Renegat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Renegat. Povest iz tržaškega življenja.
Miroslav Malovrh
Povest je imela dodan zapis: Po resničnih dogodkih spisal I. B.
Izdano: Slovenski narod 3.–12. in 14.–29. avgusta (1903) 36/177–185, 187–199
Viri: 177,178, 179,180,181, 182, 183, 184, 185, 187, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199,
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI. XXII.dno

I.[uredi]

Bilo je spomladi leta 1884. Na velikem trgu pred magistratom je svirala vojaška godba. Okrog nje se je gnetlo vse polno ljudstva, med tem ko je pred kavarno Specchi sedela gospoda, srebala sladoled in različne hladilne tekočine ter živahno razpravljala o kupčijah, o politiki in o vsakdanjih dogodkih ali pa opravljala in čez zobe vlekla svoje znance in svoje znanke.

Prav na koncu dolge vrste miz, stoječih v ospredju, je sedel kakih 40 let star, elegantno oblečen gospod popolnoma sam in je z očitno nestrpnostjo nekoga pričakoval. Neprestano se je oziral doli proti »rumeni hiši«, kjer je pred vratmi stala vojaška straža, proti poslopju tržaškega namestništva.

Iz tega poslopja je prihitel, ko je ravno nehala godba svirati in se je občinstvo začelo razhajati, pravi vzor tržaškega »gigerla« srednje starosti in je naravnost veslal proti kavarni Specchi ter proti mizi, kjer je sedel omenjeni samotar.

— Torej vendar! je zaklical čakalec.

— Da, vendar in z važnim sporočilom! Dvorni svetnik Rinaldini mi je naročil, naj ti povem, da je tvoja stvar ugodno rešena. Jako ugodno, je pristavil. In potem mi je naročil, naj ti povem, da pridi jutri točno ob devetih k ekscelenci.

Ogovorjenec ni izustil besedice. Plačal je in zapustil s svojim znancem, vladnim tajnikom Marinijem kavarno. Šele ko sta bila sama je izdihnil:

— Daleč sem prišel!

— Ali, prosim te, je hitel Marini. Saj to vendar ni nič slabega. Zaupnik boš njegove ekscelence gospoda namestnika, kakor smo uradniki. Razloček je samo ta, da za naše razmerje z vlado vsakdo ve, za tvoje pa ne bo nihče vedel. Ti si lahko pridobiš za vlado, za državo velikih zaslug ...

— Ej, prijatelj, nikari ne klati takih fraz. Jaz sem si popolnoma na jasnem, kakšen zaupnik da bom. Ali — kar je, to je. Sila kola lomi.

Šla sta proti korzu. Gredoč mimo magistrata, nista zapazila, da je kakih 50 let star mož, uvelih lic in rumenkaste brade, kar ostrmel, ko ju je zagledal, se obrnil za njima in jima potem počasi sledil do stare borze, kjer sta se ločila. »Gigerl« je krenil na korzo, njegov spremljevalec pa je stopil v Dreherjevo pivovarno, kamor je pohitel tudi njegov zasledovalec.

— Kaj si res ti? je strmé vprašal zasledovalec.

Ogovorjenec se je glasno zasmejal in podavši došlecu roko je rekel: Da, jaz sem res pravi, če iščeš Viktorja Sancina, sina c. kr. uradnega sluge z zlatim križcem za zasluge odlikovanega, a sedaj že v gospodu počivajočega Antona Sancina. In če me oči ne varajo in me ni zapustil spomin, si ti dobri prijatelj mojega očeta, sedaj narodni delavec brez plačila Ivan Dolinar.

Govoril je nekako mehko in trde poteze njegovega lica so se pri tem nekam ublažile, kakor da ga res veseli, videti starega ljubega znanca.

Sedla sta za mizo in bila kmalu zapletena v živahen razgovor.

— Kako pa to, je vprašal Dolinar, da si v civilni obleki? Si-li na dopustu?

— Da, je odgovoril Sancin, na dopustu, ki pa bo precej časa trajal, namreč do moje smrti, katere pa še dolgo ne pričakujem.

— Torej nisi več oficir? Moj Bog, kaj pa se je zgodilo?

— Spodili so me!

— Kako? Tebe — stotnika! Zakaj vendar?

— Zakaj? Zaradi nesposobnosti gotovo ne, to mi lahko veruješ. Zaradi nesposobnosti sploh še niso nikdar nikogar spodili od vojakov, pač pa je že marsikak nesposobneš postal general.

— Torej — si — Dolinar kar ni mogel nadaljevati začetega stavka.

— Vidiš, ljubi Dolinar, je sedaj popolnoma mirno in z vidno ironijo nadaljeval Sancin — jaz sem imel vedno posebno nagnenje za to, da bi dobro živel pa malo delal. In povrh sem imel še vedno posebno nagnenje, da sem ostro kritikoval, kar se je zgodilo. To mi je zlomilo vrat. Sicer imajo drugi oficirji še več dolga, kakor sem ga imel jaz, a njim se prizanaša, ker so pohlevni in ponižni, meni pa se ni prizaneslo, ker nisem niti pohleven, niti ponižen.

— In kaj delaš sedaj, je vprašal Dolinar.

— Čakam primerne neveste, med tem pa sem agent, agent za vse. Če želiš kož kupiti ali kaj lesa prodati, če hočeš dobiti kako stanovanje ali v najem dati kako gostilno — jaz ti vse preskrbim in ker sva stara prijatelja, še za malo ceno.

— To vendar ni nič zate — je pripomnil Dolinar in ves začuden zmajeval z glavo. Prej oficir, stotnik, — sedaj pa nekak senzal brez patenta. Poišči si raje kako stalno službo, če je tudi skromna, vendar imaš gotov kruh.

— Služba je res lepa reč, je dejal Sancin, a za financarja, ali za pisarja jaz nisem; jaz hočem biti svoboden mož. Kaj je odvisnost, sem spoznal kot oficir. Ljubši mi je kos suhega kruha, ki si ga zaslužim kot agent, kakor pa pečenka, ki bi si jo morda lahko privoščil kot odvisen človek.

— Lej, Viktor, je nakrat vzkliknil Dolinar — ravno zdaj mi je prišla dobra misel. Ali nimaš nič veselja za politiko in za časnikarstvo? Dosti se ne da zaslužiti, a skromen človek bi že za silo izhajal. Gospod Dolenc išče že dlje časa sotrudnika, ki bi mu pomagal pri »Edinosti«. Ti bi bil kakor nalašč zato. Seveda, Dolenc je revež, dosti bi ne mogel plačati, ali za toliko časa, da dobiš boljšo službo, bi že nekako šlo.

Sancin pa je skrbnega Dolinarja smehljaje zavrnil, rekši:

Ne, ljubi prijatelj, to ni nič zame. Sicer pa se mi ne godi tako slabo, kakor morda misliš. Pridobil sem si nekaj zvez in upam, da si kot agent že pomorem naprej, bolje kakor kot sotrudnik »Edinosti«. In jaz nisem zadovoljen samo s tem, da se preživim, jaz hočem postati bogat, sicer mi pa slovenska politika nič kaj ne ugaja in zato me tudi nič ne mika, da bi se ji posvetil.

— Naša politika ti ne ugaja? Kako si jo pa ti misliš? Saj vendar delamo za slovenski narod z vsemi močmi in z velikimi žrtvami.

— Da, to je res! Posebno ti si nenadomestljiv agitator. Sploh ste pa vsi pošteni, navdušeni možje, če tudi nič — več. Ali vendar ti odkrito rečem: vsa slovenska politika je zavožena. Tako ne pridemo nikamor naprej. Že dvajset let imamo ustavo ali še vedno smo tam, kjer smo bili pred dvajsetimi leti, ko so Nabrgoj in njegovi tovariši začeli orati ledino.

— Tega vendar nismo mi krivi, da ne pridemo naprej, je ogorčeno protestiral Dolinar, saj storimo vse, kar je mogoče.

— Da, da — ali kaj pomaga ves trud — ko pa ste mehki, popustljivi in se ne upate nastopiti brezobzirno. Povej mi na primer, čemu se vedno vežete z Burgstallerjem in laškimi konservativci? Da branite avstrijsko misel? Če gori moja hiša, ne pojdem gasit županovoga kozolca in reševat njegovih snopov! Roka roko umiva! Če hoče država, da jo Slovenci branimo, mora tudi ona za nas storiti, kar zahtevamo, sicer se zanjo ne brigajmo in naj dobi kjer hoče ljudi, ki pojdejo zanjo po kostanj v ogenj.

— Saj v drugi državi bi se Slovencem še slabše godilo.

— Na tebi, ljubi bratec, vidim, da tržaški Slovenci še dolgo ne pridemo iz puščave suhih fraz na svetle višave novih političnih misli. Če pojde z nami tako naprej, kakor sedaj, potem v sto letih sploh ne bo v Trstu Slovencev in tedaj bo pač vse eno, pod čegavo oblastjo da bodo naši zanamci. Sicer pa pustiva politiko.

— Ali tak talent, kakor si ti, se je jezil Dolinar, vendar ne more ostati agent. Saj bi te bilo stokrat škoda!

— Beži, beži, se je posmehoval Sancin. Talent gor ali dol — to je v življenju brez pomen a — vse je slučaj! Koliko Rafaelov, Napoleonov in Kantov je že klavrno poginilo v starem mestu na slami, pravi ženiji, ki pa se niso mogli izkopati iz nižav, ki niso imeli sreče. Ne — jaz ostanem agent in upam, da mi pojdeš kot staremu znancu na roko, če bi te kdaj prosil za tvojo podporo.

— Od srca rad, je rekel Dolinar, in podal prijatelju roko.

Sedela sta še dolgo skupaj v prijateljskem pogovoru in se ločila šele pozno zvečer.

Sancin je počasi korakal proti svojemu domu. Zamišljeno je zrl v tla in zdaj in zdaj obstal, kakor bi mu nekaj prav posebnega rojilo po glavi.

Stanoval je v stari visoki hiši tik za magistratom. Ko je pripel domov je našel na mizi pisemce, udobno, duhteče pisemce, kakor jih pišejo ženske. Naglo je raztrgal zavitek in prečital pisemce. Bilo je kratko, a tehtno. Glasilo se je tako - le:

»Ljubi Viktor! Oprosti mi — ali najino znanje mora nehati. Jaz sem te resnično ljubila, ljubim te pravzaprav še danes — a jaz sem revna, kakor ti, v revščini pa ne morem živeti. Pozabi me, saj tudi nisem vredna, da bi se me spominjal, kajti jaz sem postala metresa bogatega gospoda, ki mi poskrbi tisti sijaj in tiste udobnosti, po katerih je vedno hrepenelo moje srce. Z Bogom!

Angiolina«

Ko je Sancin prečital to pismo, je nekaj časa nemo zrl predse. Potem pa se je hripavo zasmejal, zmečkal pisemce, je vrgel zaničljivo v kot in glasno vskliknil:

— Kakšen slučaj! Tisti dan, ko sem se jaz prodal vladi, ko sem se izneveril svojemu narodu in postal vladni špijon — tisti dan se je moje dekle prodalo bogatemu grešniku. Pa reci kdo, da ni vse laž, vse življenje je ena sama laž. Zrak resnice je tako čist, da ga ljudje sploh ne prenašajo in zato lažejo in bodo vedno lagali, a največja vseh laži je vendar ljubezen.

Hodil je dolgo po sobi semintja in delal svoje načrte, a vedno mu je prišlo v spomin dekle, ki ga je zapustilo tako nenadoma. Kdo jo je vjel v svoje zanjke — to mu je naj bolj rojilo po glavi, a odgovora ni vedel. Končno je utrujen legel na posteljo, a zaspati ni mogel. Šele ko se je jelo daniti, je zatisnil oči, a še v polu snu so mrmrale njegove ustne: Svojo čast sem prodal! — Kdor za denar proda svojo čast, a dobi v plačilo ponarejene bankovce, je osel. — Jaz pa ne bom osel.

Bogat bom. Denar, denar — to je vse.

II.[uredi]

Tržaški namestnik, baron Depretis, je bil majhen, širokopleč mož z rumenkasto »cesarsko« brado, od katere se je kaj čudno razlikoval njegov debeli rudeči nos. BI je jako ošaben mož, nekak absolutist in je počenjal kar je hotel ker je njegova beseda celo pri cesarju včasih več zalegla, kakor beseda samega ministrskega predsednika. Namestnik je samo vladal na Primorskem, delal pa je njegov dvorni svetnik vitez Rinaldini, ki je bil duša vse politične uprave in je skrbno pripravljal vse, da barona Depretisa — izpodrine in se vsede na njegovo mesto.

— Torej, povejte mi, kako ste opravili pri ekscelenci, je vprašal dvorni svetnik vitez Rinaidini, ko je bivši stotnik Viktor Sancin stopil v sobo in se mu je zahvalil, da ga je namestniku priporočal kot »zaupnika«.

— Prav dobro, je odgovoril Sancin. Ekscelenca je bil kratkih besedij, a kar je povedal, je bilo tehtno. Za sedaj mi je naročil, naj zasledujem, kaj se godi med Slovenci — nekaj menda pripravljajo — nekaj posebnega.

— Ah, kaj je to! Slovenci vedno in vedno pripravljajo kake akcije, a vedno obtiče sredi teh priprav. Še nikdar niso nobene akcije do konca dognali. Tako se je rogal Rinaldini in potem s pritajenim glasom dostavil: To je le začetek Vašega dela. Ekscelenca hoče poskusiti, če ste porabijivi. Ako dobi zaupanje do Vas, Vam poveri še druge naloge, saj policiji se ne izročajo delikatne zadeve in teh je v Trstu največ, te delajo vladi največ težav.

Rinaldini je bil Sancinu resnično naklonjen. Dasi sicer mož brez srca, ki je večkrat rekel, da zaničuje ljudi zato ker jih pozna, je vendar imel za Sancina mnogo simpatij, ker mu je Sancinov oče, še ko sta službovala v Benetkah pri neki priliki rešil življenje. Čut hvaležnosti je Rinaldinija vlekel k Sancinu in pa misel, da bo mož tudi njemu koristen.

Pogovor med Rinaldinijem je dolgo trajal, Sancin je dobil obširne informacije. Zapazil je hitro, da ga informira Rinaldini nekam v drugačnem smislu, kakor ga je malo poprej informiral namestnik baron Depretis, ali delal se je kakor da bi ničesar ne zapazil.

Pri slovesu je Rinaldini vzel Sancina zaupno pod pazduho, mu lokavo pogledal v oči in dejal:

— Še nekaj. Nastavljeni ste kot osebni zaupnik ekscelence in jaz kot diskreten uradnik se seveda čisto nič ne vtikam v to. Ali morda Vam je znano, da sem pravzaprav jaz tisti, ki vodi vso politično upravo na Primorskem ...

— Vem, gospod dvorni svetnik.

— In kot dejanski namestnik — to morate sami uvideti, je potrebno, da sem o vsem informiran.

— To je brez dvoma.

— Zato, prijatelj, bi Vas prosil, da mi olajšate moje težko stališče. Ekscelenca je tako čuden mož — malo govori — najraje bi vse prikril, dasi je to na škodo državi in vladi.

— Želite li, gospod dvorni svetnik, da tudi Vam pošiljam tiste informacije, kakor ekscelenci.

— Vidim, da ste razumen mož. Da, to bi rad. In jaz nisem nehvaležen! Nasprotno, kdor je moj prijatelj, temu sem tudi jaz prijatelj, boljši in hvaležnejši kakor — e —

— Razumem, gospod dvorni svetnik.

— Torej — pogodba je gotova. Kar sporočite ekscelenci, to sporočite tudi meni. Ekscelenca ima svojega človeka, ki bo posredoval med njim in med Vami —

— Da, je kratko rekel Sancin, a kdo da bo ta posredovalec, tega ni povedal.

— No, tudi jaz ne bom mogel direktno z Vami občevati. Moj prijatelj, moj zvesti somišljenik in podpornik, gospod Reinwelt — Rinaldini je te besede izrekel s posebnim povdarkom — pa ima prijateljico — in ta bo med nama posredovala, njej lahko vse zaupate, po njej dobivali bodete tudi moja naročila.

Odhajajoč je imel Sancin občutek, kakor da bi se bil hudiču zapisal. Bilo mu je jasno, da se ga bo porabljalo za nečastne posle, da ga bodo sicer plačevali, a da ga bodo tudi zaničevali. A niti trenotek ni mislil, da bi opustil svoj namen, da bi preklical svojo obljubo. Trdno je bil sklenil, da hoče na vsak način obogateti. Podrl je vse mostove za seboj. Čez nekaj let, če se mu posrečijo njegovi načrti, mora imeti toliko denarja, da bo preskrbljen za vse življenje. Tedaj pa pojde daleč proč od doma, v kraj, kjer ga nihče ne pozna in kjer začne novo življenje.

