Rdeče noči

Rdeče noči Igor Ščep

Spisano:	Prosveta 25/83-102 (1932)
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PRVI DEL

I.

V industrijskem revirju se je stemnilo.

Jesen je dala zgodnjo noč in mrzlo vreme.

Revir se je hitro zavil v mračino in popolno temo. Redke svetilke so osvetljevale blatne ceste in zanemarjena križišča zanemarjenih ulic. Večina poslopij je tonela v temi, le gosposke hiše, stanovanja direktorjev in višjih uradnikov so bila svečano razsvetljena. V teh hišah je več denarja in zato tudi več svetlobe. Drugod, po barakah in stanovanjskih kasarnah tovarniških delavcev je pa revščina in bi svetloba njeno odurnost samo povečala.

Pred hišo, kjer je stanoval tovarniški uradnik Perovš, je bilo tudi dovolj svetlobe. Zato je Marta, žena tega uradnika, oprezno pogledovala skozi okno na razsvetljeni del ulice in oprezovala za ljudmi, ki so hodili mimo in bili večen predmet njene pozornosti. Stala je pri oknu v prvem nadstropju, na ulici je videla prav vse, kar se je zgodilo, nje pa nihče ni mogel opaziti. Soba, v kateri je stala, je ostala temna, prav nalašč jo je ugasnila, da je mogla z večjo brezskrbnostjo gledati na ulico.

Ko so vežne duri naškripale pod težo odriva in je pred hišo stopil starejši moški, je ona še prav posebno pogledala skozi okno. Moški se je od hiše takoj oddaljil. Stopal je počasi, nekam trudno. Enkrat se je zdelo, da se hoče ozreti nazaj in pogledati v prvo nadstropje, toda namero je očividno opustil in šel kar tako dalje. Na ulici se je stisnil h kraju in se zgubil v temi.

Ta moški je bil Martin mož. Ko je odšel, je njo prevzelo vidno zadovoljstvo. Sama sebi se je posmejala, da so se ji razlezle sočne ustnice v pravi izraz dobro speljane igre. Moža ni ljubila, njegova navzočnost jo je samo morila. Ta večer je vedela, da ima mnogo važnih opravkov in je samo čakala, kdaj odide. Ker se s njo čestokrat ni mnogo menil, je odšel brez slovesa in brez vednosti, kje se ona prav za prav nahaja. Posli so ga gnali v zadrege in zato ni utegnil na vse pomisliti, kadar je kam odhajal. Saj jo je že večkrat prezrl, ta večer se mu je pa namenoma skrila. Tudi ona je imela opravke, ki pa njegovim niso bili prav nič podobni.

Čakala je svojega ljubimca. Zato njeno veselje, ko je zagledala, da mož odhaja in ji nehote daje prostost in priliko. Marta je kar drgetala ob misli, da je svobodna, da ji bo spet mogoče doživeti nekaj posebnih, komaj pričakovanih trenotkov.

Po moževem odhodu je gledala na ulico s še večjo vnemo. Vzlic neobljudenosti tega kraja je šlo po ulici dovolj ljudi. Malokdaj je bila čisto prazna. Vendar pa Marti nihče od teh, ki so šli mimo, ni ugajal. A ona je vendarle čakala. Počasi je postajala nestrpna, Še je zrla skozi okno, toda ne več s tistim brezskrbnim, prepričanim čakanjem, ki ga daje samo popolna gotovost. Ker je stala le predolgo ob oknu in zgubila že preveč časa v temni sobi, je prižgala luč in se ujezila. Spačila je obraz In se stresla po stasitem, lepo oblikovanem telesu. Nato je šla vnovič na staro mesto čakanja In oprezanja, pustila tam nove minute a spet zastonj. Ljubimca ni bilo.

Luč v sobi je gorela.

Marta je v jezi zastrla vsa okna, se zaklenila in pometala s sebe vso obleko. Pred zrcalom se je vnovič oblekla, čisto drugače a vendar z veliko nestrpnostjo. Nadela si je plesno toaleto. Poiskala je še plašč, se nekaj hipov zamislila, ugasnila luč v sobi, potem pa pri oknu prejšnjega čakanja narahlo odgrnila zaveso in zadnjikrat pogledala na ulico. Zrla je samo dve, tri minuti. Nato je sobo zapustila.

Plašč si je oblekla na stopnicah.

Iz hiše ni šla tam, kjer je šel poprej njen mož. Odprla je zadnja vrata in se prav za prav iztihotapila na prosto. Marto so vodila čudna pota. Namenoma se je izognila vseh obljudenih cest. Mimo ljudi je hitela tako, da je niso mogli prepoznati. Do nikogar ji ni bilo.

Po četrturni nagli hoji je obstala za veliko stavbo. Ustavila se je kakor na zapoved. Prostor je bil teman. Le iz ospredja hiše se je usipala svetloba v medlih žarkih.

Marta je prisluhnila.

Slišala je godbo, ki je Igrala plesne komade. Drugega ni bilo slišati. Še godba je nekam žalostno in zategnjeno prihajala iz plesnih prostorov. Marta je postala neodločena. Že je hotela v hišo, pa se je spet premislila. Stavbo je dobro poznala. Iz posebnih nagibov ni takoj vstopila, iz posebnih namenov tudi ni šla pred glavni vhod, ampak k durim, ki so vodile v poseben, od plesišča oddeljen prostor.

Ker je začutila, da gredo za hišo ljudje, ki bi jo utegnili začudeno gledati, je končno vstopila.

II.

V oddeljenem prostoru je bilo kaj puščobno. Prostor sam ni bil velik, a vendar tolik, da se je nekako delil v dva dela. V prvem je bil vhod z dvorišča, skozi katerega je Marta vstopila. Nasproti vhodu je bil tudi prehod v plesno dvorano in ostale gostilniške prostore. Vmes je stala daljša miza z mnogimi sedeži. Drugi del je imel dva taka kota, da se je marsikdo lahko skril preradovednim očem in bil sam s sabo ali s svojimi pri eni Izmed dveh okroglih miz.

Ko je Marta vstopila je bil v prostoru en sam človek.

V desnem kotu je zamišljeno sedel Mirko Menart, triindvajsetleten, slabo oblečen fant. Mirko je bil prav za prav nekak študent, ki zdaj ni več študiral. Težke prilike so ga hudo morile, zato je navadno kazal veliko zadirčnost in nemirnost.

Perovševo je dobro poznal. Ko se je znašla pred njim, je na glas niti pozdravil ni. Celo z nekim posmehom je sprejel njeno pojavo v tej hiši. Ona se je le mimogrede ozrla nanj. Tudi zgovarjala se je le mimogrede, zato pač, ker drugega ta trenotek ni bilo pri rokah.

— Kje so nocoj vsi ljudje? Velik ples je naznanjen, pa je vendar vse tako prazno.

Mirko je opazil njeno precejšnjo skrb in se ji rogal.

"Kaj hočemo! Je pač kriza in z njo smola pri denarju. Lačnim ni do plesa, siti pa ne zahajajo v to hišo. Le včasih kdo pomotoma zaide.

Marta ga je dobro razumela, vedela je, da meri nanjo, ker pa ni hotela kar tako od njega, se je ujezila, a vendar hlastno vprašala:

— Koga meniš?

Mirko se je zbadljivo nasmehnil.

— TI si že ena tistih belih vran.

— TI mar ni prav, če pridem?

Fanta je vprašanje sprevrglo v glasno razlaganje svoja zagrenjenosti. Z vsako besedo je dal spoznati zasmeh, čeprav ni nič napačnega povedal.

— Vesel sam te, ker vem, zakaj prihajaš. Andreju te iz srca privoščim. On je kakor ustvarjen zate. Krepak in živ! Njegovi objemi so gotovo slajši od objemov tvojega soproga.

— Mirko! Ne zasmehuj!

— Golo resnico ugotavljam. To pa ni zasmehovanje. Saj vem, da čakaš dragega Andreja.

Mirko je mirno razlagal ovoje misli, Marta se pa v nestrpnosti kar nič ni krotila.

— Kje je?

Na vroče in nervozno vprašanje je Mirko z največjim hladom in s prav mojstrsko brezbrižnostjo odgovarjal.

— Tu ga še ni bilo. Priti pa mora, zato prisedi, da ga skupno pričakava.

Marti se je zavihal nos. Sesti ni hotela.

— Ne maram. Ti samo smešiš. Slišala sem, da pojdeš v cirkus. Za klovna. Pravijo, da se iz celega sveta norčuješ.

Mirka je užaljena gospa samo zabavala. Popustil je svoj mir in se zopet prešerno in zbadljivo zasmejal.

— Za tebe pa govore, da nesrečno ljubiš. Poprej si vodila ljubimce za nos, zdaj pa sama dirkaš za njimi. Vsakdo ima kaj. Ti Andreja, jaz cirkus.

— Tebe še za klovna no vzemo. Marta se jo ujezana odstranila od mize, kjer je sedel Mirko, on se pa za njeno užaljenost ni menil.

— Mogoče — — —

Ostal je pri desni mizi.

III.

Iz notrajnih prostorov je prišla natakarica Marica. Na vsakogar je naredila vtis umirjenega, prikupnega dekleta. Včasih so jo zalotili v razmišljenosti.

Ko jo Marica zagledala gospo Perovševo, jo je prisiljeno pozdravila. Nesla je čaj in šla mimo njo. Čaj je postavila pred Andreja, ki ga je zaželjeno popil.

Gospa je bila Marice kar vesela. Hitro jo je ogovorila.

— Je kaj plesalcev?

— Seveda so. Plesalk jim primanjkuje.

— Imenitno!

Martin vzklik je Mirku znova vzbudil pozornost. Obrnil se je k njej in se spet prikrito norčeval.

— Kakor nalašč! — Tebi jo usoda vedno naklonjena.

— Če pride, mi povej.

Gospa je skoro zapovedala. Slačila si je plašč in odhajala na plesišče. Tam je našla nekaj nerazgibanih ljudi in srednjevrstno godbo.

Ob odhajanju je Mirko zaklical za njo:

— To rad storim.

Potem se je pa z Marico pomenil.

— Marica, na Marti se zgleduj. To je ljubezen ! Za Andrejem toliko časa stika, da ga dobi.

Marici ni bilo všeč, da je Mirko tako govoril. Ni se mogla pridružiti njegovemu dojemanju Martinih potov in razmerij, za katere sta oba dobro vedela. Kakor je Mirko s cinično brezbrižnostjo in nekakim odobravanjem gledal na vso reč, tako jo bila Marica ob misli na gospo in Andreja zamišljena. Skoro plaho je vprašala:

— Ali ga resnično ljubi?

Mirko se jo presedel na stolu.

— Drugače bi se no pajdašila z nami. Plešastega starca je do grla sita. Mnogi se zgražajo nad njo, meni je pa všeč.

Natakarica se Jo iskreno zavzela:

— Od kdaj? Čisto nova mnenja imaš. Kaj ti je nocoj?

— Dobre volje sem. — V fabriki spet reducirajo, jaz sem pa pričakoval, da ma sprejmejo v delo. Vse kaže, da moram postati resničen in velik gospod. V Mirkovih besedah je bilo mnogo trpkega.

Marica ni dojela pravega smisla. Rekla je:

— Če res postaneš, se te Metka še bolj oklene.

Mislila je dekleta, katerega je Mirko ljubil.

Ob teh besedah je on vstal in se začel sprehajati. Neprijetno mu je postalo, moral se je pregibati, da zamori naval grenkega občutja. Zadirčno se je obregnil.

— Neumnica . . . Ti ničesar ne veš, zato take misli.

— Kakšne?

— Moja sreča z Metko je skopnela. Z dekleti je že tako, da marsikoga pozabijo, ko se jim na bolje obrne. Službo ima in se je prevzela.

— Težko verjamem.

— Jaz najtežje, pa moram, ko vidim, da je res. To so prav za prav malenkosti, katerih je vsepovsod dovolj. Kadar je človek komu odveč, se odstrani, če je pameten.

Marica je ob teh besedah postala še resnejša. Z veliko skrbjo ga je pogledala, s še večjo zaskrbljenostjo vprašala:

— Kaj misliš s tem?

Mirko je zamahnil z roko.

— Nič posebnega. Kar sem ti povedal, je samo tebi zaupano. Srce imaš in me razumeš, zato pred tabo ne tajim.

Malomarno je odpravil zaskrbljeno Marico, hotel kar tako stran, toda, ko je dvignil glavo, je uzrl pred sabo strojnika Vrezarja, s katerim sta se dobro poznala. Strojnik je bil zastaven mladenič šestindvajsetih let, vstopil je v popotnem plašču in razodel takoj samozavestno, a iskreno zadržanje. Vzlic temu, da je bil trenutno brez posla, ni kazal nikakega obupa in zbeganosti. Obema je veselo vzkliknil:

— Pozdravljena!

Marica se ga je najbolj razveselila.

— O, Ivan!— — — Si šele z vlaka?

Ogledovala ga je in pozabila na druge dolžnosti.

— Naravnost s kolodvora prihajam. Vidiš, da spoštujem to gnezdo.

— Ali česa želiš?

Hotela mu je s posebno vljudnostjo posreči. Oči so ji kar plamenele ob pogledu nanj. On jo je potrepljal po rami in ji nemo dal razumeti, da mu njena pozornost zelo ugaja. Radi želja je pa dejal:

— Kaj toplega pripravi. Sam pridem tja.

— Mirka privedi sabo. Nocoj mu ni vse prav, zato ga priporočam.

Natakarica je Mirka oplazila z žugajočimi očmi, strojniku se je vdano nasmehnila in odšla v notranje gostilniške prostore.

IV.

— Kaj je s teboj navskriž?

Strojnik Ivan Vrezar je pogumno stopil k svojemu tovarišu in ga stresel z vso silo zdrave prešernosti. Mirko je pa samo začudeno pogledal, zgrbančil čelo in siknil:

— Nič.

Ivan se ni dal kar tako odpraviti.

— Priznaj, kar je res. Ne molči, ko vendar vidim, da si spremenjen. Ne igraj otroka. Prijatelja sva si.

Mirka so zadnje Ivanove besede prevzele. Zamislil se je, ga pogledal, sedel nazaj na staro mesto in se z muko pritiral do besede. Zdaj ni bilo nič več zasmeha v njegovem govoru. V roke ga je dobil poznan človek in mu vili drugačnega razpoloženja. Skoro nič nimava sličnega, le pogrešiva se takoj. Kje si bil?

