Reportaža iz zdravilišča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Reportaža iz zdravilišča
J. B.
(Odlomki.)
Izdano: Književnost 8-9/3 (1935), 299-310
Viri: dLib 8-9
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nalivalnica. Mogočni stroji za umivanje steklenic. Grmada steklenic podrsava iz odprtine čistilnega stroja. Postavijo se na progo, ena poleg druge in drsijo po t raku k nalivalnemu stroju. Tam jih prijemajo roke stroja, dvigajo k pipi, za trenotek jih obdrže, potem pa spustijo zopet na drsajoči trak, že napolnjene. Še trenotek, pa se skloni k steklenici druga strojeva roka, jo pri odprtini močno stisne in zasadi v njo zamašek. Nato jo pošlje po tekočem traku naprej , kjer jim zopet posebna roka stroja prilepi ime, ki oznanja, da je v nji Slatina.

Roke človeka-delavca in delavke pa se gibljejo, strežejo, odvažajo, sortirajo, in so pri teh strojih podobni pritlikovcem, ki služijo orjakom. Sonca ni, samo hladen zrak je v nalivalnici. Obrazi bledi, utrujeni , rekel bi, izstradani, roke od vode in hlada zariple, obleka vlažna ...

»Koliko ur delate,« sem vprašal delavko.

»Zdaj delamo 5 ur.«

»In vam plačajo na uro?«

»Kakor je. 3.–, 3.25, 3.50, 3.75 Din.«

»Torej na dan v teli 5 urah okrog 15 do 18.75 Din. Kako živite?«

Skomignila je z rameni:

»Kakor pač gre. Kaj pa hočemo? Bolje nekaj kakor nič.« Pogledal sem Beno-Koljo z nerazumevanjem. On pa me je potolažil:

»Ne razumeš tega. Saj nimajo prilike misliti, niti hočejo misliti. Naučeni, da mora biti tako kakor bog da, živetja v en dan. Edina skrb je ta, da ima le on, drugi pa naj gleda kakor ve in zna. Kapital pa skrbno pazi, da bi jim kdo kaj ne svetoval in jim kaj pokazal, da se da tudi drugače živeti. Skrbi tudi, da zaposli take ljudi iz okolice, ki imajo majhne bajte in peščico zemlje. Čut privatne lastnine, pa če še tako pičle, ga vdinja brezpogojni službi kapitala. On je zadovoljen, če ima kje spati na svojem in mu zraste nekaj krompirja in druge zelenjave ter koruze, da ima še teh 15 Din na dan kot nekako napitnino za davke in drugo. Če pogledaš kmeta, je ta delavec prav za prav na boljšem. Kmet ne more nič prodati, a če proda, za tako ceno, da si komaj kupi sol. Jesti sicer ima dovolj, a kaj pomaga samo jesti, če ni denarja za obleko, davke in druge nujne izdatke. In tako vlada ta sistem nad vsemi, zakaj to je zanj dobra konjunktura.«

Vprašal sem delavko:

»Imate svojo hišico?«

Zdelo se mi je, da so se ji oči nekoliko veselejše zasvetile, kakor tistemu, ki se zaveda, k je mu je hrbtenica močna.

»Če bi tega ne bilo in malo zemlje, pa bi se s temi 15 dinarji pač ne moglo živeti. Tako pa gre. Drugim, ki nimajo nobenega zaslužka, je še slabše.«

Pogledal sem še enkrat na vrteče se polne steklenice, na delavce, ki so stregli, na njihove zdelane, sestradane obraze in pomislil:

»Res je, tu pri strojih, v tovarni, kamor je prodal svojo delovno silo, svojo privatno lastnino, delavec in delavka nista državljana. Tu sta samo kupljeni delovni sili.«

*

Tu so kopeli. Razne. Solne, smrekove, ogljikove. Tisti, ki ima denar, jih uživa. Strežnice in strežniki pripravljajo vodo, ovijajo kopalca v odeje, da se ne prehladi in mirno ohladi. Ko je odšel, pripravijo kad novemu, jo umijejo, pospravijo in vse tako do večera. Polno dela do večera.

