Rekrut

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Znanci
Rekrut
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Oča Radetzky, general Laudon, stotnik iz Kafarnovma - usmilite se nas!" je oktobrskega večera z gromkim basom popeval poredni bobnar, ki je zamikal s svojimi burkarni ves prvi vod.

"Čaka, posoda nerodna, puška natančno narejena, malha komisna - da bi se vas iznebili kmalu! Strašnega seiciranja, zalezovanj vizitnih, parade šemaste, defiliranja sitnega, alarma ponočnega, zmrzovanja na straži, zapora in posta - obvaruj nas, o general Laudon!"

"Obvaruj nas, o general Laudon!" so vpili za njim vojaki, ki so stali okoli miz ali ležali na slamnjačah in se veselo zabavali ob vojaških litanijah hudomušnega tamburja.

"Pipa, tolažba žalostnih, kavalet, začetek našega veselja, menaža, radost angelov - bodi vam čast in slava!"

Iznova so se na vse grlo zagrohotali starejši vojaki, plahi novaki pa so se spoštljivo muzali pevcu. Samo črnooki, črnolasi rekrut Matic je tiho sedel na svoji skrinjici. Šele par tednov je nosil vojaško suknjo; njemu pa se je zdelo, da je že celo večnost zaprt v tej breznadni hiši. Ko je jemal doma slovo od svoje ljubice Lenke, ko mu je slonela vsa solzna ob prsih, je krepko zaukal; in glasno pojoč je šel z drugimi fanti odtod. Ko pa je stopil v vojaščnico; ko so jih razvrstili po stotnijah; ko se je videl med samimi tujci: mu je bilo tako čudno, grenko in težko, kakor še nikdar doslej; pretreslo ga je včasi, kakor bi se bil nenadoma doteknil mrliča. Po nesrečnem naključju so ga izročili vaditelju desetniku Janezu Ternancu, ki se je bil z njim pred dvema letoma zaradi Lenke tako razprl na domačem plesišču, da sta si bila odslej smrtna sovražnika.

Na dvorišču je zapela trobenta mirozovnico. Pripodilo se je več glasnih vojakov iz kantine; za njimi je priropotal korporal Temanec in koračil naravnost k novaku Maticu.

"Taka je tvoja ljubica, hoho!" se je smejal s hripavim glasom. "Na, beri, rekrut zavaljani!"

Matic, po vojaško vzravnan, je vzel ponujeni list in bral sam zase:

Ljubi Tine! Pozdravljam Te čez hribe in doline, čez ravnine in planine in Ti pišem par vrstic, in jim nič ne verjemi, kar drugi čenčajo in me opravljajo, da sem taka. Le meni verjemi, da zmeraj samo na Tebe mislim pa na nobenega drugega ne. Če se kdaj s kom drugim pošalim, to vendar ni nič hudega, saj se samo norčujem z drugimi fanti. Veš, to je samo tako za kratek čas. Komaj že čakam, da se vrneš domov od soldatov, oh, to bo življenje! Oh, Tine, Ti ne veš, kakšna puščoba je pri nas brez Tebe. Oh, Tine, moj edini ljubček, glej, da bodo pri soldatih zadovoljni s Tabo, da Ti ne bo treba služiti še eno leto povrhu, kakor Soranovemu. Potrpi, saj ne bo trajalo dolgo. ln zdaj naj svoje pismo končam in ga belemu golobčku v kljunček dam, da ga ponese v kosarno žalostno, v pusto hišo tam šempetrsko na tisti kraj, kjer si Ti, moj edini ljubček, zdaj. Adijo!

Tvoja zvesta Lenka.


Kakor kača svoj plen je gledal korporal Temenec Matica s svojimi vodenozelenkastimi očmi; zloben nasmeh se mu je pojavil na suhem obrazu, ko je videl, da je zadela strupena puščica. Maticu je zatrepetalo srce s silnim trepetom; venomer je strmel na list, na dobro mu znane pismenke svoje ljubice.

Prihitel je dnvni šarž, vprašal, če je vse doma, in odšel k večernemu raportu.

Pismo sem vzel skrivaj Tinetu v kantini; le shrani ga!" se je rogal korporal Maticu. "Lahko noč, gospod rekrut!"

Kmalu so zahrkali utrujeni vojaki, le novincu Ma1icu ni zatisnil sen pekočih oči. Duša mu je tonila v sladkih spominih in gorjupem obupu.

Da ga je Lenka varala, o tem ni mogel dvomiti; Tine je služil pri sosednji stotniji že tretjo jesen, prihodnje leto bo prost. Dekleta ne čakajo rade, in Tine ni bil napačen fant.

Toda, da mu je Lenka prisegla zvestobo in mu obljubila, da ga hoče čakati tudi štiri leta, in da ga je goljufala tako zahrbtno, to ga je razvnemalo vedno nanovo; vso noč je snoval načrte, kako bi kaznoval nezvesto dekle.

Proti jutru je zaškrobotljala sablja, tenak poročnik je prišel preiskavat vod in odšel zopet hitro.

Na dvorišču je zadonela budnica. Matic je bil prvi pokonci. Ko se je oblekel, je vzel iz telečjaka magacin ostrih patron in ga shranil v hlačni žep.

Njegov načrt še ni bil gotov, in ves dan je premišljeval, kako bi ravnal, da ne bi nihče mogel ovirati njegove osvete.

Po popoldanskem povelju so odšli nekateri vojaki v mesto, drugi v kantino.

V Matičevi sobi sta ostala le dva kaznovana starejša infanterista. Tedajci je poklical rog arestante, in odšla sta tudi ta dva.

Naglo je oblekel Matic svoj plašč, opasal bajonet, vzel kapo in šel počasi proti izhodu. Srce mu je utripalo do vratu. Nihče se ni menil zanj: srečno je prišel iz vojaščnice in pospešil svoje korake.