— Kruha iščem. Službe.

Ivan mu je povedal bridko resnico. Bil je brez posla. V tovarni so ga radi preodločnega nastopanja odslovili in si za vzrok našli prav malenkosten povod. Toda Ivan ni silil v obup, dasi mu ni bilo prav nič prijetno. Njegovo pojasnilo je spravilo Mirka v zamišljeno modrovanje:

— Slabo nam je. To so nečloveški časi. Ali naj vsi postanemo potepuhi, tatovi? Kje pa naj krademo? Včasih so bili sužnji, imeli so delo in kruh, danes pa svobodni ljudje poginjajo na svobodnih cestah. Čemu še živeti v tem velikem nesmislu?

Ivan ga je nekaj časa poslušal, potem se mu je pa zdelo obupno modrovanje kar odveč. Nad Mirkom je zapovedujoče zarohnel:

— Bedak! Nikar ne nori! Če imaš revolver, ga vrzi v vodo, če si na kak podstrešni tram privezal vrv, jo pusti podganam. Premagaj slabiča v sebi in postani močan, odporen. Ce tega ne zmoreš, potem še za vrv ne boš imel potrebne korajže.

Mirko se je žolčljivo zasmejal:

— Le pridiguj, saj rad poslušam. Zdaj že nekaj tednov nisi na nobenem zborovanju govoril, zato ti dovolim, da se nad menoj znova preizkusiš.

Ivan ga je premišljujoče gledal in dejal:

— Ciničen grešnik postajaš, kar ni prav. Zamerim ti.

— Po smrti mi pa odpustiš in se izravna. Mirko se ja znašel v tistem razpoloženju, s katerim je malo prej odpravljal gospo Perovševo od sebe. A Ivan se je razjezil prav zares.

— Vrag s tabo! Tvoja mrtvaška strašila so neznosna! Človek živi nekaj let, vidi košček sveta, spozna kopico ljudi, potem se pa spet zarije v nič. Smrt je znan konec, tako dognan kakor sobota pred nedeljo. Če si na svetu, živi, spoznaj svoje cilje in pojdi za njimi, a ne čakaj smrti, konca, ki je vselej prenagel.

— Lepa, koristna pridiga. Ivan, sebi podobne ljudi si poišči, pa jim razlagaj nauk velike korajže. Zame ja škoda besed. Kadar je človek opeharjen za najlepše nade, mu nihče ničesar ne vrne.

Mirko se je znova zamislil, se prijel za glavo in vidno trpel ob izrečeni izpovedi. Iz njega ni udaril nikak smeh več, nobene porogljivosti ni bilo. Ivanu se ja čelo kar zjasnilo. Mirkova izpoved mu je razložila marsikaj. Nič več se ni jezil.

— Zdaj vam, kako stojiš. Zdaj te razumem. Mirko ga je pogledal in skoro proseče spregovoril:

— Zato ne nadleguj in ne sili tako trmasto vame. Razloži mi, kako si zdaj življenje urediš. Tvoja iznajdljivost ima zame vedno nekaj mikavnega. Čudim se ti in te zavidam.

Ivan ja Mirka potrepljal po rami:

— Z mano pojdeš, skupno si poiščeva nov obstanek. Pusti knjige in to megleno životarjenje. Pravi utrip našega časa je v fabrikah, v rovih, pri gradbah. Povsod tam, kjer ustvarja tisoče rok, kjer se človek bori s stroji, z naravo samo in jo zmaguje. Mene so trenutno izločili iz te borbe, a si najdem novo torišče dela. Edino delo rodi zadovoljstvo. Ustvarjanje osrečuje, prazne sanjarije pa prinašajo razočaranja.

Mirko ni Ivanovih besed vzel za možnost svoje rešitve. Celo obregnil se je ob nje.

— Na preziraj čuvstev. Človek brez notranjega življenja je navadna žival, morda še slabši. Nekateri sanjarije premagajo, drugi jim podlegajo. Tudi ti si že obupaval.

Ivan je bil v živo zadet. Zdaj se je sam pogreznil v razmišljanje.

— Da, stal sem na razpotju, na preizkušnji. Hudo je bilo. A glej, radi dekleta, ki me ni razumelo, nisem hotel v obup. Mirko, naše življenje se ne sme lomiti ob dekliških mukah. Če noče biti tovarišica, naj gre med cipe.

Ivan je svoje besede krepko povdaril, da je Mirko rad verjel v iskrenost njegovega mišljenja. Obema je bilo zelo prav, da so duri v ozadju zaškripale in naznanile prihod novega človeka. Oba sta pogledala v zvedavi radovednosti proti durim in pozabila na svoj pomenek in tudi na godbo, ki je pričela prav tedaj znova igrati.

V.

Na plesišču so plesali. Marta ni zamudila nobenega plesa. Od časa do časa so prihajali novi gostje. Vsi so vstopili pri glavnem vhodu, le zdaj se je nekomu zahotelo, da vstopi zadaj, tam, kjer je vstopila poprej Marta Perovševa.

Tudi to pot je bila ženska.

Toda ne gospa, ampak mlado, devetnajstletno kmečko dekle. Dekletov prihod je bil zelo, zelo plah. Mirko in Ivan sta jo začudeno pogledala, ona pa je vljudno in boječe pozdravila:

— Dober večer.

Ivan se je kar zavzel:

— O, Ivanka! Od kod pa ti?

Ivanki je bilo neizmerno všeč, da se nahaja med znanimi ljudmi. Njena pot ni bila prav nič prijetna. To se ji je čitalo na obličju, to je pokazal vsak njen korak, vsaka njena kretnja. Nosila je nekaj prtljage in bila za videz zelo prikupna. Na Ivanovo vprašanje je rada odgovorila.

— Z doma prihajam. Tebe sem videla na kolodvoru, pa si mi ubežal.

— Ne zameri mi. Veruj, da nisem nalašč ušel. Zakaj nisi poklicala? Prav rad bi te razbremenil na dolgi poti.

— Saj ni težko.

Ivanka ga je ljubeznivo pogledala. Prav rada mu je verjela, da bi ji pomagal nositi prtljago in kratkočasiti nerodno pot. Ko ji je dejal, da je breme zanjo dovolj težko, se je še Mirko pridružil govoru.

— Kam si namenjena? Ali se vračaš spet med nas?

Mirku je Ivanka skromno odgovorila:

— Uganil si.

Ivan ji je pomagal odložiti prtljago.

— Odloži in sedi. Poveš nam kaj in odpočiješ se.

— Ne utegnem. Večer je že, jaz pa še nimam strehe in ničesar.

— Med stare znance si prišla, kaj hočeš več? Na cesti te gotovo ne pustimo.

— Z Andrejem sva se domenila, da pride na kolodvor, pa ga ni bilo. Zato se tudi na druge težko zanesem.

— Nikar po enem vseh ne zmeri. A tudi za Andreja jamčim, da ni namenoma prezrl tvojega prihoda.

— Še nocoj bi rada govorila z njim. Kje ga najdem ?

To njeno vprašanje je Mirka spravilo iz brezbrižnosti, v kateri je nekam trdovratno tičal. Dejal ji je:

— Če razložiš, kaj te je k nam pognalo, ga jaz poiščem. Tako sumljiva se mi zdiš. V strahu prihajaš. To niso dobra znamenja.

Ivanka je zardela.

— Utekla sem.

— Z doma?

— Da . . . Zdaj pa ne vem, kam bi, ko jo tema.

— Za take deklice je res nevarna ura. Takoj se jim kaj zgodi.

Tako je mislil Mirko, Ivan je pa povprašal:

— Kako to, da si ušla?

Razdvojno, kar nekam obupano je pojasnila:

— Omožiti me hočejo.

Mirko se je razživel in glasno zaklical:

— Rad bi poznal junaka!

— Ne maram ga.

— E, saj ni berač. Gotovo so za bogatim pogledali.

— Pa je pijanec. Zoprn mi je, strašno zoprn. Ne ljubim ga. Kako naj ga vzamem, ko se mi studi? V to se ne morem vživeti. Doma jim manjka denarja in so hoteli to grdo kupčijo.

— Kaj zdaj poreko?

Ivanka je ob razgovoru z Mirkom postala odločnejša. Čutila je, da se lahko izpove in razteži, zato je na Mirkovo vprašanje čisto po svojih mislih odgovorila.

— Kar hočejo. Saj me oni tudi niso vprašali, kakšno življenje si predstavljam v prisiljenem zakonu. Poprej, ko sem prihaja med vas, sem slišala marsikaj, kar druga dekleta nikdar ne zvedo. Zato mi ni dalo, da bi me imel tuj človek, pijanec. Druge potrpe in celo življenje nimajo lepe ure, jaz pa ne znam.

Ivan se je Ivanke očitno razveselil. Sprva je bolj strmel, kot poslušal, potem se je pa znašel v pravem navdušenju:

— Živela upornica! Tudi s tabo ne rešijo zavožene kmetije. Samo pokopali bi te.

Mirko je pogledal Ivana, potem pa njo.

— Nikdar se drugim ne pusti. Bolje, da sama skočiš v vodo.

— Ni mi še treba. Delati znam, zato se ne bojim sveta.

Tudi Ivan je bil podobnega mnenja:

— Za tebe se že kaj najde. Andrej ti oskrbi.

Ivanka Je ob omenjanju Andreja umolknila. Nekaj jo je zagrenilo, nekaj se ji je zataknilo nekje v grlu.

VI.

Iz notranjih gostilniških prostorov je prišla natakarica Marica s poredno opazko.

— Aha, zdaj vidim, zakaj vaju ni.

Ivan se za nagajivo sumničenje še zmenil ni. Imel je druge misli. Z resnostjo je stopil k nji, trenutna skrb ga je navdala.

— Marica, imaš kje kako posteljo?

Natakarica je ostala v svoji nagajivosti in poredno poizvedovala:

— Za tebe?

Ivanka je slišala pogovor in dobro vedela, za kaj gre. Zato je kar sama pojasnila:

— Zame. če ti je mogoče.

— Že najdem kaj, kamor se stisneš.

— Hvala, Marica. Potem bi kar tu pustila. Ivanka je pokazala na prtljago, jo s tem njej izročila v varstvo in dala nagib, da hoče oditi.

Natakarici pa njeno vedenje ni bilo povsem razumljivo.

— Kam pa še greš? Stemnilo se je že.

Ker Ivanka takoj prvo sekundo ni odgovorila, je Mirko Izrekel potrebno pojasnilo.

— Andreja poiščeva. Če ga Ivanka ne najde, bo vso noč brez spanja. Saj veš, še iz otroških let se poznata.

Nato je izvlekel iz svojega žepa košček papirja in nanj zapisal nekaj naglih stavkov. Papir je dal Marici.

— Če ga zgrešiva in pride sam, mu daj ta listek. Ivanka, pojdiva.

Ivanki ni bilo treba dvakrat reči. Mirka je takoj ubogala. Odšla sta pri zadnjih vratih, Ivan in Marica sta pa ostala še v sobi in se v tej nenadni samoti prav prijetno počutila.

Njej so se zasvetile oči. Zrla je vanj in zašepetala:

— Hvala za pozdrave. Iznenadili so me.

— Drugič te ne smejo.

— Ali mi jih še kdaj pošlješ?

— Tebi jih hočem vsakokrat, kadar se kam odpeljam. A najraje bi, da se vsak dan vidiva in kaj pogovoriva.

Ta Ivanova želja je bila Marici kar všeč. On je stopil prav k nji, jo narahlo objel in pogladil po laseh. Prav tedaj pa je tuj glas zmotil mladi par. Nekdo je ukazujoče poklical Marico.

Hitro se je odzvala:

— Takoj!

Mrzla nevšečnost je spreletela njen in njegov obraz.

Ivan je še posebej dejal:

— Vsakdo sme kričati nad tabo.

— Kaj hočem. Je že tako.

— Nocoj boš spet malo spala. Zdravje se ti kvari.

Ivan je izrazil resnično skrb. Ker pa ni kazalo razlagati te skrbi še bolj, je vzel Ivankino prtljago In jo odnesel v notranje prostore, a Marica ni šla za njim. Ostala je v sobi, pospravila desno mizo ter tako dočakala nove goste, ki so vstopili iz ozadja s precejšnjo razposajenostjo.

VII.

Največ razposajenosti je pokazal šofer Tomaž Gažnik. Imel je že trideset let, toda marsikoga je prekosil v mladostni razigranosti, ki pri njem ni nikdar pošla. Janko Fleguš, njegov spremljevalec, je bil pravo nasprotje tega zdravja in moči. Imel je nekaj let manj kot šofer, toda zato je bil pa suh in bled. Neprestano je pokašljeval in se izkazal za slabotnega, bolnega človeka.

Z njima Je vstopila Ivica Zalarjeva, živahno dekle osemnajstih let in drznega ponašanja. V gostilniških prostorih se je počutila kar domače. Brezskrben smeh jo je spremljal vsepovsod. Prešerno veseljačenje je bilo njej prava naslada, edini pogon njenega življenja. Zgodaj se je razvadila, zgodaj so jo prilike pognale na plesišča in med ponočnjaške ljudi. Prav nič ni pazila na zdravje in sebe, predajala se je vsemu, kar je utešilo njene razpaljene strasti in zabavalo zabave željne ljudi.

Ko je Tomaž zagledal natakarico, je skoro zavpil:

— Vina, punca!

— In cigaret!

Oglasila se je Ivica, Janko je pa razdvojeno dejal:

— In dobre volje za tri ljudi.

Ivica ga je najprvo sovražno pogledala, potem se ji je zgrbančil obrazek, a med tem je tudi že povedala svoje misli:

— Ta sama pride. Mene imata in godba je blizu!

Natakarica jih je gledala in poslušala. Ko se ni nihče več oglasil, je pristopila k njim.

— Še kaj drugega?

Vsi so kakor na povelje odkimali, se posedli za veliko mizo na sredi, natakarica je pa odšla, da ugodi njihovim željam.

Ko je bila trojica sama, je Tomaž hitro naglasil:

— Prve kozarce spijemo medicini na čast.

Ivica je zazijala:

— Zakaj?

Tomaž je čutil, da mora pojasniti:

— Janka nam je ohranila. Doktorji so tudi nekaj.

Tomaž je s povedanim predramil svojega tovariša iz brezbrižnosti. Janko je začutil, da ne sme molčati.

