Rešitev o pravem času
| Rešitev o pravem času. Povest. Ignacij Hladnik |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. • dno |
I.
[uredi]Med tem ko sem obvozil vže Južno morje in Atlantiški ocean, mikalo me je nekoliko tudi v Veliko ali Tiho morje pogledati in obvoziti, posebno pa ob istem času zloglasno Indijsko-Kitajsko morje.
Moja želja se mi je preje spolnila, ko sem se nadjal, ko šetam neko jutro po glavnem tergu Londonskem, dohiti me kupec „Stove“, in me ob kratkem nagovori, da ker sem znan kot izversten mornar in vešč kapitan, naj prevzamem poveljništvo z dragocenim blagom obložene ladije „Anglije“, ki je namenjena v Bombaj, Kalkuto in Hongkong. Z veseljem prevzamem ponujeno častno službo, ker Stove je bil svojega časa najimenitnejši tergovec velikega Londona, in zgodaj zjutra 18. prosenca, odjadramo v širno morje. Res, da je bila moja naloga nekoliko težavna in da je zahtevala vso pozornost, in akoravno je Indijsko-kitajsko morje ob istem času kar mergolelo morskih roparjev, vendar jaz na vse to nijsem dosta pomislil, saj je bila ladija Anglija izversten trijarbolnik, kakoršnih je še malo plulo po morskej planjavi. Na krovu smo imeli osem ladjinih topov, in za celo možtvo dobre puške in svitle meče, poleg vsega tega varstvenega orožja pa še lepo število „petard“,[1] toraj nam nij bilo bati prederznih roparjev kitajskih.
Zapovedoval sem šestindvajsetim mornarjem, večidel vže odsluženim vojakom. Veselje jih je bilo gledati, ko so plezali kot veverice po verveli in jarbolah, in kadar so prevlačevali težke zaboje kot igrače. Imeli so dobro plačilo, in ker jim je lastnik ladij če se dobro derže in srečno vernejo, tudi dobro nagrado obljubil, deržali so se v resnici verlo svojega posla.
Posebno pa se mi je pervi kermar Fil R., ki smo ga pa sploh za Lipeta klicali prikupil. Vzderžal je najlepši red med mornarji, bil je osorn, pa so ga vendar le vsi spoštovali in ljubili, ker bil je vsem enako naklonjen, pošten in dobrega serca, in vsakemu je rad pomagal, če je uvidel, da sam ne zmore. Pri tem pa je poznal ladijo prav popolnoma, bil je serčan in krepak, in zlepa se nij kake nevarnosti zbal.
Brez vsake nezgode smo dospeli do rta „Dobrega upanja.“ Anglija je bila izverstna jadralka, mornarji so živeli v najlepšem miru med seboj, da še celo gledišče so med seboj vpeljali, ker nekteri iz med njih so bili dobri pevci. Nek mornar, ki so ga njegovi tovarši le „Bajkota“ zvali, bil je neumoren v šali in norčiji; v nekej igri, ki so jo igrali, vstopi opravljen kot kaka „Londonska šama“, v dolgem plazečem krilu iz smolnatega platna, in dno od soda za solnčnik, temu oblačilu, njegovem obnašanju in govorici, se je še resni kermar Lipe do solz smijal. Živeli smo kot svatje, in ničesar nijsmo pogrešali.
Meseca sušca dospemo do rta in se zasidrimo, ker zmanjkalo nam je pitne vode, in tudi živež nam je potekal.
Mornarje so bili silno veseli da zamorejo nekoliko duška dobiti, in ker so bili popolnoma zanesljivi, pustil sem jim toliko svobode, kolikor sem le zamogel. Nijsem se prevaril, ker šlo je vse v najboljšem redu izpod rok. Napolnili smo si sode s pitno vodo, nakupili potrebni živež, četerti dan smo odjadrali.
Malo ur pred odhodom dospeli so poslednji mornarji na krov, ž njimi moj postrežček, ki se je čez mero vina napil. Jaz ga terdo posvarim in spodim v spalnico, mornarji pa, s katerimi je hodil, morali so za kazen eno stražo od več storiti.
S tem sem menil, je stvar skončana.
Drugo jutro moral je deček na svoje delo, kar je rad storil, in je s tovarši krov snažil. Pridno je sukal metlo, pa med delom se zgrudi na tla. Ko ga pregledam, uvidim, da je bolan, in ko opazim, kako se mu oči verte in da se kerčevito meče sem in tja jel sem sumiti, da je ostrupljen.
Velel sem ga v bolnišnico odvesti, is mornarje pa, ki so bili z njim na suhem jamera strogo spraševati, pa zvedel nijsem nič takega, kar bi moj sum poterdilo. Bili so v dveh pivnicah, ki so bile kar prenapol njene, pili so oudi vino, in ko so si nakupili potrebnih rečij, vernili so se na ladijo. Pokazali so mi tudi nekaj steklenic onega vina, ki so ga skrivši na ladijo dovedli, pa vino je bilo čisto, nepokvarjeno.
Odpustim toraj zaslišane mornarje in čakam, kaj bo z dečkom, ki je bil videzno slabeji. Prijela se ga je huda merzlica, in akoravno smo mu stregli kolikor moč skerbno, vendar je vže šesti dan končal svoje mlado življenje.
Pokopali smo ga tako, kakor mornar svoje mertve pokopuje. Zašili smo ga v platno, privezali k nogam topovo kroglo in spustili v globoko morje. „Šumeče ga zagerne nenasiteno morje v svoje naročje“, med tem ko smo mi molili za njegovo dušo.
Anglija je jadrala dalje, in še isti dan smo pustili otok Mavricijo za seboj. Zvečer zbole trije mornarji, in drugi dan tudi trije; pokozala se je pri njih enaka bolezen kot pri mojemu postrežčeku, le da jih je merzlica še huje tresla. Spoznal sem, da se je huda nalezljiva bolezen na našo ladijo prikradla.
Bolnišnico razun mene in še dveh druzih nij smel nihče obiskati, mornarji so se morali kolikor le moč na krovu gibati in v največji zmernosti živeti, pa vse to nij nič izdalo. Eden za drugim so polegli, tudi drugi kermar se je vlegel, in ko jadramo mimo „Sejhelenskih otokov“, ležalo je enajst romarjev bolnih, in drugi dan so še štirji vlegli.
Rad bi se bil usidril na teh otokih, pa vedel sem, da tukaj nijmam zdatne pomoči pričakovati, tudi bi bolnih na suho ne bil smel prenesti, da še v luko bi z okuženo ladijo ne bil smel. Med tem smo se pa tudi v onem morju nahajali, kder pogostokrat roparji gospodarijo, in se potem, če jim preti nevarnost, v varna zavetja na otokih poskrijejo in ognejo zazluženi kazni.
Vse kar sem storiti zamogel, sem storil v tem, da smo kolikor moč tek Anglije pospešili, da prej ko mogoče prispemo v Bombaj, kjer dobimo pomoč in varstvo.
Upal sem, da bodejo krepki in terdi mornarji bolezen bolj stanovitno premagali kot slabotni dečko moj, pa v tem sem se zmotil, ker ne eden nij več ozdravil, in petnajst zvestih mornarjev smo izročili požrešnemu morju.
To je bil strašen čas mojega življenja. Raji bi se bil bojeval z orožjem v roki, ko pa proti takemu skrivnemu sovražniku, ki neviden mori. Ko smo nek dan 5 merličev izročili valovom, menili smo ostali, da nobeden izmed nas ne bode videl svoje domovine, ker nam pogin tako živo stoji pred očmi. Videli smo, kako eden za drugim padajo in z grozo pričakovali časa, ko bodo moči ostalih opešale, da ladije več kermiti in voditi ne bodemo zamogli, in potem gotovo kot „Amen v očenašu“, poginemo sredi morja grozne, mučne smerti.
Pa neskončno usmiljeni Bog do tega ni dopustil priti. Dež, ki je lil več dnij zaporedoma iz pod neba, poplaknil in očistil je okuženost naše ladije. Ostali ohranili smo vsi neprecenljivo zdravje, in nobena merzlična sled se nij pokazala več.
Deset nas je toraj od šestindvajstih ostalo, deset mož, do smerti utrujeni od nepopisljivega napora nočnih čuvanj in mučnih skerbij! Serčni smo pa vender bili, da smo zamogli vsaj ladijo voditi in oskerbljevati, in akoravno smo se trudili noč in dan z delom, vendar nas nobena nesreša nij zadela več, nobeden ropar nas nij zapazil, in vreme smo imeli ugodno, meseca malega travna usidrili smo se v Bombajški luki.
- ↑ Podobne malim bombam, ki se, ako padejo na kaj terdega, razletijo in velikansko škodo napravijo.
II.
[uredi]Prej ko smo izložili in zopet drugo blago naložili, moral sem dati svojim utrujenim mornarjem nekoliko dnij počitka. V Bombaju nas je naš konzul najtoplejše sprejel; obljubil nam je po svoji moči pomagati in za nas skerbeti. Posebno mi je svetoval, da naj ne odjadram prehitro, ampak naj pazim, da se mornarji zopet okrepčajo, ker bodo gotovo svojih močij dvojno potrebovali, ko dospem v Kitajsko morje.