Lotil se je takoj svojega dela — vohunstva. Brez težav je izvedel, da so Slovenci sklenili uprizoriti večjo akcijo, ker se je od več kakor tisoč očetov podpisana prošnja za ustanovitev občinske šole v mestu položila ad acta, ne da bi se bila rešila. Čim je to dognal, je tudi že vedel, kaj mora storiti, da omogoči vladi vspešno obrambo. Lazil je okoli onih mož, ki so prošnjo podpisali in jih z raznimi obljubami in grožnjami skušal premotiti, da bi svoj podpis preklicali. Nekateri so ostali trdni in se niso udali, drugi pa so šli v nastavjeno jim past in podpisali protiizjavo.

Ekscelenca je bil s tem vspehom jako zadovoljen in ko je častitljivi Nabrgoj nekega dne prišel prosit, naj namestnik vpliva, da se prošnja za slovansko šolo vendar reši, mu je baron Depretis smehljaje pokazal protiizjavo mnogih na prošnji podpisanih mož in mu rekel:

— Mar hočete, ljubi gospod Nabrgoj, naj pride na dan, da stariši, ki so podpisali prošnjo sami, ne marajo slovenske šole?

III.[uredi]

Vohunstvo živi človeka dobro, je filozofiral Viktor Sancin nekega dne, ko je bil prve svoje prihranke plodonosno naložil. Non olet! Denar ne diši, denarju se ne pozna, kako je bil pridobljen in za denar se dobi vse. Za denar se dobi slava, za denar se dobi čast, za denar se dobi prijateljstvo, in tudi ljubezen. Jaz imam o denarju dobro mnenje.

V tem modrovanju ga je motila mlada, jako elegantna dama, gospodična Karlotta Valentinis. Ta črnooka bujna furlanka, je svoj čas v modnih salonih delala klobuke, dokler je ni sprejel bogati Reinwelt med svoje prijateljice. Sedaj je bila tudi posredovalka med Sancinom in njenim prijateljem ter dvornim svetnikom Rinaldinijem.

— Nekaj zanimivega, nekaj velevažnega Vam imam sporočiti, je zaklicala Karlotta, stopivši v Sancinovo sobo; nekaj, kar bo kaj izdalo.

Razburjeno je stopicala po sobi semintja, med tem ko ji je Sancin smehljaje sledil z očmi. Bila sta si dobra tovariša od prvih dni, kar sta začela občevati.

— Kaj pa želite moja kruhodajalca, častivredna kompanjona Rinaldini in Reinwelt?

— Ničesar ne želita. Kar Vam mislim povedati, to sem slučajno izvedela, a morda se bo dalo kaj na praviti, kar nama pomore do lepe svotice. Ali hočete biti moj kompanjon?

— Prav rad, najljubeznivejša in najlepša vseh tržaških lahkoživk, je rekel Sancin. Razložite mi svoje načrte, a če Vas je volja, dajte mi prej — poljub.

— Kako, je zaklicala Karlotta. Vi se drznete povzdigniti svoje oči do mene. Moje poljube mora gospod Reinweit drago plačevati, Vi pa jih hočete zastonj.

— Kompanjoni morajo drug drugemu časih tudi kako prijaznost izkazati. Če naj delava skupno, morava drug drugega ohraniti pri dobri volji.

— Lejte ga, zapeljivca, se je šalila Karlotta. Hitro ste napredovali in smeli so Vaši načrti. Vi pač mislite, da Vam bo plesnivi Reinwelt vzdrževal najlepšo vseh tržaških ljubimk? In kako ta človek z menoj govori! Dajte mi poljub! Tako hitro ne gre, moj ljubi gospod. Najprej pokleknite, razodenite mi svojo ljubezen in potem bodite veseli, če dovolim, da mi poljubite roko. Ali razumete?

Sancin pa ni hotel razumeti: Potegnil je vitko dekle k sebi in jo vroče poljubljeval. In ona se ni branila čisto nič, nego mu vračala poljube. Hitro je minula urica ljubezni ...

— No, stari grešnik, ki me je kupil, bi debelo gledal, če bi vedel, kaj se vse zgodi na mojih misijskih potih, je začela Karlotta. Mislim, da bi bilo najini politični karijeri hitro konec.

Karlotta se je sedaj vsedla Sancinu na kolena in mu začela tiho in previdno razlagati svoj načrt.

— Dne 25. aprila pride vojna eskadra v Trst. Z njo se pripelje tudi nadvojvoda Albreht. Moj paša — tako je Karlotta najraje imenovala svojega prijatelja Reinwelta — mi je to tako mimogrede povedal, sicer je pa to še velika tajnost.

— A kako naj midva pri tem kaj zasluživa, se je čudil Sancin.

— O, kako ste moški kratke pameti, se je norčevala Karlotta. Kombinirati pa že prav nič ne znate. Komaj mi je moj paša povedal, da pride nadvojvoda v Trst, sem že tudi vedela, kaj morava storiti.

Sancinov obraz se je zresnil. Nekaj mu je šinilo v glavo, nekaj smelega, nad vse predrznega, nad vse hudobnega, kar pa bi se znalo dobro obnesti. Potisnil je Karlotto od sebe, jej globoko pogledal v oči in jo vprašal:

— Ali imate kako določno naročilo?

— Nikakor ne. Povedala sem Vam že, da sem le jaz sama prišla na misel, da bi lahko kaj zaslužila.

— In kakšen je Vaš načrt? Sancin je govoril tako resno, tako zapovedujoče, da je Karlotto obšel nekak strah. Zdelo se ji je, da Sancinu le ne sme prav zaupati. Vohun je po poklicu, je rekla sama sebi; tak človek je vedno nevaren.

— Povejte vendar svoj načrt, je silil Sancin nestrpno.

— Načrtov Vam jaz ne bom delala, je zdaj odločno odgovorila Karlotta. Razumen človek zna iz okolnosti sklepati, kaj kdo misli. Če Vam ni dan dar kombinacije, petem z Vami itak ni ničesar storiti.

— Razumem, razumem, je mrmral Sancin in korakal nemirno po sobi gor in dol. Samo eno mi povejte: kake načrte pa ima Vaš paša?

— Moj paša bi rad postal baron in član gospodske zbornice, je zdaj rekla že nekoliko pomirjena Karlotta, namestnik baron Depretis pa mu tega neče izposlovati. Depretis ni potreben denarja in zato nima moj paša nič vpliva nanj.

— Tvoj paša bi torej kaj žrtvoval, če bi mogel Depretisa odstraniti?

— Še prav lepo svoto bi žrtvoval, saj bi s tem postal pravi gospodar na Primorskem. Če gre Depretis, postane Rinaldini njegov naslednik in ta bi delal tako, kakor bi želel moj paša. Toda naročila nimam nikakega, vse je le moja kombinacija.

— Razumem, razumem dobro je dejal Sancin, in zopet začel hoditi po sobi semintja. Zamislil se je tako, da je kar pozabil na navzočnost lepe mlade Karlotte, ki pa mu tega ni zamerila, marveč z zadovoljstvom opazovala, kak boj da bije sam s seboj. Premetena ženska je dobro vedela, da je izgubljen, kdor se s kako mislijo le začne resno pečati.

Končno je Karlotta prekinila ta molk. Pripravila se je na odhod in podavši Sancinu roko, se tesno privila k njemu ter rekla:

— Ko bi Vas nekoliko rada ne imela, bi Vam gotovo ne bila ničesar rekla. Vi in jaz sva v podobnem položaju, oba želiva priti ven iz teh razmer, dobiti sredstev za novo življenje in zato sva nakazana, da hodiva po posebnih potih.

In ker je Sancin molče zrl predse, se je nagnila k njegovi glavi in mu zašepetala na uho: Pogum, Vittorio; le kdor je pogumen, pride do cilja. Še hiter poljub in pohitela je iz sobe

IV.[uredi]

Dne 26. aprila l. 1884 je priplula vojna eskadra v Trst. Na Karlovem pomolu je bilo zbranih vse polno civilnih in vojaških dostojanstvenikov, na obrežju pa je kar mrgolelo ljudstva, ki je nestrpno čakalo, kdaj se prikaže nadvojvoda Albreht.

Policija je imela ta dan vse polno dela. Skoro polovica vseh redarjev je bila seveda v civilni obleki razpostavljena od Karlovega pomola pa do hotela »De la Ville«, detektivi so švigali sem in tja in povrh so bili ta dan v policijski službi še različni vladni uradniki. Namestnik baron Depretis je bil prevzel garancijo za popolno varnost nadvojvode Albrehta in tudi garancijo za presrčen sprejem.

Vse je bilo izborno aranžirano. Od namestništva pa do kanala so bile vse na obrežje vodeče ulice zaprte, tako da se noben sumljiv človek ni mogel preriniti. V komunalnem gledališču in na borzi sta bila skrita dva oddelka vojaštva, občinstvo pa so predstavljali uradniki in sluge z njihovimi rodovinami, kajti na to stran obrežja ni bilo drugim dovoljeno stopiti.

V listih je bilo povedano, da se nadvojvoda z vozom pelje v namestniško palačo. To pa se je spravilo v liste z namenom, zapeljati občinstvo, oziroma nevarno iredento v zmoto, kajti dogovorjeno je bilo, da pojde nadvojvoda od Karlovega pomola peš do hotela »De la Ville«.

In tako se je res zgodilo. Nadvojvoda je v spremstvu vojaških in civilnih dostojanstvenikov šel peš v svoj hotel in občinstvo ga je kar najprisrčnejše pozdravljalo in tako burno klicalo »evviva«, da je bila še naslednji dan vsa policija hripava.

Namestnik pa se je zadovoljno smehljal in si radostno roke mel, ker se mu je tako izborno posrečilo pokazati najvplivnejšemu članu cesarske hiše, da je italijansko prebivalstvo zvesto in z ljubeznijo udano cesarju in habsburški monarhiji.

Sancin je vse to videl in bil srditosti in jeze kar iz sebe, ker je bil njegov načrt prekrižan. Računal je, da bo nadvojvoda stanoval pri namestniku in da se pelje mimo vrtiča na Velikem trgu ter po tem uravnal svoj načrt.

Ves obupan je tekel na svoj dom. Tam ga je že pričakovala Karlotta Valentinis, prijateljica gospoda Reinwelta, pričakovala nestrpno, ker ji Sancin ni bil ničesar povedal o svojem načrtu.

— Torej — nič? je vprašala Karlotta.

— Moj načrt je splaval po vodi, je odgovoril Sancin. Vso je bilo pripravljeno, le eno sem zamudil izvedeti, kje bo nadvojvoda stanoval. Kako lahko bi bil to izvedel! Samo vprašal bi bil in vse bi se bilo posrečilo. A tako je vse onemogočeno.

— Še ne, prijatelj, je sedaj rekla Karlotta. Prilika se mora izrabiti. O, ko bi mi ti količkaj zaupal, jaz bi ti morda znala svetovati.

— Misliš? Sancin je začel iz nova upati. Po kratkem premišljevanju je sedel poleg Karlotte, jo prijel za roko in dejal:

— Vse ti povem. Morda mi res kaj pametnega svetuješ. Najel sem dva človeka, da bi pred nadvojvodo vrgla petardo. Kje in kako sem ju iztaknil, tega ti ne bom pravil. Vtihotapil sem se med laško iredento in tam našel kar sem iskal. Oba sta bila pripravljena in čim bi se bila ekvipaža pripeljala mimo vrtiča na mestnem trgu, bi bila tik pri namestništvu eksplodirala petarda, dobra in močna petarda. Jaz sem jo sam skrbno pripravil, kakor kak strokovnjak. Eksplozija bi bila velikanska. Sicer bi se ne bilo nikomur nič zgodilo, ali efekt bi bil velikanski. Pomisli! Atentat na nadvojvodo Albrehta! Pri belem dnevu, tik pred namestništvom. To bi bilo vendar pomagalo, da bi bil Depretis odletel.

— Saj je bilo v vrtiču vse polno redarjev, ki bi bili tvoja človeka koj videli.

— Oba sta mlada. Oblekel sem enega kot žensko. Eden, neki žid, je imel naročilo, da v kritičnem trenotku dobi božjast. S tem bi bil obrnil na se pozornost vseh v vrtiču navzočnih ljudij, med tem pa bi bil njegov kot ženska oblečeni tovariš vrgel iz grmovja petardi

— Vse je bilo dobro pripravljeno, je dejala Karlotta. A če bi bil moral Depretis odstopiti — kako bi bil dokazal, da je to pravzaprav tvoje delo.

— Levi in Novak, tako se imeujeta najeta človeka, sta mi morala odpisati izjavo, da sem ju jaz najel za ta atentat. Na to izjavo bi bil dobil dovolj denarja tako pri iredentovskih voditeljih, kakor tudi pri drugih ljudeh, ki imajo kak interes na tem, da pokajo petarde. Iz Italije pošiljajo v take namene dovolj denarja, ker bi radi provzročili konflikt in morda vojno med Italijo in Avstrijo. Izvedel sem, da je bil Oberdanku zagotovljen cel milijon lir ...

— Še ni vse izgubljeno, je rekla Karlotta. Atentat se seveda ne da več vprizoriti, ker nadvojvode ne bo dobiti pred oči. Kdo ve, kod se bo vozil, kdo ve, kje naj bi se ga čakalo. Ali poskusiva vsaj z demonstracijo.

— Kako si misliš to, je vprašal Sancin.

— Tvoja človeka naj bi pred motelom »De la Ville« vrgla petardo. Dovolj je, da eksplodira. Že da se je zgodila taka demonstracija, utegne veliko senzacijo vzbuditi in Depretisa onemogočiti. Vsaj poskusiti bi se dalo.

— Prej moram govoriti z Levijem in z Novakom. Nevarnost bi bila za nju prevelika. Pred hotelom bo vse polno detektivov in ne vem, če se bosta odločila, kaj storiti.

Ugibala sta še nekaj časa o vseh eventualnostih demonstracije s petardo pred nadvojvodovim stanovanjem in se potem razšla.

Skoro ves dan je ostal Sancin doma. Za vsak slučaj je uredil vse svoje stvari in odstranil vsak sumljivi listek papirja. Nekaj časa je pač mislil, da bi po Karlottinem nasvetu vprizoril pred hotelom »De la Ville« demonstracijo s petardo ali končno je ta namen opustil, ker je spoznal, da ne prinese posebnega sadu.

Pač pa se je v njegovi glavi porodila druga nad vse hudobna in brezsrčna misel, kako bi vse izkoristil za sebe, in hitro se je tudi odločil, da to misel izvrši.

Odšel je z doma in krenil v staro mesto, to skrivališče in pribežališče vseh sumljivih elementov. V ulici Altana je stopil v neko staro, smradljivo hišo, bivališče slaboglasnih žensk najnižje vrste in je s kredo zapisal na notranjo stran hišnih vrat »Ob polu 8. pri borzi — vse seboj prinesti. To je bilo z najetima hudodelcema dogovorjeno znamenje.

Od tod pa je Sancin šel naravnost na namestništvo in prosil za avdijenco pri ekscelenci.

— Kaj pa je tacega, da me danes motite, ko imam čez glavo opravka, je vprašal baron Depretis precej nejevoljno vstopivšega Sancina.

— Nekaj velevažnega, ekscelenca, nekaj strašnega.

— In kaj je to?

— Pripravlja se atentat na nadvojvodo Albrehta.

Namestnik se je tako prestrašil, da je postal bled kakor zid in se moral prijeti za mizo, da ni omahnil. Nekaj trenotkov ni mogel izpregovoriti nobene besede in je kar strmel v Sancina, ki je zadovoljno opazoval ta utis svojih besedi.

— Govorite vendar, povejte vendar, kar veste — je namestnik začel siliti čez nekaj minut, ko je prišel zopet k sebi.

— Mnogo ne vem povedati, ekscelenca, ali kar sem slučajno izvedel, bo zadostovalo. V starem mestu sem naletel na dva človeka, o katerih vem, da sta v službi iredente. Stopila sta v neko hišo, a jo koj zopet zapustila. Ker se mi je to sumljivo zdelo, sem stopil tudi jaz v hišo in videl na notranji strani hišnih vrat zapisano: »Ob ½8. pri borzi — vse seboj prinesti.« To me je napotilo, da sem rečenima možema sledil.

— Kdo pa sta? je vprašal baron Depretis.

— Tega ne vem. Oba sta mlada in čedno oblečena; eden mora biti žid, drugi ima povse žensko lice.

— In kaj je bilo potem?