— Samo dobrote prepovedujejo. Kaditi ne smem, piti ne in vesele druščine tudi niso zame. Hudič, te predpise naj kar kdo drugi upošteva. To ni življenje ,ti zadržki in obziri za vsako stopinjo posebej.

Tomaž se je s svojo mislijo odrezal:

— Življenje mora biti celo in popolno, ali pa nič! Kar tega se drži in naju dveh.

V sobo se je vrnila Marica in zahtevano prinesla. Za njo je prišla Perovševa. Bila je brez plašča, v plesnem kostimu. Nejevoljno se je ozirala po prostoru in izzvala v trojici za mizo precej zanimanja in tudi košček skritega posmeha. Ker v sobi ni bilo nikogar, h kateremu bi lahko stopila, se je za nekaj hipov zapletla z natakarico v mimobežen, tih pomenek. Med pogovorom sta tudi odšle iz sobe. Za mizo so si pa natočili prinešenega vina in pili iz polnih kozarcev.

Ivici se je razlezla porednost po vsem obličju:

— Sta videla gospo?!

Šofer je zamahnil z roko in pokazal vso cinično brezbrižnost, ki ga je premnogokrat premagala.

— Takih dam imam vedno v avtomobilu. Je kaj posebnega na nji?

Vprašal je tako malomarno, da se celo Ivica ni več krohotala. Vendar ni hotela Tomažu podleči. Naglo je pojasnila:

— Zabavne zgodbe me ja spomnila.

Bolnemu Janku so se zaiskrile oči. Zganil se je in zaprosil:

— Pripoveduj.

Ivici se ja sami mudilo.

— Njen mož — — —

Komaj ja odprla rožnata usteca, že jo je prekinil Tomaž:

— Saj ni več njen, oziroma, ona ni več njegova.

Janku ni bilo prav nič všeč, da jo Tomaž prekinja.

— Tomaž, dovoli, da pove. Perovš je znamenit gospod, marsikdo se ga boji, zato je prav, da se mi nasmejemo na njegov račun. Ivček, povej.

Ivica je segla v svojo torbico In izvlekla iz nje kar lep šop lepih pisem, se postavila v nedostopno pozo in ju pogledala.

— Preden vama tole pokažem, se spomnita maškarade pred pol leta.

Tomaž še je takoj domislil pomena teh besed in pisem.

— Z njim si mnogo plesala, nocoj pa z nama zaplešeš.

— Tudi govorila sva mnogokaj. Igračkala sem se, igračkala.

— Ti tako drugega ne znaš. SI mu zmešala plešaste možgane?

— To si oglej, potem presodiš.

Izročila mu je pisma in on jih je prav rad vzel v pregled. Celo zanimivo se mu je zazdelo, da jih ima v rokah in jih svobodno pregleduje.

— Rožnati ovitki! Ga vidiš srnjaka!

Ker se je Tomaž zaposlil, je Ivico Janko zaplet v pogovor.

— So stara pisma?

— Različnih datumov. Poslednje je iz letovišča. Milostni gospod me je k sebi vabil.

— Si šla?

— Nisem. Trmaste muhe so me pičile.

— Škoduješ si. Perovš bi te obdaril.

— Ali pa pognal. Tako pa še vedno moleduje za naklonjenost.

Tomaž ja površno opravil svoj pregled in se oglasil:

— In vzdihovat zna prav pošteno. Od veselja, ker se ne prevzameš, ti čestitam.

Janko se je nagnil k Tomažu in mu vzel pisma.

— Daj, Tomaž, da še jaz pogledam. Preden v kakšnem zakotju poginem, je le dobro, da še kaj zvem in vidim. V sanatoriju so plavali po zraku sami prepisi, zdravje se je pa le počasi za velik denar kradlo vame. V grozni puščobi smo živeli.

Janko je iskreno potožil, zakašljal in se naslonil na mizo.

Ivico je pa vse skupaj ujezilo.

— Nehaj! Starčevsko modrovanje mrzim, ti si pa mlad. Pridigovanja se varuj in življenje ljubi. — — Greš plesat?

Ivica je bila še vsa pripravljena za poskočno rajanje. Toda Janko je nekam žalostno odkimal:

— Ne mika me.

Ker Tomaž ni bil gluh, je slišal ponudbo in kar vstal.

— Meni pa je do plesa. Greva, Ivček?

Ivica se ga je navdušeno oklenila in odhitela z njim na plesišče. Ples je zanjo mnogo pomenil, zato ni mogla biti brez njega. Ob zvokih vesele godbe je pozabila na vse drugo. Sicer pa nikdar ni mnogo premišljevala in se mučila s tistimi rečmi, ki marsikoga blazno preganjajo. Živela je svoje borno življenje z občutjem lahkoživke, ki v trenutnih omamah najde svoje izživljanje. Z Ivico so večkrat prav prostaško razpolagali, jo razžalil in opsovali, toda vse je prenesla, vse prestala, samo plesa ji niso smeli vzeti. Brez njega bi umrla.

VIII.

Janko se je zagledal v pisma. Počasi jih je prebiral in se razživljal ob zanimivi vsebini. Celo nasmeh mu je uhajal s suhega obraza.

Ko je Marica prišla spet v sobo, je niti opazil ni.

Sama ga je ogovorila:

— Kako je, Janko? Dolgo te nismo videli. Si se pozdravil?

— Popolnoma ni nikdar nihče zdrav.

— Poslabšanja se varuj. Zima prihaja in prehlajenje prinaša.

— Eh, enkrat se požene to borno življenje. Če ga zapiješ, imaš vsaj prijetno zavest, da si ga po svoji svobodni volji zabarantal.

— To je slaba tolažba. Janko, le glej, da se kdaj ne pokesaš, ko bo prepozno.

Natakarica je z vso iskrenostjo izrazila svoje misli, kar pa njemu ni bilo po volji.

Takoj je vzrojil:

— Kdo je naročil te ljubeznive nasvete? Nikar me še ti ne gnjavi, ko me doma dovolj zdelujejo. Pravijo mi, da jih ugonobim. Kaj morem za to. . . Marica, se tam na oni strani dobro sučejo?

Marica je bila rahlo užaljena.

— Poglej.

Samo to mu je rekla in šla mimo njega.

Janko je vstal, se odpravil na plesišče in se zamotil z opazovanjem plesočih parov.

V ozadju so se odprla vrata. Marica je pogledala moško postavo, ki je vstopala in spoznala v njem strojnika Andreja. Prihajal je iz tovarne, od dela in bil še ves zamazan. Strojniška obleka se mu je prilegala, njegova močna postava je prihajala do polnega izraza. Videlo se mu pa je, da je zelo truden. Njegov korak ni bil tako prožen, da bi mu tuj človek mogel prišteti petindvajset let. V tovarni se je dodobra zmučil.

Natakarica se ga je razveselila. Stopila je k njemu in mu izročila Mirkov list:

— Andrej, to brž preberi. Takoj pojdi.

Andrej je razgrnil dani listič in naglo čital. Da dobro prebere vse besede, je stopil prav pod luč. Ko je prečital, je postal nervozen in se hlastno obrnil k Marici.

— Kje naj ju iščem? Saj se povrneta.

— Za njima stopi.

— Če ju zgrešim?

— Stori, kakor veš in znaš. Jaz sem povedala.

Marica se ni utegnila dalje z njim muditi. Odšla je nazaj, Andrej si je pa dejal:

— Potem se je res pripeljala. Vražji ljudje mi pa niso dali dopusta v tovarni.

Zelo, zelo ga je jezilo. Nič prav ni vedel, kaj naj stori. Listič je spravil v žep, pogledal na žepno uro in potem privlekel na dan drugo pismo. Bilo je od Ivanke. V njem mu je naznanila svoj prihod. Nehote ga je prebiral in se zatopil v preproste besede.

IX.

Gospa se je naveličala plesanja. Vsi, ki so prihajali v gostilniške prostore, niso njej prav nič pomenili. Zopet jo je prevzela želja, da pogleda v zadnjo sobo. Pustila je ples in plesalce, se brezbrižno ozrla na godce in stopila tja, kjer je čital Andrej pismo skromnega kmečkega dekleta. Prišla je tiho, neopazno. Andrej je ni prav nič začutil. Stopala je do njega in oprezno obstala za hrbtom. Z naporom je zadrževala dih valujočih prsi, s težavo je zmagovala.

Andrej je nekaj začutil.

Andrej se je okrenil.

Razširil je oči In zastrmel.

Ona pa ni čakala, da bi se od presenečenja vsaj malo osvestil. Pozabila je, da je umazan. Hitro se ga je oklenila in mu iztrgala pismo. Potem ji ni bilo nič več do Andreja. Imela je pismo in ga z veliko vnemo čitala. Kakor je bil tedaj, ko je pismo zgrabila, njen obraz vesel in razposajen, tako je med branjem postajala mračna. Vidno je pokazala svoje nezadovoljstvo in ga izrazila tudi z besedami.

Preden pa je sploh kaj rekla, se je znašel v popolni odločnosti presenečeni Andrej in z železnim glasom zahteval:

— Vrni! Takoj!

Gospa je zmajevala z glavo.

— To ni moje pismo. Ah, neka druga . . . Zdaj razumem tvojo malomarnost. Jaz sem pa mislila, da se radi mene nisi utegnil preobleči. Si prejel moje obvestilo?

— Sem.

— In odgovor? Ga dobim?

— Poprej ml vrni, kar si vzela! Nikar me še ti ne razburjaj, ko se v fabriki dovolj jezim.

Gospa mu je pismo vrnila.

— Na. Zdaj vsaj vem.

— Kaj veš?

— Da me varaš. — Vsem drugim si enak!

— Marta, prosim te, da se vsega nepotrebnega vzdržiš. Ta kraj ni za najine prepire in prerekanja.

— Kje pa naj se potem pogovoriva? K tebi ne smem, zaklepaš se. K meni te pa ni. Še sem nisi zavoljo naju prišel. Druga te mika, mene se pa izogibaš.

Andrej je sprevidel, da mora glede pisma in vsega vsaj malo pojasniti. Zato ni bil nič več tako osoren in razkačen. Stopil je k njej in jo celo pobožal.

— Z dekletom, ki te grize, sva že izza mlada domača. Zdaj so jo pognali v stiske in ji hočem pomagati. Sem se je pripeljala, na kolodvor bi moral, pa nisem dobil dopusta v tovarni. Tem vragom nikoli dovolj ne narediš. Pet jih je za enim človekom, da priganjajo, za malo uslugo pa nikogar.

Pogovor je zmotila natakarica. V zadregi je vstopila in se obrnila proti njej. Morda je imela skriven namen, da Andreja reši njene nadležnosti.

— Gospa, plesalci vas pogrešajo.

— Naj potrpe, — — — saj pridem. Nocoj bom prosta ves večer in še čez noč morda.

S temi besedami je zbodla Andreja, ki ji ni ostal dolžan.

— Blagor spočitim ljudem, ki se lahko zabavajo. Do svidenja!

Hotel je kar stran.

Marica se je vrnila nazaj v notranje prostore.

Gospa pa Andreja ni kar tako pustila od sebe. Hitro je skočila k njemu in ga zadržala.

— Andrej, ostani!

Andrej se je ozrl nanjo s posmehujočim pogledom.

— Gospa, ali ne vidite, da sem sajasto uniformiran ? Umažete se lahko.

Gospa se je Andreja oprijela z vso strastjo in vdano zaprosila:

— Ne muči me, ne postajaj zloben. Ostani!

— Ne morem.

— Moraš! Moraš, Andrej! Ne izpustim te. Tvojega odgovora hočem. To, kar je zdaj, ni življenje in ne smrt. — Zakaj me moriš, ubijaš?

Marta je rotila in prosila. Besede so ji mukoma vrele iz srca, predajala se je obupnim izbruhom, Andrej je pa ostal hladen in se ni prav nič menil za njeno vidno trpljenje. Zavrnil jo je z grenkim vprašanjem:

— Zakaj si me ti morila vse dolge mesece? Zdaj, ko nisem več tvoja igrača, zdaj obupuješ. Tigrica! Ali z vsakim, ki pade v tvoje roke, tako počenjaš?

— Krivičen si . . .

Marta je opustila vroče objeme, zaihtela, se obrnila od Andreja in sedla k desni mizi. Njega ni več pogledala, z rokami si je zakrila obraz in zajokala.

Andrej se je nekoliko otajal.

— Nihče, kdor živi ni pravičen. Ne smeši se s solzami. — Kakšen odgovor hočeš?

Marta se je s težavo zbrala.

— Na pismo.

Andrej je postal skoro ljubeznjiv, stopil je k nji in jo pomiril.

— V pismu praviš, da me čaka razodetje. Kaj mi odkriješ?

— Eno samo željo naj zaupam.

— Kakšno?

Strojnik je vprašal zelo prijazno, zato se ga je gospa znova ovila in se mu razodela s prepričevalno besedo:

— Da ostaneš moj, samo moj. — Andrej, od vseh, ki so kdaj smeli bliže k meni, si le ti pravi. Prepozno sem te spoznala, zato te muke. Vse drugo se mi gnusi, najbolj pa nepremišljen zakon s starcem, ki ga sovražim. Ti mi pa tega ne verjameš. Ti ne pojmiš, da sem samo ženska, ki zavoljo tebe trpi in kolne ovire, ki so med nama. Andrej, vse predsodke sem zavrgla, ljudje se mi zavoljo tebe posmehujejo, ti pa postajaš trd, brezsrčen.

— Sama si kriva. Ne zadržuj me. Saj se še vidiva.

Andrej se je oprostil njenih objemajočih rok, ona je zadrhtela v velikem nemiru.

— Andrej, še nekaj naj zaupam: ločim se. Potem ne bo ovir.

Andreja je novica rahlo prevzela. Toda takoj se je znašel v tolikem obvladanju, da je mirno prešel preko nenavadne novice.

— O tem se drugič zgovoriva. Ljudje gredo.

Zdaj ni čakal. Hitro se je odstranil in zginil skozi duri.

X.

Marta je obstrmela, se z največjo težavo zbrala, zatrla vse, kar ji je vabilo solze v oči in tako v hudem odporu proti navalom razgibanih čuvstev dočakala Ivico in Tomaža, ki sta se vrnila iz notranjih prostorov.

Tomaž je bil z dobro voljo prav dobro založen, zato ga gospa ni plašila. Korajžno je stopil k nji:

— Gospa, takšno samevanje se ne spodobi. Če dovolite, vas povabim k veselim ljudem.

