Rešeni!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rešeni!
Anonimno
Izdano: Domoljub 6. december 1888 (1/11), 82—83
Viri: dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na Ogrskem v Salgo-Tarjanskih premogovih jamah se je prigodila pretekli mesec dné 8. novembra strašna nesreča, ki se je pa po posebnem varstvu božjem vendar le srečno končala; časniki o tem to-le poročajo: Velika premogova plast, v kateri je delalo okolo tristo delavcev, se je pogreznila vsled vode, ki se je zbirala nad njo. Naenkrat je bilo vse polno vode in delavci so hiteli do priprav, s katerimi so jih vzdigali kvišku iz jame. Mnogo se jih je rešilo, vendar ko je oskrbnik Gerber bral imena, bilo jih je kakih dvajset še zasutih pod zemljo; grozna novica se je takoj raznesla in strašno je bilo videti, ko so hiteli od vseh strani žene in otroci iskat môž in očetov svojih. Kako veseli so bili, kateri so jih našli, kako žalostni, katerih očetje so bili živi zasuti globoko pod zemljo. Nobeden ni upal, da bi jih bilo mogoče rešiti, ker jih je gotovo že končal strupeni zrak, ako jih niso pobili plazovi.

Oskrbnik vendar vse poskusi, da bi jih rešil, Z velikanskim železnim drogom prodira zemljo, ker upa po tem potu vsaj nekaj zraka pripraviti do podsutih, toda voda in slab zrak sta ga pri tem zeló ovirala. Vendar on ne obupa, ko voda nekoliko upade, poskusi z novimi močmi, da, kakor je mislil, saj mrliče spravijo na dan. V votel drog vtakne luč ter zopet porine skozi vodo in plasti in — glas se začuje iz votlin, podsuti so se skrili pod neko steno, bili so še živi in zagledali so luč ter od veselja zavpili, ker so spoznali, da jih hočejo rešiti. »Kmalu bomo pri vas!« vpil je oskrbnik in kake pol ure delal je s petnajstimi vrlimi delavci in plast so predrli ter zagledali podsute. Nepopisno je bilo njih veselje. »Ali ste vsi živi?« vpraša oskrbnik. »Hvala Bogu, vsi!« so odgovorili. »Zdaj pa hitro naprej!«

Ti zasuti reveži so bili pod plastjo jedeninšestdeset ur; komaj so se držali po koncu, ker že dva dni niso nič jedli; kolena so se jim šibila in opirati so se morali na svoje rešitelje. Voda jim je bila včasih do vratu in tudi kužni zrak jih je dušil; vendar so slednjič srečni prišli na vrh. Bila je temna noč; sto in sto ljudij se je zbralo, svetilo z bakljami in čakalo, kdaj da se prikažejo delavci z mrliči iz jame. Matere in otroci so obupno vzdihovali, češ, nikoli več ne bomo videli očeta.

»Kje so? kje so?« povpraševalo je sto grl, ko se je oskrbnik prikazal iz jame. »Tukaj so; vsi so rešeni, vsi so živi ostali,« reče vrli vodja in zdaj se prikažejo delavci s podsutimi; bili so bledi kakor mrliči; precej so jih pokrepčali z močnim žganjem, zavili v rjuhe ter jih posadili na pripravljene vozove. Kdo bi popisal veselje pričujočih, posebno onih, ki so svoje imeli zasute pod zemljo. Možnarji so zagrmeli in ljudstvo je vpilo od veselja ter spremljalo vozove v mestno bolnico.

Ko so se delavci v bolnici nekoliko okrepčali in si opomogli, jeli so pripovedovati svoje trpljenje. Bil je med njimi Štajerec po imenu Ivan Bravhart, ta je bil zeló razumen in hladnokrven in je druge vodil. »Sto in stokrat smo poskusili plast prodreti in se rešiti, a voda in strupeni zrak sta nas vselej vrgla nazaj. Ko smo spoznali, da vsi gotovo poginemo, ako nam od zunaj ne pride pomoč, stisnili smo se k neki steni, kjer je izviral studenec, ki nas je oskrbljeval z dobro vodo; luči smo vse pogasili, le ena nam je gorela; streljali smo v upanju, da nas bodo zunaj slišali in vsaj po primeri vedeli, kje da smo; dobro je bilo streljanje tudi zato, ker smo z njim čistili zrak. Nekateri mlajših delavcevso jokali, a Ivan jih je tolažil, rekoč: »Ne obupati! Zunaj nas gotovo ne bodo zapustili.« Molili so ves čas v jami zeló veliko. Lakota jih je zeló mučila, in ko so rešeni med svojimi sedeli pri bogato pogrneni mizi, kazali so ostanke svojih razjedenih pasov in cevk od pip, katere so do malega vse povžili.

Eden delavcev je navil svojo uro in s prstom tipal na kazalec ter drugim naznanjal, koliko da je ura. »Kmalu bo sedem ura zvečer,« pravi malo pred rešitvijo. Ivan začne moliti skupno večerno molitev. Komaj so dobro začeli, zagledajo svetlobo od svetilnice, s katero so podsutim oskrbnikovi delavci naznanili, da so že blizo. »Rešeni smo, rešeni smo! Hvala Bogu in Materi božji!« In od veselja so se jokali in objemali.

Tako so rešeni pripovedovali in solzo-rosne so bile oči vseh poslušalcev, veselja so se jokali, ko so videli, kako čudovito je Bog varoval in rešil uboge delavce, ki so v tej strašni sili pri njem iskali pomoči.