zarobljene videt precej bolje. Ampak kje je ta malinovec, je zanimalo Cirilo, ker je gledanjem televizi-je. So imeli dve vrsti: smrt kot eel okostnjak in samo smrt-no glavo. Glava se ni svetila, je bila bolj za okoli vratu. Zdaj tuhtam, si recem: lej, Gorsic, bemtis, Cirila je sla, ti imas smrt nad posteljo, tetris igras, a se ti ne zdi, da jc zivljenje slo malo v cudno smer? Prejsnja leta pa nisi imel gepla in je bilo kar v redu. Tudi smrti nisi imel. Ampak kaj cem, po¬tem dobim bonus pike pri tetrisu, pa si recem porkadus Po-lule, saj imas za kaj zivet. Ker mi se ni, da bi zmrknil, se mi butasto zdi. Ne recem, ce bi ne mogel vec sam scat in bi me dali v dom in me nadevali s cevkami, potem ja; potem bi re¬kel: aufbiks Gaberje in jo popihal k Cirili. Ampak tista smrt nad posteljo je imenitno narejena, vsa rebrca ima presteta, ce ne morem zaspat, jih zdaj stejem. Mi nekaj pravi, naj mo-lim rozni venc, ampak pri tistem se zgubim ze pri ta sesti ja-godi prve desetke, mi prst smukne drugam in moram po¬tem od zacetka in sem bolj buden kot zajc. Korl pravi, da on v zvecer pije kakav. Jaz pa jem sir. V TUS-u imajo v akciji ementalarja, jem luknje, tiste so najboljse. Sandi tudi kupu-je tega ementalarja in zadnjic je povedal, da je dobil kos čisto brez lukenj. Daje znorel. Daje, ko mu je baba rezala, malo obrnil oci vstran, ker je zadaj za njim ena dolgonoga pozreta ponujala rzen kruh v degustacijo, ampak daje samo za trenutek skrenil, pa mu je baba ze odrezala sam sir, brez lukenj. Potem je prisel domov in se je Danica baje rezala pol ure skupaj. Poznam pa enega tipa, ki je svojcas tudi delal kot skladiscnik pri nas, Tomljak se pise. On sploh noce lukenj; se skrega. Se dere, daje to goljufija. Da ce kupi sir, hoce sir. Da ne bo lufta jedel. S Sandijem mu praviva Tomljak-tupak, midva sva oba na luknje. Sandi mi je zadnjic vturje-val tisto hosteso, eel teden je bila v TUS-u, je rekel: jaz ze imam nagledano eno drugo, ti pa se prikupi tejle pozretici, saj menda ne bos sam fliknil. Sem mu rekel: Sandi, idiot, ta je se v gimnaziji, a si ti cisto opleden? Ooooo ne, je rekel Sandi, tale je ze odrasla, samo videt je tako, Gorsic, tale bi ti prepucala zile! Sem rekel: Sandi, ti, ki poznas vse ljudi na svetu, a mi ne bi potem koncno predstavil neke gospe, ki bi pasala mojim letom? Auuuuu, hudic butast, tako si ze imel! se vedno dere Sandi, ampak potem jaz skrenem pogovor na kaj drugega, recimo na onega kljucavnicarja iz Skofje vasi, onega Justla, onega, ki je pred leti letal za Danico. Aaaa, oni bedakjustl! vedno rece Sandi in trzne s ksihtom. Saj je ze umrl. Sem zadnjic tuhtal: ta Justl mu je moral kurit pod rit-jo! Bil je visok, ceden, nacitan, vedno se je hecal, ampak do-stojno hecal, ne tako kot Sandi, ki je idiot. Enkrat so pri Sandiju vlomili, pa sta potem dala z Danico zamenjat klju-cavnico in priselje Justl. Dal je vetra kljucavnici in Danici; bohve a sta smirala ali ne, ampak Sandi ni nikoli nic rekel. Danica tudi trznila ni, ko je Justl umrl, ampak po moje sta imela ornk spas. Cirili se je zdel Justl pokvarjen, ampak po¬tem je tehtala Sandi -Justl in je bila na koncu vedno za Just-la. Mozakar je zelo cudno koncal, pretepli so ga, pa to tako, da se ni vec pobral. Se je po Skofji vasi in se dalec naokrog susljalo, da je to Sandi zrihtal, ker so vsi vedeli, da Justl po-gosto hodi tja, ampak kje pa, Sandi je prevelik usranc. Justl je po moje imel kaksne neporavnane racune po drugi stra-ni. Kaksne, to me ne zanima, so babe susljale, pa nisem ni¬koli prisluhnil. Tudi