»Koliko pa dobite za vse to delo?« sem vprašal.

»480 dinarjev.« je rekla.

»Na mesec?«

Nekoliko začudena me je pogledala.

»Seveda, na mesec.«

»Samo?«

»Da.« Dodala pa je takoj, kakor bi jo nekaj sililo: »Izgovarjajo se, da dobivamo dobro napitnino, zato plačajo samo teli 480 dinarjev.«

»In jo res dobivate?«

»He,« se je namrdnila. »Kakšen groš spusti ta ali oni. Pa še to le bolj skromen gost. Kakšna nobel gospa ali siten gospod pa še tega ne.«

*

Hidroterapija. Procedura s telesom bolnika kakor bi gnetel testo. Človeku na želodec in prsa položijo tremofore – plošče, po katerih je speljana drobna cev. Skozi to cev se vijuga iz vedra vroča voda in tako greje telo. Pol ure nekako. Nato posade človeka v veliko kad s toplo vodo. Strežnik pljuska v človeka s čebrom vodo, da se sliši in čuti, kakor bi razburkano valovje pluskalo po njem. Po hrbtu in po prsih. Drugi masira. Nato popelje »delikventa« v posebni kabinetič, kjer šumi nekje para. Postavi te v kot, navre na tebe cevko in spusti po tebi vročo paro, da ti sapo zapira. Zraven pa z drugo cevko brizga po telesu vodo, da se nehote napenjajo živci in mišice. Tako trenirajo živce. In to ves dan. Mišičaste roke strežajev so v neprestanem gibanju, z obraza teče znoj. Neprestano so na nogah.

»Ali mnogo zaslužite«, sem vprašal.

Krmežljav je bil smehljaj:

»300 dinarjev.«

»Na teden?«

»Kaj še. Na mesec.«

»In to si dopustite? Saj je vendar to naporno delo?«

»Kaj hočemo? – Ko pa jih vse polno čaka, da bi delali še ceneje.«

Spogledala sva se z Beno-Koljo.

»Organizacija? «

»Poskušali smo jo ustanoviti. Trdo gre. Vsi se boje.«

»Sami sebe, kaj?«

»Sami sebe. V vsakem je skrito tisto, češ, kaj se bom trgal in riskiral še to, kar imam. Gospodje že vedo, kako je prav.« In razširil je roke, rekoč: »Pa naredite s takimi kaj?«

»Da,« sem rekel Benu-Kolju. »Manjvrednost je v njih. Ustvarjena od okolice, v kateri žive. – Zlomiti v njih ta čut manjvrednosti ... « tudi jaz sem skomignil z ramami, kakor bi hotel reči: »Res, tu ni pomoči.«

Beno-Kolja pa je rekel:

»Ta tako zvani čut manjvrednosti vzdržuje tista hišica-bajta in peščica zemlje. Podzavestni čut manjvrednosti, ki ga navdaja v tovarni, se doma, ko je v svoji bajti, nekam skrije in čuti nekako »večvrednost« pred tistimi, ki še bajte nimajo. Tudi to piše kapital sebi v plus kot konjunkturo.«

*

Ekonomija zdravilišča. V hlevih stoji bik. Mogočen, da človek z občudovanjem gleda njegovo mogočnost, zagrljen vrat. Na tabli stoji pisano: 1800 kg. Dalje tam se vrste še drugi, mlajši. V drugem delu krave, telički, teleta. Hlev je moderno-higijenično narejen, je tako rekoč dvorana. Kaj vaša stanovanja, delavci predmestij in bajtarji okrog zdravilišča! Vaša stanovanja so hlevi, to so dvorane. Za bike in krave.

»Kako vas plačujejo,« sem vprašal delavce na ekonomiji.

