Rešitelj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rešitelj
Vitko Lovec
Izdano: Domovina, 1923
Viri: št. 35
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Iz samote, iz okrilja gozdov je bil doma Antek, zato je ljubil gozd in samoto tudi še pozneje, ko ga je odvedlo življenje iz tega zatišja. Delo mu je bila prijetna dolžnost, zunaj v prosti naravi pa je našel edino povoljno zabavo in razvedrilo. Vselej, kadar je prišel zanj kak prost dan, si je oprtal nahrbtnik, vzel puško na ramo, pa hajdi ven iz dušečega mestnega ozračja. Za bučne zabave mu ni bilo. Čeprav so ga njegovi stanovski tovariši večkrat vabili v svojo sredo, na veselice in plese, je Antek taka vabila vselej hvaležno odklanjal, dasi se je zdelo večkrat njemu samemu čudno, čemu si ne zaželi nikoli v veselo družbo mladih deklet, kjer najdejo drugi obilo užitkov.

Po skoro teden trajajočem deževju je sredi aprila vstalo krasno nedeljsko jutro. Antek se je že vračal izredno dobre volje iz gozda; ustrelil je bil v svojem življenju prvega divjega petelina, ki so bili v revirju, kamor je zahajal, izjemna redkost. Koraki so mu bili lahki, v veselem razpoloženju je komaj čutil, da se mu noge dotikajo tal.

V dolini, kamor je bil prispel, je bilo kakih trideset korakov pota vsled naraslega potoka pod vodo, toda, ker voda ni bila ravno visoka, to ni motilo Antka v visokih lovskih škornjih. Ko je prebredel vodo, je srečal na drugi strani mlado damo v svetlosivem plašču in z rdečo, žametno kapico na glavi. Najbrž se je bila pripeljala z vlakom iz mesta in bi sedaj rada po tej poti, kamor je bila pač namenjena. Izraz neprijetnega presenečenja se ji je pojavil na finem obrazu, ko je opazila, da ji je zaprta pot, ustavila se je kakor bi hotela premisliti, kaj ji je storiti. Antek je takoj spoznal njeno zadrego:

»Kako neprijetno, kajne, gospodična!«

»Res nerodno, nazaj moram iti, da si najamem voz, sicer ne morem do vasi tam na oni strani.«

»In to cele pol ure do postaje, ker drugje ne dobite voza.«

»Da, ta dolga pot mi je odveč, ker se mi mudi in bi se rada z opoldanskim vlakom vrnila v mesto.«

»Res škoda, prav rad bi vam pomagal, gospodična, pa je skoro nemogoče.«

»Seveda, popolnoma nemogoče.«

»No, vsaka možnost, mislim, ni izključena.«

»Pa kako mislite?« ga je vprašala in ga pogledala tako živo, da je Antka spreletelo po vsem telesu. Poltiho, skoro boječe je odgovoril:

»Prenesel bi vas.«

Glasno se je zasmejala, da so se ji zablesteli lepi beli zobje in da ji je vztrepetalo od smeha vse telo. Njen smeh pa je bil tako čist in prikupljiv – Antku se je zazdelo, da so doneli tako lepo samo božični zvonovi v njegovi zgodnji mladosti.

Bila sta oba v zadregi. Antek ni vedel, ali naj ponovi svojo ponudbo, ona pa je premišljala, ali bi se spodobilo sprejeti ponudbo ali ne. Antek se je ojunačil:

»Glejte, gospodična, v par minutah ste rešeni mučnega položaja, prihranjena vam je pot nazaj in čas, ki bi ga izgubili. Za nazaj dobite lahko tam v vasi voz, za sedaj pa je to najhitrejša rešitev. Mar ne, gospodična?«

»Ne vem,« je odgovorila in smehljaje povesila oči.

Antek ni dalje pomišljal, odložil je nahrbtnik, petelina in puško ter stopil bliže. Zopet se je razlegal zvonki njen smeh, kakor bi pele orgle. Sklonil se je, nastavil levico, da je sedla nanjo, z desnico pa jo je prijel krog pasu. Ni se branila, oprijela se ga je in že je gazil s prijetnim bremenom preko vode.

Molčala sta, Antka pa je prešinjalo toplo, mehko, doslej še nikoli občuteno čuvstvo. Stopal je prav polagoma in počasi, da bi ji ne oškropil čevljev in krila.

»Tako, gospodična, sedaj ste rešeni sitne situacije, rešeni dolge poti nazaj.«

»Oprostite, gospod, da vas je doletelo to neprijetno opravilo z menoj. Je pač krivo temu, da ste dospeli sem ravno ob tej uri. Sicer vam pa izrekam najprisrčnejšo zahvalo in vam želim srečno pot.«

»Da je bilo opravilo neprijetno, to moram pač zanikati. Oprostite mi, da sem vam tako rekoč vsilil svojo pomoč.«

Odhajala je, ničesar več ni mogel govoriti z njo, komaj, da je še dodejal pozdrav, in že se je bila oddaljila.