zdaj ne premisljujem o tern, ampak rad pa kdaj pa kdaj zbodem Sandija. Ko je najbolj tecen, recem 'Kljucavnicarstvo Vrabic'. In zagodrnja: aaaa, tisti osel Justl! in trzne s ksihtom, ampak ga je zadelo tisto. Spametovalo pa ne. Je bil pa Justl res dober kljucavnicar, tudi midva s Ciri¬lo sva ga dvakrat poklicala, ampak Cirile ni nikoli kaj dosti gledal. Tudi ce bi jo, bi mu ona verjetno dala vetra. Ali pa ne, kaj vem, v glavnem mislim, da hujse skusnjave pri nas ni bilo. Vem pa ne. Kljucavnice pa so se zdaj brezhibne. Pred kakimi desetimi leti sva dala zamenjat vse pante na vratih. To je delal moz od ene njene sodelavke v pisarni, Bratovz-jak. Runkl so ga klicali, ze iz osnovne sole ven baje, ne vem zakaj; bil je zelo priden. In v redu. S Cirilo sva imela ponavadi nagledane dobre obrtnike za hisna dela, taka, ki jib. jaz zaradi casa nisem zmogel sam, pa tudi - zakaj naj bi jaz me-njal milijon pantov, ce je nekdo drug bolj usposobljen za to?! Tudi malarje sva vedno imela zelo solidne - Bezjak in Kolmec sta hodila malat, midva pa sva ju klicala Steni in Oli. Cisto taka sta bila, eden suh, drugi cokat. Enkrat sva dala klinker na balkon in sta prisla dva, ki so ju tudi priporocili Cirili v sluzbi, dva taka heckota, ki sva ju klicala Pat in Pa¬tason, eden mali, drugi ogromen. Hecni pari, v glavnem, ampak obrtniki pa dobri, bemtis, klinker je kar frcal po bal-konu. Kolmec je umrl, tumor je dobil, ne vem tocno kje, ampak ga je staknil, Bezjaka sem pa zadnjic videl, ko sem sel mimo bolnice. Priselje ven cisto skljucen in shiran, skoraj ga nisem spoznal. Svojcas je bil to ogromen tip, zdaj pa tak kot kaksna suha bilka, po moje mora bit hudo bolan. On mene ni videl, je gledal v tla, saj drugam ni mogel, zgrbljen je bil pod pravim kotom. Pat in Patason sta pa se menda zi-va. Patason je, ko je delal pri nas, vedno govoril: kurrrrrba, kak balkon! Matkurrrrrrba, kak balkon! Bil je iz Trbovelj, ampak se je porocil v Celje. Rekel je, da mu je vsec cerkev Svetega Jozefa, da jo mora vsak dan gledat. Pa nas balkon. Menda je bil bolj zaljubljen v nas balkon kot v svojo zeno. S Cirilo sva imela takbalkon cez celo nadstropje, samo ene-ga, na ono stran proti fabriki, na to stran proti cesti pa nic, kaj ces imet tarn balkon! Balkon na ono stran je se tak, kot je bil, popoldne rad tarn posedim, ko je toplo. Preberem caj-tenge ali kaksno knjigo. Ce bi imel pa balkon na ono stran, na cesto, bi pa izpusjeke vohal, pa tak ruml je, da bi sploh ne mogel brat. Se mi cudno zdi, da se mi ni se nihce zabil v bajto, tako kot zdaj vozijo. Aaaaan aaaaaaan, vruuuuuum, potem pa bremza butl, da je plav in rdec in lila, nas pa kap trofi; najhujse je, ce ponoci kdo dirka. Lepo spim, pa naen-krat iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiik. Spim sicer na ono stran, ampak se slisi, to je tako, kot bi ti Armstrong na uho spilal. Se zbudim, me kar gor vrze, pa srce mi zacne bit, potem pa, jasno, ugotovim, da je bil spet en norc, da ga je 130 neslo po prazni cesti, potem pa iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiik. Saj tudi jaz potem se nekaj casa delam ik ik iiik. Ja, obrtniki so res zani-mivi, zdaj ze dolgo ni bilo nikogar, pa dvomim, da bom se dajal malat hiso, meni je tudi taksna dobra, saj nic s parklji ne prijemam po stenah. Cirila je vedno rekla: ena taca, dru-ga taca, parkelj stran, Gorsic! Ampak to je bilo redko, niko-li se nisem prijemal za stene. No ja, ko je Cirila umrla, sem kaka dva tedna hodil po hisi kot Lojzlek svojcas, so stene kar trpele. Ampak