»1.25 do 2.75 dinarjev na uro.«

»Ste družinski očetje?«

»Da. A to ne šteje. Ni jim mar, če je žena in otrok lačen, ali če sem jaz oslabel radi težkega dela, a 1.25 dinarjev na uro ne zaleže, da bi se okrepil. Še tu nam pritrgavajo. Če napraviš 50 delovnih ur v tednu, jih plačajo samo 40 ur.«

»In ne protestirate?«

»Ha, če nisi zadovoljen, pravijo, pa ostani drugi teden doma. Namesto tebe dobimo ženske, ki delajo za kovača na dan. Več nas je tudi zaposlenih pri sekanju drv, žaganju na stroj, pa nismo niti bolniško zavarovani. Isto je z vrtnarskimi delavci in po drugih oddelkih.«

Vsak delavec, ki sem ga vprašal je povedal z jezo, stisnil pesti, pljunil ... in nič več.

»Organizirajte se in zahtevaj te izboljšanje. Naj dajo eksistenčni minimum, naj bodo vzgled drugim.«

»Bi kaj pomagalo?«

»Kdor ne trka, se mu ne odpre, pravi sveto pismo,« sem rekel.

»Kdor ne išče, ne najde. Saj tako so vas učili, ne? In kdor ne zahteva, ga ne slišijo. Ta izrek pa ni iz svetega pisma, temveč iz življenjskih izkušenj. Tu dvoma ne sme biti. Če ni vsaka zahteva vedno uresničena, se ne sme vreči korajže v koruzo. Taktičen umik, kontroliranje svojih sil in ob ugodnem trenotku nastop, pa bo zahteva postala meso.«

»Lahko je reči, ko pa je brezposelnih za vsako ceno preveč na razpolago.«

»Seveda je laže reči, kakor narediti. Če bi vsi vedno tako govorili, bi še danes živeli v fevdalizmu. Kapital ne da sam od sebe in prostovoljno nič, a vse, kar da, da z gotovim računom, da bodo obresti. Tudi brez žrtev ni nobene zmage.«

Skomignil je z ramami in pogledal v stran.

*

V hotelih so restavracije. Če sedeš h kosilu, imej pripravljenih najmanje 25 Din. In še boš lačen. 30, 35, 40 dinarjev je po navadi. Večerja ne mnogo manj.

»Koliko dobite za kokoš?« sem vprašal kmetico.

»12 dinarjev.«

»Za par piščancev?«

»10, 12, tudi, če so lepi, 15 dinarjev.«

»Koliko za tele?«

»Mm, tako, 250 do 300 dinarjev.«

»To bo žive vage koliko?«

»Tako okrog 70 do 75 dinarjev.«

»Torej,« sem računal, »1 kilogram 3.50 do 4 dinarje?«

»Tako nekako,« je rekla.

»Kako pa je z zelenjavo?«

»Skoraj zastonj. Salata glava 2 dinar ja, zelje 2 dinarja.«

»Eh,« sem zmajal z glavo. »V restavraciji pa kosilo za 25 do 45 dinarjev. Ubogi kmet in pravica.«

*

Natakarji in natakarice strežejo. Vsako željo takoj in vljudno izpolnijo. Če ni mogoče, se oprostijo. Tam se jezi gost, ker še ni dobil naročenega. Tu se huduje dama, ker dekleta, ki raznaša kruh, še ni k nji. Mudi se tem gospodom in gospem, zaposleni so preveč in ne morejo čakati. Natakarji in natakarice so pa nerodni. Imajo samo po dve nogi in po dvoje rok.

»Koliko zaslužite?« sem vprašal natakarico, brhko dekle.

Sram jo je bilo povedati. V zadregi se je smehljala, češ, kaj bi rad zvedel in zakaj? Pa sem vseeno vztrajal na svojem vprašanju.

»Od tistih gostov, ki so abonirani, napitnino.«

»Samo?«

Pokimala je z glavo.