— Šla sta v kavarno »Stella Polare« in jaz sem šel tudi tja ter se vsedel v njih bližino. Nalašč sem rekel natakarju, da ne razumem italijanski in s tem dosegel, da sta bila brez skrbi. Iz tega, kar sem mogel slišati, sem posnel, da se pripravlja atentat na nadvojvodo danes zvečer, da se snidejo zarotniki ob ½8. pri borzi, in da eden izmed njih prinese bombo, s katero se vtihotapi v hotel. Več ne vem.

Namestnik je bil silno pobit. O resničnosti Sancinovih besed ni čisto nič dvomil, kaj še da bi bil slutil, kaka je stvar v istini.

— Izkazali ste mi velikansko uslugo, gospod Sancin, je rekel namestnik in dal svojemu vohunu roko. Zanašal sem se na policijo — a zdaj vidim, koliko se je nanjo zanašati. Ko bi Vas ne imel, bi prišel v najstrašnejši položaj, kajti jaz sem dal častno besedo in prevzel garancijo, da se nadvojvodi ničesar ne zgodi. Sicer bi se napadalci najbrž ne bili mogli vtihotapiti v hotel, ali vendar — človek, ki ima v žepu petardo, je vedno največja nevarnost. — Ali hočete to sami policiji naznaniti?

— Mislim, da bi bilo bolje, ko bi policija ne vedela, da kot Vaš osebni zaupnik posegam v njen delokrog.

— Prepustite torej vse meni, je namestnik končal pogovor. Za sedaj sprejmite mojo zahvalo — izkažem Vam jo že dejanski tako, da bodete videli, da je baron Depretis kavalir in zna po zasluženju ceniti delo in zvestobo svojih ljudi.

Ob ½8. uri zvečer sta prišla Levi in Novak vsak z druge strani na trg pred borzo. Pozdravila sta se, kakor dva stara znanca, ki se slučajno srečata. — V tistem trenotku pa je že stal poleg njiju načelnik detektivov Nučič in ju prijel. Predno sta še prav vedela, kaj da je, sta bila že uklenjena in Nučič je Novaku izza suknje potegnil trdno in dobro pripravljeno petardo.

Naslednjega jutra je bil Sancin poklican k namestniku, ki mu jo izročil zavitek, v katerem je bilo pet tisočakov.

V.[uredi]

Viktor Sancin je imel kot politični agent srečo. Služil je najrazličnejšim ljudem, vsem izkazal velike usluge a tudi vse varal, kadar se je za to ponudila prilika. In zaslužil je obilo denarja, ta zaslužek pa še pomnoževal s srečnimi špekulacijami na borzi. Špekuliral je skupno s Karlotto, prijateljico gospoda Reinwelta, ki je imela poseben dar, izvabljati iz svojega paše najboljše informacije v borznih zadevah.

Sancin pa še ni bil zadovoljen. Ko je imel prvih stotisoč goldinarjev, je začel hrepeneti po milijonu. Zdaj je bila njegova fiksna ideja, da mora postati milijonar. In bil je štedljiv, da, skop do skrajnosti in si niti najpotrebnejšega ni privoščil. Ob enem pa se spuščal v najsmelejše špekulacije, pri katerih je čestokrat riskiral vse svoje premoženje. Sancin ni hotel samo zabogateti, nego tudi hitro nagromaditi tako premoženje, da bi potem lahko živel kot velik gospod. Naporno, nevarno njegovo delo mu je jemalo moči, tako da je dostikrat čutil, da se stara. In starosti se je bal, starosti brez rodbine, brez svojih ljudi, brez bitja, ki bi ga ljubilo. Boril se je proti tem čutilom z vso svojo eneržijo, a zaman. Vedno iznova je vstajala pred njegovimi očmi slika njegove prihodnjosti, slika njegove onemoglosti in zapuščenosti.

Sancin je imel navado, da je zgodaj vstajal in se hodil sprehajat na obrežje morja proti Sv. Andreju. Čestokrat je tudi posedal po cele ure na klopeh ondotnega sprehajališča in je razmišljal o svoji prihodnjosti in tudi o svoji preteklosti. In domislil se je med drugim, da je pred dolgimi leti v Pulju, kjer je služil kot mlad lajtnant, imel ljubezensko znanje z nekim dekletom, katero znanje ni ostalo brez posledic. Živo mu je stopila pred oči podoba drobnega otročička, ki ga je včasih nosil na rokah. A iz Pulja je bil prišel daleč proč, v Galicijo, kjer je ostal mnogo let in kjer je pozabil na svojega otroka in na njegovo mater. Samo imen se je še spomnil, sicer ni vedel ničesar več o njih, ničesar o otroku, ki je vendar kri od njegove krvi in meso od njegovega mesa.

Obšla ga je želja, izvedeti kaj je z njegovim otrokom in poklical je še tisti dan k sebi starega žida Minzija, ki ga je rabil za različna poizvedovanja in za različne kupčije, zlasti pri posojevanju denarja na visoke obresti.

Minzi je bil star, suh in zamazan žid, ki je pa Sancina visoko spoštoval, ker mu je imponirala njegova eneržija, njegova neutrudljivost in njegova smelost.

— Minzi, mu je rekel Sancin, poveriti Vam moram prav delikatno nalogo!

— Kakšno?

— Čutim se nesrečnega. Nikogar nimam, ki bi bil mojemu srcu drag. In vendar živi morda bitje, ki bi me moglo ljubiti. V Pulju sem imel z neko šiviljo otroka. Takrat sem bil še mlad oficir. Pozneje sem prišel proč iz Pulja in danes ničesar ne vem, kaj je z mojo nekdanjo ljubico, kaj je z mojim otrokom. In vendar — ali bi ne bila zame prava sreča, da bi imel pri sebi svojo hčerko? Mislim, da bi bila to moja sreča.

— Čuvajte se žensk, je svaril Minzi. Le ne ljubezni, tudi ne očetovske — to bi Vas spravilo v nesrečo!

Sancin pa se je temu svarilu smejal in je naročil Minziju, naj gre v Pulj poizvedovat, kje je otrok. Tudi mu je povedal vse posamičnosti, kar jih je vedel, da bi Minzi mogel začeti z iskanjem.

— Še danes se odpeljem v Pulj, je obljubil Minzi in odšel.

Zunaj je pihala burja, a stari žid je krepko stopical svojo pot. Na ustna mu je legel porogljiv nasmeh. »Torej tudi ta Sancin, ta mož, ki se ne boji ne Boga, ne hudiča, ta drzni, brezsrčni mož, ta skrivnostna eksistenca ima svoje slabosti« — tako je mislil Minzi in se s ponosom vzravnal, ker se je zavedal, da njegovo srce ni poznalo nikdar nobene slabosti. In sedaj je Minzi začel premišljevati, kako bi mogel zase izkoristiti to Sancinovo slabost. Spoštoval je Sancina, dokler je bil mnenja, da ga ne bo mogel nikdar izkoristiti; čim pa je spoznal, da ima tudi ta mož svojo slabost, je izginilo to spoštovanje in je Minzi začel prežati, kako bi tudi Sancina dobil v svojo pest.

VI.[uredi]

Minzijeva ekspedicija v Pulj ni bila brez vspeha. Premeteni žid je že v nekaterih dnevih dognal, da se je nekdanja Sincinova Ijubica zmožila z nekim uslužbencem iz arzenala in hitel je, se z njo seznaniti.

— Ste li vi gospa Morosinijeva, je vprašal Minzi, ko mu je v neki stari hiši odprla vrata precej tolsta črnooka ženska.

— Da! Kaj pa želite?

— Rad bi z vami govoril o nekem gospodu Sancinu — veste, o tistem, ki je svoj čas kot lajtnant služil v Pulju ...

— Sancin! je vzdihnila gospa Morosinijeva in hitro povabila žida, naj stopi v njeno stanovanje. Minzi je popolnoma hladnokrvno sedel poleg gospe Morosinijeve in jo začel spraševati.

— Če se ne motim, ste omoženi ... Nič se ne bojte. Z menoj lahko odkritosrčno govorite ... Jaz nimam slabih namenov ... Nasprotno.

— O, meni se ni ničesar bati, Sancin ni sposoben, da bi mi kaj zlega storil.

— Sancin je jako plemenit značaj, je pritrjal Minzi in po kratkem razmišljanju pristavil:

— Prišel sem Vas vprašat, če Vaša hčerka še živi.

— Moja hčerka? Kdo Vam je kaj pravil?

— Slučaj je nanesel, da sem zanjo zvedel. Koliko je pa stara?

— Šestnajst let. A sedaj je v Trstu, kjer se uči šivat. — Oče hoče, naj se nauči šivat, da bi lahko kaj zaslužila ...

— Kateri oče? ja vprašal žid in srepo uprl svoje poglede v gospo Morosinijevo.

— Ali — gospod — kaj vendar mislite? je nekako preplašeno jecljala gospa Morosinijeva, in se ni mogla načuditi, da je ta tujec tako poučen o njeni tajnosti.

— Ne zamerite, gospa, je rekel Minzi kar najljubeznivejše, ali ker natančno poznam vse Vaše osebne razmere, mi morate že oprostiti, da sem Vas vprašal, kdo je avtor sadu Vaše prve Ijubezni.

— Ali — jaz Vas ne razumem —

Minzi je položil svojo suho koščeno roko na mesnato roko gospe Morosinijeve in je nekako milo dejal:

— Lejte, gospa. Jaz vem, da je Sancin oče Vaše hčerke ...

— Ali — moj mož misli, da je on oče. Imela sem ž njim znanje ravno tedaj, kakor s Sancinom. Sancina sem ljubila — Morosinija nisem ljubila, ali računala sem, da postanem njegova žena in vzel me je res.

— Ej, ej, je tarnal Žid — to je sitno, jako sitno. Ko bi Sancina mogli priznati kot pravega očeta — bi Vaša hčerka lahko dobila lepo doto.

— Ali je Sancin bogat?

— Zdi se mi, da ima že jako lepo premoženje. Na tržaški borzi ni drznejšega špekulanta, kakor je Sancin in srečo ima — neverjetno srečo.

— Gospa Morosinijeva je bila silno razburjena, a vendar se je hitro odločila.

— Gospod — je rekla — jaz sicer ne poznam Vaših namenov, ali moja hči mora ostati, za kar velja, namreč otrok mojega sedanjega moža. Jaz ljubim svojo hčerko in ji želim dobro, ali te žrtve ne morem zanjo storiti, da bi končala svojo srečo in srečo svojega moža, razkrivši, da je Sancin pravi oče.

— Toda — pomislite na doto!

— Moja hčerka postane lahko srečna tudi brez dote. Lepa je, delavna, ljubezniva in z malim zadovoljna. In če umrje moj mož, dobi nekaj tisočakov, je mož zavarovan. Dekle je preskrbljeno za vse življenje.

— In Sancin? je sedaj vprašal Žid. Ali nič ne želite, da bi ga videli?

— Ne, je odločno odgovorila gospa Morosinijeva. Povejte mu, da nikakor ne želim, da bi se kdaj videla. Lepe urice, ki sva jih v pomladi življenja s Sancinom preživela, se ne vrnejo več. Jaz sem postala stara in grda — tudi s Sancinom ne bo bolje. Kako žalostno bi bilo, ko bi se videla sedaj. Jaz nosim v svojem srcu njegovo podobo — izza časa, ko je bil mlad in zal in to podobo si hočem ohraniti. To je najljubši spomin mojega življenja.

— Sancin je še vedno jako lep mož, je pripomnil Minzi.

— To gotovo ni več, kar je bil. Sicer pa bi jaz preveč trpela, ko bi ga videla in bolelo bi me, ko bi me videl sedaj, ko sem odcvetela. Ne! Bolje je za oba, da se nikdar več ne vidiva. On naj ostane v svojem bogastvu — jaz ostanem pri svojem možu. Najbolje bi bilo, da mu rečete, da sva mrtva jaz in njegov otrok.

Žid je sprevidel, da ni ničesar opraviti in zato je odšel. Gospa Morosinijeva ga je spremila do vrat, Žid je dobro zapazil, da ima žena mokre oči, ali ganile ga te solze niso. Poslavljajoč se od nekdanje Sancinove ljubice jo je prosil, naj nikomur ne pove, da je bil pri nji.

— Jaz imam opravila v arzenalu in pridem v dotiko z Vašim soprogom, je rekel Minzi, torej bodite previdni, če bi omenil, da se je z menoj seznanil. Moje diskrecije ste lahko zagotovljeni. Nihče na svetu ne izve najinega današnjega pogovora.

Če je gospa Morosinijeva mislila, da je z Minzijevim odhodom vsa zadeva zopet pozabljena, je bila v veliki zmoti. Žid ni mislil odnehati, nego je le iskal drugih potov, da bi prišel do svojega smotra. Ker pri ženi ni ničesar opravil, šel je iskat moža, da bi pri njem poskusil svojo srečo. Dobil je o njem že poprej natančnih informacij in vedel, da je mož dostikrat v denarnih stiskah, ker rad igra. To je Minziju zadostovalo, da je skoval svoj načrt in se lotil njega izvršitve.

Še isti dan se je seznanil z Morosinijem in ga ni več pustil iz oči. Spoznal je vse dobre in slabe strani njegove, spoznal, da je zadovoljen s svojo ženo in da ljubi svojo hčerko tako presrčno, da bi ji rad pridobil veliko premoženje, pa če bi moral zato storiti kdo ve kaj. Minzi je triumfiral.

— Če ne dobim hčerke, je rekel sam sebi, dobim pa kake tajnosti in načrte iz arzenala — in te so gotov denar.

VII.[uredi]

Tržačani so napravili velik izlet v Benetke, da se udeleže Garibaldijeve slavnosti. Tudi Sancin se je peljal ž njimi, a ne častit Garibaldija, nego nadzorovat izletnike. In njegovo nadzorovanje ni bilo brez vspeha. Na ladji je izletnike spoznal, v Benetkah pa je skrbno pazil, kaj da počenjajo. Stali so v beneškem ljudskem vrtu, kjer je Garibaldijev spomenik, v veliki gruči in bili so najglasnejši. Z elementarno silo so dajali duška svojemu sovraštvu napram Avstriji, a najglasnejši med njimi je bil tisti, ki je naslednjega dne poslal tržaškemu namestniku baronu Depretisu in dvornemu svetniku Rinaldiniju obširno poročilo o ponašanju tržaških izletnikov.

Sancin je igral navdušenega iredentovca tako ostentativno, da je obrnil na se pozornost že nekoliko postarnejšega italijanskega oficirja, ki je bil pri slavnosti navzočen. Oficir se je Sancinu predstavil in se zapletel ž njim v živahen pogovor o načinih, kako zamore Italija dobiti Trst in avstrijsko Primorje sploh.

Sancin in italijanski častnik sta skupno zapustila ljudski vrt in se skupno odpeljala na Lido, da bi v prijetnem hladu na tem otoku sprovedla večer. Oba sta imela iste namene in sta kmalu sprevidela, da drug druzega — razumeta. Posledica tega, do pozne noči trajajočega govora je bila ta, da je naslednji dan omenjeni oficir prišel iskat Sancina v njegov hotel in ga peljal v gorenjo sobo kavarne Kvadri, kjer sta zajutrkovala dva gospoda, katerimi se je vzlic civilni obleki po znalo, da sta vojaškega stanu. Gospodje so se uljudno pozdravili, a nihče ni imenoval svojega imena.

Sancinov spremljevalec, očividno mož kratkih besedi, je začel razgovor z energično izjavo:

— Čemu bi izgubljali mnogo besedi? Gospod — in pokazal je na Sancina, ne pozna nas in mi ne po znamo njega. Zato je obojestranska nezaupnost utemeljena.

— To je popolnoma naravno, je govornika prekinil Sancin, in jaz tudi ne reflektiram na nikako zaupnost. Vi mi poveste, kaj želite, da vam preskrbim in jaz vam povem, če morem Vaše želje izpolniti.

Med navzočnimi oficirji in Sancinom se je zdaj vnela živahna razprava. Italijanskim oficirjem je Sancinova izvedenost v vojaških zadevah močno imponirala. Slutili so pač, da imajo pred seboj vojaka, ali inteligenca in strokovno znanje Sancinovo jih je prepričalo, da je mož moral biti sam oficir, da je dobro poznal različne skrivnosti avstrijske armade in da bi mogel postati izboren — vohun.

— Pred vsem, je rekel eden civilno oblečenih italijanskih oficirjev, bi radi imeli natančne podatke o avstrijski mornarici.

— Potem pa, se je oglasil drugi, načrte za koncentracijo avstrijske armade ob beneški meji.

— Obljubiti ne morem ničesar, je izjavil Sancin, ker ne vem, če se mi moji poskusi posrečijo ali ne. Dobro voljo imam, in kar mi bo mogoče, to Vam preskrbim.