potem sem spet nasel kljuke in to in je bilo v redu. Korl me je vprasal, ce me Cirila kaj strasi. Sem rekel: ji ni treba, ker je imela vse porihtano. Oni, ki nimajo, hodi-jo nazaj. Korl potem: hudica je imela, tebe je pustila same-ga brez sniclov! Tisto bo ze, recem. Saj se mi sanja o njih, ampak se zbudim, preden pojem do konca. Se mi je pa en-krat, nedavno tega, sanjalo, da je Cirila vseeno prisla nazaj, " kuhat cespljeve knedlce, ces da mora se sprobat z eno dru-go moko. Korlu je to hecno. Jaz mu pa potem povem zgod-bo o enem Cirilinem stricu, enem od tristotih, Bajsi so mu pravili, stric Bajsi, zivel je pa nekam noter od Spodnjih Kras. Njegova zena, teta Ancka, onaje po njegovi smrti se parkrat klicala Cirilo, potem jo je pa dvakrat kap in je tudi sla. Je pravila, da Bajsi hodi nazaj, da slisi njegove korake. Da od-klepa vrata in hodi po sobah. Cirila ji je govorila, da naj neha bucke luscit, Ancka pa: ja, je imel masla na glavi, Bajsi, imel je eno iz vasi, ves. In otroka z njo. Eh, pravljice, je govorila Cirila, Bajsi je bil tako neroden, da mu kaj takega ze ne bi uspelo. Jaz bi jo zdaj bolj resno vzel, odkar se mi je tisto sa¬njalo. Ancka je kar naprej ponavljala eno in isto, da taki, ki nimajo vse poslihtano, se pridejo kdaj pogledat. Rekla je: sem govorila z njim, ves. Cirila: kaj si? Ancka: govorila sva, kakih pet dni po pogrebu sem slisala, kako je odklenil vrata, pa tiho prisel po stopnicah. Ura je bila dve zjutraj, sem mi-slila, da imamo kaksne podgane, saj ves, ti hudici skrebljajo in grizljajo; pa sem vzela baterijo, no, in ko pridem iz spal-nice, je bil tam, na tretji stengi pred vrhom, tretji ali cetrti, in nic ni pogledal gor. Sem sepnila: Bajsi, porka madona, a smo te zivega zagrebli ali kaj? Nic ni rekel, obrnil se je na stengah, sel iz hise in za seboj zaklenil. Cirila pa: ampak du-hovi ne zaklepajo, teta, oni grejo kar skozi steno, a nisi bra-la pravljic? Ze, je rekla Ancka, ampak a bi ti pomislila na kaj takega, ce bi se ti to zgodilo? Cirila: ah, daj no, serjes ga, ziv-ce si imela cisto na spici. Ancka: cez dva dni je spet prisel, odklenil, prisel po stengah. Sem prihitela ven in mu z bate¬rijo posvetila tocno v ksiht. Zavpila sem: ce si se ziv, potem povej, kdo je bil v trugi, ce pa nisi, pa povej, kaj porka ma-dona delas tu, to je ja noro! Je dvignil glavo in rekel: nazaj ga nosim, kamen ta prekleti, pac sto ze let! Nisem bila ziher, ce sem dobro slisala. Ampak on ponovi to o kamnu. Recem: a? Nakar se on razkuri: a nisi nikoli brala Askerca, bemtis? Sem rekla: sem, ja, ampak kaj hudica ima Askerc opravit s tern, da ti zdaj stojis na stengah? Ne vem, kaj naj ti recem, je rekel in nadaljeval: ko sem bil se ziv, ti nisem nikoli nicesar povedal, a ni res? Ja, je, sem rekla, ampak bil si zaposlen. Po-govarjala sva se v glavnem o bedarijah, ali pa si mi pomagal navijati volno. No, vidis, je rekel, nisem ti povedal, da imam otroka z Brinovsco. Tega pa res nisem pricakovala. Cirila: daj no! Ancka: j a, j a, sem se uscenla, ce bi se mi mogoce sanjalo, ampak ne, Bajsi je se kar stal tam. Z Brinovsco, je po-novil. Enkrat sva pri njih, za gozdom, ne vem, kako, pa tudi, ce sem se takrat sploh zavedal, ne vem. Bilo je po Turskovi poroki, ti si bila pri Mincki. Potem sem na to pozabil, ver-jetno sem bil ... No, po sedmih letih in pol me je babnica srecala pri Jusku in sepnila: Franci bo rabil torbico. Potem mi je vse povedala. Porkadus nazaj, sem rekel, kaj pa zdaj? Ancki nic ne govori, mi je rekla, pa tu pa tam se pridi potan-kat. Sem jo