Deloma da nas potolaži, deloma da nas izvedri, pove nam konzul, da leži v luki angleški vojni parni jadernik usidren z 28 topovi in 390 možmi posadke. Obljubi nas častniki „Britanije“ seznaniti, in povabi mne in pa kermarja Lipeta drugi dan k obedu.
Z veseljem sva sprejela to ponudbo, in ko vstopiva v obednico, kjer so bili vže kapitan Britanije in štirje njegovi častniki zbrani med temi gospod Byron, še čisto mlad, ki se je posebno s tem ponašal, nositi ime slavitega angležkega pesnika, in ki je bil z našim Lipetom kmalo najboljši znanec.
Med temi častniki pa je bil tudi nek bogat posestnik, Franc Vebster, rodom anglež in sloveč lovec, ki nas je povabil na lov v Kitiško pogorje, kjer je posebno veliko tigrov. Zagotavljal nam je dober vspeh in zabavo, in ker so mu častnik Byron in dva njegova tovarša s kapitanovim poveljem obljubili priti dam mu tudi jaz besedo, in obljubim še enega tovarša pripeljati. Mislil sem takoj na našega Bujkota, ki je hvala Bogu ostal še zdrav in čverst, in si svojo šaljivost zbog prestane nevarnosti vedno ohranil; bil je strašni lovec in urni pa „odločni moži.“
Kako se je ta lov veršil, moram tukaj nekoliko omeniti, ker se je pri tem naključilo nekaj, ka je imelo pozneje za nas koristne nasledke.
Preteklo je osem dni, ko nam Franc Vebster sporoči, da naj spolnimo svoje obljube.
Midva z Bujkotom se takoj odpraviva na pot; v mestu pa se snideva s častniki Britanije, in pod vodstvom sporočnika se odpeljemo na stanovanje našega „gostnika.“
Posestvo Vebstrovo je ležalo na silno lepem kraju. Njegovi predniki so se vže pred sto leti tu naselili, in v rodovitni zemlji in pod tropiškim obnebjem zarastel se je drevored in sadni vert tako zelo, da na marsikterem kraju solnce nij proderlo gostega perja. Stanovanje je bilo obdano z veličastnim drevjem, iz katerega se od dalječ nij razločilo; ob obedveh straneh pa sta tekla bistra potočka, in krasni vodopadi so poveličevali lepoto tega posestva in razširjali dobrodejni slad.
Pogostili so nas kraljevski, in častniki so nas prijetno zabavali. Tudi Bujko je vzbujeval splošno veselje se svojimi šalami, in vesel sem bil, da nij bil dosta manj omikan kot drugi; bil je dobro vzgojen in poštene rodbine.
Na vsezgodno jutro, ko se je stoperv daniti jelo, odrinemo; pervi lovci, in za namnožili gonjači spremljani od velikih psov. Gonjači so bili domorodni Indijanci, ki so bili navlašč za tak lov podučeni, in ki so svoje pse dobro vedili voditi.
Spočetka smo le malo mislili na lov, ker smo morali v resnici občudovati krasoto narave, ki nas je obdajata. Popisati solnčni vshod pod tropičnim obnebjem v njegovej polnej krasoti ne more človeško pero. Od tisočero barv, ki so se lesketale v trenotju solnčnega izhoda ne vem imena. Vse je veličastno, vse to čudež neskončne božje moči! Če bi ne bili nad tigre namenjeni, pač bi ne bil z lepa nehali gledati prekrasnega prizora od čarobnega sveta, ki nas je tukaj od vseh stranij obelaja vedno z novimi čudesi, z novimi podobami.
Ko smo hodili kake dve uri, dospemo do namenjenega kraja.
V mali daljavi ležalo je Katiško pogorje pred nami, velikanska versta mogočnih verhuncev. Med tem pogorjem in med nami, razprostirala se je širna, zelo globoko ležeča planjava, večidel z germovjem in terstjem zaraščena; precej dolge proge le s travo obraščene zemlje so ležale pred nami. V teh razširjenih hostah je Vebster nekoliko tigre zasledil; te imajo toraj gonjači iz njih zatišij izgnati, da jih mi postreljamo.
Eden izmed posestnikovih lovcev nam ukaže staje, gonjači pa se tiho odstranijo, da skerbno obkolijo tisti kraj, kjer menijo, da je tak „debeloglav“ dernoha, in ga spode iz njegovega zatišja.
S težkim sercem smo čakali svoje naloge z napeto puško v rokah; po dva in dva lovca sta stala na enem mestu, da bi si vsestransko pomagala o napadu izgnane zveri. Jaz sem imel gospoda Vebstra za tovarša.
Krepko doneči glas trobente se začuje; gonjači pričnejo svoj posel, psi lajajo, gonjači pa tolčejo z medenimi ploščami in raznimi piščalkami bude kervoločno zver iz berloga.
Le počasi in z največjo skerbnostjo se nam približujejo, in zdelo se mi je, da bode ves trud zaman.
Kar naenkrat pa zaslišim rzko, zoperno, gromovito tulenje. Psi in gonjači na mah utihnejo, lovci pa zgrabimo svoje orožje, Gospod Vebster obstoji mirno poleg mene in zre v germovje, ter skerbno ogleda svojo dvocevko.
Minulo je zopet nekoliko trenotkov tišine, kar se jame visoka trava sedaj tu, sedaj tam majati in gnjesti; vedno redkeje je tulila preganjana zver, vedno bližje so prihajali gonjači, in psi so vedno bolj razdraženi lajali ter se vsi proti enemu mestu zaganjali.
Bilo so to trenotki največje tišine, in spominjam se, kedaj v kakem viharju tako razburjen biti, kot ravno to jutro pri meni popolnoma novem lovu.
Na to pa tiger utihne, in tudi pasje lajanje se je nekoliko poleglo, in jaz misleč, da je sedaj vse proč in da je morda tiger utekel odložim malomarno svojo risanco. Pa ravno v tem trenotku mi Vebster zašepeče: „Pozor in nij še moj sosed dobro skončal, vže prikaže debela glava, in pol tigrovega telesa izmed goste trave. Iz kervavorudečega žrela molil je dolgi jezik, in razdražen herkal krog sebe; ogleda se na vse strani, in ko nič sumljivega ne zapazi, zapusti svoje mesto in v kratkih skokih proti bližnji goščavi.
V tem trenotku sproži gospod Vebstersvojo puško, in še več strelov je temu sledilo. Tiger zatuli tako divje, da me je kar zima obšla, in se v silnem skoku preverže; kmalu se zravna in opotekajoč kobaca dalje, zopet počijo puške, in gergraje pade na zemljo in v zvijajoč skonča tek svojega bivanja na svetu. Gergraje je pomolil vse štiri od sebe, psi so ga ščipali in vlekli za kožo, pa on nij več čutil tega početja, mercina je poginil.
Tudi lovci in gonjači pristopimo k njemu. Pervič sem videl v tem slučaja tigra od tako blizo. Občudoval sem njegovo postavo, lepo pisano, pa kot žamet volno kožo, pa akoravnoje bil rnertev, vendar mi je njegovo serpo še v smerti se sovraštvom do svojih sovražnikov napolnjeno, s kervijo zalito oko merzelo.
Gonjači mu urno odero kožo raz trupla, da videlo se je, da so tega dobro navajeni. Oderto truplo so takoj zagrebli, kožo sta pa dva gonjača na Vebstrovo posestvo odnesla, da se ne poškoduje, ker take kože so silno drage.
Lov pa se je med tem nadaljeval. Srečen izid pervega „vlova“ je navdušil lovce in gonjače in neko drugo germovje smo obstopili.
To pot pa smo zaman pričakovali plena; psi so le malo lajali, in ko najmanjšega znamnja, da bi bil v tem germovju kak „debeloglav“ doma nij bilo čuti, pridejo gonjači eden za drugim iz gošče.
Tudi tretji poskus je bil nevspešen, in ker je solnce vže visoko stalo in silno pritiskalo, postavili so nam gonjači pod visokimi palmami prostorni šotor, in ko smo se z jedjo in pijačo okrepčali, vlegli smo se za nekoaj ur k počitku.
Nekaj gonjačev je stražilo, da nas ob pravem času zbude, da odrinemo okrepčani zopet na lov, ker samo z enim tigrom nijso bili zadovoljni.
Ko nas čuvaji pelje nas gospod Vebster do neke male gosto zaraščene doline. S posebno skerbnostjo nas razpostavi, za gonjačem največjo pozornost, in lov se prične.
Vže čez malo časa prično psi tuliti tako zoperno lajati, da je bilo groza čuti. Nekteri so lajali, drugi cvilili, in tretji so se glasili kot stare hijene, sicer pa dobro znamenje, da je v tej goščavi gotovo kak „tihotapec!“
Gonjači so se podili sem in tje, vrišče in piskali iz vseh močij, in večkrat so se kali nazaj, ker temu „patrijarhu“ se nij k nič ljubilo pogledat priti kaj, se na planini godi, in le počasi se je bližala splošnja gonja proti nam.
Ker pa tiger celi dan leži v svojem brlogu, zvečer pa stoperv gre na rop, in ker je zvečer najbolj kervoločen, bilo je tukaj posebno gonjačem z največjo pozornostjo ravnano. Kako lehko se tiger, če ga le preveč zdraž oberne proti njim in jih neusmiljeno razmesari.