— Gotovo želite tudi kaj denarja za prve stroške, je zdaj pripomnil tisti častnik, ki je Sancina pripeljal na ta sestanek. V tem oziru so naša pooblastila omejena.

Jaz ničesar ne potrebujem, je odgovoril Sancin in patetično pristavil: Kot Italijan želim, da bi se moja ožja domovina združila s svojo materjo; če morem kaj storiti za to in me mati Italija za tako težko in nevarno delo nagradi, ni to nečastno. Jaz ne postanem vohun iz koristolovstva, nego iz rodoljubja.

Večji utis, ko ta fraza, je na italijanske oficirje napravilo dejstvo, da Sancin ni zahteval nič denarja na roko. To mu je pridobilo njih zaupanje in tudi njih spoštovanje, ker so sedaj verjeli, da se Sancin ne proda samo zaradi dobička, nego tudi iz italijanskega rodoljubja, da bi videl svojo ožjo domovino združeno z Italijo.

S tem je bilo obema strankama olajšano pogajanje in zedinili so se brez težav. Sancin je vedel, da Ie poviša plačilo za svoje delo, če postopa kavalirsko in ne pokaže, da hrepeni samo po zlatu. Dogovorivši se, da bodo samo osebno občevali, in sicer na ta način, da se bodo shajali v Benetkah, so se italijanski oficirji poslovili od Sancina in ga pustili samega v sijajni svetovno slavo uživajoči kavarni Kvadri.

Dolgi razburljivi pogovor je Sancina popolnoma izmučil. Utrujen je slonel na mehkem divanu in razmišljal o svoji prihodnosti, blede njegove ustne pa so nervozno trepetaje šepetale:

— Še to naj gre po sreči — potem zapeljem svoj čolnič v varen pristan — za vse čase.

VIII.[uredi]

Nič ne teži človeškega srca tako hudo, kakor zapuščenost. Kdor je sam, ta se tudi svoje sreče ne more prav veseliti, nesreča pa ga tem huje podere.

Tudi Sancin je imel trenotke, ko je legla na njegovo srce nekaka otožnost, ko je čutil svojo zapuščenost. Žid Minzi mu je bil sporočil, da glede Sancinovega otroka še ni mogel ničesar izvedeti in Sancin je skoro obupal, da sploh kdaj kaj izve.

Nekega jesenskega jutra se je Sancin zopet sprehajal po drevoredu pri Sv. Andreju in sanjaril, kako lepo bi bilo, ko bi imel kako bitje, ki bi bilo drago njegovemu bitju, kako bi pobral šila in kopita in šel daleč proč od domovine ter v kakem prijaznem kraju užival srečo ljubezni in brezskrbnosti. Sedel je na klop in njegova čutila so ga tako premagala, da so mu solze zalile oči.

Mimo njega je prišlo mlado cvetoče dekle, ki je začudeno obstalo, videvši solze, ki so tekle Sancinu čez lice.

— Kaj Vam je, gospod? je vprašala deklica. Ali morem kaj storiti za Vas?

— Ljubi otrok, je odgovoril Sancin, Vi mi ne morete ničesar storiti. Mene mori žalost, katere Vi ne morete pojmiti. Zapuščen sem — popolnoma sam na svetu — in to me boli — to mi greni življenje.

Sancin je vstal, otrl solze in šel z novo znanko po drevoredu proti Lloydovemu arzenalu.

— O, jaz Vas razumem gospod, je modrovala Sancinova spremljevalka. Kaj ne da, siti ste teh umetnih čutil, ki vladajo v Vaših krogih, siti te hinavščine in tega nemira, ki ga provzroča boj za imetje.

— Da, sit sem vsega tega, sit zlasti poljubov nalepotičenih koket, prijaznosti vseh ljudi, ki s sladkimi besedami zakrivajo sebične namene, do grla sit vsega sveta.

— Koliko jih je pa, ki so zadovoljni. Lejte, jaz sem uboga šivilja. Ob 8. zjutraj začnem delati in delam do 8. zvečer, ob 9. pa že spim. To je moje življenje! Stariši so daleč od Trsta — jaz sem tu popolnoma sama sebi prepuščena. Ali jaz upam, da pridejo boljši dnovi, da pride dan, ko se izpolni moj up, da pojdem z ljubljenim možem ven iz tega grdega smradljivega, nesnažnega Trsta, v kak majhen kraj, kjer bodeva z možem živela samo svoji ljubezni.

Razgovarjala sta se še dolgo, ko je ura odbila osem. Dekle se je kar ustrašilo in se hotelo kar hitro posloviti rekši:

— Ob osmih bi morala biti v delavnici.

— Ali se zopet vidiva? je vprašal Sancin z vsem egoizmom 40 letnega moža.

— Mogoče, je odgovorilo dekle. Jaz prihajam večkrat zjutraj sem, da se navžijem svežega zraka. Doma sem iz Pulja in navajena sprehodov ob morju.

Sancin bi bil svojo spremljevalko najraje objel in poljubil, a dekle je tako hitelo proti mestu, da Sancin svoje želje ni mogel uresničiti.

— Kaj ste pa tako molčeči? je vprašala dekle čez nekaj časa.

— Na Vas mislim, je odgovoril Sancin. — Žal mi je, da se morava ločiti.

— Saj me lahko spremite. Jaz delam v salonu gospe S na korzu.

— Ali se ne bojite hudobnih jezikov?

— Kaj bi se jih bala. Jaz sem svobodna, sicer pa sem že 17 let stara.

— In kako se imenujete?

— Ema Morosini. In Vi?

— Viktor Sancin.

— Torej pojdiva. O, jaz se nič ne bojim hudobnih jezikov in sem lahko prijazna, s komur hočem.

— Jaz sem že nekoliko v letih.

— Vi? Bežite no! Pred letom ste morda še neumnosti uganjali, kakor kak fant z 20 leti. Oprostite, da tako govorim. Jaz sem odkritosrčna — ali hudobna nisem.

— Ema, — kar ste mi povedali, me je kar pomladilo in mi dalo pogum ...

Prišla sta na korzo, do hiše, kjer se je Ema ustavila.

— Kdaj se zopet vidiva?

— Hm — kdaj? Kako vprašujete! Jutri vendar.

Ema je vstopila v vežo. Sancin je šel za njo in ji dal roko.

— Kaj tako se hočete od mene posloviti? Zakaj me nečete objeti?

Sancin je bil presenečen. Rahlo je nežno dekle pritisnil k sebi in jo poljubil na čelo.

— Oh, kakor papa, se je dekle smejalo. Zdaj pa jo je Sancin krepko objel in poljubil njene rosne, na pol odprte ustne.

— Hvala! je zaklicala Ema in stekla po stopnicah.

IX.[uredi]

Med 7. in 8. uro zvečer je na korzu jako živahno, ker v tem času zapuščajo šivilje, modistinje itd. itd. svoje delavnice. Kar mrgoli jih po hodnikih in vežah teh živahnih, zgovornih, veselih in koketnih stvaric.

Tudi Ema Morosini je v tem času zapustila svojo delavnico. V družbi s svojimi tovaršicami je šla parkrat po korzu gor in dol, potem pa krenila naravnost domov. Tako je delala vsak dan. V delavnici je pač mnogo izvedela, se naučila marsičesa in dobila o življenju vse druge nazore, kakor jih imajo dekleta iste starosti, ki ne žive v delavnicah, ali doslej vendar še ni imela nikdar nikakega ljubavnega razmerja.

Ema je stanovala visoko gori pri Sv. Jakobu pri rodbini, ki je imela več ljudij na stanovanju. Vsi ti stanovalci so skupno večerjali in Ema je vedno skrbela za zabavo in vsi so jo radi imeli kakor hčerko kakega ljubega prijatelja. Znala se je smejati, znala se je šaliti ali nihče si ni dovolil ničesar nepristojnega.

Po večerji je Ema šla v svojo sobico, visoko gori pod streho. Naslonila se je na okno in zrla v temno noč, zatopljena v nenavadne misli, ki je niso zapustile, odkar jo je bil zjutraj Sancin poljubil.

Bila je lepa jesenska noč, v kateri se je v Emi vzbudila zavest, da je ženska. Zdelo se ji je, kakor da se je v njeni notranjosti izvršil popoln prevrat. Bilo ji je dolgo časa nerazumljivo, kaj se v njej godi. Končno so njene ustne šepetale:

— Jaz ga ljubim.

Užgala je luč in se pripravila, da gre spat. In prvič v svojem življenju se je med razpravljanjem ogledovala v zrcalu in so jo obšle misli, kakršnih ni imela še nikdar.

Naslednje jutro je hitela na sprehajališče pri Sv. Andreju, kakor bi se bala, da zamudi dogovorjeni sestanek. Sancin je že sedel na tisti klopi kakor dan poprej in je veselo pozdravil ljubko dekle.

Toda, ko jo je hotel objeti in poljubiti, se ga je ubranila.

— Tega ne, je rekla.

— Zakaj ne? je vprašal za čudeno.

— To je nemarno. Sancin je bil presenečen in ni vedel, kako naj si to vedenje tolmači.

— Izpremenila sem se, kaj ne? je vprašala Ema.

— Po resnici — ne vem —

— O — zdaj vem vse, je rekla Ema skoraj ponosno.

Sancin je razumel. Prijel je Emo za roko in dejal: Jaz Vas ljubim od vsega srca.

— Tudi jaz Vas ljubim, Viktor, je odgovorila Ema in se srečno smehljaje stisnila se k Sancinu ter skoro strepetala pod njegovimi poljubi.

— Kako hitro beži čas, je po daljšem molku vzdihnila Ema. Sedem je že. Kmalu bo treba iti.

— Sedaj si moja, je odgovoril Sancin. V delavnico te sploh več ne pustim.

— Kajpak! Jaz še nisem povsem izučena.

— Jaz imam dovolj, da boš lahko živela.

— Jaz pa hočem delati.

— Saj boš lahko delala, a to, kar se bo tebi zljubilo.

— O tem bodeva drugikrat govorila.

— Zakaj ne danes?

— Moji stariši bi mi branili.

— Ti jih bolj ljubiš kakor mene?

— Ljubim — ah, rada jih imam nekoliko — kakor pač vsi otroci svoje roditelje — ali ljubiti se more samo moža ...

— Torej te ničesar ne zadržuje v Trstu. Lahko bi šla z menoj.

— Ne morem. Prej morem postati izurjena modistinja, da si bom lahko služila kruh.

— Koliko časa je pa še treba, da postaneš uzor popolne modistinje?

— Še celo leto.

— To je dolgo!

— Saj se bodeva videla vsak dan.

— Da, ali vedno, vse življenje skupaj biti — to je še lepše.

— Vse življenje? To je silno dolgo. Recite dolgo čaša — tako obljubo je laglje držati.

— Ti me že sumničiš, porednica?

— Kdo mi jamči, da me bodete ljubili. Vsi ljudje se ljubijo samo nekaj časa, potem se drug druzega naveličajo.

— Ali v moji starosti je drugače. Ljubezen v tej starosti je zadnja — zato je trdna in traja do smrti.

— To je lepo povedano. Mogoče, da je tudi res ... Ali, veste kaj — dva meseca mi pustite časa, da si premislim.

— Če zahtevaš — —

— Da, zahtevam. V tem času se tudi Vi lahko premislite —

— O, jaz nimam ničesar premišljati, jaz te ljubim, da bi šel zate v morje. —

Sredi drevoreda, ne daleč od zaljubljencev je stal žid Minzi. Ustne je imel ubrane v zaničljiv smehljaj. Videvši, kako strastno objema Sancin svojo dekle, se je glasno zasmejal in polno neskončnega preziranja mrmral:

— Ti si ravno tak, kakor vsi drugi! Da, vsak Simson dobi svojo Dalilo.

X.[uredi]

Kakor senca, tiho in plaho, se je priplazil pozno zvečer žid Minzi v Sancinovo stanovanje.

— Kaj Vas je pripeljalo tako kasno zvečer k meni, je vprašat Sancin skrivnostnega došleca. Še nikdar Vas ob tej uri nisem videl izven doma.

Minzi se je molče oziral po sobi, kakor bi koga iskal. Začutil je bil parfumov vonj in mislil, da Sancin morda ni sam.

— Za neki — svèt bi Vas rad vprašal, gospod Sancin, je rekel žid a biti morava popolnoma sama.

— Saj ni nikogar tu razun mene.

— Prav, prav! A mislil sem, da imate kak obisk — oprostite — a gre se za jako važno stvar.

— Le vprašajte brez skrbi; odgovorim Vam po vesti.

Žid še vedno ni prav verjel, da je Sancin sam doma, kajti obstal je pri vratih in se zopet skrbno oziral po sobi, kakor bi hotel najti ono osebo, od katere je ostal v sobi vonj parfuma.

Sancina je ta nezaupnost zabavala. Vstal je od mize, kjer je bil nekaj pisal, odprl vrata v spalnico in dejal Minziju:

— Sedaj sami preglejte vse stanovanje in se prepričajte, da sva sama.

Žid je povse resnega obraza pregledal stanovanje. Gredé mimo pisalne mize ni pozabil pogledati, kaj je Sancin pisal. »Ljubo moje dekle« je čital Minzi na čelu pisma in zopet mu je na vele ustne legel zaničljiv posmeh.

— Sama sva, je začel Minzi, ko je pregledal vse stanovanje.

— No, sedaj pa govorite, ga je opominjal Sancin, ker to Vaša skrivnostno postopanje je vzbudilo mojo radovednost.

— Gospod Sancin — Vi ste fin in pameten mož — in vem, da mi boste dobro svetovali.

— Ko bi le že vedel, kaj hočete.

— Poslušajte!

— Poslušam.

— Jaz sem slučajno iztaknil človeka — je šepetal Minzi — ki bi rad prodal neke zanimivosti.

— Kakšne zanimivosti?

— Take, ki interesirajo vojaške kroge. V Pulju sem ga iztaknil tega človeka. Kaj mislite, ali bi se dala napraviti kaka kupčija?

Sancin se ni več smehljal. Razumel je dobro, kaj je hotel Minzi povedati. »Kakor nalašč — je rekel sam sebi — kar sem začel iskati, mi prinese žid na krožniku.« 

— Jaz mislim, da bi se dala napraviti kupčija, je rekel Minzi, ko na svoje vprašanje ni dobil odgovora.

— Minzi — to je jako resna in nevarna stvar, je sedaj dejal Sancin. Ali imate kake zanimivosti iz — puljskega arzenala?

— Jaz nimam ničesar, jaz prav ničesar! Za ves svet se ne dotaknem take reči! Kaj mislite! je hitel Minzi vidno prestrašen zagotavljati. Samo človeka sem dobil, ki ima take zanimivosti in bi jih rad prodal, pa ne ve, kam bi se obrnil.

— Povejte mi, kaj ima mož na prodaj.

Minzi je Sancina nekaj časa motril od strani, potem pa nezaupno odmajal z glavo.

— Ne vem natančno. Jaz se ne spoznam na take reči. Videl sem pač neke načrte in prepise različnih uradnih spisov — ali njih pomena nisem uganil.

— Kako pa potem hočete, da naj Vam svetujem?

— Težko je, težko, je mrmral Minzi. Kaj bi se dalo storiti? Ali naj dotičnega človeka pripeljem k Vam?

— To Vam odločno prepovedujem, je odgovoril Sancin. Če bi prišel k meni, ga dam takoj aretirati. Kaj mislite, da sem zblaznel, da bi se podal v tako nevarnost?

Minzi je začel hoditi po sobi gor in dol, Sancin pa je sedel k svoji mizi in mirno nadaljeval svoje pismo, kakor da ga stvar nič posebno ne zanima. Poteklo je precej časa, predno je Minzi zopet izpregovoril.

— Gospod Sancin! Vi bi znali preceniti, koliki so dotične zanimivosti vredne in bi mi tudi lahko svetovali, kako bi se spravile v denar.

— Minzi — nahajte slepomišiti. Vi bi radi mnogo zaslužili, a riskirati nečate ničesar, najmanj svojo osebno varnost. Če hočete z meno delati, morate pred vsem odkritosrčni biti.

— Ne hudujte se, gospod Sancin. Jaz res ne vem, koliko so vredni tisti načrti. Vi ste bili oficir, Vi bi to lahko spoznali in ko bi Vi te načrte prodali, bi tudi dobili vse drugačno plačilo kakor jaz. Narediva skupno kupčijo, vsak polovico — pa bo prav in pravično.

— Dobro, Minzi! Tako se govori. Toda na avstrijskih tleh ne storim ničesar, prav ničesar. To si zapomnite. Svetujem Vam pa, kupite tiste načrte. Tisoč goldinarjev so vedno vredni. Danes teden bom v Benetkah in me lahko dobite vsako jutro do 10. ure v hotelu Danieli. Če prinesete načrte tja, Vam dobim kupca, če jih ne prinesete, bo pa tudi prav. Prijatelja ostaneva vseeno.