»A od tistih, ki sproti plačajo?«

»10%. To se pa razdeli med vse natakarje in natakarice.«

»A restavrater? Koliko plača na mesec?«

»He ... Nič.«

»Kako to, nič?«

»Tako ... Vsi smo brezplačno, zastonj. Samo, če kdo da napitnino in tistih 10%. Seveda, stanovanje in hrano imamo od restavraterja.«

»To se pravi, da niti za čevlje ne zaslužite?«

»Seveda ne. Ko pa so gostje tudi skromni.«

»Kako skromni? Ta gospoda?«

Prezirljiv nasmešek je bil na njenih ustnicah.

»Gospoda, da? – Več da kmet, če pride, ali pa delavec, kakor ta gospoda.«

»No, pri tistih 10% je vendar nekaj. Saj je hrana draga.«

»Seveda, če bi naročili in jedli?«

»Kaj ne jedo?«

»Veste, vse štedi. Včasih po trije vzamejo samo eno porcijo. Če so otroci, jedo samo mleko. Da vzameta 2 osebi eno porcijo, to pa je kar v navadi.«

»Kaj je to mogoče? Gladovati na počitnicah v letovišču ali recimo v zdravilišču?«

»Glavno je, da lahko reče tak gospod in gospa, da sta bila v Slatini. Kaj želodec. Malo se tesneje stisne pas, pa je.«

Ironija se je čutila v njenih besedah.

»Sicer pa je pravilno. Če si že na počitnicah, na oddihu, naj si vendar oddahne tudi želodec, naj si spočije, če je na zdravljenju, naj se zdravi.«

»In ste dolgo pokoncu?«

»Ponoči do 12. ure, do ene ure. V natočilnici pomagam.«

»No, gotovo dobite kakšno nagrado?«

»Nič. To spada k službi. Nadur tukaj ne poznajo in v naši stroki najmanje. Samo delaj; kako boš živela, nikogar nič ne briga.«

Odšla je k drugi mizi, da postreže. Gledal sem jo. Ljubka pojava. In mnogo jih je, ki zahrepene po taki ženski pojavi, in ne štedijo denarja kot pri kosilu.

In če postreže s svojo ljubkostjo? Kdo je, ki sme obsojati?

*

Pri vodnjaku v lopi teče iz pipic Slatina. Vrste se bolniki in vsak, kdor želi Slatine. Nekateri pri vrelcu Styria, drugi, ki jim želodec bolj nagaja, pri Donati. Kdor pa se hoče samo osvežiti, stopi k vrelcu Tempel.

Nalivalke so uslužne. Natakajo v čašice, lepo barvane, kristalne, temu s soljo pomešano slatino, onemu toplo, zopet temu mlačno ali mrzlo, kakor pač predpisuje zdravnikov recept. Mične so nalivalke, rdečelične, zdrave. Vesel jih je gost-bolnik in rad katero zine z njimi.

»Toplo?«

»Da. Nekoliko mešano s soljo.«

»Meni pa hladno, prosim.«

In nalivalka natoči iz pipe, kakor je naročeno. Po 150, 200, 300 gramov.

»Ali ima vsak svojo steklenico?« vprašam.

»Po večini. Prav za prav bi moral imeti.«

»Lepe čaše imate. S številkami.«

»Da. Gostje so natančni. Da se ne pomeša kakšna in bi pil iz druge, ne iz svoje. Gost pove svojo številko in mu natočim.«

»Seveda, praktično. Tako si tudi ta ali oni ne more prilastiti kakšne čaše.«

»O, potem gospode ne poznate,« je rekla in nejevolja je bila v njenih besedah.