hotel usmegnit tam na lieu mesta, pa se je zare-zala in sla. Ne bom mogel res umret, dokler se ne pomeni-va o tem. Hudo mi je za crknit, ampak kar je, je, Franci je moj. Kaj, sem zazijala, Brinovskov Franci? Ampak saj vsi vejo, da ga je imela z onim kurbirjem Nacetom, cisto nje-gov nos ima. Cirila jo je prekinila: ti, pa menda nisi ti vsega onega snopsa spila, ki sva ti ga s Smilcijem prinesla za god? Ancka: snopsa? Za god? Cigav? Cirila: tvoj god, tvoj. Anc¬ka: ne, tistega se nisem do konca. Ampak poslusaj, Bajsi je , potem sel na kolena in jokal in potem sem se zjutraj zbudi-la v postelji in zraven mene je bil listek: Hvala, zdaj me ne bo vec. Cirila: no, pa naj bo po tvoje, Bajsi je prisel priznat. In? Ancka: ni ga bilo vec nazaj. Za vsak primer sem dala de-lat rigl na vrata. Kak dan po tistem pogovoru jo je kap, pa potem se enkrat, potem pa fiks und fertik, je sla za Bajsijem. Kaj pravite na to storijo? Meni se zdi prav fina, kar verjel bi, se mi je tako zivo sanjalo tisto o Cirili. Ampak Korl ni zado-voljen, ko mu to povem, pravi: ne vem, Gorsic, ti si cist div-ji, ne vem, kaj naj recem ... Potem se smejiva, saj kaj pa ces. Jaz se, ko se pogovarjava o teh zadevah, potem pogosto spomnim na Mamco. Po moje bo prinesla nazaj tisti svoj dnevnik, ce je obstajal, splacalo bi se. Zadnjic sem po dol-gem casu spet sel skoraj cisto mimo Mamcinega okna, ko sem sel pes do Polul; grem po Copovi, pa mimo Meskove-ga vodnjaka, cez park, pa cez Breg. Ce nisem prevec zadi-han, stopim gor do gozda, pa se pocim v travo, da si oddah-nem, ampak nazaj grede grem pa v mestu na avtobus. Vcasih je na Hudinjo vozil Tina, boga srota je bil, se spomi-njam, kaj vse so govorili o njegovem zivljenju. Druzil se je z onim ta ogromnim soferjem, ki so mu pravili Mroz. Mroz je hodil z menoj v osnovno solo. Zdaj sta ze oba mrtva, am¬pak Mroz je dlje zdrzal, je rekel, da to zato, ker je namesto kosila redno pokadil Astor. En gospod, ki je zivel na Pulfer-ci, je napisal silno lepo zgodbo v lokalni cajteng, ko je Tina umrl. Imam izrezano in spravljeno. Vsi smo vedeli, da mu je umrla iena, pa da sina ni bilo nic prida, ampak on se je menda zavedal, da ni edini. Cak, grem poiskat tisto rec, v eni mapi jo imam tule pri televiziji, Cirila jo je dala tja, pa nisem nic prestavljal. Bemtibozica, je zmuckana, moral jo bom zlikat, te stare cajtenge, hudic je cisto crn! Vse se mi prijemlje na prste. Lepo je to napisal Liberman, bolje na tak nacin, kot pa da bi se cmerili 'v spomin na dragega sodelav-ca ...' in tako naprej. Bom na hitro prebral, saj ni dolga ...
TINA
V
Liberman Stefan
»Vsakic ko sedem za volan, se mi zdi, da grem v smrt!«je mr-mral Tina in zelo pocasi nalival nov deci v obrabljen kozarec. »Ti avtobusi so preobavtni, sajpa sam tudi dobro ves, kaksnaje cesta cez park!« »Vem!«je smeje dejal Mroz in iz zepa izvlekelpipo. »Pa ko sto-jis na sredi ceste na Otoku in ti hudici zadaj trobijo, da se ze enkrat spokaj, tebi pa lezejo ven iz avtobusa zaspanigimnazijd ...« »Tebije lazje, Mroz!«je dejal Tina. »Tebi ni nicesar mar, gres, odvozis svoje, gres domov, sibasfuzbal...« »Fuzbal zdaj samo se gledaml«je rekel Mroz in tlacil tobak v pipo. »Kakih 60 kil sem pretezek zanj. Ampak sendvicu za vola-nom se ne odpovem! Nikar prevec ne simfaj, dokler lahko kadimo med voznjo,je se vse v redu!« »Anica bo umrla!«je naenkrat rekel Tina. »Kmalu! Vsak danje je manj. Komaj da pridem domov, pajoje treba umit, preoblec, ne-kaj malega skuham ...Jeva sele ob petih popoldne, ce pa delam po-poldne, pa ima samo zajtrk ...« »Nic nisi povedal!« je zacudeno zazijal Mroz. »Se pravi, daje niso operirali?« »Operirali sojo,«je rekel Tina zamisljeno, »vse soji izrezali, pa nic ne pomaga. Zadnja stopnja, preklet hudicje sel ze drugam!« »Kajje ze bilo?«je zanimalo Mroza. »Crevesje?«