Minzi je bil zadovoljen in je odšel zopet tiho in previdno, kakor je bil prišel. Počasi se je plazil po tesnih ulicah starega mesta do svojega stanovanja v nekdanjem getu. Tam je izmed vsakovrstne ropotije izkopal droben zavoj — načrte, ki bi naj jih Sancin prodal.

— Ko bi vedel, da me ta človek ne izda — bi mu že zaupal. A kaj, ko je vladni špijon. Tako pa — e, vseeno, jaz ga moram dobiti v oblast. Če mi proda načrte, zaslužim lepe novce in ga imam popolnoma v rokah. Dokler bo živel, bo v mojih kleščah in dokler bo kaj imel, mu bom puščal kri ...

Stari žid niti slutil ni, da je imel Sancin ob istem času podobne misli.

Sancin se je dobro zavedel, da se poda v velikansko nevarnost, če napravi z židom omenjeno kupčijo, ker bi ga žid potem hotel izkoriščati, in zato je začel takoj delati načrte, kako bi stvar zasukal, da bi zanj v vsakem slučaju dobro iztekla.

Nekaj trenotkov je celo premišljal, da opusti vsako udeležbo pri tem podjetju in to iz ozirov na Emo. Ali zmagala je želja, zaslužiti večjo svoto in se prikupiti merodajnim krogom v Italiji, tako da bi na vsak način našel v slučaju potrebe zavetišče v sosedni državi. Odločil se je toliko laglje, ker je nameraval opustiti vse vohunstvo in z Emo iti v kak majhen prijazen kraj, kjer bi oddaljena od vsega sveta živela samo svoji Ijubezni.

XI.[uredi]

Določen dan je bil Sancin v Benetkah v hotelu Danieli in je čakal na Minzija. Vedel je, da je žid jako prekanjen mož in ako sploh pride, da prinese nekaj posebnega.

Minzi je res prišel. Kakor tihotapec se je priplazil v hotel in v Sancinovo sobo in prvo njegovo vprašanje je bilo, če se ni bati kakega presenečenja, če je v sobi varen.

— Minzi — vi ste grozen strahopetnik, se mu je rogal Sancin.

— Kaj je to strahopetnik? je dejal Minzi. Ali je tiger strahopeten, ker je previden?

— A vi ste bolj podoben zajcu, kakor tigru, moj ljubi Minzi.

— O, jaz znam biti tudi tiger, kadar je treba, je odgovoril Minzi. Sedaj je pa treba previdnosti. Prosim, zaklenite vrata.

V tem, ko je Sancin zaklenil vrata, se je žid začel slačiti. Sancin je strme videl, da ima Minzi okrog života privezane razne papirje, katere je zdaj previdno odvijal in jih polagal na mizo. To so bili načrti, ki jih je hotel Minzi s Sancinovo pomočjo prodati Italiji.

Sancin je začel načrte motriti. Mirno in hladno jih je pregledal, najprej površno, kakor strokovnjak, ki na prvi pogled spozna njihovo vrednost. Nakrat je ves osupnjen vskliknil:

— Minzi — to je nekaj velikanskega! Ti načrti — so orignali, ne kopije.

— No, da, je odgovoril Minzi ravnodušno. Kaj mislite, da bi bil kupil kopije, ko ne vem, če zanje sploh kaj dobim!

— A kako ste vendar prišli do originalov? To je vendar nekaj čudovitega! Kdo vam jih je preskrbel?

— To je moja tajnost, ki je nihče ne izve. Jaz svojih prijateljev in zaveznikov nikdar ne izdam.

— Prav tako, Minzi, je rekel Sancin. Vsedel se je za mizo in začel načrte natančno pregledovati. Druzega za drugim je vzel v roke in ga preštudiral, med tem ko ga je Minzi opazoval z napeto pozornostjo, kakor bi hotel uganiti njegove misli.

Nastala je dolga pavza, v kateri ni bilo slišati druzega, kakor šumenje papirjev, kadar je Sancin odložil kak načrt in vzel druzega v roko. Končno je žid vprašal:

— Koliko cenite, da so ti načrti vredni?

Sancin je zdaj pogledaje žida nekako pomilujé in lakonično odgovoril:

— Prav nič!

Žid je strepetal, kakor da bi ga bila strela zadela, kar sape mu je zmanjkalo in nekaj sekund ni mogel ziniti niti besedice.

Potem pa je prišel k sebi in motreč Sancina s temnimi pogledi je vprašal:

— Zakaj niso načrti nič vredni? Saj ste sami rekli, da so originali!

— Ljubi Minzi, je dejal Sancin, jaz vam ne morem pomagati. Ti načrti niso nič, čisto nič vredni, in kar ste zanje plačali, je izgubljeno. Da originali so to, ali — vredni niso niti groša, ker so — stari.

— Kako — stari? Kaj po meni to?

— To so načrti nekdanjih utrdb — sedaj pa so vse puljske utrdbe prezidane in predrugačene. Ko bi imeli načrte sedanjih utrdb, bi lahko zanje dobili 50.000 lir ali morda še več, za te načrte pa ne dobite ničesar. Vi ste bili prevarani!

Sancin je govoril mirno in prepričevalno. Ali Minzi mu ni verjel niti besedice, nego ga le gledal srepo, predirajoče, kakor bi hotel videti na dno njegovega srca.

— Sior capitano — tako je Minzi navadno imenoval Sancina — morda se pa motite, saj že dolgo niste bili v Pulju.

— Jaz se ne motim, Minzi. Žal mi je, saj bi bil sam rad nekaj zaslužil, ali s temi načrti se ne da nič opraviti.

— Kdo vé! Saj ti italijanski oficirji vendar ne poznajo Pulja tako natančno, da bi mogli kakor vi na prvi pogled spoznati, da so načrti stari.

— Nikar tega ne mislite. Italijanski oficirji poznajo Pulj prav dobro — vsaj o tem so natančno poučeni, kar v Pulju lahko vsakdo vidi in to zadostuje, da spoznajo vrednost vaših načrtov.

— Torej mislite, da se ne da ničesar dobiti?

— Prav ničesar, Minzi!

— Morda pa vendar! Vi imate gotovo kako znanje tu. Poskusiva vse eno.

Sancin se je že naveličal tega obravnavanja z Minzijem in je postal nervozen. Vstal je in odločno rekel:

— To ne gre in ne gre. Jaz se nečem kompromitirati in zato ne poskusim ničesar. Če mislite, da kaj dosežete, poskusite sami. Vprašajte kogar koli, kje je šef generalnega štaba in ponudite mu svoje načrte. Samo mene nikar nič ne vpletajte v to zadevo, čisto nič, Minzi, ker jaz v tacih zadevah ne poznam prav nobene šale.

Sancin je govoril tako grozeče, da se ga je žid ustrašil. Zdihujé je Minzi spravil svoje načrte in hotel oditi.

— Še nekaj, Minzi, je dejal Sancin. V vašem lastnem interesu vam svetujem, bodite previdni. En sam nepreviden korak spravi lahko v nesrečo vas in vaše prijatelje. Bodite torej previdni — posebno pa se čuvajte, da bi meni nakopali kake sitnosti.

Ločila sta se. Ko je Minzi šel po stopnicah, so mrmrale njegove vele ustne: Vse svoje prihranke sem dal za te načrte. Ali naj bom ob vse? Ne! Svoj denar hočem imeti. Če je sreča, znam biti tiger.

XII.[uredi]

Žid Minzi ni verjel, da načrti puljskih utrdb, za katere je žrtvoval vse svoje prihranke, niso ničesar vredni. Prepričan je bil, da ga hoče Sancin prevariti in zato je sklenil, da takoj brez odlašanja poskusi svoje načrte spraviti v denar. A Sancina ni hotel izpustiti iz oči, da bi mu kaj ne pokvaril. Zaradi tega je najel starega moža, ki ga je dobil na Rivi dei Schiavoni in mu naročil, naj zasleduje Sancina kamorkoli bi šel, sam pa je krenil v mesto, da poišče šefa generalnega štaba.

Sancin je kmalu po Minziju zapustil svoj hotel in šel v kavarno Kvadri. Minzijev vohun mu je previdno sledil. V kavarni je Sancin slučajno naletel na inserat v nekem listu, da je oddati v najem prvo nadstropje male, blizu mesteca Mestre ležeče hiše.

— To bi bilo nekaj zame, si je mislil Sancin. Semkaj Emo morda le spravim, saj bi ne bila daleč od Trsta in tudi meni bi to bivališče ugajalo. Na deželi bi bil in vendar blizu velikega mesta, v inozemstvu bi bil, torej na varnem in vendar takorekoč pred vratmi Trsta.

Odločil se je, da si hišico ogleda. Minzijev opazovalec mu je vestno sledil na kolodvor, sedel ž njim v vagon in se ž njim peljal v Mestre, potem pa se tihotapski plazil za Sancinom po poljskih potih in med vinogradi. Bil je dober opazovalec in ko se je ob enem s Sancinom vračal v Benetke, je natančno vedel, da je Sancin dotično hišico vzel v najem za celo leto.

V mestu pa je mož dolgo čakal na Minzija. Šele ko se je že zmračilo, je prihitel Minzi ves zasopel na Rivo dei Schiavoni.

— Jeli doma? je vprašal najetega opazovalca.

— Doma!

Minzi je stekel po stopnicah in zalotil Sancina, ko je ta spravljal svoj kovčeg, da se ponoči vrne v Trst.

— Dobro, da vas dobim, sior capitano, je zaklical Minzi. Svetujte mi — rešite me! Jaz ne vem, kaj naj storim.

— Kaj se vam je tako posebnega zgodilo, da ste tako obupani? je vprašal Sancin.

— Nekaj strašnega! Jaz sem bil pri šefu generalnega štaba —

— Jeli kupil načrte?

— Kaj še! Z veliko težavo sem prišel do njega. Ponudil sem mu načrte za 50.000 lir. A kaj je storil? Pogledal je načrte — nekaj govoril s svojim adjutantom, ali kaj je tisti častnik, ki je bil v prvi sobi, in nakrat sta prišla dva policaja in sta me aretovala.

— Ni mogoče, je zaklical Sancin.

— In še kako mogoče! Vlekla sta me na policijo, kjer so me najprej do kože preiskali in me potem zaprli. Šele proti večeru so me peljali pred komisarja, ki me je dolžil, da sem tat in goljuf. Po vsi sili je hotel vedeti, kje da sem načrte dobil in me dolžil, da sem hotel šefa generalnega štaba ogoljufati.

— Torej vidite, da sem govoril resnico, je sedaj rekel Sancin. Kako da so Vas izpustili.

— Ne vem. Nisem vprašal. Ko so mi rekli, da lahko grem, sem šel. Načrti pa so ostali na policiji. Kaj naj storim? Svetujte mi, jaz si sam ne morem svetovati.

— Najboljše je, da jo čim prej odkurite iz Benetk, je rekel Sancin, in da se v prihodnje ne spuščate v stvari, katerih ne razumete, druzega svéta ne vem.

Minzi pa s tem svetom ni bil zadovoljen. Vsaj svoje načrte je hotel imeti. Če bi načrti ne bili ničesar vredni, bi mu jih bila policija vrnila — tako je modroval in zopet ga je obšel sum, da je vse to vprizoril Sancin.

Najeti opazovalec je sicer Minziju povedal, da je sledil Sancinu v Mestre in da je Sancin tam vzel hišico v najem, ali to Minzijevih misli ni premenilo.

— Gotovo je Sancin pisal šefu generalnega štaba, naj reče, da so načrti stari; general me je dal aretirati, da bi se načrtov polastil — plačilo pa dobi Sancin. Žid se je tako zagrizel v to misel, da je sklenil ostati v Benetkah in zahtevati načrte ali plačilo, naj se potem zgodi karkoli. Sancin pa se je še to noč vrnil v Trst.

XIII.[uredi]

Ljubimka bogatega »paše« Reinwelta, košata Karlota[1] Valentinis, je ležala na divanu v svojem jako lepem stanovanju in razmišljevala o svoji prihodnjosti. Doslej je vedno živela v mislih, da se danes ali jutri s Sancinom izseli iz Trsta in da začneta kot poštena zakonska novo življenje v kakem tujem kraju. Te njene nade so se sedaj razpršile. Izvedela je za razmerje nad Sancinom in med mlado modistinjo Emo Morosinijevo in v svesti si je bila, da je Sancin zanjo izgubljen.

V prvem trenotku je njeno srce krvavelo, kajti ljubila je Sancina resnično in s pravo strastjo. Toda Karlota je bila pametna ženska in je spoznala, da se je zgodilo nekaj popolnoma naravnega. Med njo in med Sancinom je bila njena preteklost kot metrese raznih lahkoživcev in ta ju je ločila. Sancin je mogel ž njo pač nekaj časa ljubkovati ali trajna srečna zveza med njim — to je sedaj sama izprevidela — ni bila mogoča.

V položaju, v katerem je bila Karlota, bi bilo sto drugih žensk mislilo na maščevanje. Karlota ni mislila na to. Čim je prišla do spoznanja, da je Sancin zanjo izgubljen, je tudi že sklenila, da se loči od njega v prijaznosti.

Počasi je vstala z divana in začela pisati pismo, ki naj naznani Sancinu njen sklep. »Hvala ti za vsako urico ljubezni, hvala za vsak poljub, ki si mi ga dal« — tako je pisala, ko je potrkalo na njena vrata in je v sobo stopil dvorni svetnik vitez Rinaldini.

Karlota je strmela. Poznala je došleca dobro, kakor je on poznal njo, dasi še nikdar nista bila v osebni dotiki, a da je pravi vladar Primorske prišel v njeno stanovanje, to jo je silno osupnilo.

Rinaldini je bil očividno razburjen, kajti ne da bi se dosti obotavljal, je vprašal.

— Ali veste, kje je Sancin? Še danes moram ž njim govoriti — v velevažni stvari.

— Gospod dvorni svetnik — je jecljala Karlota — jaz res ne vem — kaj ni v svojem stanovanju?

— Ne! dobiti ga moram — ali vsaj vsa pisma, kar jih ima od mene — ako jih ni uničil — stvar je silno važna.

Oba sta molčala nekaj trenotkov. Potem je Rinaldini stopil h Karloti, ji zaupno položil roko na ramo in rekel.

— Kaj ne, midva se poznava in zato lahko odkrito z Vami govorim. Sancin je izdajalec. Bil je v moji službi in v službi drugih gospodov — bil je pa tudi italijanski vohun. Zdaj je prišla stvar slučajno na dan. Morda ga policija že čez nekaj ur prime.

— Kako je to mogoče?

— Sancin je z židom Minzijem — saj ga poznate — poskusil prevariti vojaško oblast v Benetkah. Hotel ji je prodati neke stare načrte puljskih utrdb. Kaj se je zgodilo, mi ni znano. Danes došla številka beneškega lista »Difesa« poroča, da je Minzi napravil na policiji velikanski škandal, ker so mu načrte konfiscirali. Obenem z Minzijem je bil tudi Sancin v Benetkah in brez dvoma pade nanj ves sum. On je bil oficir, on se razume na vojaške zadeve, Minzi, to ve policija, je samo Sancinov agent, njegova desna roka v vseh zadevah. Policija čita vse liste — morda je čitala tudi že »Difeso«, a če Sancin mojih pisem ni uničil — pridem tudi jaz v strašen položaj. Karlota — pomagajte mi, jaz Vam poskrbim bogato plačilo. Vi ste edino bitje, ki pozna Sancinove skrivnosti in mi more preskrbeti moja pisma. Na policijo se jaz ne smem zanašati.

Karlota se je, ne da bi kaj odgovorila, začela oblačiti. Ko je bila gotova, je rekla:

— Počakajte me tu; jaz vem, kje ima Sancin shranjene svoje papirje.

Hitela je iz sobe in v staro mesto na Sancinovo stanovanje. Ni ji bilo za Rinaldinijeve papirje — bilo ji je za Sancina. Niti trenotek ni mislila na to, da se ji je Sancin izneveril, da je podrl vse njene najlepše nade, razpršil njene najslajše sanje. Rešiti ga je hotela, rešiti za vsako ceno.

XIV.[uredi]

Sancina ni bilo doma. Gospodinja, stara vdova brez svojih ljudij, je povedala brezsapni Karloti, da je Sancin že zgodaj zjutraj odšel z doma. Kam je šel, kdaj se vrne in kje bi ga bilo dobiti, tega ni povedala.