Ivici pa ni bila mar gospa. Na mizi je zagledala ostalo vino, se razveselila, natočila kozarce in pila.

— Na vino smo čisto pozabili. Tomaž, pomagaj!

Tomaž je takoj poprijel za kozarec.

— Na vaše zdravje, gospa.

Tudi Ivica je po svoje nazdravila:

— In na veselje današnjega večera!

Šofer je lezel v vso svojo prešernost.

— Ki postaja vedno večje. Zopet smo dobili novih gostov.

Marta se je šele zdaj obrnila k njima.

— Kdo je prišel ?

— Golobrad pisun iz tovarne. Smrkav napihnjenec, ki misli, da mora vse klečati pred njim.

Marta je z zanimanjem poslušala, ko je pa povedal, ji je bilo takoj vse jasno.

— Že vem. Mladi Fabijan je.

Tomaž je pravilno rešitev uganke, nemo potrdil in govoril dalje.

— Novega dekleta ima sabo. Kolikor slutim, se že delj časa lovi za njo, pa se mu je zoperstavljala. Čudna punca za naše čase.

Šoferju se je odprla zbadljiva žilica, kar pa Ivici ni bilo najbolj všeč. Takoj ga je zavrnila:

— Oho, ti misliš, da smo kar tako! Vsakomur se pa ne pustimo!

Tomaža pa Ivična jeza ni motila. S šaljivim namenom jo je grdo pogledal in se dalje šopiril s svojo besedo.

— Molči, Ivica! Moj avtomobil ve zanimive povesti. Marsikakšno deklico sem že marsikam popeljal. Ker je to služba in denar, molčim; in tudi dekleta molče. A ne radi službe, čeprav je tudi pri njih denar. Radi poštenja molče, zavoljo ugleda in dekliške časti. Mladi fantje jim pa pisarijo sladka pisma, jih obožujejo in ne vedo, da so jih že starci plačevali.

Ivica Je postala vse bolj najezana. Obrnila se je k Perovševi.

— Gospa, ne poslušajva ga! Tam so kavalirji, ta pa zbada.

Gospa je vzela njen poziv za odločitev, ki jo je takoj razodela:

— Proč sem hotela, zdaj pa ne pojdem. Naplešem se, naplešem!

Kakor bi vriskala, tako ji je bilo. Hotela se je izživeti, poteptati ponižanje, ki ga je doživela in pozabiti vse, kar jo je žgalo v razbolenih in omotičnih mislih. Niti malo ni več pomišljala. Prva je odšla na plesišče, a z njo je odhitela tudi Ivica.

Tomaž je pa ostal sam.

To ga ni prav nič motilo. Pograbil je steklenico, si natakal v kozarec in z velikih zadoščenjem pil. Zraven si je pa na glas povedal:

— Zdaj ga lahko. Kadar ni ljudi poleg, ni boga in biriča.

XI.

Skozi zadnje duri je vstopil Mirko.

Ko jih je za sabo zaprl, je obstal in gledal dobrovoljnega šoferja, prisluhnil in ujel razgibane zvoke plesne muzike, rahel šum plesočih in živo govorico razigranih ljudi, ki so postajali vedno glasnejši. Prihajal je z lova za Andrejem, kateremu je oddal Ivanko v varstvo in se nato vrnil v gostilno. Tu mu je bil Tomaž kar prijeten tovariš, njega se je zares razveselil, vse drugo ga pa ni prav nič zabavalo.

— Kako, Tomaž? Še vedno star prijatelj vina in deklet?

Šofer je izpil zadnji kozarec. Mirka je najprvo premeril s kalnimi očmi, potem se mu je prijateljsko nasmehnil.

— Z obojim se mimogrede sladkam.

— Kaj ti je dražje?

— Vino, vino, ker mi da veselih ure. Deklet sem se že preobjedel. Veliko sem jih imel, druga na drugo so se jezile, mene je pa zabavalo. Še dostojno sem se zredil na račun njihove jeze in večne ljubezni. Tudi ti se še zrediš, če boš pameten. Veš, najbolj so poročene ribice pripravne. Srednjeletne gospe so zelo hvaležne za vsako ljubeznjivo besedo. In molčati znajo, kar je tudi lepo za naše obrekljive čase. Zato si ne trgaj možgan, kadar bo v srcu kaj narobe.

Mirku je postalo šoferjevo razlaganje in svojevrstno pojmovanje ljubezenskih zgodb takoj odvratno. Zgrbančil je čelo in ga zavrnil.

— Tomaž, pusti neumnosti.

Tomažu ni bilo treba dvakrat reči. Mirkova opazka ga je čudno zadela, zato se je osorno obregnil.

— Ce ne maraš za mojo modrost, potem sem ti tudi jaz odveč.

Šel je nazaj na plesišče in se z drugimi ljudmi spustil v pogovore.

XII.

Prav tedaj je pa Ivan notranje prostore zapustil in se namenil v posebno sobo. Srečala sta se z Mirkom in obstala.

— Kje si Križnikovo pustil?

— Z Andrejem se vrača. On jo potolaži in poizve, kako v njegovem kraju.

Ivan se je radi Ivanke pomiril intakoj stopil pred Mirka z nenavadnim vprašanjem:

— Že veš, kdo pleše?

— Ne. — Povej.

Ivan je oprezno šepnil:

— Metka je tu.

Mirko ni ostal popolnoma miren. Nekaj ga je zganilo. Z muko in obvladanjem je ostal na svojem mestu. Polglasno je spregovoril:

— Sama?

Ivan je zmajal z glavo.

— Družbo ima. Kaj storiš? Greva na sprehod ali na plesišče?

Mirko ni mogel takoj nič pravega odgovoriti. Zamislil se je in prevdarjal. Potem je našel odločno besedo.

— Nikamor. Sem jo pripelji. A ne povej, da sem tu.

Mirko je stisnil zobe in se vdal v vse možnosti, ki so lahko nastale.

Ivan pa je odšel med plesoče ljudi. Dekleta, ki ga je hotel odvesti v posebno sobo, je našel med njimi. Ker je vedel, kaj mora storiti, je žrtvoval lep poklon, odpravil njenega plesalca v kot in jo v prijaznem pogovoru izvabljal stran.

Mirko je čakal.

V nemirnem pričakovanju je nekaj časa gledal za Ivanom, potem je začel mrzlično hoditi po sobi, a je tudi s tem prenehal. Sedel je k levi mizi, si zagrebel roke v lase in sedel tam do njenega prihoda. Pri levi mizi je bil skrit, neviden.

Metka in Ivan sta vstopila.

Ona je prišla v lahki, preprosti obleki za ples. Imela je dvajset let in ljubko postavico. Na njej se je videlo, da jo je Ivan z največjo težavo spravil v to samoto. Kazala je malo zadrege in prav toliko odpora. A Ivan je znal govoriti, prepričeval jo je tudi zdaj, ko je že Mirko slišal ves njun pogovor.

— Neprestan ples škodi. Odpočiti se tudi smeš, če te prijatelj ns oddih povabi.

— Že res, že, a dolg odpočitek ni dovoljen.

— Nič žalega ti ne storim.

— Ne mislim radi tebe. Pri onih se lahko zamerim.

Metka je bila vsa v negotovosti.

Mirko ni znal ostati pri mizi. Pogovor ga je dvignil. Ko se je pokazal, je bil odločno miren.

— Metka . . . Katerih se bojiš?

Metka se je zdrznila. Občutila je veliko neprijetnost, veliko zadrego, v kateri se je nepričakovano znašla.

Ivan je prevdaril, da je njegova naloga izpolnjena.

Odstranil se je.

XIII.

Metka je počasi našla pravo zavest.

— Tega si nisem mislila.

Njemu se je nehote izvilo bolno pritrdilo, polno grenkega očitanja.

— Verjamem, rad, verjamem. Tudi jaz te nisem pričakoval, pa sva se le našla. Usoda mi je vendarle naklonjena. Še muziko nama je dala za sestanek. Po nesrečnih tednih molka se to spodobi.

— Mirko, ne siplji prikritega očitanja. Ali nič drugega ne veš? Tako čuden si . . .

— Hlad spremeni človeka. Poprej sem se grel ob tihi sreči, zdaj je ni več. Zdaj je samo lep spomin in grenko občutje. Zgodilo se je, kar še sanjati nisem upal. Človeško življenje je veriga večnih presenečenj . . .

Metka ga je gledala in si ni vedela pravega odgovora na vse, kar jo je tako nenadoma doletelo. Rada bi mu utekla in se vrnila nazaj, a spet je želela temeljitega pogovora, kajti Mirko ni bil zanjo nekaj, kar je vsak drugi. Ta trenotek jo je odbijal s prikritim zbadanjem, ki ga je ostro čutila. Vendar ni šla stran, ampak vprašala:

— Oprosti, da pozabljam, kje sva. Tebe čakajo plesalci. Povej: sem v nadlego?

— Mirko . . .

— Le odgovori. Jasnost ljubim in jo tudi od tebe zahtevam. — Poslednje besede si še nisva rekla.

— Kaj hočeš?

On se je zganil in stopil prav do nje.

— Tebe! — Z mano pojdi. Pusti odvraten ples in podlo družbo. Pusti lažnjivce, ki ti lepo govore in te motijo z obljubami. Ne nasedaj zapeljivcem. Moja si, nikomur te ne dam, zato ne maram, da si tukaj.

Hotel si jo je priviti ob telo, toda ona je odskočila.

— Mirko, ne uničuj mi življenja. Mirko je zaprepaščen zastrmel.

— S kom? Kako?

— V službi sem; starše in družino podpiram. V današnjih dneh kruh ne leži na cesti.

— Saj ti ga ne trgam iz rok.

— Ti ne razumeš. — S predstojnikovim prijateljem sem prišla na zabavo. Dovoli, da se vrnem.

— Zdaj se mi je zjasnilo. Tako je a tabo. Vsakomur, ki te kam povabi, se ukloniš. Zato tvoj molk in izogibanje. Zato prevzetnost. Z gospodo se pajdašiš. Veliko sreče, ljubica! Veliko sreče s tistimi, ki imajo denar in prijatelje med predstojniki.

Mirkova grenčica se je v teh besedah izvrela. Zasmejal se je in zagledal v preplašenega dekleta. Težko mu je bilo, pa se je vendarle krohotal. Njegov krohot je trgal njega samega in Metko.

XIV.

Ko je Metkin kavalir opazil, da je z Ivanom zginila in je ni takoj nazaj, se mu ni zdelo vse prav. Najbolj ga je zmotilo, da je Ivan spet med ljudmi v veliki dvorani, a Metke pa ni bilo.

Zato se ni nič nenavadnega zgodilo, ko je Mirko opazil lepo oblečenega gospoda, ki je prihajal k njemu in se oblastno ponašal. V njem je spoznal Viktorja Fabijana, tovarniškega uradnika, znanega gizdalina, ki se je rad ponašal z lepimi oblekami in preziranjem slabše oblečenih ljudi. Fabijan je prišel že nekoliko vinjen, poznalo se mu je, da je marsikakšno noč neprespano prevozil, zato je bilo zelo verjetno, da so ga prištevali med osemdvajsetletnike.

Z vinjenim veseljem je pogledal na dekleta.

— Kod hodiš, gospodična? Kraljico plesa volijo, nikar prelepa prilike ne mudi.

Metka je takoj ubogala in se namenila k njemu.

— Že grem, gospod.

Med Fabijana in njo je stopil Mirko.

— Nikamor ne pojdeš! Temu človeku te ne dovolim. S sinovi vojnih dobičkarjev se ne boš vlačila!

Mirko je nastopil resno in pogumno. Zavrgel je vse prejšnje igre z žgočim zbadanjem in se pokazal, da Metko ljubi, da mu ni vseeno, s kom odide in kam pojde.

Metka je pa začutila ponižanje in se uprla.

— Vlačila, vlačila? Te psovke ne zaslužim. — — — Pojdiva, gospod Viktor.

Hotela je kar s Fabijanom, toda Mirko jo je zgrabil za roko, odtrgal od presenečenega kavalirja in ji odločno zapovedal:

— Nikamor!

Zdaj je Fabijan spregovoril:

— Fant, kaj pa počenjaš? Kaj vendar hočeš? Če ti je deklica všeč, pleši z njo. Še za vino ti dam.

Fabijan je gledal v vsem tem prijetno igrico, Mirka so pa razplamtele uporne misli. V vinjenega človeka se je zazrl na moč sovražno in strupeno.

— Hvala! Ničesar ne sprejemem iz tvojih umazanih rok. Samo to zahtevam, da tega dekleta ne nadleguješ, da ga spustiš iz krempljev.

Fabijan je ostal pri starem gledanju nanj in se je samo začudil.

— Nesrečnež! Ali se ti blede? Pijan si in ne veš, kaj ti leti iz nerodnih ust.

Fabijanu se ni zdaj nikamor mudilo. Mirko je spustil dekleta iz koščenih rok in dejal:

— Metka, odločaj: jaz ali on? Zadnjikrat te prosim: pojdi z mano, pusti ples in lažno veselje.

Metka se je odločila. Stopila je k Fabijanu.

— Gospod Viktor, pojdiva. Saj ne vem, kaj hoče.

Mirko je bil do dna iznenaden. Pobledel je in obstal mrtvaško razočaran. Gledal je v dekleta, gledal v ljudi, ki so se med prepirom nabirali in zrli, kako se je Metka zatekla v zavetje k lepo oblečenemu gospodu. Poleg drugih so se v sobo pritepli tudi Ivan, Janko, Tomaž in Ivica. Tudi gospa Perovševa je prišla, tudi njej ni kazalo zamuditi tega prizora.

Mirko je gledal v Metko in ljudi toda videl je samo njo in slišal samo njene besede. Vse drugo mu ni bilo mar. Le njej je govoril:

— Tajiš me, preziraš. O, ali je to mogoče? Metka, to uro si za vse žive dni zapomniš!

Nagloma, proti vsakemu pričakovanju, je z največjo odločnostjo pokazal, da mu ni do novih prizorov. Šel je k izhodu, si odprl vrata in odšel.

Ivan se je najbolj začudil. Čudna slutnja ga je prevzela. Izvil se mu je skrbi poln krik:

— Mirko, kam?! Ostani!

Hitel je za njim, toda lepo oblečeni gospod mu je prestregel pot.

— Pusti norca! Pojdimo plesat!