Vže začujemo vriš gonjačev in pa pasje lajanje prav blizo nas, ko skoči velikanski tiger iz goščave in se hripavo tuleč plazi ob robu germovja.
Puška poči, in krogla mu zdrobi prav popolnoma prednjo taco. Tiger se spne na zadnji nogi, in se z nepopisljivem rojovenjem preverne tje, od koder je krogla priferčala. Pa komaj je to storil, počijo puške ob vsej progi, krogle so se mu globoko zarile v belkasta persa in trebuh. Preverže se, kobaca nekoliko dalje in zopet obstoji, potem pa se hoče v goščavo splaziti, pa več krogel ga zverne na tla, in v nekoliko trenotkih je izgergral svoje življenje.
Gonjači stopijo iz germovja, in tudi lovci se pridružimo k njim, in skupno občudujemo velikost in lepoto mertvega tigra.
Ravno smo menili, med tem ko bi gonjači zver raztegnili, mogočnega „kosmatinca“ od glave do konca repa zmeriti, ko nek velik poleg mene stoječi pes vohaje vzdigne „dolgouho glavo“, ježi za vratom in po herbtu tako, in kratko tuleče, jame lajati.
„Za božjo voljo, bežimo! bežimo!“ zaupije gospod Vebster; „v germovju —“
Nij skončal svojega svarila; v velikanskem skoku skoči velik tiger iz germovja in zgrabi z gobcem in kremplji enega izmed gonjačev.
Grozovit je bil jek ubozega nesrečnika in zgrudivši se v smertnem strahu, zgrabi poleg njega stoječega častnika Byrona.
Le en trenotek so se ljudje in žival valjali na tleh, pa zver popade z grozovito močjo svojo žertev, in odnese obadva nesrečneža seboj v goščavo.
Mi smo stali kot okarnnjeni na mestu, in vedili smo vže naprej, da sta uboga nesrečneža zgubljena, ker nobena človeška moč ne vzame tigru njegovega plena več, ko vidim s strahom našega Bujkota za tigrom v germovje skočiti; v slednjem trenotku se začuje strel.
Vsi deremo, ne zmenivši se za nevarnost v germovje.
Pa tu je bila naša pomoč vže odveč. S prestreljeno glavo je ležala zver na svoji žertvah; nesrečneža sta bila tako s kervijo oblita, da ju nijsmo razločili ali sta živa al ne. Ko tigra raz nju odvalimo, vidimo, da je gonjač silno razmersarjen in popolnoma mertev, med tem, ko je bil častnik Byron nepohabljen in popolnoma zdrav, da še celo opraskan nij bil nič.
Z največjo hvaležnostjo objame častnik svojega rešitelja in mu iskreno zagotovlja, da tega ne bode nikdar pozabil, in na veke njegov prijatelj in dolžnik ostal. Od vseh pričujočih žel je iskreno pohvalo, ki jo je v vsej dobrovoljnosti šaljivo zavračal in djal:
„Jaz sem prepričan, da bi bil gospod častnik v nasprotnem slučaju tudi to storil!“
Da bi še lovili, tega nij nihče več mislil. Gonjači jokaje in žalovaje zagrebejo svojega nesrečnega tovarša, in obema tigroma opero lepi koži, zajahamo čakajoče konje, in z nočjo vred smo dospeli na dom našega gosta. Svečano sem obljubil v svojem srcu, se nikoli več takega lova, ki se mi je popolnoma pregrešen zdel, vdeležiti. Vsa krasota in velikost narave, ki je obdajala Vebstrovo posestvo, nij več dopadala, in vsa prijetna zabava nij zamogla nepopisljivi smertni krik uboja gonjača iz spomina zbrisati; donel mi je v ušesih, in po noči sem v sanjali videl njeovo razmesarjeno truplo.
O kako sem bil vesel, ko sem drugo jutro zopet stopil na svojo ladijo med svoje znane mornarje, in kot bi bil ravnokar iz te smertne nevarnosti prišel, tako globoko sem se oddihnil, ko vstopim v svojo spalnico.
III.
[uredi]Čas usidrenja v Bombaju nam je prej ko smo se nadjali, potekel. Doveršili smo kočijo in novega blaga naložili, mornarje so okrepčali njih prestalih terpeženj, in čas prišel za odhod. Pa tu se je pokazala „zdatna težava“ me je vže dolgo časa skerbela. Bilo je neobhodno potrebno, da pomnožim število svojih mornarjev zopet do 26., ker tako bi nas vsi „roparska smet“ lehko premagala in uničila. Pa kje hočem v tujem, meni popolnoma znanem mestu dobiti toliko število zanesljivihljudi?
Gospod konzul je res storil, kar je mogel v našo korist, in akoravno sem dobro plačo obljubil, vendar nijsem zamogel več kot angležkih mornarjev nabrati. Vže od nemi je bilo zoperno, raznih narodov mornrje na enej ladiji imeti, pa sila kola lomi, kakor pravi stari pregovor. Konzul mi je tudi sklenil dopovedati, da, če prav vzamem drugih mornarjev, vendar bode angležkih večina, in nij bati kakega razpora. Tudi mi je zaterjeval, da enaki slučaji dostikrat nastopijo, pa da ni še čul, da bi mornarji druzih narodov si dolžnosti ne spolnovali.
Toraj sem vsprejel to, kar sem dobil; šest Angležev, pet Francozov, dva Šponjolca, dva Laha in en’ga Malajca; toraj sem imel 10 s tarih mornarjev proti 19 novim, in 16 Angležev proti 10. razrodnikom.“
Britanija je še v luki usidrena ležala,namenila je nekaj dnij pozneje odjadrati. Mi toraj zapustimo Bombaj, med tem, ko smo se še pri konzulu in častnikih Britanije poslovili. Pesebno Bujko in Byron sta se iskreno ločila, in si obljubila na novič večno prijateljstvo. Kapitan mi je pa pri odhodu še rekel.
„Če se vam med potjo kaj pripeti, deržite se dobro, mi vas kmalo dojdemo!“
Naša perva pot nas je peljala v staro primorsko mesto Goa, ki pa je iz njegove prejšne slave in bogastva daleč, daleč zaostalo, in ki je bilo nekdaj ponos, sedaj tako oslabele portugalske vlade. Goa je lepo mesto z dobro in obširno luko, vendar raste sedaj po nje obrežju trava, in v zapuščenih ulicah ne srečaš druzega kot vojake in pa menihe.
Opravilo v tem mestu smo kmalo izveršili. Poslednji dan pred odhodom pa me prosi kupčijski prijatelj gospoda Stove, da bi mu preskerbel in vzel seboj lepo svoto, dva Lack-Rupiena, našega denarja 134.000 srebernikov, in ju v Makov neki kupčijski hiši oddal. Iz ozira na zasluge, ki jih je ta kupec mojemu gospodarju vže skazal, obljubil sem mu to, akoravno nerad, preskerbeti, ker pri 16. novih mornarjih, nijsem rad tolike svojih na ladiji imel.
Da bi pa kolikor moč skrivši dobil denar na ladijo, znosili so mi ga stari mornar zgolj srebernjake v usnjatih mošnjah, skozi okno v mojo spalnico. Drugo jutro nas je rumeno solne vže na širnem morju pozdravilo.
Vožnjo smo imeli prav celo neugodno slabo sapo, tako, da smo se komaj gibali, da smo še le proti večeru zadnje gore iz pred očij zgubili. Temveč sem imel pa časa svoje nove mornarje opazovati. Storili so radi svoje dolžnosti, ubogali na mah povelja njih višjih.
Pa vže perve dni se mi je prijaznost petih novincev nenaravna dozdevala, ker ljudje, ki stoperv par dnij skupaj žive, nijso tako splošno zaupljivi kot pa teh pet mornarjev. Bili so obadva Laha Moro in Malar obadva Španjolca Salario in Antonio in Malajcu Kidu. Sklenil sem jih na tihem opazovati.
Takoj prihodnjo noč sem šel pogosto mimo vseh čuječih, bodisi na krovu ali v ladiji in proti jutro sem jih opominjal, naj pazijo na vsak še tako majhen zgodek, da mi ga naznanijo, ter se vležem k počitku in zatisnem oči, kot bi spal. Nekoliko ur pozneje pa na tihem vstanem, in grem po perstih v prednji del, kjer sem onih pet novincev vže videl vkupaj sedeti.
Tudi sedaj jih dobim vse vkupaj. Sedeli so na zviti vervi in se tiho pomenkovali. Jaz sem tako potihem do njih prišel, da me nijso preje opazili, da sem med njimi stal. Prestrašeni in v zadregi skočijo kviško, in me iznenadjeno pogledujejo. Jaz pa sem se delal kot bi nič slabega ne sumil, „No, fantje, rečem jim smehljale, kaj pa imete kaj tako posebnega? Gotovo si kaj lepega pripovedujete?“
„Da, kapitan“, odverne Moro, „mi se veselimo pripovedek, in mislim da to nij prepovedano.“
„Gotovo ne, dečko moj“ odgovorim. Pripovedujte si kar in kolikor se vam le ljubi, in še jaz vas bom poslušal, da bom le čas dobil k temu.“
„To nam bo v čast, gospod kapitan“, odgovori Moro hitro, „pravili vam bomo najlepše povesti, ki jih vemo.“
Zapazil sem, kako je Malajc Kidu svoj kameni obraz skremžil in smeje svoje močne zobe kazal, pa jaz vsega tega nijsem hotel opaziti, in sem se odstranil.