Na otemnelem nebu je umiral mrki jesenski dan; na izhodu so visele pošastne kepe črnikastih oblakov.

Matic je hitel proti Šiški in je bil kmalu na cesti, kjer se je že tolikrat vozil z Gorenjskega na sejme v Ljubljano. Srečal je le malo ljudi.

Na zahodu so goreli oblaki kakor ognjeno morje. Od hiš, od kozelcev , od drevja so se iztezale podolgaste sence. Vzduh je preplavljala grenka jesenska vonjava.

Za Šmarno goro je zavil na bližnjico. Vse je bilo tiho, da se je slišalo le nejasno, dremotno šepetanje noči. Na izhodu se je vedrilo, med oblake je priplavala rdeča, kakor krvava luna.

Vojaku je zatrepetalo srce, ko je stal pred rojstveno hišo, pred majhnim vrtom, vsem olitim od jasne mesečine. Vzdihnil je in hitel dalje na konec vasi. Pri predzadnji hišici je zavil na dvorišče k hlevu.

Snel si je pas in slekel plašč; potem je potegnil bodalo iz nožnice, ga vtaknil v žep in odnesel lestvico pod Lenkino okno.

Počasi je stopal kvišku in potrkal na okence.

"Kdo je?" je vprašal dekliški glas.

"Matic! - Lenka, odpri mi!" je velel zamolklo.

"Oče nebeški - kako pa da si ti tukaj?"

"Odpri mi!"

Drgetajoča na vsem telesu je prižgala lojenko in mu odprla. Urno je zlezel skozi okno v izbo.

"Oh, Matic, skoraj bi se te bala!" je zašepetalo mlado, bujnoprsno dekle. "Kaj pa se je zgodilo?"

"To si ti pisala?" je siknil in ji potisnil list v roke.

"Sem."

V bledi svetlobi sveče je zablisnil bajonet.

"Jezus Kristus, nikar, nikar!" je kriknilo dekle; iz prsi ji je brizgnil rdeč žarek.

"Preveč sem te imel rad, da bi mogel prenašati tvojo nezvestobo!"

Oporekala se je proti postelji in se zgrudila.

"Nedolžna sem. Pisala sem - za Mlakarjevo Lenko - iz sosednje vasi -"

Govorila je sunkorna; iz ust so ji prihajale krvave pene.

Kakor umaknjen s tega sveta je stal Matic pred njo. Zaihtel je na glas in pokleknil k ljubici; toda zastonj jo je prosil odpuščanja; Lerika je že izdihnila. ž

Poljubil je mrtvo ljubico, hitro zbežal po lestvlci in jo odnesel proti hlevu; tam je počenil za debelo hlodovje. Škripaje so se odpirala hišna vrata.

"Kdo je božji?" je vprašal zaspan moški glas.

Hladan veter je premikal velo listje vrtnega drevja.

"Kateri hudič pa je?" je iznova vprašal zaspanec, poslušal in godrnjaje zaklenil vrata.

Matic je še nekoliko počakal v skrivališču. Luna je zatonila za debelimi oblaki; tema je zagrnila pokrajino. Oblekel je plašč in se opasal.

"Kaj sem storil!" je vzdihnil Matic in skočil na cesto. "Gorje tebi, Temanec, stokrat gorje! Le čakaj!" Preveril se je, da ima patrone še v žepu.

Hitreje in hitreje je stopal v topotiho noč, kakor bi mogel še uiti strašnemu kesu in obupu, kakor bi mogel uiti sam sebi.

"Ti, Temanec, ti si jo umoril, ne jaz!" je zakričal kakor besen. "Le čakaj, haha!"

V bližini je šumela Sava. Motnosiva megla se je dvigala od mokrotnih tal in od reke; od strani je vedno razločneje slišal drdranje. Jel je teči, kar je mogel, in ravno prav srečal kmetski voz, ki je prihajal s stranske poti na cesto.

"Kam, očka?"

"V Ljubljano!"

"Vzemite me no s sabo!"

"Pa sedi!"

Voz je oddrdral. S strahom je pričakoval Matic, da se jame rumeneti izhod, toda ostalo je vse temnosivo. Enakomerno drdranje voza ga je zazibalo v spanje. Zbudil ga je kmet, ko je ustavil pred ljubljansko gostilnico.

Matic se mu je zahvalil in odhitel proti vojašnici. Na Sv. Petra cesti je slišal budnico. Dohitel je dvoje častniških slug in šel za njima v kasarno.

S silno utripajočim srcem je obstal pred vhodom svojega voda. Ob steni so visele puške.

Naglo je snel prvo, jo nabil z magacinom mastnih ostrih patron in jo obesil zopet nazaj. Hlastno je pritisnil na kljuko in vstopil.

Vojaki so se oblačili, pometali, žvižgali, peli, kleli. V mraku in prahu ga ni opazil nihče.

Urno je stopil k postelji korporata temenca pri vratih; zgrabil ga je z levico za vrat kakor s kleščami in zasikal med zobmi:

"Legal si! - Umoril sem jo! Po nedolžnem! Zato bodi zaznamovan za vse življenje!"

Bliskoma mu je sunil bajonet v levo oko, da je izteklo.

"Pomagajte! Držite morilca, deserterja!" je tulil ranjenec. Vsi so leteli skupaj.

Matic je bil že zunaj. Zgrabil je nabito puško in zbežal na samotne manjše stopnice; tam si je sezul desni škorenj, nastavil nogo na petelina, stisnil konec cevi med zobe in sprožil.

Ko so pridrveli za njim, je ležel mrtev na tleh, in po zidu so polzele krvave kepe kadečih se možgan.