»Ni mogoče? Da bi gospoda?«

»Kar ukradejo, da povem po domače. Prefrigano, da je kaj in nič ne moreš.«

»Kako pa to narede? Saj imajo vendar številko in če je ne vrne, veste, da jo je vzel.«

Nasmejala se je in rekla:

»Pred dvema dnevoma, da ne bom govorila o drugih slučajih, me je prosila zvečer gospa, odlična gospa, da veste, če sme malo s polno čašo iti tja h godbi in se malo sprehoditi in počasi piti. To delajo vedno, pa sem rekla: Prosim, prosim. Saj veste, odkloniti ne morete, tudi poznala sem jo, kar je prišla vsak dan po trikrat po vodo. Rekla je, da mi jo pred večerom, preden zapremo vrelce, vrne.«

»No, in ...«

»Ni je bilo. No, sem mislila, se je pač že zamudila, pa bo jutri prinesla. Nič ne de. Saj jo poznam. Včasi je dala tudi kak dinar napitnine.«

»In ...«

»Ni je bilo drugi dan, ni je bilo tretji dan in ... sploh je več ni bilo.«

»Se ji je že kaj zgodilo,« sem rekel kar tako.

»O, seveda se ji je. Odpotovala je še tisti večer. Povedali so mi drugi.«

Spet je bil na njenih ustnicah prezirljiv nasmeh.

»Ker je pač včasi dala kak dinar za napitnino, si je obdržala čašo.«

»Ste bili oškodovani?«

»Seveda. Čaše imam na račun. In če jo razbijem ali mi zmanjka, jo moram plačati. Stane pa 15 dinarjev. Torej, celodnevni zaslužek gre.«

»Petnajst dinarjev imate na dan?«

»No, šestnajst, po pravici povedano.«

»In nič drugo?«

»No, napitnino. Kakšnih 5, 6 dinar jev na dan. In če se mi ubije čaša, ali mi jo ukradejo, kar se na mesec zgodi tri, štirikrat, pa še napitnina ne zaleže. Pred kratkim se mi je zgodilo še nekaj hujšega. Ne meni, ampak oni pri Donati. Tam so še bolj nervozni gospodje, ker imajo bolne želodce. Kakor vidite, je vedno ob gotovih urah pri vrelcu dolga vrsta in to štirikrat dnevno, kakor v vojni za kruhom. Vsi so nervozni in vsak bi rad brž dobil vodo tako in tako. Ona je natakala, in kje utegne gledati, kdo izpije in vrne, to je: kdo postavi na mizo prazno čašo. Saj je to gospoda, pa se lahko zaneseš. Pa je nek gospod prišel in rekel svojo številko.

Ona išče.

,Ni vaše čaše,‘ je rekla. ,Gotovo ste jo pozabili oddati.‘

‚Opoldan sem jo postavil sem na mizo, kakor vedno‘, je rekel.

,Ni je‘, je rekla in lahko si mislite, da ji ni bilo prijetno.

Čutila je, da gospod laže. Ker, če bi postavil na mizo, bi čaša bila tu. In je še enkrat rekla:

,Ne, gospod. Čaše ni. Najbrž ste jo pomotoma vzeli s seboj.‘

Tako je povedala. Nič hudega, ker je takih slučajev že imela več in je gost šel domov pogledat in je res imel doma čašo. Kaj bi ne, zamišljen je lahko, pa jo odnese, da še sam ne ve. Ta gospod pa se je razjezil.

,Kako smete tako govoriti,‘ se je zadrl. ,Da sem vam čašo ukradel? Kaj pa mislite! Pokažem vam!‘

Šel je – tako predrzen je bil – in se pritožil. Kaj hočete? Kje ima delavka zaščito? Verjeli so mu, nje niti poslušali niso. Morala ga je prositi odpuščanja, sicer bi jo odpustili. Ponižati se je morala in kupiti drugo čašo. Vidite, tako je z gospodo.«

*

Veliko sob je v zdraviliških hotelih. V prvem, drugem in tretjem nadstropju.

Za sobe skrbi jo sobarice.

