Rdeči polumesec in vojni poročevalci

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rdeči polumesec in vojni poročevalci.
Alojzij Kokalj
Spisal Luigi Calco.
Izdano: Slovenski narod 45/252 (1912), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zopet se je moral sestati tiskovni odsek nekega znanega dnevnika, ki se kaj rad pobaha, da je najboljše informiran list. Da se je moral sklicati tiskovni odsek, sta bila dva važna vzroka; pred vsem je bilo treba razrešiti vprašanje, ali naj se list zavzema za nabiranje prispevkov za balkanski »Rdeči križ«, ali pa za otomanski »Rdeči polumesec« in ali naj list pošlje na bojno polje svoje posebne poročevalce, ali ne.

Razun zadržanega predsednika tiskovnega odseka so se vsi ostali člani zbrali ob določeni uri polnoštevilno v uredniški sobi našega lista. Veselih obrazov pa mej njimi ni bilo videti; nasprotno so se vsi člani držali prav čmerno in grdo, posebno pa podpredsednik stolni kanonik Zvitokljun.

Ko so se po svojih dostojanstvih posedli okrog mize, je pa predsedujoči stolni kanonik Zvitokljun takoj otvoril sejo s primernim nagovorom sledeče vsebine:

»Lepe moram požirati v zadnjem času. To se imam vse Vam zahvaliti, ki bi radi igrali imenitne vloge, ne da bi Vam bilo treba kaj delati in misliti. Danes me je naš dični predsednik radi Vas ozmerjal kakor psa. Take sem moral slišati, da me še sedaj ušesa bole. Kar naravnost v brk mi je povedal, da imamo vsi skupaj v glavi namesto možgan čisto navadno kašo. Če bi v glavi ne imeli kaše namesto možgan, je dejal naš predsednik, potem bi se ne moglo zgoditi, da bi nas ti vražji liberalci prehiteli z ustanovitvijo pomožnega odbora za Rdeči križ združenih balkanskih držav! On naj seveda za vse nas misli in dela, čeprav ima že drugega dela in skrbi več kot zadosti. On naj se briga za vsako malenkost, med tem bomo pa mi blagovolili počivati na mehkih blazinah in pasli lenobo. S takimi in podobnimi ljubeznjivostmi me je naš dični predsednik pital več kot eno uro in mi potem strogo ukazal, da moram takoj sklicati tiskovni odsek, ki mora še danes glede pomoči balkanskim ranjencem grdo zavoženi naš voz spraviti iz blata. Torej gospodje, ki toliko veste in znate, napnite svojo kašo, sem hotel reči možgane in povejte, kaj naj storimo v konkretnem vprašanju, ali naj capljamo za temi preklicanimi liberalci in jim ponižno pošiljamo svoje prispevke za balkanski »Rdeči križ«, ali naj osnujemo svoj samostojni odbor za balkanski »Rdeči križ«, ali naj sestavimo odbor za »Rdeči polumesec«, ali kaj naj storimo? Besedo imaš prvo Ti, Debeloglav!« 

Stolni kanonik Debeloglav si je predvsem s svojim rdečim robcem obrisal potno čelo, nato očedil svoj nos in potem začel tako-le odgovarjati jeznemu tovarišu Zvitokljunu:

