Razvoj svetovne poezije
| Razvoj svetovne poezije Janko Kersnik |
| |||||||||||
Spisal J. B. K.
Celi svet, kakor vsaka stvar na svetu, ima svoj postavni v principu vedno enaki tek in razvitek, ki se vrši po naravnih zakonih. To resnico, katere izpoznanje je plod duševnega delovanja devetnajstega stoletja, ne dokazujejo samo preiskavanja v naravoslovji, podpira jo tudi jasno in temeljito zgodovina vsega človečanstva. Ono zvezde, katere gledamo v jasnej tihej noči, ko migljajo nad nami v brezštevilnih brojih, in katere je zrl zemljan stoletja in stoletja brez razuma in izpoznanja, kaj so in od kodi so, one zvezde je preiskal in premeril človeški duh in izpoznal, da so svetovi, kakor naša zemlja, in da se tam premičejo in sučejo po neizpremenljivih naravnih zakonih. Ti svetovi sami se, se ve da spreminjajo, kakor nam pripovedujejo astronomi; snov ali materija njihova je v večnem boji. Pa zakoni, po katerih se vrše ti boji, in to spreminjanje, so vedno enaki, in pot, katero merijo ti svitli velikani po nebu, v neizmernosti, ta pot je vedno ista. In povsod imamo take zakone. Ako vsadimo pšenično zrno v plodno zemljo, pognalo bode kal, vzrastla bodo zelena peresca, na spomlad bo vstala tanka bilka izmej peresc in po leti se bode zibal težki rumeni klas na njej, noseč ravno taka zrna ob sebi, kakor ono, ki je bilo vsajeno jeseni v rahlo prst. Večni natorni zakon je rodil to kal, vzbudil v zrnu speče življenje, rodil ta peresca, to bilko, ta klas in večni, neizpremenljivi, natorni zakon bo varoval življenje v teh zrnih, da pridejo zopet v hladno zemljo, in prično v novič kolobar vednega prerojevanja. In hrast, ki je vzrastel na robu zelenega gozda, je ravno tako sad in žrtev naturnega zakona. Sto let raste kvišku in spenja svoje košate veje proti nebu; čvrst in krepak je ta orjak naših gorá. Pa tudi nanj pride starost; počasi in polagoma se mu jame votliti široko, močno deblo, vejice in veje se mu sušé, vedno bolj in bolj slabi in trohni, naposled pa ga vrže jesenska vihra na materino zemljo; okrog in okrog njega pa poženo mladi hrastički iz njegovih koreninic in želodov, ter rastejo v novič kvišku in kvišku po istem natornem zakonu, kakor oče njihov, in z namenom, da propadejo enkrat tudi ravno istemu zakonu, kakor očak njihov. Tako pot hodi tudi žival in isto pot mora hoditi tudi človek. Rojstvo, življenje in smrt, — to je zgodovina in osoda vsacega. V enej vrsti s tem naravnim zakonom prerojevanja pa jih hodi sto in sto drugih zakonov, izmej katerih je vsak neobhodno potreben, ne samo za naš, nego za obstanek vseh organizmov. Kolikor bolj ogledujemo na svetu uzroke posameznih dogodjajev, toliko bolj vidimo in izpoznamo, da so vsi le nasledki naturnih dogodjajev. In da navedem le en slučaj izmej mnogih: vzemimo vetrove. Nobena reč na svetu se nam ne bode bolj slučajna, bolj nestanovitna dozdevala, nego veter, o katerem uže sveto pismo vpraša, kdo vé, od kodi pride in kam gre. In vendar nam fizikarji in meteorologi jasno in temeljito dokazujejo pot, katero mora hoditi veter, in nam napovedujejo trenotek, kedaj nastane. Vse, kar vidimo, kar čutimo in slišimo, in celo mi sami — vse se ravna po zakonih, katerim se nihče ogniti ne more. Predno je še fiziologija storila korak, smatrali so človeka kot stvar, ki nij podvržena naturnim postavam in močem. Dejali so, da ima poleg duše še neko posebno živenjsko moč, katera izvršuje vsa naturna dejanja v njegovem telesu. Ko so pa izpoznali, da je človeško srce ustanovljeno po hidravličnih principih, in da se vrši krogotok krvi v njem po čisto navadnem mehaničnem potu, da v človeškem očesu navadni optični zakoni delajo, da je uho po akustičnih vravnano, da zrak, kakor po mehu vpeljan v pljuča in krv, prouzroči tam navadne lehko umljive in čisto naravne kemične premembe, da vzbudi gorkoto itd. — ko so vse to iz poznali, morali so vreči vso staro tradicijo v stran in izpoznati, da se tudi organična dela vpogujejo naturnim uzrokom. Ravno tako je naš obstanek na svetu, na tej zemlji, odvisen od pogojev, ki so čisto materijalni. Ko bi se zemlja naša hitreje sukala okolo solnca, bi bilo leto krajše in tudi mi bi hitreje živeli, in prej umrli. Vsaka prememba v gibanji in sukanji naše zemlje bi morala premeniti uredbo nervov pri živalih in ljudeh. Kakor