»Jajcniki!«je rekel Tina. »Kaj pa Peter?« je zanimalo Mroza, ki si je vmes ze prizgal pipo. »Peter?« je z nekaksnim cudnim nasmehom zamrmral Tina. »Peterje v Novi Gorici, za novo letoje poslal suhoparno voscilnico, ta malije zdaj star ze tri leta ..,« Mroz ni vec spraseval. Koje zadnjic videl Petra,je bil star osem let inje svojo mater Anico cukal za rokav na avtobusni postaji. »Ne na tega avtoja, na unega morma! Ne na tega avtojal« »Iz Ljubljane sploh ni vechodil domov, sicerpa sam ves!«je mr-mral Tina in pocasi nalival se en deci. »Saj sem ti sproti pripovedo-val. Anita ni marala k nam. Njen oce dela v banki v Novi Gorici, saj ga sploh ne poznam, baje ima brado in baje smrdi!« Mroz seje zakrohotal. »Prasec, kaj? Tak, kakrsni sedijo zdaj na CK-ju?« »Bodi tiho!«je rekel Tina. »Ne govori v gostilni o CK-ju! Si nor?« Mrozje zavzdihnil. »Skupnajedra in skupna bedra!«je zagolcal skozi brke. »Pa me nisi poslusal, ko sem ti govoril, da imejta se vsaj enega!« »Anica je se tega komaj rodila, ubilo bi jo ze takrat!« je rekel Tina. »Zdajjo bo sicer kljub temu, osemindvajset let razlike, toliko, daje mule prisel na svoje! Vsaj to, da ne sedi doma inje ne razbur- ja!« »Dovoljje star, da ve, kaj hoce!«je rekel Mroz. »Ceje pa njego-vi babi bilo tako pod castjo, da si ti sofer, se naj pa kar lepo goni v svojo milo ...« »Mroz!«je zavpil Tina in s kozarcem udaril po mizi. »Ne bova zdaj o tern, komuje bilo kaj pod castjo! Sicer je pa cas, dagreva, ce ne, bom prevec popil!« Mroz gaje zamisljeno pogledal. »Ja, kar pojdiljaz bom se malo posedel, se eno pipo bom poka-dil, potem pa imam tako all tako svoje popoldne za odvozit!« Tinaje hitro nagnil kozarec in potegnil iz zepa denarnico. »Bomjaz!«gaje ustavil Mroz. »Pojdi ze!« Minilje morda poldrugi mesec. Mrozje sedel v svoji sobi na Ker-snikovi ulici in kadil pipo. Zunajje bila zgodnja jesen, taka indi-janska, soncna in topla. S kolenje spodil macko, kerje spodaj pod blokom zaslisal cigumiganje postarjevega kolesa. »Pa pojdimo po Nedeljski dnevnik in racune!«je zamrmral in si ogrnil srajco. Biloje kar nekaj paste. Nedeljski. Nekaj ovojnic. Ena s prav po-sebnim vabilom. Mroz je prebledel. Sicer je pricakoval, ampak ... Naslednji danje ob dveh popoldne stal na celjskem mestnem po-kopaliscu. Lep obred, kratek, jedrnat, ne prevec zavlecen, kotse vca-sih rado dogaja. Se Silenzio niso prevec fusali. Pogrebci so odsli. Nekaj malega ljudi seje gnetlo ob poti, vendar je Tina stal ob odprtem grobu sam. Z rahlo sklonjeno glavo. Nijo-kal. Imelje siroko odprte oci in Mrozu seje zdelo, kot da se narah-lo smehlja. Stopilje h grobu. - »Tina!« Tina seje obrnil. »Toje menda to, ne?« Mroz gaje zamisljeno pogledal. »Ni se to!«je zamrmral. »Ti si se vedno tu! Kjeje pa Peter?« »Lahko mu pises in ga vprasas!« je zamrmral Tina. »Ti dam naslov? Ni dolg: Peter Brezenicnik, Ulica heroja ...« »Ne nori!«je rekel Mroz. »Kaj pa ljudje? Bojo ostali? A ni ti-stole Anicina sestra?«
»Grejo, s Koroske so prisli. Niczretja nisem narocal, domov bom sel!«je rekel Tina. »Sem Jim povedal.« Nato seje obrnil nazaj v grob. Mrozje razumel. Potrepljalgajepo rami inpocasi selpo poti do parkirnega prostora. Od nekodje zapihal silno neprijazen jesenski veter. Pod pokopaliskim hribom je peljal avtobus v Store.