»Koliko zaslužite?«

»Prva sobarica okrog 500 dinar jev na mesec. Druga 400 dinarjev.«

»Brez hrane?«

»Brez hrane. Odgovornost je velika. Vse moramo preskrbeti, prijaviti, odjaviti gosta, če ni kaj v redu za vsako najmanjšo reč – raport. Če kaj zmanjka, plačati. Bojim se zaključka sezone, če ne bo zopet kaj manjkalo. Imamo pač različno gospodo. Odnese rjuho, kot bi bila njena.«

»Sobe so različne, kaj?«

»Različne. Razkošne in skromne. Drage in cenejše. In po teh se kvalificiramo sobarice. Protekcija je pri nas. Tiste, ki imajo doma veliko zemlje in že odrasle otroke, dobe v oskrbo najboljše sobe in hotele, da še k plači dobe bogate napitnine od gostov. Me, ki smo revne, in nimamo nič, kakor svoje roke, pa slabše hotele in sobe.«

»In če se pritožite?«

»Zgodi se lahko, da nam še to vzamejo.«

*

Srečal sem tri vojne invalide. Po invalidskem zakonu imajo pravico zdraviti se na državne stroške v državnih in banovinskih zdraviliščih.

»Kakšno sobo imaš,« vpraša eden, s protezo namesto desne noge, ki jo je pustil na bojišču.

»Slabo. Vtretjem nadstropju, ker lahko hodim. Okno na dvorišče. A ti?«

»V prvem. A kam gre okno, še nisem pogruntal. Ponoči pa ni miru. Do polnoči plešejo, da ne morem spati.«

Tretji pravi:

»Sinoči je prišel tudi nek višji vojni invalid iz Beograda.«

»Na račun invalidnine?«

»Da. Je vojni invalid. Samo da je reaktiviran in služi v ministrstvu.«

Tedaj je po cesti res prikorakal ta višji vojni invalid. Noga je bila iz proteze.

»Ubog vrag je, kakor mi,« je omenil eden.

»Samo ... Tu so nas vseeno klasificirali.«

»Kako?«

»No, nam so dali sobe kakor je bilo, luknje. On, višji, pa je dobil luksuzno, z balkonom in oknom v park.«

»Kako veš?«

»Bil sem baš takrat v stanovanjskem uradu, ko so mu sobo nakazali.«

Spogledali so se trije invalidi.

»Njegova proteza je bolj občutljiva kakor naša. Trpi tudi bolj kot mi, posebno če sliši ,jazzorkester‘. Nas to, kajpada ne muči. Da ne moremo hoditi brez težav in bolečin, ni važno.«

Smejali so se z ironičnim smehom, češ, kri, prelita za domovino, nima enake cene.

*

Lepa je koncertna dvorana v zdravilišču. Akustična, kakor precizno uglašena harfa. In so po večerih v nji koncerti opernega orkestra, raznih solistov, plesalk z vstopnino in brez vstopnine, po navadi slabo obiskani.

»Čudno. Saj je uživanje umetnosti vendar privilegij gospode.«

»Privilegij, da,« je rekel Beno-Kolja. »A ne stvar ljubezni. Videl boš, če še ostaneš nekaj časa.«

In videl sem.

Bil je koncert opernega orkestra, solo violončelo, sopran solo, v korist Družbe sv. Cirila za revne otroke. Orkester in solisti so sodelovali brezplačno. Samo da bo izkupiček za revne otroke večji. Ali dvorana je bila komaj do polovice zasedena. Bil je lep umetniški večer. Gospoda je igrala v kavarni šah in kvarte, sedela v kinu ali v aleji, mladina pa je čakala, da bo konec koncerta in da bo ples.

Bil je simfoničen koncert opernega orkestra. 35 mož. Brez vstopnine. Dvorana je bila polna, da, a ne zasedena. Kdo pa bo pri kartah, pri šahu, v kinu?