Vendar pa nijsem šel v svojo kajito, ampak šel sem kermarja Lipeta poiskat, k je vže po navadi stal poleg kermilnice in pogledoval „vlačilne vervi“, in jih popravljal. Nek francoski mornar pa je deržal, kermilo.
„Lipe, kaj mislite“, rečem prav glasno „al’ so vodni sodi dosta zavarvani pri tej vročini! Potihem pa hitro pristavim: „Stopim sami h kermilu!“
Lipe, prebrisana glavica me je ta umel. Ne, da bi me pogledal, položi verv iz rok, vtakne nož za pas in stopi k možu pri kermilu in mu reče:
„Joan idi z Bujkotom v spodnji del, poglejta, če so vodni sodi skerbno ohranjeni, kapitan veli.“
Joan odide; Lipe prime za vertilo in vprašajoč pogleda.
„Lipe, kaj in kako mislite vi o naših novincih?“
Počasi in premišljeno mi odgovori: „Angleži so pridni in pošteni, Francozi pet rujavcev pa, Moro, Malari, Salai Antonio in Kidu, bodo pa gotovo in še prekmalo viseli na jamboru.“
„Kako pa mislite to?“ vprašam ga radoveden.
„Vse teh pet potepuhov jaz kar videti ne morem, in gotovo imajo kak ‚miš-maš‘ vkupaj.
„Kako pa veste to?“ vprašam ga začuden, ker njegovo odkrito govorjenje me je iznenadilo!
„To vam bom sedaj povedal kapiram“, reče Lipe. „Ko smo iz Bombajške odjadrali, opazim, da je Malajc Kidu s kosom rdečega blaga skozi kajitino okno mahal; potegnil ga je v kajito in zopet pokazal skozi okno in mahal ž njim, in to je petkrat storil.“
„Pa zakaj mi tega takoj nijste omenili?“, prašam nejevoljen.
„Čemu bi vas pred časom vznemirjal?“ mi mirno odgovori; „lehko, da sem se zmotil, ker sem sumil, da znamenja pomenijo peti dan ali kaj enakega.“
„Peti dan?“ odvernem jaz zamišljen; „to bode jutri, ker štiri dni smo že na potu. Ali še kaj sumljivega veste?“
„Le to, da vedno vseh pet izdajavcev glave vkupaj tišči, in to je mislim dovolj, moj sum vzbuditi.“
Jaz mislim nekaj časa čez to, in slednjič pristavim:
„Lipe, kaj vi mislite, al’ bi bilo pametno, kakega starega mornarja za svet vprašati?“
„To bi bilo pametno“, odverne ta, „in jaz bi djal, najpervo druzega kermarja in Bujkota v tem vprašati.“
Ta je šel preje s Francozom Joanom vodne sode ogledat, bil je „premetena glava“, takoj ej spoznal, da se tu nekaj skrivnega peče; on pusti, ko pregledata vse natančno Joana v predelu in pride sam do naju. Povej mu najin sum do teh pet novincev in vprašava, če je on kaj zapazil, kar bi bilo v pojasnilo.
„Meni je ta soderga takoj sum vzbudila, da ni kaj prida“, odverne Bujko resnobno „in spoznal sem takoj v pervih dneh, da je kak oddelek skrivne zarote do nas, ki morda namerava. Žalibog da njegove govorice ne urnem, ker med seboj govore le malajski jezik. Sinoči sem tudi pod Kidujevim zabojem staknil malajski meč. Nocoj sem ga vzel in v morje vergel“
Opominjal sem potem obadva kermar in Bujkota, naj pazijo na vsako gibanje te pet rovarjev, in naj vse posamezne stvria meni sporoče. Drugi kermar, ki je ravno pristopil, mi tudi pove, da sta Laha skrivaj vzela eno puško, in se vadita novošegne popravke naučiti in ju vže spretno rabita.
Jaz sem vedel dovolj. Na tihem sem velel, naj kermarja in pa Bujko stare mornarje o preteči nevarnosti svare, in naj jih k večji pozornosti spodbujajo. Orožnico in orodnik pa skerbno zaprem in zavarvam se s skrivno zanesljivo stražo.
IV.
[uredi]Približal se je peti dan. Ko solnce pride z vso veličastjo iz vzhodnega morja, zapadno v ne preveliki daljavi bližajočo se ladijo, smo jo takoj spoznali, da je to velik indij[nejasno] prav, ena tistih plitvih pa velikih ladij, ki je gotovo vsak videl, ki je v Indijskem morju brodaril. Te ladije nijso za težo, temveč pa silno hitro še o s!abi sapi jadrajo, Takih ladij se edino le roparji posležujejo, in dokler ugledajo kaj enakega, se gotovo na boj pripravijo.
Tudi jaz sem takoj storil vse, kar se v tih slučajih storiti zamore, da pokažemo, da se kar tako lepo gotovo ne bomo podali. Parnik pa je tudi vže tako blizo nas priplul, da je le malo časa k pripravi „obrambe“ trajalo. Vragi so noč dobro porabili in bližali so se nam, da jih prav nič nijsmo opazili, in so nas, da resnico povem, popolnorna iznenadili.
To pa je bilo le mogoče, ker smo bili v Bombaju izdani, koliko dnij da bodem na širnem morju, sicer bi jim ne bilo šlo pogojno iz pod rok.
Da si pa časa pridobimo, zapovem odpeti vsa jadra, kar jih je le na jamborih, akoravno smo imeli zelo slabo sapo, vendarje bila Anglija izverstna plavka, in za nas je bil vsak trenotek neprecenljiv.
Medtem, ko je Lipe se zanesljivimimornarji hitel v orožnico, da se možtvo oboroži ko se drugi kermar napoti topove odkriti in jih v obran pripraviti, velim ostalemu možtvu jadra razpeti.
Med njimi sta bila dva najpridnejšamornarja, ki sta v tem trenotku še posebno in spretnost pokazala. V trenotku sta stala na „precinah“ da razvijeta pomožno jadro, platno se urno v v njunih rokah razvija in pomislite si moj strah in začud, ko jadro plapoče kot zaztava na stolpu. Na mah nam da so bile „vlačilne in vezilne vervi „razpošila“ popolnoma razrezane in razvozlane. V teh trenotkih, ki nam je boj vže od blizo pretil, bilo bi ne mogoče, to popraviti.
Komaj da zamorem mornarjema zaklicati, plapojoče jadro zopet zadergneta in prida na krov, ko se začuje sem od onega sta kjer je imel drugi kermar topove razstaviti, novi hrup in trušč.
„Topovi so zabiti!“ glasilo se je od vseh stranij, in ta novica je bila groznejša od prve, ker le ti so nam zamogli zmago pridobiti. V indijskih „pravih“ je vedno mnogo številno možtva, in z daljnogledom sem zapazil bližajočo se ladijo popolnoma nagnjeteno zgolj roparjev; cenil sem jih najmanj nad sto mož.
Če se roparjem toraj posreči našo ladijo „obklopiti“, bilo je jasno kot beli dan, da se tem le trenotek ne bodemo sili zamogli ogniti. Ker smo vozili seboj osem topov in med temi dva zelo velika, in ker smo za te razstreljive težke krogle pripravljene imeli, zatoraj bi zamogli sovražno ladijo še preje, ko se nam toliko približa, da bi s puškam, koj pričeli, ugonobiti, ali pa možtvo tako izstreljiti, da bi morali sramotno pobegniti.
Pa ker za nas tolike cene topov rabiti nijsmo mogli, bil je s tem dogodkom skoro naš pogin zapisan v knjigi osode, in ko se začuje ta krik, bilo je vse možtvo zelo razburjeno.
V takih slučajih nas zamore le najsilnejša odločnost rešiti, in čutil sem se v teh osodopolnih trenotkih do najskrajnega pripravljen in zmožen.
„Vse možtvo na krov!“ zakličem z malo nenavadnim glasom, ki je bil pa zbog razburjenosti v resnici gromovit, in kot bi trenil bili so vsi mornarji zbrani: „Dragi moji!“ govorim jim potem. „Raji razstreljim in poženem ladijo v zrak in valove, kot pa tem tolovajem v roke priti, da bi nas sramotne smeli pustili poginiti. Pa še nijsmo prišli tako daleč, še imamo orožje v svojih rokah, in še je mogoče, da se rešimo, ako vsi kar vas je svoje dolžnosti in naloge natančno spolnite. Ali se smem na vas, dragi moji zanesti?! Ali vam smem zaupati?!“
„Da gospod kapitan!“ zakliče cela množica, enoglasno in z največjo navdušenostjo.
„Toraj dobro“, odgovorim zadovoljen. „Polastite se izdajalcev med vami, ki so nam topove zabili in jadra razrezali! Saj jih vendar poznate!“
Pri teh besedah pogledam pred menoj stoječega Laha Malarija serpo v obličje. Takoj je zapazil, da je spoznan, pa „spak“ je bil tako zvit in zveden, da je bliskovito dobil za se videzno opravičenje.
