Replja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Replja
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Replja. Dob pri Domžalah: Miš. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na najvišjem boru sredi gozda je sedela veverica. Veter je pihal, sonce je sijalo, veverica pa je kvačkala šal iz rdeče volne. Tako hitro je migala s tačkami, da si komaj lahko videl, kaj počne, rep se ji je potresaval od vneme – ko smo že pri repu, naj povem, da je bilo tej veverici ime Replja, pa to ni tako važno.

Replja je kvačkala in kvačkala in šal je bil zmerom daljši. Veverica je od časa do časa malo zacvilila od veselja, pa spet zamahnila s tačkami in kvačkala.

Pa se je pripodil mimo Repelj, veveriček. To popoldne ni imel nobenega pravega opravka, pa je sedel na sosednjo vejo in začel klepetati z Repljo. In sta klepetala, eden bolj ko drugi. Repelj je povedal, da se je za goro steplo sedem veveric. Prijemal se je za glavo in vzdihoval:

»To so svetovni dogodki, Replja! Za goro je kritičen položaj!«

Zelo se mu je dobro zdelo, da se zna tako izražati. V gnezdo mu je bil namreč veter zanesel odtrgan kos časopisnega papirja in odtlej se je Repelj neznansko hvalil, da je naročen na časopis. Tudi zdaj je rekel:

»Saj menda veš, da berem časopise. In tam piše: svetovni dogodki, kritičen položaj.«

»Beži no,« je rekla Replja in še bolj zavzeto kvačkala.

»Ja, in še več!« je skrivnostno povedal Repelj. »Tam piše tudi: Situacija na bliž.«

»Kako si rekel?« se je zavzela veverica.

»Situacija na bliž,« je šepnil Repelj. »Pa nikomur ne pravi, veš! Ravno tam je časopis odtrgan in tako ne vem, kaj se je še zgodilo, ampak že to je več ko dovolj.«

»Oh, ta politika,« je zmajevala z glavo Replja in kvačkala vse hitreje in hitreje. Potem sta se pa še marsikaj pomenila. Toliko je bilo novega. Sraka je šojinemu sinu izpulila najlepše pero in prisegala, da je njeno. Šoja je srako kavsnila po glavi. Sraka pa ni hotela vrniti peresa in je vreščala, da bo šla tožit. Šoja pripravlja maščevanje.

»No, pa imamo situacijo na bliž!« je rekel Repelj in oba sta se razvnemala in klepetala in klepetala. Repljin šal pa je bil zmeraj daljši in daljši, segal je že do polovice bora, še sta klepetala in šal je segal že do tal. Replja je bila že pred tremi urami pozabila nehati in je še kar kvačkala. Zdaj se je rdeči šal že vil po gozdnih tleh naprej in naprej, ni mu bilo več videti konca. Replja pa je še kar klepetala ... dokler se Repelj končno ni poslovil in oddirjal, ker je bil že čas za malico. Med potjo se je obrnil in zaklical Replji:

»Ali ne bo tale tvoj šal majčkeno predolg?«

In že ga ni bilo več. Replja se je osuplo ozrla po deblu navzdol. Majčkeno predolg! Groza! Še za slona bi bil najmanj desetkrat predolg!

Veverica je obupano vzdihnila. Potem je brž vzela rdeči klobčič in začela šal parati. Urno je navijala rdečo volno nazaj na klobčič. Hodila je po gozdu, hodila in parala, hodila in parala, šala pa še ni bilo konec, pa je še kar hodila in parala. Od časa do časa se je ustavila in jezno tolkla s tačico ob tla, potem je pa spet ... hodila ... parala ... in potem je bilo šala vendarle konec, že čisto na robu gozda, kjer je na njegovem koncu mirno ležala debela lisica in se leno pretegovala. Veverici se je nasršil rep. Obstala je s klobčičem v šapah, požrla slino in rekla:

»Ali bi se hotela, prosim, umakniti z mojega šala?«

Lisica je počasi obrnila glavo in zagledala Repljo.

»Glej no, glej,« je rekla in se nepremično zastrmela vanjo.

Potem se je čisto počasi in zelo hudobno nasmehnila.

Replja je spet požrla slino, ampak lisica jo je tudi. Pa sta se gledali.

»Prosim, če se umak... umakneš z mmmojega ...«

Veverica je še enkrat požrla slino in glas ji je obtičal v grlu.

»Ali jaz?« je nedolžno vprašala lisica in se spet nasmehnila.

To je veverico čisto zares razjezilo.

»Ti!« je zacvilila. »In takoj!«

Lisica se je spet pretegnila in se začela delati, kot da spi. Pa ni spala, ampak je z enim očesom škilila na Repljo. Ta se je opogumila in stopila za korak bliže.

»To je moj šal,« je zavpila, »pojdi stran!«

Zdaj je lisica skočila, da bi jo »ham«, ampak veverica je bila hitrejša. Ravno ko je lisica že mislila, da jo ima v krempljih, in je hotela že sama sebi reči »dober tek«, se je Replja pognala na bližnje drevo s klobčičem in ostankom šala v tačkah. Vsa je še drhtela od strahu, pa si je le na videz mirno pomerjala šal, samo da bi jezila lisico. In res jo je. Lisica je kar pljuvala od jeze in se stegovala po deblu, Replja pa je trgala želod in ga metala lisici na glavo. Zdaj je bila lisica že tako razdražena, da se je jokala, Replja pa se ji je prav po veveričje hihitala. Potem si je ovila šal okoli vratu in se pognala na sosednje drevo – trrrr!

Smola pa taka! Nitka se je bila zapletla med veje in med Repljinim skokom se je ostanek šala do konca razparal. Replja je pristala na drevesu samo z rdečo nitko okoli vratu.

Zdaj pa se je smejala lisica, oh, kako se je smejala! Valjala se je po travi in od krohotanja ni prišla do sape. Končno je odšla in se še dolgo ozirala. Tako je bila dobre volje, da je potem še ves dan govorila »rirabjen kirira ledernje« – to je po francosko in lisicam pristaja.

Veverica Replja se je tiho vrnila domov. Tam je sedela na vrhu bora in je bila čisto tiho, tako je bila žalostna. Spet je pridivjal Repelj, pognal se je k njej na vejo in zaklical:

»Kje imaš pa šal?«

»Ga ni več,« je posmrkala Replja.

»A? Kako to?«

»Pusti me pri miru, jutri ti povem.«

»Naredi drugega!«

»Ne da se mi.«

Repelj je nekaj časa premišljal, kako naj jo spravi v dobro voljo, potem pa se je domislil:

»Veš kaj, napraviva gugalnico iz rdeče volne!«

Replji so oživele oči. Sijajna misel!

Naredila sta imenitno gugalnico in potem sta se gugala na njej vse do noči in sta se imela prav odlično, ampak potem se je gugalnica utrgala in oba sta cepnila na tla.

Čepela sta na tleh in se prepirala.

»Ti si kriv! Ti si rekel, naj narediva gugalnico!«

»Saj nisem vedel, kako je tvoja volna zanič!«

»Butec!«

»Avša!«

In tako sta se razšla za ves dan.

Pa je prišla skozi gozd punčka, našla je kvačko in klobčič rdeče volne in si je naredila šal z resicami, najlepši šal, kar jih je. In vsi, vsi so jo spraševali:

»Kje si dobila tak krasen šal?«

Punčka pa se je samo smejala in opletala z lasmi, ki so bili zavezani v rep.

»Zakaj ne odgovoriš,« so jo spraševali ljudje, »zakaj samo opletaš s tistim svojim repom? Ti si pa res prava – replja!«