Rešitev
| ← V meglí | Pesem: Rešitev Temna vrata Lili Novy |
Vihar → |
| |||||||||
REŠITEV
Že dolgo se moj duh več prost ne ziblje
v sinjinah jasnih, kakor lahni ptič.
Jetnik je zdaj, ki ude trudno giblje,
ubog cigan, ki žene ga birič.
Hudó mi je, nogó teži veriga,
tesnó tišči železo mi rokó.
Moj dan se že do smrti ranjen dviga,
moj prostor je teman, srcé bolnó.
O plahi mesec zimske pokrajine,
ti sladko sonce, vse pomladi vir,
oblak preteč, ki blisk iz njega šine,
jesenski veter, blaženi nemir,
kaj niste več mogočni mi sodrugi?
Zakličite! Vam še zaupa duh!
Rešite ga, ki skoraj gine v tugi!
Vas čuje še, glasovom zemskim gluh.
Kot plamen blede sveče zatrepeče,
ko vaše žive sile dih spozna,
ki ga ponese v pesmi bele sreče
iz ječe do viharnega nebá.