je gorkota po zemlji razdeljena, tako se vrste in dele tudi rastline in živali; v gorkejših krajih žive in rastó drugačne stvari, nego v mrzlih. In čisto druge rastline so pokrivale pred mnogo milijoni let našo zemljo, v časih, ko so se dvigale še sigilarije proti nebu, in ko so velikanska drevesa iz onega rodu, iz katerega so denašnje pritlikove praproti, dajale hribom in dolinam enakomerni melanholični značaj. In živali, ki so takrat polnile goščo, umaknile so se drugim, ter zapustile nam k večjemu kak mali sled, vtisnen v kamenji, ki leži globoko pod denašnjim površjem zemlje, ali pa v premog, ki ga izkopljujemo na dan iz skalnatih hribov. Pogoji, pod katerimi so se rodili tisti organizmi, ti natorni pogoji postali so drugačni. Gorkota na površji zemlje se je spremenila, klimati so drugačji nastali in se menjali mej soboj, vode je bilo sedaj tu več, sedaj tam več, in sto in sto tacih uzrokov je spremenilo živalsko in rastlinsko življenje na zemlji. Celo vrsto tacih prememb, ki so se vršile redno, ena iz druge, mej soboj v zvezi, kakor členi dolge verige, označuje nam naravoslovje in ono nam jasno dokazuje imenitni princip: Da redna vrsta dogodjajev, ki vplivajo na organizme, prouzroči tudi reden in primeren napredek organizmov. Ravno tako je na človeka vplivalo stvarstvo , in vpliva še dandenes. Pod drugo klimo je drug; južno nebo vidi druzega človeka, nego severno, vroči kraji rode in izgojujejo druge ljudi in druge značaje, nego severni. In kakor je posameznik podvržen vplivu vseh naravnih zakonov, tako je tudi s celimi rodovi, tako je s celim človečanstvom. Mej posameznimi ljudmi umre nekateri uže v otročjih letih, drugi v cvetu svoje mladosti, tretji ko siv starček. Ravno tako je s posameznimi rodovi; nekateri poginejo, ko so komaj nastali; nekatere uničijo nenavadni dogodjaji, ko je svet komaj zvedel o njihovej eksistenci in tretji zopet prevladujejo svet, dokler jih naravni zakon ne uniči, kakor starčeka, katerega položi slabost v grob. In kakor vidimo v posameznej rodovini krepke zdrave osobe poleg onemoglih starikavih in poleg slabih otročjih — tako vidimo tudi v velikanskej rodovini celega človeštva posamezne rodove na vrhuncu njihove moči in kreposti, mej tem, ko drugi še životarijo v prvih svojih otročjih letih. Tako ugledamo dandenes Anglijo in Francijo na vrhuncu evropske, svetovne civilizacije, mej tem, ko Laplandija in posamezni južni rodovi tiče še v neskrbnej apatiji, nasproti zanemarjenosti v kulturnem obziru. Na ta vrhunec omike pa so ti dospeli po čisto naravnih zakonih; in po istih zakonih so oni ostali v dolini zanemarjenosti, v katerej so bili pred več sto leti. In kolikor dokazov imamo v zgodovini za to resnico, da narava vpliva na človeka in na človeštvo, in da je ona ne le pogoj njegovega razvitka in izobraženja!
Pogledimo divje Arabce. V svojej suhej, pustej domovini so bili surov zanemarjen narod; vsaj nevednost je povsod sad ubožnosti. V 7. stoletji pak so zasedli Perzijo, v osmem stoletji so preplavili Španijo in v 9. stoletji so si priborili rodovitni del Azije, Punjab in koncem velik kos Indije. In kako so se v svojej novej domovini premenili. Prej nevedni, surovi pastirji, zidali so sedaj mesta in palače, ustanovili so šole in biblioteke, in glasovi o učenih, španskih Arabcih ohranili so se do denašnjega dne. Prva domovina njihova pa je bila nerodovitna puščava; kraji pa, katere so poslej zasedli, bili so najrodovitnejši deli tedaj poznate zemlje. Omenili bi v dokaz one resnice še lehko Egipet, Indijo, Grško, Ameriko, ali čemu pa tako daleč segati? Ozrimo se v najbližje kraje in videli bodemo, kako je povsodi človek in narod podvržen naravi in njenim zakonom. Dejal sem prej, da velja povsodi imenitni princip: da redna vrsta dogodjajev, ki vplivajo na organizme, prouzroči tudi reden in primeren napredek organizmov. Resnico tega stavka vidimo tudi jasno pri posameznemu človeku. Naj si bodo dogodjaji, katere skusi človek, še tako malostni, vendar prouzročajo pri vsakem vtis, kateri ostane ter se pridruži drugim vtisom, kateri pak vsi drug za drugim vplivajo na značaj in razvitek človeški. Vsak dan skusimo nekaj, in skušenj je od dne do dne več. Od dne do dne se nekaj novega naučimo, prejšnje ostane, novo se pridruži in tako – napredujemo.