Ko je prišel Antek opoldne na postajo, je bila že na peronu. Njuni pogledi so se nehote srečali, nasmehnila se mu je, najbrž se ji je zdel jutranji dogodek smešen. Stopil je k njej ter jo ogovoril, po nekaj minutnem razgovoru se ji je celo predstavil. Prav tiho mu je povedala svoje ime, kot bi bila hotela, da ga ne bi razumel, ali Antek je bil pazljiv.

Štefka! Še nikoli ni poznal ženske s tem imenom. Zdelo se mu je tako lepo in prikupljivo, da bi bil v naglici skoro izrazil svoje dopadajenje nad tako sladkim imenom.

Vozila sta se v istem kupeju. Gospodična Štefi je bila videti precej plaha, pa tudi njemu ni šla beseda, kakor bi bil rad. Razgovarjala sta se o vsakdanjostih, največ ji je pripovedoval o svojih lovskih doživljajih, kar jo je na videz precej zanimalo. Sploh pa ni bilo mnogo časa za razgovor, ker je bila vožnja kratka; pri izstopu iz vlaka pa sta se takoj na kolodvoru poslovila. Gospodična Štefi je vstopila v električni voz, on pa je zavil v ulico proti svojemu stanovanju, v polni meri zadovoljen z vsem, kar je doživel ta dan.

Naslednje tedne so opazili vsi Antkovi tovariši neko izpremembo na njem. A najbolj je to občutil on sam. Tistega usodnega dne mu niti na misel ni prišlo, da bi utegnila imeti njegova usluga zanj kake posledice. Dnevi so bežali, obraz gospodične Štefi pa je zadobival v Antkovi notranjosti vedno očitnejše poteze. Antek se je trudil, da bi v delu osredotočil svoje misli, toda te so vedno uhajale k njej, na jeziku mu je bila vedno vseobsegajoča beseda: Štefi. Često se je izprehajal po mestnih ulicah, kar sicer ni bila njegova navada, samo, da bi jo morda slučajno srečal, da bi jo videl samo za trenutek. Tudi v gozdu ni več motril tako pazljivo življenja narave, taval je nemirno sem ter tja, včasih se je naslonil na drevo ter z nožem rezljal v deblo njeno ime: Štefi.

V dobi treh mesecev jo je videl Antek le nekolikokrat, le enkrat je mimogrede spregovoril par besed z njo. Posebno ga je mučilo, da jo je videl že parkrat z enim in istim moškim. Bolelo ga je, kajti v njem se je bilo razgorelo silno čuvstvo v mogočen, neusahljiv požar in v tem ognju se je čutil slabotnega, zdelo se mu je, da ne najde več miru.

Premišljal je, ali naj se ji približa. Toda, kdo naj bi bil tisti moški, ki se je tako prisrčno razgovarjala z njim? Kaj bi storil, ako bi ostala hladna, morda ga celo s smehom zavrnila? Zato je sklenil, da si vzame dopust in odide na deželo, morda se mu v gozdu zopet umiri srce, morda najde tam zopet vsaj košček prejšnje zadovoljnosti.

Nekako potolažen je že sedel Antek v praznem kupeju sam ter čakal na odhod vlaka. Ko je gledal skozi okno na peron, kjer so se gnetli ljudje, je zapazil v množici naenkrat njo, gospodično Štefi. Bila je zopet v spremstvu tistega mladega moškega, ki mu Antek ni vedel niti imena, in ga je vendar tako težko videl v njeni bližini. Vztrepetal je, skoro jezilo ga je, da mu sedaj ob odhodu še ta dogodek otežuje srce. Odmaknil se je od okna ter se obrnil proti vratom, da bi se otresel težkih misli. Ali čez nekaj trenutkov sta se pojavila ona dva pred vrati kupeja ter sta se – poljubila. On je vstopil, ona pa je odšla.