»Tja, tja, danes pa človek res ne more več mirno živeti. Če bi vedel, da imajo ljubljanski kanoniki opraviti s takimi sitnostmi, ne bi se nikdar potegoval za dragi ljubljanski kanonikat in bi raje še danes pasel mirno svoje ovčice v svoji dolenjski župniji. Tja, sedaj je pa taka, da sem se presneto vrezal, ko sem mislil na svoja stara leta imeti kot kanonik lepo in brezdelno življene. Tja, še misliti bom moral na svoja stara leta. Tja, ker je že tako, pa naj povem, kar mislim. Moj svet je ta, da lastnega odbora za balkanski »Rdeči križ« pod nobenim pogojem ne smemo osnovati. Tja, kdo naših ljudi bode pa za ta odbor kaj prispeval? Ali mislite, da mi stolni kanoniki ljubljanski? Se pa presneto motite. Tja, mi smo navajeni samo denar spravljati, ne pa izdajati. O drugih naših ljudeh pa še ne govorim — saj veste, da je njihov bog — bog Pobasaj! Če ste pa že za to, da moramo kaj storiti za balkanske ranjence, tja, potem imam pa jaz svojo izvirno in dobro misel. Duša je več vredna kot telo; duša je neumrjoča, telo se pa ob smrti povrne zopet k materi zemlji. Če so se ti, z vragom sporazumljeni liberalci, zavzeli za grešna telesa — kaj drugega od njih tudi ni bilo pričakovati — potem se pa mi postavimo na bolj vzvišeno stališče in se zavzemimo za uboge duše v balkanski vojski padlih vojakov. Te uboge duše so veliko bolj potrebne pomoči, kot pa ranjena telesa, vsaj so skoro izključno le krivoverske duše in duše nevernikov. Rešujmo te duše na ta način, da bomo brali za nje svete maše in to bode bolj in več izdalo, kot pa vsa pomoč ranjecem, ki bodo tja, če je tako božja volja, ozdravili tudi brez našega denarja. Ker pa smo mi duhovniki, kakor je splošno znano, danes že tako največji reveži, seveda teh sv. maš ne moremo zastonj brati, tja, temveč moramo dobiti vsako mašo tudi plačano. Za vsako sv. mašo se pa mora, kakor so naši duhovni sobratje že skoro splošno vpeljali, plačati po deset kron, kar je gotovo jako malo z ozirom na neizmerne koristi, ki jih ima vsakdo od sv. maše. Ustanovi naj se torej od naše strani, tja, tja, kako bi rekel, vseslovenski veliki odbor za nabiranje prispevkov za sv. maše, ki se bodo brale največ v Ljubljani za uboge duše v balkanski vojski padlih vojakov. To je moj nasvet in mislim, da kaj boljšega ne bodemo mogli ukreniti, tja, tja, pravim.« 

Po tem dolgem, utrudljivem govoru si je stolni kanonik zopet z rdečim robcem očedil svoj nos in potem obrisal svoje potno čelo. Za njim je pa takoj poprijel za besedo kaplan Nadut, ki je govoril nekako tako-le:

»Z odkritim veseljem pozdravljam globoko premišljeni nasvet prečastitega kanonika in ga v polni meri odobravam. Le en pomislek načelnega stališča imam. Obrazložil sem vam že pri zadnji seji, da se raz svoje, vam že znano načelno stališče, zavzemam odločno za Otomane in v posledici tega moram biti tudi zoper Rdeči križ balkanskih združenih držav in za rdeči polumesec. Radi tega bi jaz nasvetoval, da osnujmo pod imenom »Rdeči polumesec« svoj posebni odbor, v katerega se pa ne sme sprejeti nobenega grešnega liberalca, in ta posebni odbor naj potem pri vseh ljudeh — iz milosti dovolim, da mu ni treba izvzeti liberalcev, še prav pošteno naj jih odira — nabira prispevke, katerih pa seveda ni treba nikjer izkazovati, ker bode izvoljeni odbor užival naše popolno in neomajano zaupanje in iz teh prispevkov naj se pa potem plačuje one sv. maše, ki se bodo služile za padle vojake. Torej moj nasvet je ta, da prosim prečastitega gosp. stolnega kanonika, da naj svoj predlog v toliko izpremeni, vkolikor sem se drznil poprej nasvetovati. V ostalem se pa seveda pridružujem v polnem obsegu predlogu prečastitega gospoda stolnega kanonika.« 

»In vi, gospod Žabar, kaj je vaše mnenje?« je vprašal kanonik Zvitokljun našega starega znanca gospoda Žabarja.

»Če sta že prečastita predgovornika,« je začel gospod Žabar, »zadela takorekoč jedro te sporne stvari, potem se jima seveda odkrito pridružujem. Le nekaj bi še rad dodal. Kakor veste, mora imeti vsak odbor svojega blagajnika in tako ga mora dobiti tudi naš odbor. Gotovo je pa tudi, da blagajnik ne more zastonj tega dela opravljati. Predlagam vsled tega, da naj se blagajniku že vnaprej določi pavšalna plača tisoč kron in sem v svoji skromnosti kar jaz pripravljen prevzeti to blagajniško mesto, če me smatrate vrednim tega bremena.«

»Ima še kdo kaj pripomniti,« vprašal je nato stolni kanonik Zvitokljun člane tiskovnega odseka. Ker se nihče ni oglasil, dal je predlog stolnega kanonika Debeloglava z obema dodatkoma kaplana Nadutega in gospoda Žabarja na glasovanje, nakar se je stavljeni predlog z obema dodatkoma soglasno sprejel.