On namreč hitro stopi pred me, in reče samo: „Kapitan, to je nepotrebno! Med tukaj zbranimi je le eden izdajavec ; vže dolgo sem ga opazoval, in prepričan sem njegovega dejanja; ta je!“
Med tem, ko to izgovori, zgrabi urno svojega sodružnika, Španjolca. Salarija, in ga s tako silo sune proti meni, da se je ta k mojim nogam prevergel, in tako iznenadjeno prišel nad Salarija ta napad, da je ta popolnona vničen obležal na tleh, nobene bedede zmožen.
„Odgovori nesrečnež!“ zaupije Malari za njim. „Al’ nijsi ti pretekle dve noči topove polnil?„
Pri teh besedah Salario obledi; kmalo se mu zaziblje sovražen smeh krog ust; kviško, pogleda serpo Malarija v oči in veli: „Da, hinavec! jaz sem jih v resnici, pa zakaj sem jih? Zato ker —“
„Zato, ker si ti izdajalec, potepuh, tal in zmaj, ki smert zasluži!“ zavpije Malari, medtem, ko seže za pas po pištolo, in preje ga je mogel kedo zaverniti, jo sproži, in Španjol se mertev zgrudi na tla.
„Vi vidite gospod kapitan, da nijsmo vsi talci!“ reče potem meni temnega obličja! „Le počakajte, da bije ura terdega boja in prepričali se bodete o naši vdanosti“
Mornarji oplašeni odstopijo nekoliko korakov, ko se Španjol mertev zgrudi; tuc — to moram obstati — nijsem takoj vedel kaj početi.
Lipe, naš verli kermar pa stopi hladnokervno poleg njega in mu odverne: „Malari, da si vstrelil svojega sokrivca, to nam jasno priča o tvojem zadolženju, ti si morda svojega sokrivnika usmertil zaradi sovraštva, ali pa si se bal, da bi ne bil kaj povedal, ali pa na našo stran stopil. Kapitan, če slušate moj svet, pokličite vse štiri izdajalce, Malarija pervega, zvezati in zapreti na varni kraj; ko zmagam bližajočo se tolovajsko druhal, potem imam dovolj časa izdajalce kaznjevati“
„Zvezati? Mene?“ zakliče Malari. „Mornarje! Prijatlji k meni! Ne bojte se ničesa zavezniki so tu!“ Se silnim skokom skoči iz kroga mornarjev in potegne s hlačnega žepa novo pištolo.
Ravno sem segel po meč, da izdajalca kaznim, pa ta pomeri svitlo orožje name in sproži. Krogla mi posname nekoliko z lasmi in se zapiči drugemu kermarju, ki je za menoj stal, v ramo. Malari skoči na tla kot da bi v morje skočil, pa jaz ga z mečem zadenem v „mečo“, in z verne se z glasno kletvijo na krov.
V malo trenotkih je ležal zvezan na tleh; tudi Moro in Antonio sta bila premagana in zvezana. Tirali so jih skupno v predel in jih dobro priperli. Malajc Kidu pa je zginil.
Sedaj pa je bil tudi skrajni čas, da mislimo na boj, ker prav se nam je videzno bližal.
Akoravno sem spoznal pretečo navarnost, vendar sem lahneje dihal, ko sem imel izdajavce popolnoma v svoji oblasti, in ko so vsi drugi novinci odločno na našo stran stopili. Skoraj se vsaj na ladiji nij bilo ničesa bati.
Novo upanje in navdušenje se nas je polastilo, in veseli so pošteni mornarji hiteli na delo.
Naj pervo smo razpeli močne „priklopne reže“ črez ograjo od vervi do vervi. Za tem smo potegnili kot mož visoko iz „konopcev“ stoječo steno, kar je posebno imelo sovražnike zavirati, da bi na krov tako z lehka prišli. Preiskali smo natančno vse topove, ko bi ne bilo mogoče, vsaj nekatere zopet v rabo zboljšati. Pa žalibog, da so lopovi svoje delo dobro doveršili, in čudil sem se, da so zamogli vse to tako skrivaj storiti.
Bujko, ki se je vsakega dela z vspehom polotil, prinese vertalo, dleto, kladivo, klešče in različna svedra, in se je prizadeval žeblje in železo iz užigalnice izbiti, pa kakor se je poslej kazal, zamanj. Pustim ga pri njegovem poslu in grem med mornarje, ki so ravno orožje delili.
Vsakteri je prejel dobro novo puško in šest patronov, k temu tudi meč. Na večih krajih smo tudi za ograjo dolge bate razpostavili, katero orožje je silno potrebno, ako hoče ropar ladijo priklopiti. Zaboj se strelivom pa je stal poleg velike jarbole. Tudi polovico „petard ali bomb“ sem velel v dobro s senom natlačenih zabojih na krov prinesti na pripravno mesto postaviti.
Vsakteremu sem odkazal svoje mesto iz jeklene odločnosti na obličjih sem spoznal, da se bodo moji mornarji do zadnjega diha neprestrašeno borili.
Med tem časom pa sapa nekoliko naraste, in upal sem, da bo še močnejša. Zato sem ukrepil, da bi razpel še ostala jadra, zszo ker se taka indijska ladija ne upa daleč od obrežja, da bi odšel na širno morje.
Zatoraj velim svojim ljudem razprostreti jadra, in kmalo so se odvila pod urnimi rokami. Zapovem tudi ladijo močno zakerniti in se v širno morje spustiti. Pa akoravno je mož kermilo prav zelo zavertil, vendar se ladijii nij ganila iz svojega teka; jadra so po sapi odjenjala.
Lipe je vse to skerbno opazoval, in se ujame silno jeziti: „Za vraga, kaj je to? Je-li nismo začarani?!“ Pa še, ko je to govoril, hiti v skoku proti rilcu, in vgrabi med potjo dolgo močno sulico, ki je ob jarbolah slonela.
Urno se sklone čez ograjo, in slednji trenotek se začuje rezko upitje. Lipe poprime sulico z vso močjo, potegne kviško in sedaj stoperv vidimo, da Malajc Kidu na njej visi. To je bil grozovit pogled, ko je Lipe na sulici nasajenega Malajca, ki mu je persa „skoz’ in skozi“ proderla, nekoliko časa se svojimi močnimi rokami deržal nad vodo, tako da smo vsi videli v smertnih bolečinah zvijajočega se Malajca na sulici trepetati.
Se studom verze Lipe čez nekoliko truplo se sulico vred v morje, in počasnih korakov pride k meni.
„Idajavec bil je od zunaj oklopa skrit, in je ves čas naše vlačilne in deržalne vervi prerezoval. Žalibog, da je vže dosta škode napravil. Vraga!“ zakliče iznenadjen in vzdigne roko kazaje kviško „tu že pada prečina malega jadra žnjim vred na krov, skerpci odjenjujejo, drugo jadro pada!“
Tu smo stali in obupni zerli na razderajoča jadra, prečine in vervi, in naša ladija se je, mesto pred krepko sapo ploveča, počasi gibala dalje. Kar je bilo pa še najhujše, ker škode, ki je bila v resnici silna, takoj popraviti nijsmo zamogli, ker tolovajska ladija se nam je vže toliko približala, da so najboljši strelci zgrabili za puške. Tudi Bajko vzame svojo dvocevko in hiti v čuvajev koš na jarbolo, kjer se je skerbno in pozorno skril in zadelal.
Vže smo tudi ptujko natančno lehko opazovali. Krov je bil prenapolnjen gerde, ostudne, v najrazličnejih in fantastičnih oblačilih opravljene druhali. Ta, ki je bil prej ko ne njih vodja, bil je v rudeče vojaški obleki angležkega stotnika, in na glavi je imel bliščečo dragonsko čako. Koliko poštenih mornarjev so vže ti lopovi pomorili, prej da so si prisvojili vsa ta različna oblačila.
Večina druhali je obstala iz Indijancev in Malajcev, vendar sem med njimi tudi evropejska obličja zapazil. Žalibog, da se to pogosto pripeti, da se Evropejci, spoznovalci Kristusovega nauka, pomešajo med sodergo Malajcev in Kitajcev, in skupno ropajo in more svoje lastne rojake, in jih mučijo najgrozovitneje. Se celo nek Anglež, kermar Angležke ladije, slovel je pred nekoliko leti kot najprederznejši ropar v teh vodah, in je bil radi svoje surovosti do vjetih tako razupit, da ga je vse sovražilo. Ko je nekoč v Groaški luki stopil na suho, spoznali so ga mornarji neke danske ladije, ju so ga, ker ga je le malo tovaršev spremljevalo, v grozovitem boju vjeli, in slednjič na kolu spekli. Od takih nečloveških pogostij toraj mornar ne more nikake milosti pričakovati.
V.
[uredi]Ker je bil drugi kermar hudo ranjen in se boja ni mogel vdeležiti, ostalo nas je dvajset mož v obrambo naši Angliji, in ker smo vedili, da nam le zmaga ohrani življenje, zatoraj smo jaki in pogumni zerli nevarnosti v oči.
Ptujka se nam je vže za nekoliko „vozlov“ približala; videli smo pošastna obličja divjakov, orožje se jim je svetilo, in njih tulenje se je vže čulo. Kar poči verhujarbole, in videli smo, da se je eden izmed roparjev zvernil. To je storil Bujko raz svojega zavetja, in zapored je pošiljal dobro zadevajoče krogle v sovražne verste.
Tudi drugim mornarjem zapovem enako storiti.