Besede so bile izrečene z velikim posmehom. Komaj pa so se izrekle, je zunaj počil močan strel. Vsi, ki so ga zaslišali, so se prestrašili na vso moč. V sobi je zazvenelo nekaj krikov, godba je utihnila, nastal je trenotek čudne zmede. Metka se je v omedlevici zgrudila. Nikomur ni prišlo na misel, da bi jo pobral. Ko se je med padcem dotaknila tal, je prav takrat vse druge prevzelo novo presenečenje.

Skozi duri je prihajal Mirko z nasmehom v licih in zlohotno razigranostjo v vsem izrazu. Ljudje so kameneli, Mirko se jim režal v presenečene obraze:

— Kakšni ste! Kaj vam pa je?!

Ivan je jezen zakričal nanj:

— Ali zares blazniš?!

— Gostijo in kraljičin ples oznanjam!

Mirka so zabavali ti presenečeni ljudje. Zunaj je streljal v zrak, oni pa so mislili, da imajo pred durmi samomorilca.

Tega jim še ni privoščil . . .

DRUGI DEL

I.

Potekli so meseci, odnesli jesen in privabili zimo.

Revir je ležal v visokih plasteh snega in se krčil v hudem mrazu. Ljudje so se tiščali doma in trpeli mraz ter pomanjkanje. Tudi v večerih niso zahajali nikamor. Redki so se nalašč izpostavljali slabemu vremenu. Saj je bilo že delo v tovarnah dovolj težko, zato se je vsakdo nerad prostovoljno prehlajal in mrazil.

Bolnemu Janku je huda zima prizadela marsikakšno bridko uro. Bolezen ga je mučila z veliko trdovratnostjo, postal je slabotnejši kot je bil in kašelj ga je z veliko vnemo nadlegoval. Toda vzlic temu se je sredi mraza in hudih neprilik pojavil v sobi, kjer je pred meseci z drugimi vred strmel v čudaškega Mirka in si radi njega razbijal glavo z ugibanjem. Mirko je takrat zginil, mnogi so ga celo pozabili, toda Janko je prav radi njega prišel k natakarici Marici v poznem zimskem večeru. Ko je vstopal skoti zadnje duri, mu je ona prihajala nasproti.

— Skozi okno sem te videla. Čudno, da hodiš v tam mrazu okrog.

— Mar ni prav, če pridem?

Janka je posilil kašelj, Marico je pa prevzelo precejšnje veselje. Preden je vstopil, je bile zelo žalostna. Njegovega prihoda se je razveselila v toliki meri, da mu osorne besede ni zmogla zameriti.

— O, všeč mi je, se vsaj kaj pogovorim, ko ni nobene družbe.

— V takih hišah je že tako: včasih bataljon ljudi, drugič pa nikogar. Pri nas doma je pa večen dolgčas. Le danes so me presenetili z novico.

Marica je postala začudena.

— S kakšno?

— Mirka so videli.

— Nemogoče!

Ta njen vzklik je bil izraz neverjetnosti.

Janko je pa pripovedoval:

— Po cesti je šel, zamišljen je bil, nikogar ni pogledal. Še odzdravljal je le malomarno . . .

— Tri mesece ni bilo glasu o njem, zdaj pa kar naenkrat.

— Ga sem še ni bilo?

— Povedala bi, ne boj se.

— Radi njega prihajam. Tako rad bi ga videl.

Janko je postal zamišljen, upal je, da Mirka najde v tej hiši. Ko se je uveril, da so nade splavale po vodi, je Marico nekaj drugega povprašal:

— Kako je z Ivanom, kaj veš?

Natakarici se je zgubila vsa veselost.

— Dva tedna mi že ni pisal.

— Zato se ti vleče vse na kislo. — No, potrpi . . .

— Skrbi me.

Janko je zamahnil z roko in vnovič zakašljal.

— Moje skrbi se ponavadi z dobro kapljico zalijejo. Prinesi kaj. — Nič, s tabo grem.

Odšel je naprej v notranje prostore in tudi natakarica je šla z njim. Ker pa so med tem duri v ozadju zopet zaškripale, je Marica zaustavila svoj korak in se vrnila.

II.

V sobo sta prišla Viktor Fabijan in Metka.

On je bil odpravljen za potovanje, ona pa je nosila mnogo lepšo obleko kot v jeseni. Že med vstopanjem je Fabijan vpil nad natakarico ter oblastno ukazoval:

— Kaj toplega! Čaj morda! Pa naglo, prosim ! Mraz je in časa primanjkuje.

Natakarica je hitela proč, da mu nemudoma postreže.

Viktor in Metka sta sedla k desni mizi, ki je bila bližje vhoda. On je neprestano pogledoval na svojo uro, ona pa je silila vanj in ga spraševala:

— Koliko dni bom sama?

— Mojih poslov ni malo, zato ne vem točno uro vrnitve.

— Kmalu jih opravi. Veruj, da bom težko strpela.

Marica se je vrnila in prinesla, kar je Viktor naročil.

V sobo je vstopil šofer Tomaž, ki je oba pripeljal. Ker se je Janko spet znašel v prostoru, je Tomažev prihod nemo pozdravil in šoferja povabil naj gre z njim. Ta se je ljubeznjivemu migu prav rad odzval in šel za Jankom.

Fabijan je vrgel Marici bankovec:

— Takole!

— Hvala.

Marica se je odstranila.

Viktor je prav tedaj opazil, da mu šofer zginja v notranjost.

— Hej Tomaž, nikamor daleč!

Šofer se Je povrnil.

— Samo dušo si privežem. Pokličite, gospod.

Viktor in Metka sta ostala sama. Ona se mu je zdaj še bolj vsiljevala, on pa je pokazal zgolj zmerno ljubeznivost in se od razneženega dekleta ni prav nič razgrel.

Metka pa ni odnehala.

— Kar s tabo bi se odpeljala. — — Nič ne vem, kako prestanem te dni. Do zdaj sem bila vsak večer pri tebi, zdaj pa kar naenkrat nič. — Pisati mi moraš. Iz vsakega kraja, vsak dan.

— Le zaupaj mi. Od povsod ti kaj prinesem. — — — Morem mar priseči, da boš verjela?

— Ne, ni treba. Že do zdaj si se dovolj izkazal. Boljša služba, lepo stanovanje tu zgoraj, ah, toliko, da ti večno ostanem na dolgu. — — Kadar sem sama, premišljujem, kako dobro mi bo, ko postanem tudi pred ljudmi tvoja.

— Kako: prid ljudmi?

— Kot tvoja žena. — Smem upati, smem živeti v lepem pričakovanju?

— Smešna postajaš. Ti še vedno dvomiš. Prav nič se še nisi otresla tistih slabih razvad, ki so te med prostaškimi ljudmi okužile. Besedo sem ti dal, pa mi ne zaupaš. To ni lepo.

— Ne bodi hud.

— Saj nisem. Vidim pa, da mi ne moreš prav verjeti. Predobro veš, da so ponavadi dane le prazne obljube. V naših pisarnah so večne tožbe nesrečnih deklet. Marsikomu odtrgujemo od plače za otročaje, katerim je z lepimi obljubami pomagal na svet. Same sitnosti so s to sodrgo.

Postal je nekam razkačen, pogledal je znova na uro in vstal.

— Oditi moram.

Tudi ona je vstala. Objela sta se.

— Zdravstvuj ljubica. In vrata svoje sobe pred vsakomur trdno zakleni.

— Piši mi . . .

Viktor je nji samo pokimal. Obrnil se je proti notranjosti.

— Halo, Tomaž! Avto! Samo deset minut je še do vlaka.

Viktor je samo poklical. Čakal ga ni. Toda Tomaž je klic dobro čul, se takoj odtrgal od svoje družbe in odpeljal Fabijana na kolodvorsko postajo.

Metka je ostala sama vsaj pol minute. Na njeno obličje je priplavala skrb, iz ust pa je dahnila teža skrite bolečine.

— Ah, kdaj mu povem? Kaj mi poreče? Kaj stori?

Bila je noseča.

III.

V sobo se je vrnila Marica in za njo tudi Janko. Oba sta se vedla nekoliko nerodno napram Metki. Zlasti Janku ni bilo všeč Metkino zadržanje, ki je očitovalo precej ponosa in mnogo ošabnosti.

Marica ji je hladno povedala:

— Gornja soba je zakurjena.

— Dobro.

Metka je hotela stran, toda Janko jo je zadržal.

— Metka, postoj nekoliko.

— Kaj bi rad?

Njeno vprašanje ni bilo prav nič domače.

Janko je vzlic temu razložil svoje misli.

— Zabavne družbe. Zima je, zebe nas, pa si mislim, da dobim dobro besedo v zameno za skrito solnce. Tu ostani, saj te ne zatožimo. — Čaja, Marica!

Marica je šla ponj, Metka pa je zavrnila Jankovo priporočilo.

— Ne morem.

Toda nekaj časa je še ostala. Janko je ta čas izkoristil in ji nasul svojih misli.

— S čudnimi mazili te mažejo. Kaj te je povzdignilo nad nas? Saj še nisi Fleguševa gospa. Ej, do tega je desetkrat tako daleč, kakor do moje smrti.

Metko je prevzela prava ujezanost.

— Kaj te briga! Čemu hliniš prijaznost in me žališ?

— Počasi, ljubica. Če boš prevzvišena, lahko veliko škodo utrpiš.

— Tak okostnjak mi bo grozil?!

— Kar pojdi! Za kazen ti ničesar ne povem.

Janko je imel prav za prav pošten namen razodeti Mirkov prihod in jo opozoriti nanj, ker ga je pa preveč užalila in nahrulila z okostnjakom, ji je zamolčal važno novico.

Toda ona se mu je pomilujoče nasmehnila in med odhajanjem rekla:

— Ker nič nimaš.

Metka je ponosno odšla. Srečala se je z natakarico, ki je prinesla Janku čaja in ostala pri njem. Janko je pokazal za odišlo Metko in Marici razjasnil:

— Glavo stavim, da o Mirku nič ne sluti. Ne bila bi tako ohola. Naščuvam ga, naščuvam.

Prevzela ga je jeza in kašelj, močan kašelj ga je znova napadal. Ko je napad ponehal, si je dejal:

— Eh, pomladi mi odzvoni, če pojde to pot naprej.

Sedel je k mizi in pil.

IV.

Tudi Marica je sedla. Njegovo kašljanje jo je vznemirilo, še bolj pa besede, ki jih je radi Mirka izrekel. Zato je vljudno zaprosila:

— Janko, ne ščuvaj Mirka.

— Od kdaj gojiš takšno usmiljenje zanj? Kdo ve, zakaj prihaja!

— Po sebi sodim, da je le radi nje prišel. Močnega nagnenja si ni v nekaj mesecih iztrgal.

— Je tudi tebe gnalo kam na tak način?

Marica se je v pripovedovanju trpeče razvnela.

— Težki spomini so mi spet živo pred očmi. V zimskem samevanju znova premišljam, kako sem storila s človekom, ki je zame in z mano trpel. Zgodaj, s petnajstim letom sem zahrepenela po njem, on me je pa komaj poznal. Dolgo sem se borila v sebi in z okolico. Mati je pripravljala druge, jaz sem zanj vse bolj gorela.

— A on? Je bil malik sli razumen fant?

— Dal mi je vso srečo, ki se dekletu more dati.

— Kaj hočeš več? Zakaj se pritožuješ?

— Bilo je tako malo lepih ur, a toliko neznosnega trpljenja. Med naju so legli dolgi kilometri, v težkih dneh ga nisem imela pri sebi, ni me krepil s pogumno besedo.

— Je pa kaj korajžnega napisal.

— Že, že, a sem bila prečudna. Plesi so me zvabili. Tisti čas sem mislila, da imam vsebino svoje mladosti; pisala sem mu, da sem našla srečo, on je pa molčal.

— In še zdaj molči?

— Pred resničnim molkom se je pojavil. Dala sem mu novih nad, a sama nisem vedela, kaj se godi. Ko je hotel odločilne besede, je bil zavrnjen. Na kolenih sem ga imela in mislila, da ostane moj, da me z obupnimi pismi reši maščevalnega demonstva. On je odšel strt, zlomljen. Njegovih pisem pa ni bilo. Moč in ponos sta ga prevzela, da še za moja ni našel besede.

— Kaj je sledilo?

— Prazno življenje. Plesi so le trenutno omamljali. Za nikogar nisem živela in vso težo ločitve sem do dna spoznala.

— Zdaj pozabi. Spomini morajo v zaboje.

— Spoznanje novega trpljenja me je odrešilo. V bolnici sem stregla bolnikom in videla, da je človeško trpljenje neizmerno. Od vseh zapuščeni, le bolečinam in smrti zapisani reveži so mi prišli v roke.

— Tu se pa s pijanimi nadležneži ukvarjaš. Velike sreče prav res nimaš.

— V Ivanu sem našla pomirjenje, zdaj pa ne piše in mi vse stopa pred oči. Tudi on je mnogo trpel. Iskreno sva se izpovedala. Zanj bi zmogla vse, on je zbrisal grozo iz mene, on je dal poguma, a zdaj tudi on molči.

Marica se je toliko zamislila, da je postala duševno vsa odsotna. Janko jo je pustil na miru. Vstal je in kakor nalašč naletel na Andreja, ki je prav tedaj vstopil.

V.

Andrej je bil strojniško oblečen, odpravljen na delo.

Janko ga je premeril z začudenimi očmi.

— Glej ga, saj še ni jutro. Ti nimaš nočne službe.

— V turbinah so nekaj polomili in moram nazaj. — Marica! Kozarec grenkega.

Andrej ni bil najsijajnejše razpoložen. Nočno delo ga je spravljalo v slabo voljo. Bil je zmučen od dnevne službe, zdaj je moral pa še v zamazane turbine, kjer ga je čakal samo napor in vrhu vsega še velika odgovornost.

Marica je tiho odšla po žganje, Janko se je pa vnovič začudil.

— Žganja si se lotil? Glej, da se v turbini na glavo ne postaviš.

— Malenkost. Za take reči se nihče več ne zmeni, ko so v fabriki večne nesreče.

— Vzlic temu in prav zato pazi. Kako naj pa Marta živi brez tebe? In Ivanka! Ona zgubi poslednjo nado.

Andrej ga je zares grdo pogledal. Odprl je usta za krepak odgovor, toda tedaj je že zagledal Marico in se premagal. Prinesla mu je žganje, počakala, da ga je spil in se potem odstranila. Tudi on se je zasukal.