Karlota je bila v zadregi, kaj bi storila, a odločila se je hitro. Obrnivši se k Sancinovi gospodinji ji je rekla:

— Siora Catarina — Sancin je v velikanski nevarnosti. Policija ga išče, in zato sem prihitela sem, da ga svarim in ga rešim. Policija utegne priti vsak čas — da vzame vsa njegova pisma. Ali mi hočete pomagati, da rešim Sancina?

— Vse storim, kar želite, gospodična. Kaj je pa tacega storil gospod Sancin, da ga hočejo zapreti?

— Ničesar ni storil, nedolžen je, ali sum leži na njem in zato morave hiteti.

— Kaj pa naj storim, je tarnala starka in zbegana hitela sem in tja po sobi.

— Pred vsem mi pokažite, kje ima Sancin svoja pisma shranjena.

Stara vdova se je nekaj časa obotavljala, kakor bi Karloti ne zaupala, a potem je dejala:

— Vi ga ne boste izdali, kaj ne, gospodična. Saj vas ima tako rad.

Karlota si je grizla ustnice. Spomin na Sancinovo ljubezen jo je zadel neprijetno, a premagala je hrabro grenka čutila, ki so jo obšla.

— Uživala sem njegovo ljubezen, pila slaj njegovih poljubov — jaz ga ne izdam, za ves svet ne.

Starka je peljala Karloto v svojo kuhinjo, potegnila iz stare skrinje zveženj papirjev in ga izročila Karloti.

— To so tisti papirji, ki jih iščete. Sancin jih je dal meni v shrambo in mi je naročil, da jih takoj sežgem, če bi kdaj kak policaj prišel k njemu. Kaj mislite s temi papirji storiti?

— Ali mi zaupate, siora Catarina?

— Da, ali —

— Slušajte! Jaz grem zdaj iskat Sancina, vi pa vzemite te papirje in pojdite v moje stanovanje. Tam počakajte na-me. Papirjev ni treba nikomur pokazati in jih nikomur izročiti, nego le Sancinu samemu. Ali vam je tako prav?

Starka je zadovoljno prikimala. Spravila je zveženj v košaro, s katero je hodila na trg, in nametala na vrh nekaj zelenjave.

— Tako — jaz sem pripravljena.

— Pojdive torej, je odgovorila Karlota. Jaz grem naprej, ker se meni mudi, vi odidite malo pozneje — kdo ve, če ni že kak policaj pred durmi.

Karlota je odšla. Stopivši iz hiše, je pri vratih nasprotne hiše zagledala gospoda srednje postave in črnih brk, ki jo je pazno premotril od nog do glave, a jo mirno pustil iti svojo pot. Karlota pa ga je dobro poznala še izza časa, ko ni imela svilenih oblek in pariških čevljev, nego je bila še natakarica. Spreletel jo je mraz, ko ga je zagledala. Bil je to detektiv Schabl. V strahu je zavila v ulico, po kateri je morali priti Sancinova gospodinja — čez nekaj minut se je starka res pojavila v ulici — detektiv jo je torej pustil v miru. Karlota je hitela naprej. Stopila je v prvo kavarno in tam v naglici spisala kacih dvajset pisemc s kratko vsebino: »Sancinu preti velikanska nesreča, naj pride takoj v Via dei forni št. 6.« Ta pisma je razposlala po postreščekih na razne strani, kjer je vedela, da Sancin občuje. Poslala je tako pisemce tud Emi Morosinijevi in Ivanu Dolinarju, povrh pa je poslala še postreščeka iskat Sancina po onih gostilnah in kavarnah, v katere je zahajal.

S tem je storila, kar je bilo v njenih močeh. Največjo skrb ji je delalo to, da bi mogel Sancin, predno dobi njeno posvarilo, iti na svoje stanovanje. Ali tudi ta nevarnost se ji ni zdela več tako velika kakor prej — saj so bili odstranjeni vsi papirji, ki bi ga mogli kompromitirati, a brez dokazov se mu ne more nič posebnega zgoditi.

Nekoliko pomirjena se je vrnila Karlota v svoje stanovanje in se zadovoljno nasmehnila, ko je videla v kuhinji sedeti Sancinovo gospodinjo s košaro v naročaju. Starka ni dala košare niti za trenotek iz rok, nego jo držala, kakor bi bil v nji shranjen poseben zaklad.

Dvorni svetnik vitez Rinaldini pa je hodil po salonu gor in dol in nestrpno čakal, da se vrne Karlota.

— Hvala Bogu, da ste vendar prišli, je zaklical, ko je Karlota vstopila. V strašnih skrbeh sem bil. Že sem mislil, da vas je policija prijela.

— Ta nevarnost ni bila daleč od mene. Videla sem namreč detektiva Schabla, ko je brezdvomno na Sancina čakal, toda pustil me je v miru.

— Torej ste dobili moja pisma?

— Vsa Sancinova pisma so popolnoma na varnem. Sicer jih nimam jaz v rokah —

— Nego?

— V dobrih rokah so, gospod dvorni svetnik. Čuva jih ženska, ki bi dala za Sancina svoje življenje; na kraju so, kjer jih tudi policija ne bo iskala.

— A kdaj jih dobim?

— Upam, da še danes, gospod dvorni svetnik. Dobite jih v vsakem slučaju, tudi če bi policija Sancina prijela.

Rinaldini s temi pojasnili ni bil zadovoljen, a moral se je udati.

— Pridite zvečer k meni, je Karlota zaključila razgovor, do večera mislim bo vse v redu in vam bom mogla izročiti pisma. Bodite brez vseh skrbij. Na-me se lahko zanesete.

Ko je Rinaldini odšel z obljubo, da se zvečer oglasi, je poklicala Karlota Sancinovo gospodinjo v svojo sobo. Toda obe ženski sta bili tako razburjeni, da se jima ni ljubilo govoriti. »Siora Catarina« je sedela nepremično na svojem stolu in držala košaro s papirji na kolenih, Karlota pa je vsak čas pohitela k oknu in motrila ljudi na ulici, če ni med njimi Sancina. Tako je poteklo več ur — a Sancin le ni prišel.

XV.[uredi]

Temnilo se je že in Sancina še ni bilo. Karlota je bila v strahu, da je policija morda vendar ulovila Sancina in ta strah se je polastil tudi Sancinove gospodinje v toliki meri, da je svojo košaro s Sancinovimi papirji vendar zaupala Karloti in šla gledat na dom, če se je tam kaj zgodilo za časa njene odsotnosti.

Vrnila se je kmalu vsa zasopla ter povedala, da je bila v Sancinovem stanovanju hišna preiskava in da čakajo trije detektivi na Sancina. Izvedela je bila tudi, da iščejo policaji Sancina že ves dan po vsem mestu, da ga pa ne morejo vloviti.

Karlota se je začela bati, da bi policija dobila v roke kako pisemce, ki jih je ona danes razposlala Sancinovim znancem. Ravno se je posvetovala s Sancinovo gospodinjo, kako bi spravila v varnost Sancinove papirje, ko je zapel zvonček pri vratih. Karlota je zaklenila Sancinovo gospodinjo v kuhinjo in ji naročila, naj papirje sežge, če bi čutila, da je policija v hiši, potem pa je trepetaje odprla vrata.

Pred njo je stalo vitko, mlado dekle.

— Kaj želite? je vprašala Karlota nejevoljno in komaj napol odprla vrata.

— Ne vem, če sem prišla prav, je odgovorila tujka. Dobila sem danes pismo brez podpisa, naj pošljem nekega gospoda sem.

— Kdo ste vi?

— Jaz se imenujem Ema Morosini in sem modistinja.

Ženska ne zataji svoje nature niti v najkritičnejšem trenotku. Karlota je hipoma pozabila na vso nevarnost, ki ji je pretila. Videla je v Emi samo svojo rivalinjo, ki ji je prevzela ljubimca. Srepo je motrila zalo dekle, ki se je resnično prestrašilo, videvši v Karlotinih očeh izraz sovražnosti.

— Morda nisem prav prišla, je rekla Ema boječe.

Zdaj je Karlota takorekoč k sebi prišla.

— Prišli ste prav, je rekla nekoliko prijazneje in povabila Emo, naj vstopi.

Ema niti slutila ni, kako razmerje je vladalo med Sancinom in med Karloto in si vsled tega tudi ni mogla tolmačiti Karlotinega vedenja. Sledila je Karloti v sobo, a z veliko nezaupnostjo in odločena, da bo jako previdna.

— Vi ste Sancinova ljubimka? je vprašala Karlota nenadno.

— Milostiva —

— O, nič se ne sramujte! Sancin je lep mož in ni čuda, če ste se mu udali.

— Milostiva — je sedaj ugovarjala Ema — jaz se nisem še nikomur udala. Jaz ljubim Sancina in mislim tudi, da me on ljubi. Tudi udam se mu še, prav ker ga ljubim, a doslej še nisem njegova ljubimka.

Karlota je z začudenjem motrila svojo srečno nasprotnico. A samo nekaj časa. Potem jo je hipoma pritisnila k sebi in šepetala:

— Jaz Vam želim vso srečo — vredni ste je!

Potem pa, ko se je pomirila, je razložila Emi, kaj se je zgodilo, in kaka nevarnost preti Sancinu.

— Ali — Sancin je nedolžen na vsem tem, je vskliknila Ema.

— Mogoče, ali v nevarnosti je, da ga zapro, in kdor je enkrat v ječi, pride težko zopet ven.

— Ali veste, kje da se nahaja Sancin.

— Vem.

— Kje pa je?

— Sancin ima v najemu sobo, za katero nihče ne ve, razen mene. Ker sem vedela, da pride vsak dan v to skrivno svoje stanovanje, sem hitela tja, čim sem dobila Vaše pismo. Tam čaka Sancin, da mu pridem naznanit, kaj se je zgodilo.

— Jaz grem z Vami tja, je rekla Karlota. Nič se ne bojte — Sancinu njegovo skrivališče ne more nič več koristiti, kajti če se hoče rešiti, mora še nocoj pobegniti.

Ema ni ugovarjala. Karlota je naročila izvoščeka ter z Emo in Sancinovo gospodinjo sedla v voz. Kmalu so bile gori na stari Barieri, kjer je imel Sancin skrivno stanovanje.

Sancin je skoro okamenel začudenja, ko je videl Karloto in svojo gospodinjo. Karlota mu je v naglici povedala, kaj se je zgodilo in kaj je ona ukrenila in Sancin je spoznal, da mu ne preostaje druga pot, kakor — beg.

— Karlota, je rekel Sancin in prijel nekdanjo ljubimko za roko, kako naj se ti zahvalim za tvojo dobroto? Rešila si me največje nevarnosti. Minzi je v stanu, da zvali vso krivdo name, samo da sebe obvaruje nesreče. In ti si mi prihitela na pomoč, dasi — nisem — lepo ravnal s teboj.

— Pustiva, kar je bilo, saj razumem, kako je do tega prišlo.

— Še eno prošnjo imam! Izročam ti v varstvo svoje dekle — bodi ji prijateljica. —

— Jaz grem s teboj, se je zdaj oglasila Ema. V tem trenotku te ne zapustim. Vzemi me seboj!

Sancin je radostno objel Emo in, strastno jo poljubljajoč, dihnil: Ti moje ljubo, presrčno dekle.

Priprave za beg so bile kmalu gotove. Sancin je izročil Karloti vse svoje papirje in jo pooblastil, da vrne dvornemu svetniku Rinaldiniju vsa njegova pisma, ostale papirje pa da pošlje za njim.

Slovo je bilo kratko. Vsem je bilo mučno pri srcu. Nakrat je Ema stopila h Karloti in ji vroče poljubila roko.

— Kaj vendar mislite, je zaklicala Karlota.

— Hvala Vam za vse, je odgovorila Ema — in odpustite. —

Nekaj trenotkov pozneje jo je izvošček s Sancinom vred popeljal proti Opčinam.

XVI.[uredi]

Sancin je z Emo srečno utekel preteči nevarnosti. Do Opčin sta se peljala z izvoščekom, od tam sta šla peš do Sežane in se od tod odpeljala v Italijo. Naslednjega dne sta bila že v Benetkah.

Med tem je bila tržaška policija dobila v roke Minzija. Žid je bil res v Benetkah napravil velik škandal na policiji, ker mu njegovih načrtov niso hoteli vrniti, rekši, da so jih »iz javnih ozirov« konfiscirali. Napravil je tak škandal, da so ga zaprli. Stvar je izvedela klerikalna »Difesa« in čim je v tem listu izšla notica, ki je v Trstu provzročila toliko pozornosti in prisilila Sancina, da je moral pobegniti, je bila tudi že odločena usoda žida Minzija. Beneška policija, boječ se, da bi Minzi kdo ve kaj povedal klerikalnim časnikarjem, če bi jim prišel v roke, je Minzija iztirala iz Italije in ga s primernim spremstvom odpeljala na Lloydov parnik, da ga spravi v Trst.

— »Caro L[nejasno]«, je dejal policijski komisar, ko je Minzi sedel v gondolo, »v Trstu o svojih tukajšnjih doživljajih lahko govorite, kar hočete; za nas govori dovolj dejstvo, da smo vas iztirali iz Italije in poslali v Trst.

Ko je parnik prišel v Trst, so na Karlovem pomolu že čakali policijski oficial Titz, detektiv Nučič in več druzih redarjev in so presenečenega Minzija sprejeli s primerno ljubeznivostjo ter ga nemudoma odpravili v ulico Tigor, kjer so mu preskrbeli jako varno bivališče.

Minzi je bil ves obupan in je pri zasliševanju izpovedal in potrdil vse, kar so od njega zahtevali, samo tega ni povedal, da je on preskrbel načrte. Čim ga je preiskovalni sodnik vprašal, v kaki zvezi je bil Sancin z njegovim poskusom, je Minzi takoj začel Sancina dolžiti, da ga je on najel, da je on vse vprizoril, sam pa da je bil samo Sancinovo orodje. Prav ničesar ni hotel vedeti o celi stvari in vso krivdo metal edinole na Sancina. Policija je zdaj razvila ves svoj aparat in se trudila na vso moč, da vlovi Sancina. Dvorni svetnik Rinaldini se je zelo zanimal za vso stvar in policijski ravnatelj mu je moral vsak čas poročati o — nevspehu vsega prizadevanja vloviti Sancina. In dvorni svetnik Rinaldini je ostro obsojal nespretnost in nesposobnost policije — na tihem se pa smejal, ker je vedel, da je Sancin že na varnem.

Prišedši v Benetke je Sancin nakupil, kar je bilo najbolj potrebno za daljše bivanje na deželi, potem pa se z Emo takoj odpravil v Mestre, da se nastani v hišici, katero je bil blizu tega mesteca najel.

Šla sta od Mestreja peš med duhtečimi vrti in Ema se je veselila kakor otrok, da je na deželi. Pot ni bila dolga. Kmalu sta bila blizu hišice, ki je stala sredi velikega vrta in je bila vsa obrasla z zelenjem.

— Kaj sva že na mestu, gospod Viktor, je vprašala Ema.

— Dekelce moje, je dejal Sancin, zdaj me nikakor več ne smeš vikati ali ogovarjati z »gospod Viktor«. Le navadi se, me tikati.

— Tega se ne upam!

— Kaj me nimaš nič rada?

— O, rada pa —

Na hišnih vratih se je prikazala širokopleča Furlanka, zagorelega lica in velikanskih prsij, ki je vidno z veliko težavo pozdravila Sancina in njegovo prijateljico tako prijazno, kakor je bilo tej osorni ženi sploh mogoče.

— Moja žena, je Sancin predstavil Emo.

— Veseli me, gospà — srečna sem —

Tolsta Furlanka se je priklonila, kolikor ji je to dopuščala njena obsežnost. Potem pa so se otvorile zatvornice njene zgovornosti in ob širno je pripovedovala, da je Sancinova prtljaga že dospela in da je že vse pripravila za ljube goste. Spremila je Sancina in Emo v prvo nadstropje in jima razkazala sobe.

Bilo je ljubko gnezdece, katero je Sancin pripravil svoji izvoljenki. Ko je pa zagledala spalnico, je Ema zarudela in po njenem obrazu se je razlila globoka žalost. Tajnosti ljubezenskega brevirja so ji bile znane, saj je dobro leto delala med šiviljami in modistinjami in izvedela toliko, da jo je časih kar groza stresala. A zdaj jo je le obšel strah. Zdelo se ji je, da stori nekaj, kar bo obžalovala vse svoje življenje. Ko bi mogla živeti s Sancinom kakor hči z očetom, bi bila srečna, a živeti ž njim kakor žena z možem, to se ji je zdelo grozno. Ne radi tega, ker njiju zveza ni bila blagoslovljena, marveč ker se je temu upirala vsa njena natura.

Sancin je menda slutil, kake misli so jo obšle. Nežno jo je pritisnil k sebi in jo poljubil na čelo.