Na prišlečev prijazni pozdrav je Ante komaj odgovoril, kajti začutil je, da ga je spreletelo vsega in popolnoma, da mu je prebodel dušo silen meč bolesti, da mu je kot z razbeljenim obročem stisnilo srce v najhujši bridkosti. Gledal je skozi okno, pa ni videl ničesar, njegov pogled je plaval nem v praznini pod nebom. Kar je bil slutil, to se je sedaj potrdilo z veliko mero resničnosti in v tej najbridkejši uri spoznanja mora biti celo v bližini onega, ki je sicer nevede in nehote, pa vendar na poti njegovi sreči. – Da bi bil Antek tedaj vsaj nekoliko pogledal v obraz svojemu sopotniku, pa bi bil gotovo opazil na njem Štefkine poteze, morda bi bil vsaj zaslutil, če že ne z gotovostjo spoznal, da se vozi s Štefkinim bratom. –

Med vožnjo se je Antku v silni njegovi bolesti naenkrat, popolnoma neopaženo ukradla v dušo grozna misel, da se je začel sramovati pred samim seboj. Izkušal jo je siloma otresti, toda začela se je šopiriti vedno bolj v njegovi notranjosti, postalo ga je skoro strah pred njo.

Bilo je že precej pozno popoldne, ko je dospel Antek do svojega začasnega stanovanja. Bila je to mala podstrešna sobica v kmetski hiši nad vasjo, ki si jo je bil že pismenim potom zagotovil. Ker je imel namen iti takoj v gozd, niti počival ni, preoblekel se je, vzel v nahrbtnik toplo odejo, ker je sklenil prenočiti v gozdu, ogrnil je lovski plašč, vzel puško in odšel.

Ko je imel že precejšen kos pota za seboj je opazil, da je bil v naglici pozabil opasati pas z naboji; imel je s seboj eno samo patrono, ki jo je pred odhodom vtaknil v puškino cev. Ni se hotel vrniti, saj morda sploh ne bo prišel do strela, za vsak slučaj pa zadostuje tudi en naboj.

Pod debelim, košatim hrastom, kjer je bilo zelo ugodno mesto za prežo na srnjaka in jih je bil v resnici tam že par ustrelil, si je dal pred par leti napraviti klopico. Tam je sédel, toda njegov bistri pogled ni švigal kakor navadno okrog, odkod se bo priplazila divjačina. Z roko si je podprl trudno glavo in ostal tako strmeč v tla do večera. Ko se je zvečerilo je šel iskat primerno mesto za nočevanje. Blodil je okrog in je popolnoma pozabil, česa išče. Bila je krasna julijska noč, pa Antek ni videl sijaja zvezd, ne krasote gozda v svetli mesečni luči.

Pozno po polnoči se je znašel na robu gozda ob košati smreki, odkoder se je videlo daleč po dolinah, plavajočih v bledi mesečini; tam nekje daleč v ozadju pa se je dvigal mogočni vrh Triglava. Ta kraj je bil Antku posebno priljubljen in marsikatero uro je že prebil tu. Tudi zdaj je sédel v mehki mah in se naslonil na deblo smreke. Morda najde tu mir, kjer se še nikoli ni čutil nesrečnega; kdo mu sme in more kaliti tu tiho zadovoljstvo!

Zadovoljstvo? Ali se vrne še kdaj? Ali ni leka, s katerim bi ozdravil dušo žgočih bolesti? Ako mu niti gozd ne more vrniti prejšnjega miru, ako ga ne najde tu, kje bi ga še iskal drugod? – Vse tiho in mirno, najmanjšega šuma nikjer, da bi zašuštel vsaj listič na drevesu kot izraz mehkega sočutja! –

Tedaj se je naenkrat priplazila tista grozna misel, ki ga je bila obiskala že na vlaku; v hipu ga je objela. Dotaknila se ga je čisto narahlo, mehko in božajoče, govorila mu je sladke tajnosti miru in sreče, tako tolažilne in mamljive so bile njene besede, da je Antek pozabil hipoma vse svoje gorje, vspavala ga je, kakor materina pesem v zibeli.

Antek ni imel več lastne volje, nič več moči, bil je premagan. Že se je na vzhodu krvavo rdečilo nebo in bleda mesečina se je začela prelivati v svetlo dnevno luč, ko je njegova levica krčevito tiščala puškino žrelo nad srcem, desnica pa se je iztezala in iskala mesta, da zapali edini – zadnji naboj.

Na desni iz gozda je nenadoma zašumelo in že je stal na planem orjaški srnjak, iztezajoč vrat in mogočen njegov glas je odmeval v tišino jutra.

Tedaj je vzplamtela v Antku silna in neugnana, njemu lastna lovska strast, prešinila ga je vsega in zatrla hipoma v njem vsako drugo čuvstvo. Ozračje je pretresel oster pok in zadet od krogle edinega naboja se je valjal po tleh, boreč se za zadnji utrip življenja – srnjak, rešitelj.

Ko ji je Antek pozneje pripovedoval to zgodbo, ga je Štefi vroče poljubila. Zakaj povedati moramo, da se je Antek par dni po tem dogodku razgovoril s Štefko in se seznanil tudi z – njenim bratom. Čez par mesecev je bila poroka ...