— Nazdravje!

Janko ga je potegnil nazaj.

— Ostani kako minuto! Ne bodi vražje svojeglav. Povej, kako ti ljubezni potekajo. Perovševa je zelo ponosna nate.

Andrej se je res nekaj trenotkov ustavil.

— Ti umrješ pri nji. Za božanske noči je ustvarjena.

— Kakor čujem, te je suženjsko priklenila. Je mar to res, da se loči radi tebe?

— Morda.

— Kaj pa z Ivanko? Iz nje si naredil pravo revo. Zamerim ti.

Andreju je bilo dovolj. V njem je zavrela kri.

— S kakšno pravico?! Sam sebe si oglej in očeta se usmili. Revež je moral ns stara leta prijeti za težaško delo, pa še pokojnine nikdar ne prejme. Delavci ga zbadajo, trhlo posestvo mu oponašajo in tebe. Svoj prag pomedi, pohajkovač.

Skoro, da ni pljunil predenj. Bil Je zares razjezan, ko je s hitrico odhajal. Ker je tedaj vstopil šofer Tomaž, ga je trčil s komolcem in samo nekaj zagodrnjal.

Tomaž se je pa s pravo bohotnostjo ozrl za njim.

— Kam a takšno jezo?

Toda odgovora ni dobil.

VI.

Janko je gledal zasoplega Tomaža.

— Si že nazaj? — Tako hitro?

— Gospoda sem srečno oddal na brzovlak in se vračam. Je Marica blizu?

Janko je pokimal, šofer je poklical.

— Marica!

Takoj je prišla in spravila šoferja v zadrego. Te zadrege ni nihče opazil, toda sam jo je dovolj občutil. Postalo mu je tesno, dušeče.

Marto je Janko nagovoril.

— Naš dobrodušen šofer te želi.

Tomaž je stal kar z neko plahostjo pred njo. Ogovorila ga je in se zapletla v pogovor.

— Čaj, vino?

— Nič takega.

— Ne zameri, ker sem poprej pozabil.

— Kaj vendar?

— Ivan te pozdravlja . . .

— Pozdravlja? Sta govorila?

— Ne, pisal mi je . . .

— TI nekaj skrivaš . . .

— Nerodnost je. Saj veš, delo pri mostu . . .

— Je padel? Se ubil? — O, Ivan!

— Ni tako hudo. Samo ranjen je in me prosi, naj ga zavoljo molka opravičim . . .

— Daj pismo!

— Ga nimam pri sebi. Jutri ga tudi ti dobiš.

— Jutri, šele jutri . . .

Marica se je zrušila na stol ob srednji mizi. Novica je bila dovolj težka, da jo je vrglo v obupno premišljevanje. Vse najhuje si je mislila, vse najgrenkejše pričakovala.

Tomaž in Janko sta sedla k desni mizi. Janko je izsilili s nemimi kretnjami od šoferja pismo in ga skrivaj čital. Tomaž pa je privlekel iz žepa igralne karte in jih pričel mešati. Potem sta oba imela opravka s kartami, ker sta zaigrala nekaj iger.

Skozi vhod se je prikazal Mirko.

Prihajal je mirno in bil čedno oblečen. Začudeno je gledal nad mizo slonečo Marico, šel tiho k njej in jo lepo pobožal. Ona se je okrenila in razširila v začudenju oči. Komaj da si je verjela.

— Ti?

— Da. Z Metko bi rad govoril.

VII.

Mirku se je izrečena želja izpolnila.

Počakal je, da so vsi odšli. Potem je Marica šla v prvo nadstropje, kjer je imela Metka najeto lepo sobo. Zbudila jo je in izvabila v pritličje, kjer sta se po dolgem času zopet srečala dva, med katerima ja bilo včasih mnogo, mnogo vroče ljubezni.

Mirko je slekel suknjo in jo vrgel na mizo, ona pa je ob mizi obslonela in gledala, kako se Mirko nemirno sprehaja po sobi. Mračne črte so se ji rezale v čelo, mrke besede so prihajale iz ust.

— Vrgel si me iz spanja, me zvabil sem doli, zdaj pa ne poveš, kaj hočeš.

— Ne imej me za takega tujca.

— Če me prihajaš znova žalit, nikar ne poskušaj.

— Samo pogledat sem te prišel in vprašat, kako se imaš. Zdaj je pa vprašanje odveč. Z avtomobilom se voziš, lepo stanovanje imaš, dobro službo, skratka: imenitno življenje. Prav je, da si srečna, da ne trpiš pomanjkanja. Jaz lahko grem. Tvoja zadovoljnost mi življenje olajša. Tebi sem odveč. Daj mi roko . . . In ustnice mi daj!

Mirko se ji je približal, toda ona se ga je obranila.

— Ne, ne morem. O slovesu pripoveduješ, na dnu vsega je pa grenko zasmehovanje. — — — Mirko, skušaj razumeti, da ni tako kot je bilo in me pusti na miru. Če hočeš, ti kako pomagam.

— Hvala za vso pomoč. Hvala za vse, prav za vse. Veliko si mi že dala, še več si mi vzela to uro. Mojo mladost imaš, vse tisto, kar se nikdar ne povrne. Imej, vsega imej, a največ prave sreče in z njo človeka, ki te bo vsaj toliko ljubil, kakor jaz.

Dasi mu je prekipevala vsa kri, se je z močno voljo obvladal, si oblekel suknjo in šel proti izhodu. Toda, ko bi moral prestopiti prag in oditi iz hiše, mu je moč volje nekaj zlomilo in ga tiralo prav pred Metko. Nasilno jo je objel, nasilno je hotel doseči to, kar mu je bilo pred odklonjeno.

— Kar tako tudi ne morem stran. Metka . . .

Ona pa je zakričala in se skušala otresti.

— Nikar! Ne smeš! Mati bom — — —

Spustil jo je in se prijel za glavo.

—Mati? — — — On, on te ja že vso osvojil? — — — Meni je šla pravica.

Nato je segel v žep in se sam s sabo silno boril.

Ona je zaslutila njegove misli, razumela pomen vse njegove borbe s samim seboj in planila v strahoten krik.

— Mirko! — Ne! Ne!

Mirko se je streznil, se premagal in postal ledeno miren.

— En sam pritisk in te kaznujem, z drugim pa sebe odrešim. A ne smem. Nimam pravice. Živi.

Poslednjič je stopil k nji, ona je pa obstala kakor prikovana. Dovolila mu je, da je vzel njeno roko v svoje in ji jo krčevito poljubil.

— Zdravstvuj!

Samo ta pozdrav ji je še izrekel. Potem je molčal in v molku odšel na cesto. Objela sta ga sneg in mraz.

K Metki je pa priletela natakarica.

— Zakaj kričiš?!

— Streljati je hotel.

— Zastonj ni tako obupaval. O, če si res kaj stori! Za vse se nekoč pokesaš. Zapomni si moje besede.

Metka je ni dolgo poslušala. Prelom med njo in Mirkom je bil popolen. Odšla je v svojo sobo in se zaklenila.

VIII.

V hiši je vse spalo. Samo Marica ni mogla zatisniti objokanih oči. Misel na ponesrečenega Ivana je trgala njeno srce in izvabila skrit, zadušen, a resničen jok. Bilo ji je neznosno hudo, noč se ji je vlekla v obupni grozi in je ni hotelo biti konca. Tako zaželjeno je čakala jutra, pa ga ni bilo.

Vzlic temi in prezgodnjem času je vstala in si našla opravkov, ki so jo vsaj malo zamotili. Vsepovsod je bil še mir, tudi tovarne so mirovale v najhrupnejšem obratovanju, le zimski veter divja, ponočno razgrajanje mrzle burje je prihajalo na njeno uho in ji le posebej budilo grozne slike. Šele čez čas, ko je kazalo, da jutro vendarle nastane, je doživela nekaj, kar ni bilo samo povečevanje strahote njenih misli.

Na oknih in na vratih je nekdo trkal.

Sprva je obšla prava plahost njeno pozornost, potem je pa šla odpirat. Pred njo se je pojavil šofer Tomaž.

— Ne zameri, punca. Luč smo videli.

— Saj nisem spala.

— Mi tudi ne.

— Nekam čudna si v obraz.

— Pomiri se, Ivan naj te nič ne skrbi. Če bi vedel, da boš taka, bi še zdaj ne povedal.

— Kje si kolovratil celo noč?

— Mirka smo opijanili. To je bila zabava. Kar rad ga imam.

— Jaz sem se pa bala zanj. Revolver ima.

— Res? — Mene pa skomina po njem.

Tomaž se je zagovoril, zunaj so pa čakali nanj. Ker ga ni bilo nazaj, so šli za njim in se po vrsti pojavili pred njim in njo.

Vstopili so:

Bolni in zelo, zelo onemogli Janko, ki je takoj sedel za mizo.

Vinjena Ivica, ki se je privlekla kakor se ponavadi privlečejo dekleta, ki vso noč prebijejo po zaduhlih beznicah.

Z obema je pa priromal tudi Mirko, ki je bil najbolj pijan.

Ivica se je takoj lotila šoferja z očitajočim vprašanjem.

— Tomaž, koliko časa pa se pogajaš?

— Je le domenjeno.

Marica se je začudeno zavzela:

— Kaj?

Tomaž je pojasnil:

— Da pri tebi zaključimo našo nočno potovanje. Gostoljubnost pokaži, drugod so nas povsod postavili na cesto.

Vinjeni Mirko je zaklical:

— Vina, Marica!

Ona ga je ogledovala in ji je bil prava uganka.

— Mirko! Takšen si?

— Le nič me ne glej! Po vino pojdi! Danes jaz gostim. Kdor hoče, naj pije, kdor noče, naj zaspi.

Marica je ubogala.

IX.

Preden so vsi posedli, je Tomaž potegnil Mirka k sebi in ga odvlekel stran od ostalih dveh. Ivica In Janko sta obsedela pri srednji mizi. Tomaž je pa Mirku govoril:

— Mirko, za pametno kupčijo se pomeniva.

— Kaj pa prodajaš? Dekleta?

— Ti mi prodaš tisto kresilno gobo, s katero še ravnati ne znaš.

— Težko se ločim od zvestega spremljevalca.

— Le odstopi ga. Za neumnosti ga imaš. Zanj ti dam, kolikor hočeš.

— Vem, da nisi umazan. Zame je res bolje, da ga nimam.

Mirko je izročil revolver Tomažu in mu izpolnil veliko željo.

Ko ga je šofer spravljal, je menil:

— Kaj bi ti z njim? Še pri dekletih si le strahopeten.

Med pogovorom teh dveh sta Janko in Ivica ostala na svojih mestih pri srednji mizi. Marica je prinesla vino in se zadržala ob strani. Tomaž in Mirko sta pa prisedla.

Mirko je postal prešerno razdivjan.

Z veliko razposajenostjo je napival.

— Komur je do korajže, naj pije! V današnji noči sem si odkupil življenje. S Tomažem sva sklenila zadnjo kupčijo. Sam svoj sem zdaj! Nihče več mi ne laže, ker nikomur ničesar ne verjamem. Svet je vlačugarsko gnezdo, vse je sama hinavščina, sama laž, laž, laž!

Ivica se mu je prva uprla.

— Ne poslušajmo ga! Mi nismo hinavci. — — Kaj nas briga, če ti je pokazala hrbet.

— Moji prijatelji ste, vi ne lažete, zato sem med vami!

Ker je Mirko postajal preveč glasen, ga je Marica mirila.

— Ne kriči tako divje . . .

On pa je vztrajal.

— Vsi naj slišijo, da živim, vsi naj vedo, da sem dobre volje! Tudi ona naj čuje. Doli naj pride, da se ji zahvalim za vsa ukradena leta za veliko ljubezensko laž, ki sva jo gojila. — O, bil sem slepec, bolan fante, ki je lepim besedam verjel.

Zdaj se je Tomaž nad njim razkačil.

— Miruj z neumnostjo! Policaja, nam za prazen nič privabiš.

— Če bi nič ne bilo, bi ostal pred meseci med vami.

Zdaj se je Janku razgibal jezik.

— Kje si hodil?

— Povsod, kjer se je kaj zaslužilo. Stradal sem in hranil denar, da stopim pred njo kot dostojen človek.

Tomaž je znova zavpil:

— Norec! Pij, da se ti jezik zaveže.

Mirko je zastrmel vanj, potem pa pograbil kozarec in si ga ob vsakem novem stavku vnovič natočil. Vsi so kar strmeli vanj, ko je napival:

— Pijmo!

— Laži v slovo!

— Vam v pozdrav!

— Vsem vlačugam v posmeh in naši Ivici na čast!

— Pijmo zato, ker sem se prvič resnično opil . . .

Ivica se je vsa stresla.

— S tabo ne pijem!

Mirko je povesil roko in postavil na novo natočeni kozarec na mizo.

— Ivica, ti ne lažeš, tebe imam rad. Če ti je kdo všeč, ga objemaš. Ti nisi hinavka, zato postani moja, moja.

Vrgel se je nanjo in jo objemal z vso pijano strastjo ter poljubljal z divjo razpaljenostjo.

Tomaž se je zasmejal prav od srca.

— Glejte svetnika, ki samo knjige študira!

Ivica se je Mirka z lahkoto otresla. Zakričala mu je:

— Kaj bi s tabo, ko komaj stojiš!

Hrup se je naglo polegel.

Janko je zadremal na mizo in tudi Mirko se je zleknil na stolih. Ivica se je zagledala v ogledalo in si popravila razmršeno obleko. Natakarica je ostala zaskrbljena. Šoferju se je zdel Mirko zelo zabaven in ga je z naslado opazoval. Potem je pa pritegnil Ivico k sebi in ji dejal:

— Ivica, v tej url lahko spoznaš, kdo je junak. Mlečneže je zatrla ena sama noč, le mene se drži.

— Ne kaže drugega.

Šofer in lahkoživka sta zakramljala v svojem tihem pomenku.

X.

Skozi vrata se je zopet nekdo pojavil.

Ivanka je prišla v tem zgodnjem jutru in vljudno ter plaho pozdravila:

— Dobro jutro. Toplo imate.

— Ni prevroče.

Odgovorila ji je Marica, ki je kar zastrmela v dekleta.

Ivanka ni bila več taka kakor v jeseni. Otožen izraz ji je podčrtavala še slaba obleka in velika zaskrbljenost se ji je risala po zmučenem obličju. Z njo se je slabo godilo. Toda, ko je videla, da ima Marica zanjo besedo, je postala manj plaha kot ob prihodu.