Iz Žetal je prišel neki večer mladinski pevski zbor z učiteljem-pevovodjem. 40 majhnih pevcev in pevk, slabo oblečenih otrok. Vstopnina 5 dinarjev in 10 dinarjev. Ves dohodek za otroke. Dvorana in luč brezplačno.

Ko so otroci zapeli troglasno Pregljeve, Adamičeve in druge mladinske pesmi, sem strmel. Troje pesmi je bilo izvajanih tako umetniško lepo, da se lahko zbor meri s trboveljskimi slavčki.

A poslušalcev?

Bilo nas je 100.

Zunaj pred dvorano pa je čakal »jazz-orkester« in mladina.

»Bo kmalu konec?« so nestrpno spraševali.

»Kmalu,« je bila tolažba.

Koncert pa se je kakor nalašč nekoliko zavlekel. So bili na odru pač otroci, mladinski pevski zbor. A ko je bil mladinski koncert končan, bilo je četrt na 11. uro, so se plesaželjni kar gnetli v dvorano. Vendar – vsa čast ravnatelju – plesa ni bilo.

»Zakaj ne,« so se slišali nejevoljni glasovi.

»Ravnatelj je rekel, kdor ni utegnil iti na mladinski koncert, poslušat otroke, naj tudi ne pleše.«

*

Po aleji grem. Že tako rekoč izven zdravilišča. Nasproti mi pride borno oblečena, stara kmečka ženska. Razoran obraz, uvele roke, vse tresoče. Mnogo gorja je morala preživeti, mnogo zatajevanja, mnogo truda za vsakdanji kruli. In zdaj, na stara leta –?

Proseče, ponižno sklene roke kakor k molitvi, oči zaprosijo.

Gospod gre mimo in se ne ozre. Gospa gre mimo, glavo po navadi odličnih žensk dvigne visoko in gre mimo.

Neka delavka, ki se ji je mudilo, je stopila mimo, se ustavila, obrnila, vzela iz culice košček kruha in ga stisnila v roke starki.

Eh, kakšen lep smehljaj, božajoč, se je zazibal na velih ustnicah starke, v očeh pa je bilo toliko hvaležnosti za košček kruha, da me je nekje zgrabilo.

*

Stopil sem v trgovino, ki jo ima steklarna pri vhodu v tovarno. Vsemogoči kristalni, brušeni izdelki so v omari in mikajo. Izletniki-gosti iz zdravilišča, posebno dame, trgujejo, barantajo, se kregajo in – nič ne kupijo. Če katera kupi, se še vedno huduje, češ, tako drago je.

»Vse bi radi imeli zastonj,« mi pravi prodajalka. »Človek bi znorel, ko začnejo milostljive svoje našminkane ustnice kremžiti. Če katera kaj kupi, zahteva, da ji moram nekaj dodati. Neče razumeti, da sem uslužbenka in da mi to ni mogoče. Naj gre h ravnatelju tovarne, pravim, pa se namrdne. Prave židovske nature.«

»Kako pa, če pride delavka ali kmetica?«

O, veste, tem bi človek moral prav za prav reči milostljiva. Pogleda, izbira, vpraša za ceno, potrguje, če je predrago, zmaje z glavo in gre. Ali pa plača in pozdravi. A te milostive, kakor da so od hudiča. Pobarvane, ozke, obrite obrvi se našopirijo kakor greben pri papigi, če se jo draži. A o tistih nežnih glasovih, kakor pišejo pesniki, ni duha ne sluha.«

Smejal sem se razdraženi prodajalki.

V steklarno nisem šel. Peči so ugasnili, ker jih popravljajo, steklarji pa so na neplačanem dopustu. Oddahnili si bodo od 800 stopinjske vročine, kri, koža in pljuča se bodo nekoliko opomogla, samo, če bi ti dopusti bili vsaj s 50% rednega zaslužka plačani, da bi ne bilo treba zategovati pasov okrog ledij, kakor delajo tisti v zdravilišču, ko za tri osebe naroče eno porcijo. Samo steklobrusci so se sklanjali v brusilnici nad cvrčečim steklom in delali.