A ni lepa? Sandijeva soseda Elica je bila pa potem jezna, ces, Libermanu so objavili zgodbo, pa naj se meni pesem. In je napisala pesem, zelo romanticno, malo po domace, am¬pak pesem pa, pa so jo objavili v nekem biltenu Izletnika; he, baba je bila cisto penasta, ces, vrabica, onemu Liberma¬nu dajo v cajtenge, meni pa v nek usran avtobusarski bilten. Ce je pa napisala cisto brez veze, nekaj kot Tina, zdaj si sel, svet si zapustil, avtobus brez tebe ni vec, kar je bil, tako ne-kako, pa primerjajte to s Stefkotovo zgodbo, se ne da, jelte-dane? No, pa Stefan je tudi imel fakulteto, zgodovinar je bil, je znal pisat. No ja, z Mrozem sva se enkrat kmalu po Tina-tovi smrti srecala, pa mi je dal tisto pesem, je rekel: shrani ti, jaz tega ne morem brat! Saj je imela Elica talent, ampak se precej ji je manjkalo, pa skoda, daje bila tako jezova. Ro-dila se je v Cigoncih, pred nosom so ji delali opeke; ko bi vedela, daje tarn blizu zdaj Mercator, bi jo kap. Potem seje pa prizenila v nas becirk, na Mariborsko. Njen moz je bil Polde Strokl, smo mu rekli Pisani Poldek, kerje vedno obul dve razlicni nogavici. Nekaj casa je delal kot piskrovez, po¬tem so ga pa invalidsko upokojili, ampakje tisto 'invalidsko' smrdelo. Elica je napisala pesem o njem, jo se zdaj znam na pamet, recitiralajo je, ko je imel petdesetletnico. Pisani Pol¬dek je tisti kar precej velik konec vrta, ki sta ga imela, prav obozeval. Cele dneve je nekaj storal po zemlji. V sluzbi je imel pa drek - kar lepo v penzijo je moral, ko je bil star dvainpetdeset let, ces da ni politicno neoporecen, da imajo dokaze, ha, Gaberje levo, Gaberje desno in aufbiks! Fabrika mu je scasoma tudi skoraj cisto vse vzela, skoraj vso zemljo, potem je zbolel, so pravili, da od žalosti. Potem je kar naenkrat se bolj zbolel, so rekli, da so ledvice ali jetra ali nekaj takega, pokopali smo ga pa menda na najbolj deževen dan, kar jih pomnim. Najmanj dva oblaka sta se morala utrgat nad mestom, Savinja je bila taksna, da se nam je vsem slabo pisalo, potem pa kar naenkrat čak! In konec. Ponoči. Kar naenkrat. Zjutraj pa sonce, ne moreš verjet. Poldek bi moral umret en dan pozneje. Prav žalostno je bilo, stopali smo za tisto krsto z marelami v rokah, pa ni bila nobena dovolj, smo imeli se rezervne, ampak zastonj, nič ni pomagalo. On tip, ki je bil zadolžen za Silenzio, sploh začel ni. Cirila se je prehladila, je potem cel teden ležala. Jaz sem štirinajst dni kašljal kot osel, zdaj vem, od kod pride oslovski kašelj, pa ki-hal sem, da se je od mojega kihanja Friderikov stolp menda premaknil za en cink v desno. Ampak se bolj žalostno je bilo, kako je sla Elica. Raje sploh ne povem, en kolesar jo je zbil in je padla tako hudo, da je rekel kolk adijo, krik krak, in potem je bila operirana in ko je bila drug teden v gipsu, se je ferdirbala. Našli so jo zjutraj, lepo si je zategnila eno vrv okoli vratu, pa čak. Za seboj je pustila listek: ne, kripl pa ne! Pa ji je zdravnik že v bolnici baje govoril, da že, ja, zlom kolka seveda ni enostavna stvar, ampak rehabilitacija je pa uspešna. Ona je pa brala en doktor roman, v katerem eni zafušajo operacijo kolka in potem nikoli več ne hodi, in je bila ziher, da se ji bo to zgodilo. Škoda je bilo, no, ker ni bila slaba zenska. Nikoli ni nikogar osirala kot one babe tarn s hudinjskih kmetij, ki so živele samo na čenčah; od njih so bile v ksiht rdeče, kot bi jih kdo z ajznlakom premalal: sssss, ja, Slavica ma pa nezakonskiga, Sveta Devica Marija, pravijo, da joje un dobu u ruoke, un Melinsekov pjeb, Gustlja, un, za kirga praujo, dejefoter pou mladga Cjela. Sssssssja, sssssss.Ja, Trezika bo zejjokala, cele noli baje bedi, reva, ker Slavica tut ne more spat, ja, Sveta Devica Marija, praujo, de nan donosla. Ampak Gubens-ca, Gubensca, ta mlajsa smrkla, tistaje Me ... ja, a ti si tut slisala, de ma unga Rudija od Podpetelinskov u Zagradu? U