— Zunaj je vse drugače. Ti morda ne občutiš te razlike.

— Zakaj ne?

— Kruh imaš in na toplem si. Z mano ni tako.

— Mimogrede sem slišala. — Zakaj se prej ne oglaeiš?

Sedli sta k desni mizi.

— Nisem upala. Sram me je. Z doma sem ušla, zdaj bi spet rada nazaj in se kar tako potikam.

— Ne upaš domov?

— Doma je še slabše. Vse sili v mesto, v fabriko, tu jih pa mečejo na cesto. Tudi mene so vrgli.

— Kaj pa Andrej? Ti ne pomaga?

— Izogiblje se me . . . V napotje sem mu. — — — Marica, po pravici mi povej, ali je res, kar pripovedujejo o njem. Tista gospa, no, vse, s čimer me dražijo.

Marica je postala čudno odsotna v pogovoru. Trenutna zamišljenost ji je dala posebno misel, ob enem se je pa izognila zahtevanemu odgovoru. Iz raztresenosti je postala zgovorna.

— Kaj praviš? — Oprosti, nisem poslušala. Nocoj sem zvedela žalostno stvar. — Ivan se je ponesrečil.

— On?

— Preživela sem težko, pretežko noč. Najraje bi bežala na vlak in k njemu. Strašno neznosnost premagujem. On je tako daleč, v tujih rokih prestaja bolečine, jaz mu pa ne morem pomagati. . . Ivanka, ti lahko pomoreš. Zamenjaj me, da ga obiščem.

Ivanka se je ponudbe vroče razveselila.

— To je zate in zame prav.

XI.

Tomaž Je na ves glas nalašč zakašljal. Gledal proti durim in zato nekaj opazil, kar je imelo zlasti za Ivanko precejšen pomen.

— Andrej, le naprej!

Marica In Ivanka sta se zganili. Prva je hitro vstala in šla v sredo prostora, druga se je stisnila v kot za desno mizo.

Andrej se je vrnil z nočnega dela. Bil je zamazan, truden in zadirčno razpoložen. Ivanke ni opazil.

— Žalostna slika. Ljudje žive težko življenje, vi pa noči zalivate z vinom.

Odgovarjal mu je kar Tomaž, ker je bil on še najbolj pri zavesti.

— Tebe čakam, tebe, preljubi Andrej. Neka posebna misel mi že več dni roji po glavi. Pošteno odgovori nanjo.

— No?

— Povej nam, kaj in kako z Ivanko. Mene se še vedno drži mnenje, da mora vsakdo svoje zemeljske blagre pošteno zaslužiti. Ivankine naklonjenosti pa ti nisi vreden. Goli usodi si jo prepustil. Mi pa ne vemo, ali je tvoje dekle ali ni. Ako je, spodobno ravnaj, če ni, nam to povej, da ne bo umirala v dolgočasju. Mlada je, naj zdaj uživa.

— Zakaj te ravno ona boli, lisjak nevoščljivi?

— S fantom jo oskrbimo.

— Na te posle se sama predobro razume.

Ivanka ni mogla več molčati. Vsa nemirna je poslušala, potem pa je stopila pred ljudi, užaljeno pogledala Andreja in se mu zazrla v prepaden obraz.

— Andrej!

— A, tukaj si — —

— Tukaj sem in me je sram.

— Ker se s krokarji pajdašiš.

— Ker me krivično obrekuješ. Te zlobe ne zaslužim.

— Morda še kaj več. Kje si hodila vso noč?

— Tebi niti ne povem.

Ivanka je bila zavoljo njegovega izzivanja globoko užaljena. Tomaž jo je pa pogumno razpalil.

— Le postavi se, Ivanka. V naših časih samo korajža in trda pest nekaj veljata. Kdor je s preveliko dobroto in solzami preveč obdarjen, takemu jih vsak dan nalože na grbo.

Nastajal je očiten prepir, ki pa Marici ni bil prav nič všeč. Zato je odločno posegla vmes.

— Pustite prepire. — Andrej, ne bodi z Ivanko tako krivičen. Ona je šele zdaj prišla. Brez vsega je, ti pa misliš o njej tisto, kar te drugi nalažejo.

Ivanka je stopila k Marici in Andreju pokazala hrbet.

— Naj misli, kar hoče. Tvojo pomoč imam, vse drugo mi je malo mar.

Andrej je stopil za Ivanko in postal drugačen.

— Ivanka . . .

Ona ga je zavrnila.

— Ne maram te. Kar k oni pojdi.

— Tako? — No, tudi prav.

— Do zdaj me nisi poznal, pa me še zdaj ni treba.

Odšla je v notranje prostore, potegnila seboj Marico in pokazala, da ni dekle, s katero se poljubno igra.

Andrej se je ujezil, zavrnitev ga je iznenadila, sedel je k desni mizi in močno udaril po nji.

Za Marico je zaklical:

— Marica! Žganja!

Ob udarcu po mizi se je Mirko predramil in zahteval:

— In muzike, muzike — — —

Toda zahteva se ni izpolnila. Samo zimska burja je izzivala zaspane ponočnjake.

Zunaj je nastajalo jutro.

TRETJI DEL

I.

Pomlad.

Zopet so potekli meseci.

Zopet je bilo marsikaj drugače.

V revirju so odpuščali delavce, jim zniževali plače in jih silili v težko življenje. Revir je postajal odvraten, neprijazen. Nekaj tvornic je ustavilo svoje obrate, nekaj jih je pretilo, da to v najkrajšem času store.

Prav ta čas se je vrnil v revir strojnik Ivan.

Ker je iskal delovnih moči za nove zgradbe nekje v oddaljenem kraju, je postal prava nada mnogih, katerim je pretila beda in vse, kar da brezposelnost.

Na večer, ki je marsikomu odločil kos življenske usode, so se zbrali tam, kjer je včasih odmevala muzika, kjer so poskočni plesalci vrteli sebe in svoje družice. Priredili so majhno odhodno slovesnost, zato se je poleg njihovega petja katerikrat oglasila tudi godba, da je bilo slovo dovolj močno povdarjeno. Pravega veselja ni izvabila, pač pa marsikomu tiho ganotje.

II.

Njena obleka ni bila nič več tako lepa kot v burni zimski noči. O njenem tedanjem ponosu tudi ni ostalo nikakih sledi. Potrta, borno oblečena in žalostno razpoložena, je z upalim obrazom sedela na svojem mestu in zrla v tla. Za dogajanja okoli sebe ni prav nič natančnega vedela. Ko je prišel s plesišča šofer Tomaž, se je z njim pomenila o veselju in žalosti na oni strani.

— Kdo je tako vesel, da poje?

— Delavci so se za slovo od žalosti opili.

— Kam pojdejo?

— Na vse kraje. Mnogo jih gre z Ivanom. Pri nekih gradnjah ve za težaška dela in upa marsikoga rešiti obupnega brezdelja. Še mene mika z njim. Tu je vsak dan slabše. Neprestani odpusti ustvarjajo iz našega kraja gnezdo bede in počasnega umiranja. Tistim, ki delajo, je ob strojih in pečeh do smrti neznosno, drugi poginjajo na cesti. Samo ti živiš prelepo življenje.

— Tomaž, za vse veš, nikar me z burkami ne muči

— Mene komedije drže pokonci. Ljudje ml to zamerite, jaz pa vem, da je najbolje spremeniti vse šaloigre v krohot.

— Vedno se to ne more.

III.

Skozi zadnji vhod je prišla Marica. Zdaj ni bila nič več natakarica.

— Tomaž, je Ivan tu?

— Tam ga dobiš. Kdaj nas zapustita?

— Nocoj se zgovorimo. Saj ostaneš? Vsi pridejo. Še Mirko je obljubil.

Ko je Marica omenila Mirkovo ime, je Metka dvignila glavo.

— Je to povsem gotovo?

— O tem ni dvomov.

Tomaž jo je pogladil po glavi.

— Ne boj se ga.

Metka je vzela dobrodušno gesto za dokaz razumevanja, zato je iskreno povedala:

— Fabijana čakam. Pa ne vem, če pride.

— Ako je sem namenjen, kmalu vstopi. To pojasnilo je dala Marica.

Tomaž pa se je zavzel:

— Kako to veš?

Tudi Matka je bila hitro z vprašanjem.

— Si ga videla?

Marica je pritrdila:

— Zunaj stoji in je kaj slabe volje.

Metka se je ozrla k šoferju.

— Tomaž, pokliči ga. Usliši skromno prošnjo.

— Takšno malenkost le storim.

Odšel je skozi zadnje duri, da izpolni dano obljubo. Marica je pa odhitela v notranje prostore. Le Metka je spet ostala in v drhteči bojazni čakala na Viktorja Fabijana. Saj bi morda najraje ušla in se kam skrila, toda morala je vztrajati, da se pogovori.

Viktor je kmalu vstopil.

IV.

Rahlo jo je pozdravil in se dostojno zadržal.

Metka je nehote vzkliknila:

— Oh, vendarle . . .

Fabijan je bil pa leden in celo posmehujoč.

— Kako je, gospodična? V kot se skrivaš in ljudi zavajaš. Kaj hočeš spet? Želiš popotnico?

— Zakaj?

— Da se odpraviš s temi, ki pojo.

— Z nikomur ne morem. Ti predobro veš, da je zame vse zaprto, da so mi vse duri zaklenjene. Še domov ne smem. Zares mi samo zavajanje še preostane. Pa kaj, ko so moški brez denarja. Še za cigarete nimajo, kje naj vzemo za ženske?

— Ne sodiš napačno. Vsi plavamo v težavah. Nihče ni varen pred nesrečo.

— Ne pritožuj se. Tebi gre dobro. TI si lahko marsikaj privoščiš. Denar imaš, harem si moreš omisliti.

— Metka, s tabo gre navzdol. Glej, da se kje na dnu ne znajdeš.

— Ti boš kriv. Zavoljo tebe se pogrezam. Marsikaj si mi obljubil, izpolnil ničesar.

— Krivično me obtožuješ. Sama si tako hotela, sama sebe obtoži. Tvoje početje me je od obljub odvezalo. Kako mi moreš postati žena, če sprejemaš sredi noči svoje ljubimce? Prav za prav me do tebe ne veže nobena dolžnost, vendar nisem prezrl tvojega vabila. Veš, z mano je tako, da ne ljubim pocestnega pretepanja in komedij, ki so odveč. Ti pa z nečem groziš, kar ni lepo.

— Na mojem mestu bi drugače govoril. Ti ne veš, kako je človeku, ki je mlad in od vseh preziran.

— Majhne neprijetnosti zamolči. Danes še za večje reči ni zanimanja. Kak samomor, pa naj je še tako krvav, je vreden samo treh časopisnih vrstic in pol minute čitanja. Sedaj se živi naglo, sodobno. Zato so malenkosti nerodno napotje.

— Katerih se otresaš.

— Kaj hočeš prav za prav?

— Pomoči. Nikar me popolnoma ne zavrzi. Ne pozabi, da sem bila vsa tvoja.

— Tudi drugih se nisi izognila. Seveda, berači so in misliš, da sem jaz pripraven.

— Samo ti si me imel. Druge si le umišljaš.

— V pravljice že dolgo ne verujem. Takim jih razlagaj, ki so z naivnostjo soljeni. Jaz nisem. Od mene imaš dovolj. Vse splavne stroške sem poplačal.

— Ukradli ste mi otroka!

— Zahvali usodo, da se je pravočasno premislil priti na svet. Moj tako ni bil.

— Le tega ne govori. Ne žali me, vsaj s tem mi prizanašaj. Umrla bi kmalu.

— Ne toži. Poslal sem ti zdravnika. Vse sem storil. Zdaj zahtevam miru, samo miru. Če postaneš drzna, te naznanim radi odprave plodu in vlačenja, pa se spametuješ.

— Ali ni od vse tvoje ljubezni nič drugega ostalo?

Samo to je še vprašala, potem je obupno zajokala.

V.

Viktor je segel v žep, izvlekel bankovec in ji ga vrgel na mizo.

— Spravi, če ni premalo.

K mizi je pa pristopil nepričakovan človek.

Mirko.

Prišel je tiho v sobo in slišal, kaj se godi. Ta večer je nosil žalno ovratnico. Ko je s tem, da se je pojavil, oba iznenadil, je imel kaj lahko delo, priti do bankovca na mizi. Vzel si ga je v roke.

— Človeška življenja so danes res poceni. Včasih zadostuje svinčenka, katerikrat pa bankovec, pa je življenje odpravljeno.

Z velikim zasmehom je opazoval zamazan denar in se izzivalno postavljal pred razburjenim Fabijanom.

Ta je za vpil:

— Kdo te je klical?! Kaj hočeš, pritepenec?!

— Vaše milosti, gospod, gotovo ne. Tudi ti, Metka jo odkloni! Opljuj ga!

Metka se je vsa tresla.

— Mirko!

Mirko se je nasmejal. V obraz je bil bled, zelo slaboten, toda njegovo ponašanje se je spreminjalo iz hipa v hip. Komaj ji je dejal, naj bankovec odkloni, že je bil drugih misli.

— Ne. — Prikloni se mu in vljudno se mu zahvali za izkazano velikodušje.

Vrnil ji je bankovec in nadaljeval:

— V slabih časih ne kaže plemenitnike žaliti. Spravi prelepi dar in roko mu poljubi.

Viktorja je vse bolj grabilo. Mirkov posmeh, vse njegovo ponašanje mu je trgalo ravnovesje, zato ni mogel molčati.

— Fante, ne draži moje jeze. Ostani pameten! Ako imaš z dekletom kaj, ne misli, ds sem v napotje. Če te hoče, jo ljubi, kolikor ti drago.

Metka je drhteče zaprosila:

— Ne sramotita me! Vsega je že dovolj. Nihče nima srca. Okrutneži!

Mirko ji je tolažeče pogladil lase.

— Metka umiri se.

Viktorju je pa korajžno zaukazal:

— Ti pa pojdi! Takoj! Dosti hudega si ji storil.

— Jaz pojdem takrat, ko se meni poljubi. Ti me ne boš podil!

— Ven iz te hiše! Tam, kjer si ti, ne morem biti jaz in njene bližine tudi nisi vreden! Zgubi se! Takoj!

Mirko je spet nenadno postal razkačen in ga je razdivjano udaril po obrazu. Nato se je z zadoščenjem umiril. Ž

— Tako! Pojdi in me naznani!