— Veruj mi, Ema, ljubavne zveze, ki niso sklenjene v cerkvi, so navadno trdnejše in srečnejše kakor zakoni.

In kakor v ilustracijo tega tolažila se je čulo z vrta veselo petje

Vin vicentin,
Pan Paduan,
Trippe trevisane,
E donne veneziane.

In koj na se je začul hripavi glas tolste Furlanke:

— Lep soprog si ti! Lep mož! Si že zopet pijan? Grdin stari! Ali si zopet ženske lovil. Fej, sram te bodi.

XVII.[uredi]

Tržaška policija je skušala na vse načine dognati, kje sta Sancin in Minzi dobila načrte puljskih utrdb. Podadmiral Sterneck je prišel zaradi tega nalašč z Dunaja. V puljskem arzenalu je bila velika preiskava. Ni se šlo toliko za načrte same, kakor za osebo, ki jih je ukradla, in ki je mogla še veliko več izdati. To osebo so hoteli za vsako ceno dobiti, a ves trud je bil zaman.

Policija je bila prepričana, da je vso stvar vprizoril Sancin in da je bil žid Minzi samo njegovo orodje. Odločilna je bila pri tem okolnost, da je bil Sancin prej oficir. Iz tega se je sklepalo, da je on in nihče drugi preskrbel načrte in bali so se, da ima v rokah še kdo zna kaj vse. Ker je srečno utekel, so tudi mislili, da mora imeti na policiji svoje zaveznike in da so ga ti svarili.

Naravno je, da se je vzpričo tega začela policija zanimati za vse tiste ljudi, s katerimi je Sancin občeval. Izvedela je vse, kar je hotela, ker je Minzi, ki je bil še vedno v ječi, dajal različna pojasnila. Minzi je povedal vse — samo tega ni povedal, da je on načrte poskrbel, ker je hotel veljati za nadolžno žrtev premetenega vohuna. Mislil je pač, da ga kmalu izpuste.

Po Minziju se je izvedelo, da je Sancin igral na borzi in da mora imeti precej denarja, dalje da je občeval z Reinweltovo metreso Karloto Valentinisovo in da je imel ljubavno znanje z modistinjo Emo Morosinijevo. Policijski oficijal Titz je imel naročilo, da dožene, kakšno je bilo Sancinovo razmerje z Emo in s Karloto in če sta ti dve kaj zapleteni v Sancinovo vohunstvo. Titz je kmalu poizvedel, da je Karlota prav pogostoma občevala s Sancinom, in morda bi ji bil posvetil vso svojo pozornost, ako bi ne bil dognal, da je Ema izginila iz Trsta isti dan, kakor Sancin. Kombiniral je takoj, da je Sancin vzel svojo ljubico seboj, ko je pobegnil. Od ljudi, pri katerih je stanovala Ema, ni izvedel drugega, kakor da je Ema nenadoma prišla domov, in povedala, da izostane nekaj tednov. Ker je stanovanje bilo plačano, se niso vznemirjali radi nje, tem manj, ker je vse svoje stvari pustila na svojem stanovanju.

Policijski oficijal Titz je Emine stvari konfisciral in jih dal prenesti na policijo. Preiskal je tam vsako cunjico in vsak listič papirja, a ni ničesar našel, kar bi ga bilo zanimalo. Toda sum, da je Ema posredno ali neposredno udeležena pri Sancinovem in Minzijevem vohunstvu, ga ni zapustil. Na zglaševalnem uradu je dognal, da je Ema prišla v Trst iz Pulja, da je tam rojena in tja pristojna. Vsled tega se je obrnil v Pulj, naj mu povedo, kar se da izvedeti o Emi Morosinijevi.

Odgovor iz Pulja je bil tak, da je spravil vso policijo na noge. Policijski ravnatelj je kar strmel, ko je čital, da je Ema Morosinijeva — hči arzenalskega uslužbenca v Pulju. Sedaj mu je bilo vse jasno in hitel je naznanit namestniku baronu Depretisu in dvornemu svetniku Rinaldiniju, da je policija srečno prišla na sled tatu, ki je iz arzenala ukradel načrte, katere je potem Sancin s posredovanjem žida Minzija hotel v Benetkah spraviti v denar.

Policijski oficijal Titz se je takoj odpeljal v Pulj. V arzenalu se je dognalo, da je Morosini večkrat imel priliko, polastiti se zadevnih načrtov, a izrekli so tudi mnenje, da Morosini najbrže ni pravi storilec, češ, da je znan kot pošten, štedljiv in značajen mož. Oficijal Titz pa ni opustil svojega dvoma, nego je odredil, da se Morosini aretira in odpelje v Trst, katera odredba se je tudi izvršila, in sicer z vso previdnostjo, da bi eventuvalni sokrivci tega ne izvedeli.

Tudi Morosinijeva žena je bila obveščena o aretovanju svojega moža šele potem, ko je bil aretovanec že na morju. Bila je prepričana, da je mož nedolžen in zategadel je sklenila, da gre sama v Trst in stori vse, da ga čim prej reši iz ječe. V Trstu je iskala svojo hčerko, a je ni našla in nihče ji ni vedel povedati, kam da je šla. Ljudje, pri katerih je stanovala, so mislili, da je šla Ema k svojim staršem, in se niso mogli dovolj načuditi, da mati ne ve, kje je njena hčer. Povedali so obupani ženi, da je policija vzela vse Emine stvari in jih ponesla seboj, in svetovali so ji, naj gre naravnost vprašat na policijo za pojasnilo.

XVIII.[uredi]

Na policijskem ravnateljstvu se je oglasila bleda, objokana žena in je pri hišnih vratih stoječe redarje vprašala, če more govoriti z oficijalom Titzem.

— Seveda, ji je rekel eden ogovorjenih redarjev, z nobenim človekom na svetu se tako lahko ne govori, kakor z gospodom Titzem — in vendar se ljudje nikogar tako ne ogibajo, kakor njega.

Redar je peljal ženo v hišo in ji pokazal sobo oficijala Titza.

— Kdo pa ste, je kakor kak inkvizitor vprašal Titz?

— Žena Morosinija, ki ste ga zaprli zaradi vohunstva, a moj mož je nedolžen. —

— To pokaže preiskava, je Titz prekinil ženo. Kaj pa želite?

— Rada bi vedela, kje da je moja hči.

— Ko bi jaz to vedel, se je smejal Titz, bi še kaj plačal za to.

— Vi ste bili na njenem stanovanju, vzeli ste vse njene reči. —

— Te Vam rad vse povrnem, je dejal Titz. Vse so tu na policiji in če hočete jih lahko kar seboj vzamete. Hčere Vam pa žal ne morem dati, ker ne vem, kam da je zbežala.

— Zakaj mislite, da je zbežala? Ali je mar kaj storila?

— Bržčas je popolnoma nedolžna na činu njenega ljubimca in njenega očeta.

— Kaj imate mojo hčerko na sumu, da je vohunka? Bežite no, to je že smešno!

— Vohunka najbrž ni, ali mogoče, da je posredovala med svojim ljubimcem in svojim očetom.

— Jaz Vas ne razumem! Že dvakrat ste rekli, da je imela ljubimca.

— Seveda ga je imela in vse okolščine kažejo, da je ž njim zbežala.

— Kdo je pa bil ta ljubimec?

— Jako nevaren mož, ljuba žena, jako nevaren ptič in kdor bi pomagal, da ga spravimo pod ključ, bi dobil lepo nagrado. Le škoda, da je mož najbrže že čez mejo prišel.

— A kdo vendar? Moja hči je tako poštena, da prav gotovo ni imela ljubimca.

— Imela ga je! To stoji. Hodila je vsak dan ž njim, zjutraj in zvečer. Mogoče je sicer, da ni ušla ž njim — ali okolnosti kažejo, da sta skupno zapustila Trst. Izginila je tisti dan, kakor Sancin.

— Kateri Sancin?

— Vohun Sancin, tisti, ki je bil z Vašim možem v zvezi in je hotel prodati tiste načrte, ki jih je Vaš mož ukradel.

— In ta Sancin je bil ljubimec moje hčere?

— Da!

— Tega ne verjamem! Sicer pa prosim, povejte mi, kdo je ta Sancin — morda kaj izvem, kar bi bilo tudi za Vas koristno.

— Kdo je ta Sancin — ej, ko bi jaz to natančno vedel. Nekdaj je bil oficir — stotnik — ko so ga zaradi umazanih dolgov odslovili, se je nastanil v Trstu kot agent. Tudi na borzi je igral in sodi se, da mora imeti precej denarja. Sedaj seveda se kaže, da je bil italijanski vohun. Na njega leti sum, da je od Vašega moža dobil neke v puljskem arzenalu ukradene načrte in jih posredovanjem nekega starega žida hotel prodati italijanski vladi. Ta žid, imenuje se Minzi, in je sedaj zaprt, je pa svojo nalogo slabo izvršil. Prijeli smo ga in Minzi je izdal, da je bil Sancinovo orodje pri tej stvari. To je vse, kar Vam vem povedati.

— Sancin — oficir — agent — Minzi — tako je skoro brezglasno šepetala Morosinijeva žena in tako začudeno, skoro topo gledala Titza, da je ta ostrmel.

— Kaj bo tako čudite, je vprašal Titz. Ali mislite, da ni mogoče, da bi bila Vaša hčer imela ljubezen s tem možem.

— Kako je Sancinovo krstno ime.

— Viktor.

— Ni mogoče, je sedaj zakričala Morosinijeva žena, ne, to ni mogoče.

— Ali poznate Viktorja Sancina.

— Pred leti — sem poznala nekega lajtnanta — Viktorja Sancina — v Pulju je to bilo — a ta mora biti že nad štirideset let star in — ne, ne, to ni mogoče.

Titz se je začel jako močno zanimati za pripovedovanje Morosinijeve žene. Ponudil ji je stol in potem odšel za trenotek iz sobe. Vrnil se je kmalu in položil pred Morosinijevo ženo fotografijo.

— Ali poznate tega moža? je vprašal.

Gospa Morosinijeva je nekaj časa srepo ogledovala fotografijo. Po njenem obrazu se je razlila smrtna bledost, in s tresočimi ustnami je rekla:

— To je Viktor Sancin!

— No, to je ljubimec vaše hčere.

— Ne, ne, to ni res, to ni mogoče, je zopet kričala trepetajoča žena.

— Zakaj bi ne bilo res?

— Zato — ker —

— No, zakaj?

— Ker je Viktor Sancin oče moje hčere.

Titzev obraz je zadobil jako resen izraz. Dasi je bil mož navajen vsakovrstnih tragedij, ga je ta slučaj vendar pretresel.

— Gospa, je rekel, povejte mi resnico. Zaupajte mi in videli bodete, da imam pošteni namen, dobiti vam hčerko. Bodite brez skrbi, kar mi poveste, ostane med nama.

Jokaje je žena povedala, kako je v mladosti imela ljubavno razmerje s tedanjim lajtnantom Sancinom in kako je, čuteč da postane mati, vzela Morosinija, kateri jo je že dlje časa snubil. Povedala je, kako je Morosini smatral Sancinovo hčerko za svojo in kako je srečno in zadovoljno živela dolgo let, ne vedoč, če Sancin še živi, ali če je že mrtev, dokler ni prišel nekega dne žid Minzi in ji povedal, da živi Sancin v Trstu in da bi rad našel svojega otroka.

— Ali ste stopili tedaj v kako zvezo s Sancinom?

— Ne! Ko je Sancin odšel iz Pulja, sva si nekaj časa dopisovala in povedala sem mu tudi, da imam hčerko, da sem se pa omožila, tega mu nisem povedala. Dopisovanje mi je postalo nadležno, ker sem se bala moža, in tako sem pretrgala s Sancinom vsako zvezo. Ko je sedaj prišel Minzi, sem ga prosila, naj reče Sancinu, da je njegov otrok mrtev. In mislim, da je Minzi tako storil, ker o Sancinu od tedaj nisem več slišala.

— Torej mislite, da Sancin ne ve, da je Ema njegova hči?

— Mislim da ne! Če sta znana, e to — ljubezensko znanje.

— In vaš mož ni znan a Sancinom?

Ne! To vem gotovo! Ko je Minzi nekaj časa lazil okrog mojega moža, sem bila v velikem strahu, da izve moj mož resnico in zato sem se zanimala, kaj da imata skupaj. To vem gotovo, da moj mož ne pozna Sancina niti po imenu in da ni prišel nikdar v dotiko ž njim.

— In tega ne veste, kaj sta imela Minzi in vaš mož?

— Pač! Minzi je pridobil mojega moža, da mu je dovajal arzenalske uslužbence, ki so bili v denarnih stiskah in žid jim je dajal posojila za visoke obresti. Moj mož je skop in lakomen denarja — ali načrtov ni on vkradel na to bi prisegla.

Končno je Titz naročil obupani ženi, naj poizveduje pri Sancinovih in Eminih znancih, kje da je njena hčer.

— Vam, je rekel, bo laglje kaj izvedeti, kakor meni. Pridite vsak dan povedat, kaj ste izvedeli — jaz vam pojdem na roko, kolikor mi bo mogoče, da dobite svojo hčer in da se dokaže nedolžnost vašega moža.

XIX.[uredi]

Preiskava proti Minziju in Morosiniju je trajala več mesecev, ali vspeha ni imela. Sicer je obvisel na obeh sum, da sta bila v zvezi in da sta kolikor toliko sodelovala pri tatvini načrtov, toda dokazati se jima ni moglo ničesar in tako se je končno ustavilo sodno postopanje proti njima in sta bila oba izpuščena iz zapora.

Morosini je zapustil zapor kot uničen mož. Izgubil je bil svojo službo v puljskem arzenalu in bil brez zaslužka in tudi brez upanja, da dobi kako novo mesto. Povrh pa ga je še potrla vest, da je izginila njegova hčerka, da je najbrž zbežala z onim Sancinom, ki ga je tudi Morosini smatral za italijanskega vohuna.

Morosini je spoznal, da mu v Trstu ni obstanka in da se mora preseliti v kako drugo mesto, če hoče priti do poštenega kruha. Žena se je sicer branila, češ, da že v Trstu tudi dobi kak zaslužek, ali njeno prigovarjanje ni nič zaleglo. Žena pač ni vedela, da je moža gnal iz domovine še drug razlog — strah pred Minzijem.

Stari žid, ki je tekom sodne preiskave tako spretno sukal besede, da je obvaroval sebe in Morosinija vsake kazni, je po končani preiskavi postal jako nadležen. Zahteval je namreč, naj Morosini povrne, kar mu je bil žid plačal za ukradene načrte, Morosini se je branil, češ kupčija je kupčija, on da ni vedel, da so načrti stari, Minzi pa je načrte pregledal, predno jih je kupil.

Minzi je hodil malone vsak dan nad Morosinija. Od dne do dne je postajal nadležnejši in začel groziti, da vse izda, če ne dobi svojega denarja.

Morosinijeva žena je bila med tem nadaljevala svoje poizvedbe po hčeri. Oblazila je vse Sancinove znance in končno tudi iztaknila Karloto Valentinis. Več mesecev je hodila k nji, a Karlota se ni upala povedati, da je v pismeni zvezi s Sancinom, ker se je bala za nekdanjega svojega ljubimca.

Končno pa se ji je žena tako smilila, da ji je svetovala, naj gre v Benetke, tam da izve, pod katerim naslovom dobiva Sancin pisma.

Ta nasvet je odločil, da žena ni več nasprotovala Morosinijevemu prigovarjanju, izseliti se iz Trsta. Privolila je v izselitev s pogojem, da gresta v Benetke in mož je bil s tem zadovoljen.

Minzi se je kar penil jeze, ko je nekega dne prišel iskat Morosinija in je izvedel, da je z ženo odšel v Benetke.

— Moj denar mi je odnesel, se je togotil stari žid, moj krvavo zasluženi denar. Rešil sem ga obsodbe, prizanašal mu z razkritjem, da njegov otrok ni njegov in da je njegov otrok ušel s Sancinom. Sedaj je konec vsem ozirom!

Žid ni dolgo odlašal in se je odpeljal v Benetke. Slutil je, da sta Morosini in njegova žena prišla Sancinu na sled, oziroma da morda vesta, kje da se nahaja. A tudi Minzi je vedel, kje da mora iskati Sancina, saj ni bil svoj čas zastonj najel starega moža, ko je zasledoval Sancina.

Prišedši v Benetke je Minzi koj odpotoval v bližnje mestece Mestre in se v mraku splazil k tisti hiši, katero je bil Sancin najel.

Pred hišo stoječo sredi vrta je sedela večja družba — Minzi je na prvi pogled spoznal Sancina in njegovo ljubico Emo.