partiji je, mule. Gnarja ma ko salate. Ona pa hod okol iz pjetn, za ceu me¬ter je zrastla od Ian. Ssss, Sveta Devica Marija. . Pa tako naprej. Elica ni tega nikoli marala, mi tu pri vili Belak smo pa za take babnice bili ze tako ali tako boge srote. Mi smo imeli čisto druge vrste osiranja. Nic kaj bolj prijazna, ampak na zunaj bolj uglajena. Recimo o Tinatu. Se dolgo se je o njem govorilo. Mroža so tudi vsi poznali, ker ga je bilo težko sfalit, tak je bil. Ampak ga niso imeli tako radi; ko je umrl, je v cajtenge šef avtobusne napisal samo en kratek verz v spomin: Vozil si, Mrož, zdaj vec ne boš. Ni se mi zdelo posebej prijazno, no. Potem sem za hrbtom pošlušal: saj ni čudno, da je drapnil, kaksen je pa bil! Za kako žensko so potem, če ni mogla shujšat, govorili, da dela Mroževo shujševalno. Mene je pa kakih trikrat, štirikrat v šolskih cajtih rešil pred korenjaki, ki so me hoteli premlatit. Je bil že takrat tak kot gora. In muštacast. Uuuuus, vas bo prijel rogač, se je zadrl, pa so se vsi razbežali. Enkrat bi jih bil jaz ornk fasal, se spominjam. Čisto tako za hec so me hotele zbrcat neke barabe iz Gaberij. Sem bil že na tleh, pa pride mimo Mrož. Oni frajerji so že bolj čudno gledali. Mrož: kuajezej to? En iz bande: ne, ne, sej mu naumo nc naredl! Mroz: ti, misji drek pokonc postavljen, ti se vedn rad znasas, jelde? Koga ste do-bil? Pa menda ne spet Corsica? Potem me je videl ležat na tleh, je rekel: Gorsic, pa kje ti najdes te uscanete? Je en iz bande stopil naprej: ej bajsi, ne bos ti meni govoril uscane! Mroz pa: buuuuuu, trotl frdaman! Ona baraba: neeee, nee-ee, ataaaaa! Mroz: daj Gorsic, pober se, pa greva. A ni hec, potem sem pa vsak dan hodil v Gaberje v sluzbo, pa mi ni nikoli nihce nicesar naredil. Samo nazaj grede sem tarn od bencinske pumpe pa malo naprej od Silvine frizerije stopil v kak konjski drek. Sem se spomnil na starega Ulmana in njegove furmane, ampak takrat ga ni bilo ze nikjer vec, je pa en drug veselo klopotal po Deckovi in Mariborski. Zornsek se je pisal. Pod Pulferco je stanoval. Vsak dan sva se videla, ko sem sel iz sluzbe; je priklopotal s tisto svojo vprego po Mariborski in mi mahal z bicem. Potem je umrl in enkrat pozneje se mi je sanjalo, da grem domov iz sluzbe pozno zvecer. Megla je, skoraj nic se ne vidi, in naenkrat slisim za seboj klopotanje konj in pokanje bica. Pogledam nazaj in v megli nad menoj se naenkrat prikaze Zornsek s konji in z vsem drugim in mi maha. Mene rata strah, porkadus, pa pospesim in koncno pridem do doma in ko odpiram dvo-riscna vrata, postane klopotanje tisje in pogledam in vidim Zornska in konje, ko izginjajo v megli. Sem se zbudil cisto gnil, Cirila pa: kaj ti pa je, saj si cisto bel. Ji povem, pa pra-vi: hu jej, Kosnikovo gostilno bova morala nehat gledat! Jaz pa: kaj ima pa to zveze z Zornskom? Ona pa: prevec zjava televizijo, to je. Spi zdaj. Naslednji dan mi ni pustila niti na tri metre do televizije, zvecer sva sla ven, na Pulferco, k sla-voloku. Tisti slavolok mi je bil vedno zabaven, sem Cirili na glas bral rime z grobnice herojev: V boj ste sli za nas, za ci-Ije plemenite, tovarisi zdaj vsi v tem grobu skupaj spite. Nekako tako je šlo. Sva sedela na oni ta vecji grobnici in gleda-la dol na halo Golovec. Na parkplacu so bili ponavadi audiji, pa ficaki, pa simce, zabe, spacki, diane ... Diano je imel nas direktor. On je bil proti audijem, je rekel, da v tako dolgo karjolo že ne gre, da mora potem pri riklaufanju prevec ste-govat vrat, da kaj vidi. On je svojo diano, ki jo je klical Tu-tika, parkiral pri hali, ces da mora malo hodit. Čez cesto je menda res lahko prišel pes. Se je vedno hvalil, da ima dve Diani, hcerki je bilo tudi tako ime, pa jo je klical Artemida in se s tem postavljal pred nami, ces, zato sem pa jaz direk¬tor, vi pa ne. Diana se zdaj zdravi, prevec je pila, srota, je srecala enega tipa, barabo, ki je preprodajal