Reportaža s pokopališča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Reportaža s pokopališča
Oskar Hudales
Izdano: Književnost 12/3 (1935), 428-429
Viri: dLib 12
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dan je bil solnčen in topel kakor v zgodnjem poletju. Na razsežna pokopališča je venomer prihajalo na stotine ljudi. Povsod je vonjalo po krizantemah ...

Takoj blizu vhoda stoji ob veliki grobnici gruča mož in žená. Občudujejo masivne, bahate plošče, prizmaste stebre in nalahno vsločeni pokrov iz bleščeče izglajenega, čokoladno-rujavega marmorja. Mrko gleda bronasto poprsje polnoličnega brkatega možakarja z zadnje stene grobnice, kakor bi mu ne bilo všeč, da si ti preprosti ljudje drznejo otipavati okrasje njegovega groba.

»Kdo je tu pokopan?« vprašuje starejši mož.

»Ali ne znate čitati?« se pol šaljivo pol zbadljivo obregne vanj brhko dekle, oblečeno v tenak, ponošen plašč. »Saj je napisano na plošči.«

»Ne vidim,« odvrne mož, se prerije skozi gnečo in čita: Franz D... , tovarnar opeke. »Ah, ta ima tu svoj grob! Lep grob! Kdo mu ga je neki kupil?«

Ljudje se veselo zasmejejo. Najbolj vedro in zvonko se smeje dekle.

»Kdo neki? Sam. Mož je bil vendar tovarnar in strašno bogat.«

»Sam?« Možakove drobne oči se hudomušno zablešče. »Ej, ljuba moja! Nič si ga ni sam kupil. Kupili so mu ga Prekmurci, ki so delali v njegovi tovarni in zaslužili samo za kruh in čebulo.«

Gruča se je razkropila, kakor bi se nečesa sramovala.

*

Tudi vojaški grobovi so že okrašeni. Poti med njimi so opleli. Poželi so travo, ki je vse leto divje rastla po njih. Majhne gomile sličijo ježem, razvrščenim v ravne vrste. V vsak grob je zataknjenih nekaj revnih cvetlic, ko so delali šopke in vence za mrtve svojce. Sploh so ti vojaški grobovi nerodna in nevšečna zadeva, čeprav se samo enkrat na leto nekoliko urede. Še tega bi ne bilo treba, a se mora. Že zaradi lepšega – – –

*

Zvečer tonejo pokopališča v morju luči. Kakor plahe ptičke frfotajo plamenčki svečk. Hoteli bi se odtrgati in splavati v črnino nočnega neba.

Med grobovi hodijo tiho, molče ali samo šepetaje pozni obiskovalci, ki so se izognili popoldanski paradni svečanosti. Molitvam, govorom, nagrobnicam in razkazovanju jesenskih toalet. K zadnji steni kapele je prislonjena deska, prevlečena s črnim crep-papirjem. Na deski trnjev venec, trobojnica in pet fotografij.

Valenčič, Bidovec, Miloš, Marušič, Gortan.

Pod desko miniaturni nagrobni križi z imeni.

Pred njimi dogorevajo lučke. Mnogo jih je. Vosek onih svečk, ki so dogorele, se je razlil v veliko mlako. V njej plavajo konci še gorečih. Mlad človek čepi na tleh in skrbno grabi z golo roko pesek okrog mlake, da bi se vosek predaleč ne razlil, da se ne bi strdil, da bi svečke čim dalj gorele ... Fant je bled, suh, črno poraščen. Iz pošvedranih čevljev mu gledajo prsti. Obleko ima raztrgano in povaljano. Ker je brez srajce, si je privihal ovratnik in okrog vratu zvezal veliko, umazano ruto. Oguljeno, razcefrano kapo tišči pod levim komolcem, z desnico pa mirno grebe pesek. Ne meni se mnogo za pogovor okoli stoječih, ki z začudenjem opazujejo njegovo neobičajno početje.

»Teh pet se je menda ponesrečilo,« pravi neko dekle.

»Najbrže v planinah,« meni mlad moški.

Ljudje se z zanimanjem zagledajo v slike. Prerivajo se, da bi jih čim bolje videli. Tedaj dvigne fant obraz in za trenotek prestane z delom.

»Da,« pravi, in na ustnicah mu zaigra ironičen nasmeh. »Teh pet mladcev se je hudo ponesrečilo.«

Gledalcem je neprijetno. Počasi se razhajajo.

Fant ostane sam.

Tudi onih ni videti nikjer.

Kako naj bi se tudi še pečali s to nevšečno zadevo? Sedaj, ponoči, jih na tem spominskem prostoru nihče ne vidi. Oni so stvar opravili prej, pri popoldanski paradi. Opravili so jo oficielno in z rodoljubnim zanosom. Zvečer se ni mogoče odreče toplim gostilnam, ki vabijo z obeh strani ulic. Novo vino točijo. Pravijo, da je letos izredno dobro ...

Sam samcat kleči raztrgani fant na mrzlih jesenskih tleh. Še vodno previdno grabi pesek, da bi se vosek ne razlil.

*

Fabrikant Franz D ... je tudi sam. Mrko gleda s kamenitega podstavka. Mrko in neprijazno, kakor je gledal svoj čas Prekmurce, kadar so prihajali k njemu prosit dela in povišanja mezd.

Ljudje se zbirajo na nasprotnem koncu ob visokem nagrobniku.

Kelnarič ni sam. Med gručo stoji kakor svoj med svojimi.

Izmučen, trd delavski obraz, izklesan iz pohorskega granita, gleda v nočno nebo. Tako je gledal Kelnarič iz vodnjaka in beračil za svoje bedno življenje.

Ljudje šepetajo med seboj, gledajo kip, se sklanjajo nad grob, prižigajo svečke in polagajo cvetje nanj. Kelnarič pa obtožuje ...