Izverstno so nam služile naše dobre puške, in ker smo bili mi veliko višji od sovražnika, smo zamogli gotovo meriti nanj, in preje, ko nas je on le doseči zamogel, ubili smo mu kakih 12 mož. Tudi roparji so jeli streljati, pa slabo merjeni streli nam ničesa nijso provzročili, ker krogle so ferčale daleč mimo nas, in Bujko je še vedno dobro zavarvan pošiljal smert med sovražnike. Pa Malajci so pričeli z ostrupljenim pšičami na nas streljati, in to je bilo nevarnejše od smodnika. Ena teh pšic zadene nekega Francoza in ga le lehno opraskne po roki, in vendar mu jame roka tako otekati, postane Černo siva, in v malih trenotkih je izdihnil svojo dušo.
Skerbno se toraj skrijemo za ograjo in zadelamo s tem, kar je bilo pri rokah, ter iz zatišja streljamo na napadnike. Da bi le en top zamogel rabiti, v kratkem bi bil vso to sodergo v morje pogreznil; tako pa je bil le vstrajnosti treba.
Roparji priplovejo prav blizo nas, pobijejo se za močno ograjo svojega „prava“, da nas obsujejo s celo ploho pšic, ki so jih tako spretno v krogu na nas spuščali, da so od zgor na nas letele. Pred to novo nevarnostjo smo iskali za pervo z jadri in platnom odeti zavetja, pa pšice so tako na gosto in vstrajno letele med nas, da je vendar nekoliko mož padlo ostrupljenih na tla.
Se ganiti se nihče nij smel, ker ko so ti rumeni vragi le klobuk, čelo, ali kak drug del telesa zapazili, priferči vselej cela tropa teh presnetih ostrupljenih pšic nad to. Raz krov pa zopet nijsmo smeli, če nijsmo hoteli v poslednjih trenotkih zvezani na svoji lastni ladiji biti.
Gotovo bi bil pa ta čudni boj naša poguba, ako bi si jaz še o pravem času neke zvijače ne bil spomnil.
Splazim se po vseh štirih za ograjo do kermarja Lipeta, in mu naročim svoja povelja. Veselo mi z glavo prikima, ko skončam in obadva potegneva, na trebuhu ležeča, dva zaboja, v katerih ste bili dve petardi, prav terdo k ograji. Skerbno odpreva pokrova, in oprostiva razletljive bombe njih zavitja. K eni se stisne Lipe, ki je tako težo kot te bombe z lcbkoto vihtel, in poleg druge naš tesar, ki je bil tudi pravi velikan, in ju še posebno podučim o ravnanju tega zelo nevarnega streljiva.
Potem zapovem, ko si je možtvo eden drugemu na tihem klicalo, počasi streljanje opustiti, in posrečilo se nam je. Roparji, misleči da je možtvo na naši ladiji vže pomorjeno se strupenimi pšičami, jeli so eden za drugim svoje rumene buče iz za ograje moleti, in ko iz naše ladije nikakega strela, šuma ali druzega glasu nij bilo čuti, prikaže se tudi dragonska čaka poveljnikova.
Njegov klic se začuje, in naenkrat je bilo na roparici vse živo. Po bliskovo zaženo tolovaji gotovo kakih deset krevelnjev ali priklopnic na našo ladijo, in vlečejo iz vseh močij za močne vervi, da bi obedve ladiji, popolnoma vkupaj staknili.
Kermar pa je vse to početje gledal se sovražnim smehljanjem, kako se roparji napenjajo, da bi na našo ladijo prišli.
„Tako je prav, druhal brezverska!“ mermral je pred se. „Le vlecite in napenjajte se kot žaba proti volu. Mi vam bodemo kmalo pokazali, kaj se pravi poštene ljudi napadati!“
Ladija se močno strese; ladiji ste vkupaj terčili. V tem trenotku pa zakličem z močnim glasom: „Petarde nad sovražnika!“ in močna mornarja veržeta osodepolne bombe v roparico.
Dvakrat zapored se zrak zbog silnega poka petard močno strese, in Anglija se silno strese in nagne.
Ko pa pogledamo v roparico, odpre se našim očem grozovit prizor. Kupe raztergsnih trupel je ležalo na krovu, in le kakih deset roparjev je ostalo pri življenju. Ladija pa je dobila veliki luknji, skozi katere je voda se silno močjo bruhala.
Akoravno so se ostali roparji v grozovitem položaju nahajali, vendar so imeli še toliko zavesti, da so poskakali v čoln, ki je bil pri rtu plajoči ladiji priklenjen, in ravno, ko se je ta verteča z vsem kar jena njej ostalo, pogreznila, veslali so po bliskovo od osodepolnega mesta.
Mi smo jim še nekoliko krogel v slovo poslali, in en Malajec se zgrudi zadet v čoln, pa tovarši njegovi ga kot nepotrebno robo zaženo v peneče valove. Na preganjane pa tedaj nij bilo misliti, ker mi smo sedaj, ko smo se z božjo pomočjo roparjev oprostili, imeli seboj imeli obilo opraviti.
Zapazil sem, da je naša ladija zašla v enega onih tokov, katerih je ob indijskih obrežjih veliko. Tok je bil močan, in je naglo dervil proti obrežju, pred katerim je ležal dolg skalovit otok. Ako se nam ne posreči, da pridemo iz tega toka in dojdemo v širno morje, in naša ladija zadene ob kako skalo, nas nič pogina ne obvarje.
Pa to je bilo pri oslabeli sapi zelo težko, posebno ker so nam izdajavci najboljša jadra uničili, pa tudi mornarji so bili zelo utrujeni od prestanega boja.
Tako smo prišli, ko smo vže mislili, da smo rešeni, v novo, morda še hujšo nevarnost, in sedaj je veljalo, ko smo svoje življenje pred roparji rešili, ladijo pogina obvarovati.
Pa ta misel je bila laglje storjena, ko izveršena, ker tok nas je jel s tako silo gnati proti obrežju, da nij bilo misliti na zboljšanje jadrila in se s pomočjo tega rešiti. Edino, kar se je še storiti zamoglo, bilo je sledeče:
Jaz zapovem mornarjem veliki čoln v morje spustiti; vse kar je ostalo še pri močeh, skoči vanj, jaz pa ostanem sam na krovu. Verv, ki je bila privezana ob ladiji in čolnu, naj bi nas toraj rešila.
Čoln odvesla, verv se napne, in mornarji se vpro s čeznatornimi močni v vesla, kot bi šlo za življenje in smrt.
Pa kaj zamore slaba človeška moč proti toliki vodni sili? Ladija nekoliko postoji, da potem še z večjo naglostjo plove proti obrežju, in po dolgem trudapolnem delu velim mornarjem nevspešno delo opusti. Omagani in utrujeni stopijo zopet na krov, in ladija gre svojo pot, kamor jo nosi deroči tok.
Kazal sem vzlic mornarjem kolikor moč nevstrašeno, pogumno obličje, pa gledali njjso name, vsaj je vsak uvidil gotovi pogin, in bral sem jim obup na bledih obrazih.
Saj je bilo pa tudi v resnici žalostno, po grozovitem boju s tolovaji, ko nas je le največja pogumnost rešila, sedaj „jamerno“ v valovili poginiti, in kar bi bilo še hujše, priti neusmiljenim Malajcem v roke, ki po vsem tem obrežju stanujejo, in ki vse „razrodnike“ grozovito terpinčijo, če jih vjemo.
Nič nam nij ostalo, kakor nevstrašno čakati svoje osode, in če bi se naša prelepa Anglija jela potapljati, urno v pripravljene čolne poskakati, orožje in živež seboj vzeti in si vsaj življenje ohraniti.
Ko velim vse to pripraviti, mislil sem, da bodo mornarji kar obupni tekali sem in tje, in popolnoma sem bil ginjen, ko vidim moško serčnost in odločnost svojih podložnih. Nobeden nij tugoval in se pritoževal, nihče nij tarnal nad svojo osodo, in še z menil se nij nobeden za svoje lastno premoženje, da bi ga rešil.
Vže smo videli sive skale pred seboj pa na enkrati se tok zavije in nas plavi krog otoka v široko odpertino med suho zemljo in otokom, ki je ločil obadva vsaksebi. Ta odpertina je bila kakih tisoč korakov široka, in na peneči vodi smo spoznali, da mora to dno zelo nevarno za ladije biti, ker sem in tje so se vzdigovale posamezne skale iz morja.
Med tem ko mi tu stojimo in se ogledujemo, in skušamo s kermilom ladijo v globokeji vodi obderžati, zapazimo, da ladija brez kakega videznega vzroka vedno bolj počasi plove; kmalo nato se ladija na lehno strese, in obstane popolnoma, — Anglija je obtičala na „peščenem produ“ ali blazini.
Tu smo toraj ostali sredi te morske ožine, in gledali eden druzega vprašajoč v lice, vendar pa nikakor nijsmo obupali.
V pervih trenotkih nam nij pretila nobena nevarnost.
Ladija je tičala terdno in nepremaknjeno na peščeni blazini, jadra so bila vsa zadrgnjena, morje je bilo mirno, in le na so spirali mirni valovi našo ladijo, in nij nikake luknje prejela, v tem smo se urn o prepričali. Sapa je bila slaba, krog krog vse tiho in mirno, in nikjer ne duha ne sluha kakega človeškega bitja. Solnce se je zelo nagnilo, v dveh urah bode zatonilo in ta čas nam je bil predrag, da bi ga ne porabili.