zganje, in je pad-la v tisto druzbo. Luskana puzika je bila, zdaj je pa cisto iz-susena, pravijo, da bo sla, da ji jetra pokajo po sivih in da tudi z ledvicami nima srece. Enkrat zadnjic sem jo videl v Planetu TUS, vlekla se je kot megla in eno oko je imela po-vezano. Korlovega Igorja je metalo za njo, je vedno govoril: tati Smiljan, a ni tale Diana luskana? Ja, sem priznal, ampak ona bi lahko bila tvoja zelo starejsa ... Kdo pa kej hoce met iz njej, je jezno mrmral Igor. Zdaj ni nic vec stare ljubavi, kar sama je ostala, ko jo je oni vrag odpikal kot usranega go-loba, in nosila je flase iz Pivnice. Kar nosila. Zc prineses kako buteljko iz Pivnice, ja, ampak zdaj Pivnice tako ali tako ni vec, tako da nic vec ne nosis. So jo podrli ze pred leti, ces da 'adaptirajo'. Mhm, ja. Ampak Diane mi je res zal, pa se taka zanimiva povezava je med nami: sestricna Dianine mame je bila mrzla sestricna Ciriline tete Poldke. A ni to hec? Ampak zdaj pa ze jaz zvenim tako kot hudinjske babe. Storije z Zgornje Hudinje je k nam v glavnem nosila Trno-veljska Mica, teta Cicika smo jo klicali, ker je vedno ponav-Ijala, da ima slab mehur in da ponoc cica na kahli, ker ne pride do stranisca. Reva je imela skrct petdeset metrov od hise, potem pa prinesi ti pravocasno svojo vsebino tja, ce moras se odklepat vrata in pazit, da se v temi ne ubijes. Ci-rila ji je vedno govorila: Cicika, dajte si zrihtat sanitarije, ta beseda ji je bila silno vsec, Cirili, sanitarije, no, je govorila: Cicika, zrihtajte si sanitarije v hisi, ampak ona se je zacela krizat in govorit o novotarijah in da se boji, da bi jo tiste gro-mozanske skoljke pozrle z vodo vred. Midva sva ji dopove-dovala, da skoljke redkokdaj jejo tiste, ki se praznijo vanje, mogoce samo res tiste ta najbolj hudobne. Ampak to sva re-kla samo zato, ker je Cicika takoj zatem povedala zgodbo, da je na njenih dilah nekdo pozrl njenega deda. Cela Hudinja je vedela to zgodbo. Cicika je pravila, da sta bila z Mircijem porocena 25 let, no, potem je pa enkrat ob dveh zjutraj sli-sala, kako gre na dile in sla je za njim, njega pa nikjcr. Okno zaprto, na tleh samo njegov klobuk. Se je pokrizala, a ne, Dcvica Marija in Sveti Fortunat, pa Slomska da je klicala na pornoc in divjala po dilah, v vsak kot je pogledala. Potem je sla ven in se drla: Mirci, baraba, sej vem, de si nekje zunih!!! Ampak Mircija ni bilo nikoli vec nazaj. Nikoli vec ne grem na dile, je govorila Cicika, pa tudi skoljke nocem! No, dru-ga zgodba, ki smo ji v glavnem vsi verjeli, je sla pa tako, da je Mire imel babo enih par his stran in da ga je Cica zasaci-la pri odhodu. On je potem zdivjal skozi okno, ga zaprl, se prej zgubil klobuk, in potem ga je na oni babi med opravi-lom in od ihte kap. Saj to je tudi Cicika vedela, ker tako ni moglo biti drugace, samo potem se ji je make sesulo v buci in ni vec registrirala, kaj je res in kaj ni. Zivljenje je presilo-vito, da bi vedno reagirali, zato pa so britofi vsepovsod pol-ni. Kaj se pa tamle tako sveti, pri oknu? Jedut, se je ze mrak naredil, hudica, arbeks da se mi ze menda jezik susi, prevec cvekam. Bo treba it pocasi rolete spustit. Pa se malo odspi-lat, enih par stopenj, potem pa v cote. Zadnjic mi je Korl pripovedoval, da je v sanjah videl Himltatija. Potem je mene vprasal, ce ga kdaj vidim. Vsak dan vidim Himltatija, ja. Ne da bi ga bil vesel ali pa da bi mu hotel delat druzbo, ampak vidiva se, redno. Mu pomaham in recem: saj se ni sile. Za vsak slucaj imam pa v spalnici ves cas smrt in to tako, ki jo vidim tudi v temi, to je treba poudarit. Ni bila draga, tristo tolarjev. Sem vedno mislil, da je smrt drazja. Ampak se v teh casih menda tudi ona proda pod ceno, ko vidi, da ne gre. Mene ne bo dobila za tak drobiz. Ali pa, ce obljubi, da bom imel na oni strani Cirilo, njene snicle in tetris. Celo dolino tetrisa. Pa podpisat mi mora to in kopirat v treh izvodih.