Repa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Repa[uredi]

Vdova je bila požela rž in vsejala repo. Tako je imela v enem letu kar dva pridelka. Del teh pridelkov je prodala, izkupiček pa porabila za sinčkovo šolanje. Nekoč je prišel sin iz šole domov prav takrat, ko so pulili repo. Fantu ni bilo do dela in je samo postopal. Mati mu je postavila zvečer na mizo krožnik močnika, skuhanega iz repe. Jed res ni bila slastna in ni je bilo lahko spraviti iz ust v želodec. Mati je to opazila, pa je modrovala: »Močnik ni bogvekaj, vendar pa repa ni puhla; moč zemlje je pač šla le v korenine. Pa saj tudi pri tebi ni šlo veliko učenosti v glavo.« K zajtrku mu je postavila na mizo ostanek močnika prejšnjega dne, nato pa ga je napodila repo pulit. Na njivi, pri delu, se je šolani sinček zamislil in buljil tja v tri dni, repa pa se seveda tudi ni hotela sama puliti. Tedaj mu je mati zagnala v hrbet tri repe, da je kakor snop telebnil na tla in pripomnila: »Iz tebe ne bo nikoli nič, saj ne najdem na vsej njivi tako puhle repe, kakor je puhla tvoja glava.« Prihodnja leta pa se je fant poprijel učenja in postal končno po mnogih letih celo papež. Smel je kovati svoj denar. Dal je napraviti take novce, da so imeli na eni strani vtisnjene tri repe, v spomin na tiste, ki mu jih je bila mati še pravi čas vrgla v hrbet. Za novec z vtisnjeno repo bi dobil koš zlatnikov. Bil bi bogataš in nikoli bi lastniku ne bilo treba goltati močnika, repnega pa še sploh ne. A doslej še ni bilo slišati, da bi ga bil kdo našel.