Perva naša skerb je bila, zvediti, če na otoku nij nobenega sovražnika. To je bila Bujkotova skerb. Vzel je dva tovarša s seboj, in dobro preskerbljeni z orožjem odidejo na otok. Ostali pa se spravimo nad topove, da jih zopet popravimo, ker le nam dajo moč za obrambo, in da kličemo jo jadrajoče ladije na pomoč. Po dolgotrajnem trudu se nam posreči pet topov iziti njih „zatvorov“, med temi enega najhujih. Rapostavimo jih na razne strani, in pokrijemo z razstreljivimi kroglami. Ko solnce zapade, verne se Bujko se spremljevalcema na ladijo.
„Otok je sedaj popolnoma prazen, pa je nij bil“, odgovori na moje vprašanje o otoku.
„Kako naj to razumem?“ pristavim hitro. On pa takole jame pripovedovati.
Vsi trije se rijemo skozi gosto germovje po otoku, med tem, ko smo se vedno obrežja deržali. Kinalo pridemo do skrajnega konca, in tu opazimo zibajoči se mali čoln ob bregu. Jaz velim svojima spremljevalcema, da naj stopita na neko višino in naj onde stražita, sam pa se hočem do čolna plaziti in se ga polastiti. Pa kakor hitro dospeta ona dva na višino, začujem krik in dva strela zapored, in v slednjih trenotkih bi štirje na pol nagi Malajci mimo mene, poskočijo v čoln in urno odrinejo.
Jaz nijsem hotel kervi prelivati, ki morda, da bi bil ubil kake dva, vseh pa gotovo ne, in hitim svojima tovaršema na pomoč, ki jih nijsem nič mogel viditi. Dobi jih na oni strani griča, stoječa poleg mertvega trupla; hitro stopim bližej in se strahom spoznam, da sta ustrelila neko malajsko babo. Pustimo jo ležati in preiščemo ostali otok, pa ne najmanjšega sledu človeškega bivanja nijsmo opazili na njem, vernemo se po drugi strani nazaj.
Ko Bujko neha pripovedovati, pravi naš kermar Lipe: „Pač nij nobene škode, če je ena malajska baba manj na svetu, ker te vražje babe so kervoločneje na Evopejce kot njih možje, in lehko bi vam veliko povedal o grozovitosti teh hijen.“
Jaz toraj vse preskerbim, kar je bilo v nevarnosti potreba, da bi bil pa tudi na otoku tako stražo postavil, tega pa nijsem mogel in tudi nij bilo potreba, ker smo s prostim očesom prostor med ladijo in njim razvideli. Rastavil sem po noči močne straže, ker vedel sem, da imamo prav kmalo kak napad Malajcev pričakovati. Iz otoka pregnani divjaki so svojim rojakom sporočili vest, da smo mi tukaj, in če nam nobena pomoč ne pride od kod, potem smo jim gotovo žertev.
Kermar Lipe dal je vsa „odpertja“ dobro zapreti, priklopne mreže popraviti, in starih jader je črez zadnji del ladije pustil streho razpeti, ki nas ima proti strupenim pšicam varvati.
Tudi veliko druzih potreb je skušeni Lipe vredil, ki so nam bile zelo koristne.
Med temi pripravami pa se je popolnoma stemnilo; južno nebo je vzrastlo v svoji stari veličasti, svitle mnogobrojne zvezde so se lesketale v morski globočini, nič nij kazalo na kako izdajo ali zavratni napad, ki nam morda v tako veličastni noči preti. Vse je bilo tiho in mirno.
Vzlic mojim ljudem sem se silil miren ostati, pa ko napoči noč se svojo temo, vleže se mi skerb za to, kar mi je zaupanega, vedno težje na serce, in spanje me ni obiskalo.
Proti roparjem smo se sedaj, ko smo topove zopet vporabili, pač smeli postavil in se brez skerbi meriti z njimi, da bo tudi prelepa Anglija tu v ti nevarni vodi z vsem svojim dragocenim blagom, z veliko svo ptujega denarja, ako nam Bog ne pošlje kmalo pomoči, propadla in se potopila, ali pa še celo žertev divjih Malajcev postala, ta misel mi je napravljala največjo žalost in tugovanje.
Pa kaj vsa tuga in tarnanje pomagata. Vdati se moramo v božjo voljo in storiti svojo dolžnost, vse drugo pa Bogu prepustiti.
Z orožjem v roki se vležemo k počitku pa noč je potekla v najlepšem miru, in solnce izstopi v svoji veličasti iz neizmernega morja, bili smo vsi novo okrepčani, novo oserčeni, in sklenili smo, dokler nam bo slednja kaplja kervi po žilah tekla, delati za svoje oproščenje.
Ker nam je pa čas le ostajal med nasprotno, velim vjetnike, Malarija, Moro, Antonija pred zbrane mornarje pripeljati (se razume da posamezno). Jamem jih spraševati, pa vragi so terdno tajili svojo krivico, in se popolnoma nevedni delali, sploh pa nihče nij hotel se Malarijem v zvezi biti, akoravno se je Malari, ko je bil premagan zdatno izdal.
Meni pa je bilo na tem ležeče, zvediti če se imamo še kakega napada bati, in kako daleč seže ta zarota zoper nas. Ker pa izdajalci nijso hoteli ničesar ziniti, bilo jih je prisiliti treba.
Moro in Antonio sta bila zopet v zapor odpeljana, Malari pa ostane na krovu, čuvan z napetimi puškami, in zvezan na rokah in nogah.
„Jože!“ zakličem tesarju. „Dobite dva terdna konopca in poleg teh dva krepka moža.“
Moža sta takoj izstopila zmed okoli stoječih, tudi konopca sta bila kmalo pri rokah. Malari opazuje vse to se skerbnim pogledom, in ko velim konopca krog ene prečini privezati, obledi. „Kapitan“, reče naglo, „al’ vse to meni velja?“
„Uganil si, dečko moj!“ odvernem mirno.
„In kaj mislite z menoj storiti?“ vpraša.
„Ker nikakor nobeden izmed vas treh ničesar ne pove“, pristavim malomarno, „toraj ne vem boljega s teboj in tovaršema pričeti, da vas za noge obesim na to prečino, in ti si pervi na versti. Primite ga!“ Mornarji ga primejo in tirajo do visečih konopcev.
„Tega ne smete in ne bodete z menoj storili!“ zaupije Malari ves razsebe; „jaz protestiram zoper to!“
„To znaš zarad mene desetkrat storiti“, odvernem popolnoma mirno, „obešen boš pa vendar le. Na ti ladiji sem jaz gospodar, in storim kar hočem!“
„Dobro“, zaupije Malari, „le obesite me, maščevanje zarad moje sramotne in krivične smerti pa vam ne odide!“
„Aha“, odgovorim smeje, „toraj ti nijsi edina kača, ki nam preti in nas zalezuje. Toliko bolje, da te imamo v svoji oblasti. Obesite ga!“
S konci konopca zategnejo mornarji njegovi nogi, potegnejo kviško in spuste; Malari visi z glavo na vzdol na prečini.
S perva jame grozovito se zobmi škripati, verti oči na vse strani in terdovratno molči. Ko mu pa žile černo zateko po glavi in za vratom, in ko ustnici postanete černi in ko ga oserčje sili zadušiti, jame se premetavati in se zvezanimi rokami mahati krog sebe, in slednjič jame obupno kričati: „Odvežite me, vse vam bom povedal!“
Jaz velim konopca odvezati, in nezaveden se zgrudi na tla. Ko se zopet toliko zave, da vstane in se sklone, grem k njemu in mu rečem.
„No, dečko moj, zdaj pa le govori! Pa zapomni si, če se boš legal in na kako moje vprašanje ne odgovarjal, pošljem te zopet na prečino, in dam ti svojo besedo, da te to pot ne bom pustil odvezati!“
Nato pripoveduje ničemernik, da on in njegovi tovarši spadajo k daleč in široko razširjeni zaroti, ki ima po vseli indijskih lukah svoje ljudi, in da nje število tisuče premore. Vže v Bombaju so njih ogleduhi našo ladijo opazili, in naš pogin je bil vže sklenjen, pred ko smo Bombaj zapustili. Naj bi bili storili, kar bi hoteli, tem vražjim tolovarjem ne bi zamogli uiti, ker kar oni enkrat ukrepijo in zasledijo, jih puste kar tako zlepa iz svoje oblasti. Če pa njega in njegova tovarša spustim in jima dam čoln, da zamorejo iti do svojih, hoče zagotoviti, da če mu jaz obljubim, da prepustim njegovim prijateljem brez vsake obrambe, ki je tako vsaka zamanj, ladijo z vsem premoženjem in imovino, toraj hoče on mene in vse mornarje nepoškodovane v Goa dovesti, in ne en las se nam ne bo zakrivil.
Ko izdajale ta predlog pove, smeje se vsa posadka in z njegove velikodušnosti norčuje.