Predsedujoči stolni kanonik Zvitohljun je pa takoj na to nadaljeval:

»Z veseljem ugotovim, da vlada v taboru S. L. S. vedno in povsod največja edinost. Ti naši vzorni edinosti se moramo tudi zahvaliti, da smo s svojim današnjim sklepom tudi prav pošteno pomandrali neumne liberalce, ki so mislili, da so nas s svojim pomožnim odborom spravili v največjo zadrego. Ta stvar je torej za našo S. L. S. ne samo častno, temveč naravnost imenitno rešena. Sedaj pa preidimo takoj k drugi točki današnjega posvetovanja. Znano vam je, da prinašajo vsi slovenski listi brez izjeme iz bojišča prav zanimiva poročila svojih posebnih poročevalcev. Le naš list žalibog nima takih poročil, kar vpliva na naše »bravce« in na vso javnost zelo slabo. Temu se mora odpomoči in je le vprašanje, kako? Da bi poslali resnično na bojna polja svoje posebne poročevalce, je že v naprej izključeno, ker bi to stalo strašno denarja. Znano vam je pa vsem, da smo z denarjem pri našem listu že sploh tako slabo založeni, da bi morali že jutri prenehati z izdajanjem lista, če ne bi bilo »Pijevega društva«, »Slovenske Straže« in še nekaterih dobrih drugih podpornikov. Tudi bi bilo skoro malo brezmiselno in lahkomišljeno, če bi za take stvari metali ven naš denar. Izmisliti si morate torej kako nadomestilo, ki naj bo takšno, da bomo imeli v našem listu vsaki dan izvirna poročila naših posebnih poročevalcev iz bojišča, ne da bi nam bilo potreba za to kaj posebnega žrtvovati. Prijatelj Debeloglav, povej nam zopet kakšno pametno kakoršno si povedal že pri prvem vprašanju.« 

»Tja, tja, to je pa preveč, kar od mene zahtevaš, da bi moral kar dvakrat na dan misliti,« odgovoril je stolni kanonik Debeloglav potem, ko je s svojim rdečim robcem opravil že poprej dvakrat popisano delo pri nosu in na čelu. »Drugič pa moram še odkrito povedati, da se jaz na take stvari prav nič ne zastopim. Takrat, ko sem jaz hodil v semenišče, smo se pač učili mašo brati in druge take, za duhovnika potrebne stvari; kako se pa pišejo časniki, se pa nismo prav nič učili. Tja, tja, tedaj so bili še stari časi, sedaj so pa drugi časi in druge šole. Tja, tja, zato pa jaz tako mislim, da bode v tem kočljivem vprašanju gotovo pravo pogodil naš mladi kaplan Nadut, o katerem je znano, da se rad peča »z uma svitlim mečem«.Tja, tja, zato pa glasujem jaz že sedaj za njegov predlog.« 

»Torej, amice Nadutus, pa nas vi rešite iz naše zadrege,« obrnil se je prijazno predsedujoči kanonik Zvitokljun do mladega kaplana.

Mlademu kaplanu je že mej pohvalnimi besedami prvega stolnega kanonika šinila rdečica po nosu v sicer bledi obraz; ko je pa še slišal prijazni poziv drugega stolnega kanonika, imel je občutek, kakor če bi ga kdo mazal s fazanovim peresom po nekem gotovem delu človeškega telesa. S pravim po- in zanosom je torej pričel:

»Predvsem naj izrečem obema prečastitima gospodoma stolnima kanonikoma svojo srčno zahvalo na laskavem priznanju mojih skromnih zmožnosti. Preporno vprašanje je prav lahko rešiti, oziroma sem je jaz že rešil v ponedeljkovi številki našega lista. Stvar je pa prišla tako-le: Preteklo nedeljo popoldne obiskala me je neka daljna sorodnica, ki bi se rada posvetila vzvišenemu poklicu nune. Ker je bila šele enkrat, ko je šla na božjo pot na Brezje, v Ljubljani, sem ji seveda moral malo Ljubljano razkazati. Ker sva pa precej okrog hodila, postala je pa moja sorodnica lačna. Poželela si je skodelico bele kave. Ker se take reči dobe za denar v ljubljanskih kavarnah, peljal sem jo v »Evropo«. Med tem, ko je moja sorodnica s pomočjo desetih rožičkov posrebala svojo belo kavico, sem pa jaz vrgel nekoliko svoje oči v časnike, ki jih je mlad fante prinesel in zložil na najino mizo. Bili so večinoma dunajski časniki, katere so ravnokar iz pošte prinesli. Med njimi je bil tudi posebno debel časnik, ki je imel naslov: »Neues Wiener Tagblatt«. Ker sem mislil, da izhaja ta časnik samo enkrat na mesec in da je zato tako obilnega obsega, sem si ga ogledal natančnejše. Ko ga začnem prelistovati, pa najdem notri vse polno poročil iz bojišča od posebnih poročevalcev. Začel sem ta poročila brati in moram vam povedati, da so mi izredno ugajala. Takrat mi šine v glavo ženijalna misel, da bi se iz teh poročil dalo kovati kapital za naš list. V tistem hipu me je pa prijela neka potreba in ker nisem vedel, če so v kavarni na gotovem skritem kraju preskrbljeni s papirjem, sem pa nevede vzel s seboj svoj debeli časnik. Ko sem dospel na prej omenjeni kraj, sem v prvem trenotku iztrgal iz časnika nekaj listov, katerih pa pozneje nisem potreboval, ker je bil na razpolago drug papir. V svoji raztresenosti sem pa iztrgane liste utaknil v svoj žep, kjer sem jih slučajno našel drugo jutro, ko sem vstal in spremil na kolodvor svojo sorodnico, ki se je že prejšnji večer odpeljala domov. Te iztrgane liste sem zjutraj še enkrat prečital, se vsedel k mizi in spisal za naš list skoro dobesedno enako »izvirno poročilo posebnega poročevalca«. Znano vam je, da je to posebno poročilo izredno ugajalo našim »bravcem«, ne da bi list moral za to kaj plačati. Enako, kakor sem storil jaz, naj se pa postopa od strani naših urednikov odslej pri našem listu. Eden naših urednikov naj se v duhu preseli pred Skader, drugi pred Skoplje, tretji pred Jedrenje, četrti v Carigrad — vsi pa naj imajo pred seboj razne večje dunajske in druge časnike in naj kujejo iz njih »izvirna poročila naših posebnih poročevalcev«. Tako bode prišel naš list prav po ceni do izvirnih poročil in tako bomo na prav lahek način posekali svoje liberalne konkurente, ki morajo za svoja izvirna poročila šteti svojim poročevalcem prav drage nagrade poleg drugih velikih izdatkov. To je moj ponižni nasvet.« 

»Dobro, izborno, nedosežno,« zaklical je ves vzradoščen predsedujoči kanonik Zvitoglav. »Čestitam vam, amice Nadutus in vam zatrjujem, da vaša iznajdljiva glavica najde še na tem svetu zasluženo priznanje. Predno dam vaš predlog na glasovanje, prosim še gospoda Žabarja, da se izjavi k stvari.« 

»Prečastiti gospod kanonik,« odvrnil je pohlevno gospod Žabar, jaz se pridružujem popolnoma predlogu prečastitega gospoda Nadutega. Le toliko bi še želel, da bi se v duhu pred Skader, Skoplje in Jedrenje in v Carigrad postavljeni naši uredniki kot posebni poročevalci ozirali tudi na svetovna poročila naših »Dolenjskih Novic«, ki posebno dobro in vestno zasledujejo vse svetovne dogodke in jih opisujejo v svojih predalih, kar vem iz lastne izkušnje, ker sem na nje naročen.«

»Če nima nihče več kaj pripomniti, dam predlog našega ženija Nadutega z dodatkom gospoda Žabarja na glasovanje,« zaključil je stolni kanonik Zvitokljun duhovito debato in takoj na to konstatiral, da je bil predlog kaplana Nadutega z dodatkom gospoda Žabarja soglasno sprejet. S ponovno opozoritvijo na naravnost občudovanja vredno edinost, ki vsepovsod vlada v taboru S. L. S., se je na to predsedujoči stolni kanonik Zvitokljun zahvalil vsem članom tiskovnega odseka za njihovo domoljubno delo in potem tudi zaključil to za zgodovino našega dobrega in vernega ljudstva velevažno sejo.