— Zaljubljena dvojica je torej še tu, je mrmral Minzi. In kako srečna sta! Kako zadovoljno izgledata! Medeni tedni torej še niso minili! No, morda jim bo prej konec, nego mislita.

Minzi je bil jako zadovoljen z vspehom svojega špijoniranja okrog Sancinovega bivališča. Ležal je tik goste ograje in z zadovoljstvom opazoval, kako se je pred hišo zbrana družba veselila, zabavala in smejala do pozno zvečer. Šele ko so luči ugasle in so vsi odšli v hišo, odpravil se je tudi žid proti mestu.

— Na svidenje jutri — je šepetal žid in grozeče zamahnil s pestjo proti hiši, kjer sta bivala Sancin in Ema.

XX.[uredi]

Morosinijevi so dobili v Benetkah pismo, ki jim ga je poslala pod dogovorjenim naslovom Karlota Valentinis. V tem pismu jim je sporočila, naj vprašajo pri portirju hotela Danieli, kje da stanuje »zasebnik Romano«, pod katerim imenom da biva Sancin v bližini Benetk.

Morosinijeva žena, ki svojemu možu ni ničesar povedala o razmerju med Emo in Sancinom, se je skrivaj oglasila pri portirju in je brez težav izvedela natančni naslov Sancinov. Brez odlašanja se je odpravila tja. V Mestre je najela vodnika, da jo pelje do Sancinovega, le malo od mesta oddaljenega bivališča.

Žena je bila silno zbegana in mučne skrbi so ji težile srce. Stopiti pred njega, ki je bil nekdaj njen ljubimec in je sedaj najbrž ljubimec svojega lastnega otroka — to se ji je zdelo strašno.

Bila je tako zatopljena v svoje misli, da ni zapazila starega moža, ki se je priplazil izza žive meje in čim je njo zagledal, se zopet skril in po ovinkih hitel, kar so ga noge nesle, proti Sancinovemu bivališču. Bil je to Minzi, ki je tako prihitel v hišo, da je skoraj podrl tolsto Furlanko, ki je stala v veži in psovala svojega, že na vse zgodaj pijanega moža.

— Kje je gospod? je vprašal žid.

— Gori v sobi, je odgovorila Furlanka, ki je bila silo presenečena tega obiska.

Minzi je zbežal po stopnicah gori in odprl najbližja vrata. Naletel je na Sancina samega.

— Spoštljivo pozdravljam, gospod kapitan, je porogljivo dejal Minzi.

Sancin je kar strmel, ko je videl žida pred sabo.

— Minzi! Kaj pa vi tu iščete? Kdo vam je povedal, da tu prebivam?

— O tem se pozneje pomeniva. Sedaj ne utegnem. Povem vam le eno: nekaj groznega vas čaka! Plačajte mi 10 000 lir in jaz vam vse povem.

Sancin je pristopil k Minziju, ga prijel za ramo in dejal:

— Prijatelj, jaz sem vam vse pošteno plačal, kar ste kdaj za-me storili. Pri vaši slepariji s puljskimi načrti nisem nič udeležen in me torej nič ne briga, kaj ste tam dobili ali izgubili. Jaz se ne bavim z nikakimi posli več, ne z dovoljenimi niti z nedovoljenimi. Pretrgal sem vse zveze, kar sem jih imel, živim pošteno in v miru in hočem tudi svoj mir ohraniti. Starih znancev jaz ne poznam več, vas pa že celo nečem poznati. Izvedel sem, kako ste vso krivdo valili na-me, ko so vas vsled vaše nerodnosti zaprli. Vi ste vzrok, da se ne morem več vrniti v svojo domovino, po kateri se mi tako toži, kakor otroku po materi. In zdaj bi me z grožnjami radi prisilili, da vam plačam 10.000 lir? Minzi — vi ste smešni!

— Gospod kapitan, je dejal Minzi, nekaj groznega se vam zna zgoditi, če me ne slušate. Iz oči starega žida so švigali preteči plameni. Ko bi vas ne bil poznal, bi nikdar ne prišel na misel, poskusiti svojo srečo z vohunstvom, nikdar bi ne bil riskiral svojega denarja za ničvredne načrte in nikdar bi ne bil prišel v ječo, v kateri sem trpel toliko mesecev. Za vse to ste vi dolžni me odškodovati.

— Jaz naj vas odškodujem za to, ker ste bili neumni in neprevidni? Minzi — vam se pamet meša.

— Le norčujte se — a to vam prisezam — danes zvečer se ne boste več norčevali. Zob za zob!

Sancin se je glasno zasmejal. Zasukal je žida proti vratom in dejal:

— Idite Minzi in če se še enkrat drznete prestopiti prag moje hiše, vas vržem na cesto in če bi si pri tem polomili vse kosti.

— Gospod kapitan — ali je to vaša zadnja beseda.

— Zadnja!

Minzi je odšel brez pozdrava. Ko je stopil na vrt, se je ozrl na Sancinovo okno, potem pa dvignil roko in z neko strahotno slovesnostjo zaklical:

— Šma Isroel — ti si priča moje prisege, da se maščujem brez usmiljenja.

Z dolgimi koraki je odhitel z vrta, ravno ko se je istemu približala — gospa Morosini.

XXI.[uredi]

Počasi, s povešeno glavo je korakala gospa Morosinijeva čez vrt proti hiši. Na pragu stoječa Furlanka je z začudenjem gledala to skoraj omahujočo ženo, še bolj začudeno pa jo je z okna gledal Sancin.

— To žensko poznam — je dejal Sancin sam sebi. Kje sem jo neki videl?

Sancin je postal nemiren. Obšla ga je slutnja, da mu tuja žena prinese nesrečo. Neprestano mu je šumelo po glavi, kdo da je ta žena in kje da jo je že videl.

Zdaj je nekdo potrkal na vrata. Sancin se je zganil. Obšel ga je neki strah — ki si ga ni mogel tolmačiti. Šele ko je drugič slišal trkanje, je planil k vratom in jih odprl. Gospa Morosinijeva je vstopila v sobo.

— Oprostite — je začela — rada bi z Vami govorila na samem.

— Kdo ste? je vprašal Sancin s trdim glasom. Zdi se mi, da Vas poznam, a ne morem se domisliti, kje da sva se že videla.

— Odgovorim Vam pozneje; sedaj prosim, poskrbite, da naju nihče ne bo motil.

— Kaj mi pa hočete? je zopet vidno vznemirjen vprašal Sancin, a je vendar vrata v sosedno sobo zaklenil.

— Zaklenite še ta vrata, je dejala gospa Morosinijeva in pokazala na vrata, pri katerih je vstopila.

Sancin je molče zaklenil tudi ta vrata, potem pa naglo pristopil k svoji obiskovalki.

— Zdaj povejte, kdo da ste!

— Ali me ne poznate? Pred leti ste me dobro spoznali! Koliko stokrat ste mi že rekli ljubljena moja Adela.

Sancin je skoraj omahnil, odstopil je nekaj korakov in strmé zrl v ta veli obraz, ki ga je svoje dni obsipal s poljubi.

— Adela? Ti tukaj? Kako si prišla sem?

— Prišla sem v važni zadevi, v strašni zadevi.

Sancin ji je ponudil stol in sedel tik nje.

— Govori, Adela! Kaj se je zgodilo?

— Nekaj groznega. Kaj ne, ti živiš tu z nekim dekletom. —

— Ali to tudi veš?

— Da! Z nekim dekletom, ki se imenuje Ema Morosini.

— Da!

— To dekle —

— Ali je poznaš, Adela?

— To dekle je — moja hči.

Sancin je planil s stola, kakor da je strela udarila v sobo.

— Ema — je tvoja hči?

— Da! Piše se Morosini, kakor moj mož.

— Ti si omožena?

— Že dolgo let! Moj mož je bil uslužbenec v puljskem arzenalu, a je izgubil službo, ker je prišel na sum, da je ukradel neke načrte, katere sta ti in Minzi hotela prodati italijanski vladi.

— Ali jaz tvojega moža sploh ne poznam in nisem bil v nobeni zvezi s tisto Minzijevo sleparijo.

— Tega ne vem. To je tudi vse eno; naj bo kakorkoli. Moj mož je prišel na ta sum, ker si ti z mojo hčerko pobegnil.

— Tako? Torej so mislili, ker ljubim Morosinijevo hčer, da sem bil z njenim očetom v zvezi.

— Moj mož je bil več mesecev zaprt in je prišel ob kruh.

— Nič ne skrbi, je dejal Sancin, jaz svojega tasta in svoje tašče ne pustim stradati.

— To ni vzrok, da sem prišla sem.

Sancin se je bil med tem že pomiril. Domneval je, da je prišla mati njegove ljubice k njemu, ker želi njegove podpore.

— Le pusti, Adela, je rekel povse mirno. Sicer je to nesrečen slučaj, da sem bil nekdaj tvoj ljubimec, sedaj pa imam ljubavno razmerje s tvojo hčerjo, ali premeniti se ne da ničesar. Ali ve tvoj mož, da sva se nekdaj poznala?

— Ne!

— Ali ve to Ema?

— Tudi ne!

— Potem naj to ostane najina skrivnost. Jaz ljubim Emo in čim mi bo mogoče, poskrbeti potrebnih dokumentov, se ž njo poročim.

— Ne — ne — to se ne sme zgoditi!

— Zakaj ne?

— Ker —

— Ker si bila ti nekdaj moja ljubica? Prišla si prepozno, Adela! Ko bi bil vedel, da si ti njena mati, bi se ji ne bil nikdar približal. Sedaj pa je prepozno. Ema postane kmalu — mati.

Adela Morosini se je glasno zjokala in trepetajo ječala: To je strašno! To je grozno!

— Umiri se, jo je tolažil Sancin. Tako hudo vendar ni, kakor si ti predstavljaš.

— Ali —

— No, kaj?

— Vittorio, je rekla Adela in vstala s sedeža, Ema ni hči mojega moža —

— Nego?

— Ema je — tvoja hči.

XXII.[uredi]

Razkritja Adele Morosinijeve so Sancina strašno potrla. Kar verjeti ni mogel, da je resnica, kar mu je povedala nekdanja ljubica, da je on sedaj ljubimec svojega lastnega otroka. Adela mu je morala zopet in zopet vso stvar znova povedati. Sancin je trpel grozne muke. Prešinilo ga je spoznanje, da te nesreče ne more prestati.

Adela mu je tudi povedala, kako je bil Minzi prišel k nji v Pulj iskat njeno hčer in kako mu je ona naročila, naj reče Sancinu, da je njegova hčer mrtva.

— Ali misliš, da Minzi vse ve — tudi da je Ema moja hči?

— Gotovo, je odgovorila Adela. Jaz sem mu v Pulju vse povedala — sedaj pa, ko je v Trstu preganjal mojega moža, mi je večkrat namignil, da ve vse, da si ti Emin oče in ljubimec.

— Torej s tem mi je grozil, je zamišljeno šepetal Sancin. Ker mi drugače ne more do živega, ker si nisem dal olajšati mošnjička za 10.000 lir — me hoče sedaj zgrabiti od te strani! Minzi — prišel si prepozno!

Sancin je naprosil Adelo, naj gre k svoji hčeri, a naročil ji je, naj ji ničesar ne pove, nego naj opraviči svoj prihod s tem, da jo je Sancin brzojavno poklical, ker je Ema obolela.

— Kaj misliš storiti? je vprašala Adela, katero je vznemirjala Sancinova strašna razburjenost.

— O tem moram šele premišljati, je odgovoril Sancin. Pusti me zato nekaj časa samega, da se umirim in da morem prevdariti, kaj je storiti.

Adela Morosinijeva je šla. Sancin ji je pokazal pot, potem se je vrnil v svojo sobo in se zaklenil. Sedel je k svoji pisalni mizi in začel urejevati svoje papirje. Zbral je različna pisma, jih zvezal in spisal listek, ki ga je priložil tem pismom. Na listku je bilo zapisano: »Ljuba prijateljica! Vrni ta pisma njihovim lastnikom in sprejmi zadnji moj pozdrav. Hvala ti še enkrat za vse, kar si mi storila. — Viktor.« Zavil je ta pisma in jih adresiral na Karloto Valentinis v Trstu. Hišnik je ta zveženj takoj nesel na pošto.

Potem je Sancin zopet sedel k mizi in spisal pismo, v katerem naznanja Emi, da je nastala zanj velika nevarnost, vsled katere je moral zopet pobegniti, poslovil pa da se ni od nje, ker je ni hotel razburiti sedaj, ko je bolna. Kar je imel gotovine, jo je dal v žep, svoje hranilnične knjižice in vrednostne papirje pa je zložil in zvezal ter jim dodal spisano izjavo, da je vse to zasebna last Eme Morosinijeve. Končno je spisal še pisemce za Adelo, v katerem ji je naročil, naj svojo in njegovo tajnost nikdar nikomur ne razkrije.

— Torej — končano, je dejal Sancin. Namenjen je bil, da gre v svet — v Amerko ali kamorkoli, da se za vedno loči od Evrope in od svoje hčere, ki je postala njegova ljubimka.

Iz miznice je vzel revolver in ga nabil, potem je vzel še fotografijo svoje hčere in se obrnil k vratom. Hotel je skrivaj zapustiti hišo.

Ko je šel po stopnicah, je slišal, da se pred hišnimi vrati več ljudi razgovarja in slišal je tudi neko sumljivo rožljanje. Obstal je in poslušal z napeto pazljivostjo.

— Ne, iz hiše še ni šel, je slišal praviti Furlanko. Neka tuja ženska je pri njih. Kdo da je, ne vem.

— Najboljše je, če ga kar primete, je slišal sedaj drug glas — glas žida Minzija. Ta človek je prekanjen in se ničesar na svetu ne boji.

— Tako ne smemo postopati, je slišal Sancin, da je nekdo drugi rekel. Najprej ga mora zaslišati komisar. Saj pride takoj. Toliko časa moramo stražiti, da ne gre iz hiše.

Sancin ni dlje poslušal. Hipoma je spoznal, da ga je Minzi ovadil in da so pred hišo orožniki. Če gre kateri izmed njih na drugo stran hišice, mu je zaprt vsak izhod.

Sancin je hitel nazaj v svojo sobo, planil k oknu in skočil na vrt. Padel je na mehko gredico in se kakor lisica splazil skozi grmovje, s katerim je bil vrt ograjen. Le hitrost ga je mogla rešiti. Stekel je čez sosedni vrt in ravno hotel splezati čez plot, ko je zaslišal klic: Tam je — hitro za njim.

Ozrl se je in videl, da tečeta dva orožnika za njim, pri grmovju pa da stoji Minzi.

Sancin je preskočil plot in dirjal po cesti, kar se je dalo. Kričanje orožnikov je privabilo več ljudi na cesto, vsled česar je Sancin zopet zavil med vrte. Toda daleč naokrog ni bilo nobene goščave, kjer bi se mogel skriti. Orožnika sta se mu približevala vedno bolj. Njima se je bilo pridružilo več druzih ljudi. Vsi so kričali in od vseh strani so kmetovalci od dela na vrtih hiteli skupaj.

Sancina so začele zapuščati moči. Spoznal je, da svojim preganjalcem ne uteče, da jim mora čez nekaj minut priti v roke.

Zdaj je zbral zadnje moči. Še enkrat je kakor veter švignil čez polje do neke hiše — planil je v hišo in zaloputnil vrata za seboj.

Nekaj trenotkov so bili orožniki in kmetje pri hiši in jo obstopili od vseh strani. Orožnika sta pripravila puške in hotela stopiti v hišo, a vrata so bila zaprta.

S polja je pritekla neka ženska in kričaje vprašavala:

— Kaj pa je? Kaj hočete?

— Ste li vi gospodinja? je vprašal eden orožnikov.

— Da! Kaj pa je?

— Neki hudodelec se je skril v vašo hišo in zaklenil vrata.

Žena je začela vpiti in razgrajati.

— Moja otroka sta v hiši. Nikari streljati — moja otroka sta v hiši.

V tem je bil neki kmetski fant poiskal za hišo sekiro in jo prinesel k orožnikoma.

— Ta bo zadostovala, da odpremo vrata.

Fant se je koj lotil dela in v nekaj trenotkih so bila vrata odprta.

Orožnika sta z napetima puškama stopila v vežo, drugi ljudje pa so silili za njima, pred vsemi gospodinja, ki je bila v strahu za svoja otroka.

Veža je bila prazna, pač pa so bila odprta vrata v sobo. Orožnika sta še previdneje stopila v to sobo in skoraj odletela.

Sredi sobe je ležal Sancin na tleh — mrtev.

  1. ^ Nedosleden zapis imena: v začetnih poglavjih Karlotta, od 13. poglavja naprej Karlota.