„Malari“, odvernem mu jaz, „ti si zelo velikodušen in usmiljen, da bi nam svojo prijaznost predal. Pa žalibog, da si vže ubogemu Salariju svojo prijaznost dobro poplačal, in kaj takega se imamo tudi mi od tebe nadjati, zatoraj nam dovoli, da se še nekoliko posvetujemo in pomislimo, prej ko tvojo dobroto in milost prejmemo. Idi le v svojo ječo nazaj, in kakor se bo nam godilo od tvojih tovaršev, tako bomo mi tudi tebi povernili.“
Malari maje z ramami in pristavi: „Jutri o tem času bodete grenko obžalovali, da nijste mojega predloga sprejeli. Vendar pa sem še vedno, dokler se boj ne prične, pripravljen, storjene pogodbe ponoviti in spolniti. Ne bode še poldan, in vže bodo moji prijatlji tukaj!“
VI.
[uredi]Pustim ga zopet odpeljati, in komaj da je bil zopet skerbno pripert, vže se je jelo njegovo groženje spolnovati. Opazili smo ob skrajnem koncu otoka dva bližajoča „prava“, ki ju je tok ravno proti nam gnal. Da to vodovje dobro poznajo, pokazalo se je, kako so se zvedeno tudi pod vodo skritim skalam ogibali, in zoper v tok kermili.
Pripravili smo se za boj. Ko se nam tolovaji z veliko prederznostjo približajo za nekoliko vozlov, potegnemo angležko zastavo kviško. Takoj potegnete obedve roparici černi zastavi. Vragi še prikrivati nijso hteli, svojega namena.
„Napovedali so nam vojsko!“ pravim jaz mornarjem, „toraj le na delo, in pošljite jim tri dobre krogle v pozdrav!“
Trije topovi zagrome, da se ladija in zrak potrese, dve granati sikneti prav blizo ladij v morje, tretja pa zadene nizki bok perve roparice, in ker se med tem razstrelji, razruši tako popolnoma lahno delano ladijo, da se takoj nagne in jame potapljati. Ker pa je bilo morje plitvo, in se ladija nij globoko progreznila, gledal je verh jarbole s černo zastavo iz vode.
Na ta drog oprijelo se je najmanj kakih dvanajst Malajcev potopljenega „prava“; pustili smo jih v miru, ker njih pogin je bil tako ali tako gotov, ker breg je bil predaleč oddaljen, da bi ga plavajoči dosegli.
Mi obernemo toraj naše topove proti drugi roparici, ki se je zdaj z jadri pokrila. Tudi neka majhna ladjica se je napolnila z Malajci, in akoravno je imela vže tako preobilo jader na svoji jarbolci, vendar so še v nji sedeči z vseh močij veslali in skušali našim kroglam uiti.
Naš Bujko je znal izverstno meriti, in on je vladal največji top. Z veliko pozornostjo je tega obernil za begočo roparico, ki je „vse sile napela“ da bi ušla, pa naš Bujko ji pošlje dve polni granati, in ta vražja malajska roparica se je krog sebe verteča potopila. Druga dva topa sta merila na manjšo ladjico, pa ker se je ta vže zelo odstranila, jo je bilo zarad nje manjšine, zelo težko zadeti, in še Bujko ji je edino le nekaj jadril odstrelil; ladjica pa je po bliskovo ferčala proti suhi zemlji.
„To bi bila predigra“, reče kermar Lipe, „pravi ples pa se bo še le pričel, ker število teh rumenih vragov je brez konca!“
Imel je prav. Malo ur pozneje prikaže se veliko število eernih pik sem od obrežnega morja, in prav kmalo smo spoznali, da je to celo število malih čolnov, v katerih je bilo kakor smo pozneje videli, po trideset rumenokožcev.
Lipe gleda zelo temno to prihajajočo „dotilo“, in mi reče: „Kapitan, če premišljeni in prevdarjam to druhal, tak jih je toliko, da jih na vsacega nas pride po 40. Četudi polovico potopimo, vendar druge polovice ne moremo nazaj deržati, da bi nas priklopili, in kje nam je mogoče breštevilno množico na ladiji zmagati? Če ste s tem zadovoljili, tedaj bi svetoval, da si „zadnji del“ dobro vterdimo in zagradimo, v to terdavico se potem poskrijemo, in tudi topove s seboj vzamemo. Vsa odpertja na krovu in ob straneh moramo skerbno od znotraj zapreti, le tako nam je moč ta neštevilni napad premagati.“
„Ta misel je dobra“, odvernem jaz, „storite, kakor le hočete, dam vam popolno oblast zato.“
Takoj privale vneti mornarji zabojev in smodnih sodov v zadnji del, nanosijo vsake verste šare vkupaj, in s tem napravijo močno zagrajo, za katero postavimo vse topove, in vsi dobimo najhno, pa varno zavetje v tej terdjavici. Vsa odpertja zaperl je tesar skerbno od znotraj, tako, da se je v ladijo skozi eno samo odpertino zamoglo dospeti, in še ta je bila v naši terdnjavici blizo kermila.
Komaj, da smo vse to storili, vže so nam bili tolovaji tako blizo, da pričnemo s topovi nanje streljati.
Kakor kače, tako so se ugibali mali čolni njim nasproti sikajočim kroglam. Da je le krogla en čoln zadela, vže so ostale same razvaline razbitega čolna, in pa mertva razmesarjena trupla. Pa ti vražji Malajci so se tako spretno ogibali in svoja mesta menjavali, da smo komaj četerti del čolnov zdrobili.
Kot bi jih bila sapa prinesla, tako hitro so bili rumenokožci tu, veslali so terdo do ladije, kamor jim mi naših krogel nijsmo mogli pošiljati.
„Sedaj pa le pozor“, zakličem svojim ljudem, nevstrašenost in stanovitnost naj vaše bode geslo! V ladijo ne morejo, raz krov ji bomo pa vže odbijali!“
V slednjem trenotku vže pridere številna truma roparjev čez ograjo in se zapodi proti naši terdnjavici.
Pa ravno tega trenotka smo pričakovali.
Mi sprožimo vse topove, ki so bili se sekanim svincem in razstreljivimi kroglami nabiti, vse naenkrat, in ko se dim razkadi, je cel krov prenapolnjen mertvih in ranjenih in k večim ostudno razmesarjenih tolovajev. Večina je bila malajskega plemena in marsikdo je še deržal v najhujšem strupu varjen „kris“ (plamenu podoben meč), v svoji mertvi roki.
Kar merzelo nas je pri takem pogledu, ta razmesarjena roparska druhal se nam je studila prav do celega, in bila je strašna misel, pasti takim pošastim v kremplje.
Grozovita morija, pri kateri je več kot 50 Malajcev življenje pustilo, in pa gromenje naših terdo nabitih topov je tolovaje nekoliko časa osupnilo. Vesljali so krog naše nepremakljive ladije in grozno tuleči streljali strupene pšice na nas pa mi smo bili pod dobro platneno streho, in nobena nas nij zadela.
Ko pa Malajci uvidijo, da je njih početje brezuspešno, jamejo na našo terdnjavico plezati, in priklopne mreže se svojimi meči razrezovati. Pa kjer se je le kaj rumenega prikazalo, berž je počila puška, ali pa je padel bat in sulica po tolovajski buči, in eden za drugim se je prekucnil tuleč v morje. Pa to delo je bilo za nas vendar le zelo-težavno, ker nas je bilo malo, teh vražjih roparjev pa kot listja in trave, posebno še, ker so lopovi vedno skušali Čez krov podreti, in smo jih mogli tudi od ondot vedno odganjati.
Poldan je moralo biti, ko roparji nekoliko prenehajo v svojem silovitem napadu, in zadeti tuleč vesljajo krog naše ladije, da bi kje vhod v notranje, prostore dobili. Ko pa vidijo, da to nij mogoče, zaženo se s pomnoženo silovitostjo nad nas, ki smo bili vže tako zelo utrujeni in spehani. Ta pot se štirim vragom pa le posreči sem do zabojev priderviti. Enega takoj poderem na tla, pa v tem trenotku me zadene. meč, in še danes imam belo progo čez čelo, ki mi jo je teh Malajcev eden zadal.
Kervaveč se opotečem nazaj, in ravno hočem zaupiti: „Razstreljite ladijo!“ — ko se zrak strese, in se gromenje topov začuje sem od morja, in prav blizo nas zagromi enakomerni puškini streli. Sklonem se in pogledam krog sebe in glej! o veselje! Konec morske ožine ležala je veličastna Britanija usidrena, med tem, ko so bili nje čolni vže blizo nas.
Pol ure potem nij bilo o tolovajih ne duha ne sluha več, čversti vojaki so celo druhal potolkli, in ko potem morje preišči in ogledajo, približajo se prav skerbno „Britanija“ naši rešeni „Angliji“, in jo srečno odpelje v širno morje.
Ker sem zbog rane nekoliko dnij ležal, dal mi je kapitan nam preljubljenega častnika Byrona, da mene nadomestuje, ker edino on je silil kapitana k hitrosti, in postal tako naš rešenik, ker kakor je sam potem pripovedoval, ga je vedno skerbelo za našo prelepo Anglijo, in nje čverste mornarje. Posebno z Bujkotom sta bila vedno vkupaj.
Še tisti dan so viseli vsi trije izdajalci na jarbolnih prečinah; dobili so zasluženo plačilo. —
Byron nas je pripeljal v angleško luko mesta Baypur, in se poslovil, mi pa smo ostalo potovanje brez vsakih nezgod doveršili.
To je bilo moje pervo in zadnje potovanje in brodarenje v Indijskem morju in nikoli več ga potem nijsem obiskal.