Med tem prepirom sta vstopila v sobo Tomaž in Andrej.

Ko je hotel Fabijan na svojega nasprotnika, sta ga zadržala in tako preprečila navaden pretep. Fabijan se je siloma obvladal, pogledal vse z največjo jezo in dejal:

— Drugje se zgovorimo!

Potem je šel.

Na njegov izziv je Mirko kratko vzkliknil:

— Če se utegnemo!

V tem kratkem stavku je ležala pomembna usodnost, ki je pa nihče tedaj ni doumel.

VI.

Po Fabijanovem odhodu je vse sililo v Mirka.

Najprvo se je Metka zganila.

— Kaj si storil? — Cenen obračun. Majhnega zadoščenja sem gotovo vreden. Tebe naj nič ne skrbi.

Za Metko ga je Andrej povprašal:

— Od kod prihajaš?

— S pokopališča. Ivico smo z zadnjim domom oskrbeli. Ubožica ima zdaj mir pred vsemi.

Najbolj se je Tomaž začudil.

— Danes je bil pogreb?

— Tomaž, slabo je, da ne veš. Premnogo noč je pustila v tvojem naročju, pa ji še rože nisi dal na belo krsto.

— Lepo res ni, vendar ne zmorem vsega. Skrbi so me podile in sem prezrl.

— Nesrečnež. Pojdeš pa drugikrat, morda jaz ne pojdem.

— Za kom?

— Ob vračanju s pokopališča sem se mimogrede pri Fleguševih oglasil.

— Kako je z Jankom?

— Slabo, zelo slabo. Morda se mu življenje povleče za nekaj tednov, a to bo le daljšanje strašnega trpljenja.

Metka je vzdihnila.

— Ubogi Janko. Toliko časa je ponočeval, da mora v smrt.

Vsi so se zamislili.

Andrej je pa dejal:

— Tudi Ivica si je sama kriva.

Nad vsemi je za nekaj trenotkov zakraljevala razdvojenost.

A Mirko je bil njen glasni tolmač.

— Kaj hočemo. Je že tako, da se morajo tudi mladi posloviti od življenja. Za Janka razumem, a Ivica, ta mi ne gre iz misli. Še zdaj vidim, kako se spušča njena krsta v zemljo. Z njo je nekaj utonilo. Še zdaj sem žalosten. Tako sama je bila. Ob smrti in pogrebu. Od onih, ki so užili njeno mlado veselje, ni bil skoro nihče navzoč. Same ločitve doživljamo.

Andrej je pristavil:

— Pri katerih še jaz nisem izvzet.

Tomaža je ta stavek razgibal v polni meri.

— Sam pa nočem biti. Če greš še ti, nimam nikogar več.

— Prisiljen sem. V tovarni so me odslovili. Z ravnateljem našega obrata sem se sprl in mu podlegel. Z veliko brezobzirnostjo pričenjajo. Le ponižnim klečeplazcem je še mogoče vzdržati.

— Ti naj ostanejo, mi pa gremo.

To je povdaril Mirko, kar je Metko zavilo v veliko skrb.

— Kam pojdeš?

Mirko se je tolažilno ozrl nanjo.

— Ali te res zanima? Bil sem prepričan, da sem pri tebi za večne čase izbrisan. Samega sebe sem prevaral. Usoda se mi zopet smeje. — Vstani, ljubica, razvedri se. Tam pojo in se skrbi otresajo. K njim te popeljem. Pokaževa ljudem, da ni vse tako kot mislijo.

Mirko je vsem ki so ga poslušali postal uganka. Niso ga mogli doumeti. Njegovo ravnanje z Metko je bilo več kot čudno. Ona sama je strmela in se obotavljala iti z njim med ljudi.

— Nikar ne sili.

Tomaž je zavrnil njene pomisleke.

— Vsi gremo tja.

Toda tudi Andrej ni bil navdušen.

— Jaz še ugibam.

Tomaž je tudi njemu zavračal obotavljanje.

— Ivanke se le nič ne boj. Zadrege jo pode, zadrege. — — — O, gospa. Dober večer.

Pozdravil je Perovševo, ki je tedaj vstopila.

On in vsi ostali so takoj razumeli, kaj to pomeni.

Takoj so odšli.

VII.

Andrej je ostal v sobi.

Zrl je v Marto in molčal.

Ona pa je spregovorila in potem tudi njega razgibala.

— Andrej, oprosti, de sem ti nadležna. Še enkrat hočem govoriti s tabo.

— Pisal sem ti, mislim, da zadostuje.

— Pismo je papir, ni živa beseda, še manj poljub in objem. Vsaj posloviva se, če res ostanem sama.

— Dovolj je bilo slovesov in novega priseganja zvestobe. Dovolj sva se mučila in tudi lepih dni ni bilo premalo. Marta, še ob umiranju hočem misliti na vse ono, kar sem ob tebi in s tabo preživel. Hvala sem ti dolžan, v lepem spominu te ohranim.

— Le spomin je še ostal? Če ni drugega, tudi to obledi.

— Morda je še kaj razen njega. Zatreti moram. Zdaj ni govora o hrepenenjih in o bogati ljubici na otomanu. Za kruhom, v negotovost se podajam.

— Ni treba, da greš stran.

— Ni treba, da me pregovarjaš. Sklenil sem in prilike me proč pode. Morda se kdaj povrnem. Do takrat si že najdeš tolažnika.

— Andrej, ne razočaraj me do dna. S čudno močjo se še vzdržujem. Bil si ves moj, nič te ni moglo odtrgati od mene. Mislila sem, da se starca otresem, da postanem neodvisna.

— To namero prihrani za boljše čase. On ti daje streho in kruh, v prijetnem izobilju živiš. Česar pa sam ne zmore, si preskrbiš drugje. Z ločitvijo ga nikar ne draži in mene zdaj ne zadržuj. Prijatelji me čakajo.

— Sva res poslednjič skupaj?

— Za zadnji poljub se še zglasim, a zdaj ti pot nakažem.

Z neko posebno vljudnostjo jo je odpravil na prosto. Morda se mu je to zato posrečilo, ker je obljubil, da jo obišče. Iz sobe jo je odpeljal v najpripravnejšem in tudi zadnjem trenotku.

VIII.

Iz notranjih prostorov je vstopila Ivanka, ki je bila zdaj natakarica. V rokah je prinesla mnogo cvetlic in jih razpostavila po srednji mizi. Vse je zelo skrbno urejala. Med tem urejanjem je pa Andrej prišel nazaj, se skušal Ivanki dobrikati, ta ga je pa prezirala in mu kazala hrbet

Vendar jo je ogovoril.

— Komu si namenila te cvetlice? — — No, le povej. Ne molči, ko je najmanj treba. Poslej se zlepa spet ne vidiva. — Si prejela moje pismo?

— Sem.

— Pa nimaš prav ničesar za odgovor?

— Veliko, preveč.

— Tedaj govori. Morda je zadnja prilika.

— Ne morem.

— Pa mi napiši, če z besedo nočeš.

— Čemu? Kaj mi pomaga, če pripovedujem ali pišem? Kakor sem ti bila do zdaj odveč, tako je tudi v najprej brez smisla. Še manj.

— Ne sodi kar na slepo. Če sem grešil in te prepuščal — —

— Andrej! Nikar ne mešetari! Tvoje početje ni iskreno. Besede v pismu so lepe, toda, kako naj jim verjamem?

— Ivanka, če sem kdaj kaj iz srca napisal, potem je bilo to pismo. O priznanju mojih zablod si čitala.

— In o kesanju. Ponavljati ni treba. Priznanje in kes le ne pomenita poboljšanja. Pa tudi, če se poboljšaš, mi ne vrneš tistega, kar je bilo nekoč.

— Kaj pa, če te postanem vreden? Če zablode in krivičnosti, ki si jih prestala, desetkrat popravim. Če postanem drugačen kakor sem bil to zimo.

— Prerokovati ne znam. Vem le to, da sem te ljubila in da je bilo marsikdaj hudo

— Trpela si, a ne zastonj. Dokažem ti.

S plesišča se je prismejal dobro razpoloženi Tomaž. Pogovor med Ivanko in Andrejem je ponehal, vendar sta se toliko pogovorila, da jima je bilo vsaj malo razjasnjeno, kako drug do drugega stojita.

IX.

Tomaž se je obračal nazaj in vabil z rokami.

— Uganil sem. Ivanka za nas pripravlja. Tudi neizogibni Andrej se suče zraven nje. — — — Le sem, prijatelji!

Šofer jih je brez težave privabil k sebi.

Bili so: Ivan, Marica, Mirko in Metka.

Posedli so se za mizo, Ivanka jim je stregla, vsem se je brala neka važnost na izrazu, vsi so vedeli, da ta večer ni brez pomena.

Andrej je vprašal:

— To naj odhodnico pomeni?

Odgovarjal mu je Tomaž.

— In zaroko dveh, ki kažeta vso dobro voljo za skupno življenje. Za srečo našega Ivana in njegove Marice dvignimo kozarce!

Ivan ga je zavračal.

— Nikar zavolju naju toliko besed.

— Prisrčne so, brez hlimbe in hinavščine. Srce pa sme spregovoriti.

Mirko je postajal spet razborit.

— Nocoj tudi mora! Naj padejo krinke, naj se razgali resnica.

Tomaž ga je debelo pogledal in nanj namenil besedo.

— Kakšna? Pokaži jo!

— Resnica naših src. Vsakdo naj zase izpove. Tomaž, tebi gre prvemu pravica.

— Kaj naj povem? Prevelikih skrivnosti nimam, svojo modrost pa sproti raztrosim. Vsem romarjem sem hotel voščiti srečno pot. Marici in Ivanu pa še posebej. Povedati vam moram, da mi ni vseeno, ko odhajate. Ne zamerite, če sem otožen. Razigrana mladost me zapušča. Z vami sem trdno stal pokoncu, zdaj padam. Dekleta se me že izogibajo, najlepše je za mano. Skoro tako mi je kot onim, ki nimajo mojih spominov. — Najraje bi z Ivanom zamenjal.

— Poskusi. Tvoje vožnje že na kak način opravim.

— A Marice ne daš.

— Svojih si zadosti zaigral. Od življenja imaš precejšen delež.

— Potruditi sem se moral. Pa pustimo. Do smrti se že kako prebijem. Zdaj greste vi naprej. Veliko sreče in nič nezgod.

— Dobro želiš. Upam, de se mi letošnja zima ne povrne.

Ivan se je domislil svoje nezgode.

Marica se ga je oprijela in rekla:

— Ne spominjaj me nesreče. Dovolj si pretrpel.

— In ti z menoj.

Tomaž je dvignil kozarec in to izzval tudi pri vseh ostalih.

— Zato obema naš iskren pozdrav!

Vsi so jima nazdravljali.

Ivan je vstal, prevzet in ganjen.

— Hvala, prijatelji. Ker že hočete, se pred vami in pred vsemi drug drugemu priznavama. Smelo gledava v nove dni. Za težke čase in veliko bodočnost je vselej potreben velik pogum. Pa ne le enemu. Vsem.— V nov svet odhajamo, novemu življenju v objem. Delo nas čaka. Vajeni smo ga. zato nas ni strah, mi zremo naprej in hočemo vsemu uporno kljubovati.

Ko je Ivan sedel nazaj na svoje mesto, se je dvignil Mirko. Postal je zagonetno zamišljen, v vsaki njegovi besedi je ležal močan povdarek.

— Vi odhajate, jaz ostanem.

Andrej mu je dodal:

— In Tomaž.

Tudi Ivan je spregovoril:

— Pa Metka.

Mirko se ni pustil odtrgati od svoje misli. Neizprosno je nadaljeval:

— Jaz ostanem sam. preden se poslovimo, in preden pogumnim zapijem, naj oznanim novico velike sprave. Prijatelji, z Metko sva si podala roke. Vsak zase sva prehodila dolgo pot. Grenka zima je za nama. Mojim očem se je v tem času razgalila vsa groza življenja. Kadar ste me pogrešili, sem bil gotovo tam, kjer bi me nihče ne iskal. Blodne žene so mi razkazovale brezdna svojih usod, v njihovih objemih se je topila moja mladost. Ležal sem na tleh, uničen, pohojen. Vendar sem znal vstati, zato verujem v človekovo moč in v tebe, naš Ivan. Ti odhajaš, s tabo gre Marica in sodrugi gredo. Midva z Metko pa ne moreva.

Metka ga je presenečeno vprašala:

— Zakaj ne?

Mirko je prehajal v ekstazo. Bil je kakor bi se trgal od zemlje, kakor bi plaval nekam drugam.

— Zaznamovan sem. Še poljubiti te ne smem. Blodne ženske so mi utisnile črn madež in izpile bodočnost. Red bi le, da z vami vred napijem spominu mrtve Ivice, de se spomnim smrti posvečenega Janka. Pijmo mrtvim v spomin in močnim v pogum!

Njegova napitnica jih je prevzela. Pili so kakor na ukaz. Ko so si nalijali pijačo v usta, je on neopaženo natrosil v svoj kozarec nekih praškov in znova nazdravljal.

— Naj žive močni, pogumni! Njihov je svet, njihova je bodočnost!

Po teh razbolelih vzklikih je tudi on nagnil svoj kozarec.

Metka je zrla vanj.

Mirko je postajal slaboten, tresel se je in potem zgrudil na stol. Metka je zaslutila resnico. Planila je k njemu in vpila:

— Mirko! Mirko! Pomagajte! Ivan!

Ivan je čudno pobesnel. Metko je potegnil proč od onemoglega in hropečega Mirka:

— Stran! Ti si ga umorila. Andrej, zdravnika! Ivanka, vode! Pomoč!

Odrinjena Metka se je znašla v blaznem obupu. Andrej je odhitel iz hiše. Mirka so prenesli v sredino prostora. Muzika je ponehavala.

Mirko je hropeče izjavil:

— Mirujte — — — moje — igre — — je konec — — —

Imel je prav: še tisto noč je umrl.

X.

Mirka so pokopali čez dva dni. Preden je bil pa z zemljo zasut, so ga raztelesili. Pokazalo se je, da je bil res okužen.

Drugim je šla življenska pot po svoje naprej. Z največjim pogumom jo je vozil Ivan, a tudi drugi niso opešali.

Življenje je teklo dalje.

Obogatilo se je z novimi tragedijami in komedijami.