*

Lepa je cesta tja proti Rogatcu in k steklarni v Straži, ki je že na hrvaških tleh. Zeleni vrhunci bregov valove vsevprek, eden višje kipi kvišku, drugi nižje stremi za njim, vmes pa se vije cesta, stoje hiše in Sotla teče po ozki strugi med vrbami žalujkami in jelšami.

S kolesom smo bili kmalu v steklarni na Straži.

Vstopimo. Tu ni ročnega dela, tu delajo stroji. Železni in jekleni roboti neutrudno stoje pri peči s 1300 stopinjami, segajo v kotel po tekoče razbeljeno maso, vsrkavajo s posebno cevjo-modelom odmerjeno količino tekočega stekla, ga potegnejo iz peči, nastavijo v model pivne steklenice, v model slatinske steklenice, v model buteljke, pritisnejo, pihnejo sapo, nekoliko postoje, nato pa iz modela potegnejo izgotovljeno, še sicer razbeljeno, a že zarobljeno in izdelano steklenico. Delavec jo vzame z vilicami in jo položi na tekoči žični trak, ki neprestano leti po žlebu ter odnaša steklenice v hladilno peč, ki zopet počasi, kakor sekunda odriva naprej , dokler se steklenica ne ohladi in jo na drugem koncu že vzamejo in postavijo kot gotovo in pripravno za porabo v skladišče ali v zaboj.

»Koliko steklenic naredi stroj v enem dnevu, v 8 urah?«

»Okrog 3000.«

»In samo en delavec streže?«

»Štirje. Ta tukaj samo odvzema steklenice. Tam pri peči pa tri je sproti pripravljajo stekleno zmes in jo mečejo v peč, ki jo razbeli v tekočino.«

»Koliko delavcev je prej delalo 3000 steklenic na dan v 8 urah, ko še ni bilo strojev?«

»Koliko?...« Pomislil je in v mislili računal. »Štiri peči so kile. Pri vsaki 6 steklarjev. Vsaka peč je morala narediti 700 do 750 steklenic, torej je bilo zaposlenih 24 steklarjev.«

»Zdaj pa samo štirje.«

»Da. Štirje.«

»In plačajo?«

»Ta, ki pobira steklenice, dobi 10 dinarjev na dan. Ostali pa pravtako.«

»Samo 10 dinarjev? In molče?«

»Kaj pa hočete s takimi ljudmi ... Saj se ponujajo za mnogo ceneje.«

»Pa bi vsaj tovarnar moral imeti nekoliko več socialnega čuta.«

»Potem bi pa ne bil tovarnar. Saj ga nima niti delavec-profesionist, ki ima sicer fiksne plače na dan 36 dinarjev, pa še ima odstotke od narejenega dela. Na mesec dobi nad 1400 dinarjev.«

»Delavec-profesionist?«

»Da. Monter, ključavničar, ali kakor že hočete. Skrbi, da je popravljen stroj, če se kaj spunta, in odgovarja za delo stroja. Kakor bi stroj sam ne bil dovolj odgovoren, če je v redu. Drugega dela pa nima. In mu je malo mar, da ima ta delavec samo 10 dinar jev plače na dan. Pa bi lahko pomagal, če bi hotel.«

Stopila sva z Blažem iz steklarne.

»Daleč smo še,« je rekel. »Včeraj je bilo tukaj manifestacijsko zborovanje delavstva. Govoril je zastopnik dr. Mačka. Vse navdušeno in živiokriki dr. Mačku. Vidiš, zato so si dali vzbuditi zavest, za samega sebe pa si ne znajo.«

Sedli smo na kolesa in se odpeljali. Iz dimnika steklarne je lezel črn dim, Sotla je tiho tekla po razdrapani strugi, tam od postaje pa je prihajal vlak ...