Ravno tako pa se godi pri posameznih rodovih, in ravno tako pri človeštvu sploh. Kako resnično govori Poscal, ko pravi: »Vrsta ljudij v tek več stoletij se mora oziroma napredka smatrati kakor posamezni človek, ki vedno živi in se vedno uči.« Napredek je torej po natornih zakonih vedno gotov, in človeštvo vedno napreduje po istih postavah. Na kakej stopinji civilizacije so bili očaki naši pred pet sto leti, dandenes se smehljamo njihovim mislim in idejam, njihovim naredbam in šegam. Pa ravno tako se bode črez pet sto let smehljal nov rod, ki bode pokrival tedaj našo zemljo, našej učenosti in omiki, našim navadam in idejam. Vendar pa moramo pomisliti, da so dela in ideje prejšnjih stoletij, dela naših očakov, steber denašnje kulture in da bodo naša dela novi kameni k stebru civilizacije poznejših stoletij. Namen moj nij, govoriti o razvitku kulture sploh, o napredku človečanstva v stoletjih, katera more doseči oko zgodovine; to delo je prevelikansko, da bi se moglo tudi le površno in v občnih potezah rešiti v kratkem času; vsaj bi bilo treba ozreti se pri tem na vse zunanje politične dogodjaje, na naravne premembe, in ravno tako na vse stroke duševnega delovanja, katerega se je vspešno ali brezvspešno lotil rod za rodom v teku stoletij do denašnjega dne. Ako se človek ozre na tako delo, godi se mu, kakor bi stal na bregu široke reke, ki vali svoje šumeče vode mimo njega v neznano daljavo, in on bi hotel na enkrat z enim samim pogledom pregledati cel tek te reke od izvira do iztoka in pregledati vse valovčke in kapljice, katere jo store tako velikansko. To nij mogoče; treba je iti na visoko goro, in od tam se nam pokaže mogočna reka ko sreberna nit, ki se vije po ravnem polji – vse nam je na pol prikrito, vse leži v meglenej daljavi. Pa tudi tega ne bodemo storili; ostati hočemo kraj reke ter ozreti se, ne na velikanske valove, ki se penijo sredi struge, nego na mare biserne valovčke, ki plavajo počasi ob bregu, in močijo sedaj barvaste kamenčke, sedaj krepka debla dreves, ki se vklanjajo ob strmej brežini, sedaj male pisane rožice, ki majo sé svojimi glavicami na zelenih brežnih rušnjah. Mi ostanemo le pri onej jasnej prikazni, ki spremlja človeštvo od početka njegovega bivanja na svetu in njegove duševne vzbujenosti, ki ga spremlja po vseh potih in pri vseh rodovih, to je pri poeziji. In kakor so vnanji dogodjaji vplivali na drugi vsestranski razvitek, državnega in notranjega duševnega življenja posameznih narodov, tako se je tudi pod njihovim vplivom poezija razvijala in odpirala na svojem rožnem stebru cvet za cvetom. Hodila je v enej vrsti z omiko, – kadar je propala ta, hirala je tudi ona, in kadar je ta jela počasi dvigati in spenjati se kvišku, stopila je tudi one ž njo na vrhunec. Dejali smo, da se je sicer pogubil sedaj ta, sedaj oni rod, kakor umrje v posameznej rodovini sedaj ta, sedaj oni človek. Pa to, kar je zapustil duševnega delovanja, to je ostalo in preselilo se na naslednike in za kulturo stopala je tudi istoredno pot umetnost in ž njo njen najglavnejši del: poezija. Kaj je poezija? Poezija v širjem pomenu je po estetičnej definiciji: Prosto, individuelno predstavljanje idealnega (uzornega) v primernej, popolnej obliki; to je sicer vsaka umetnost: slikarstvo, muzika, plastika i. t. d. Pa poezijo bi lehko imenovali prvotno umetnost, ker mora biti vsako umetno delo prej _____, t. j. lepo delo fantazije, predno stopi mej vnanji svet. V ožjem pomenu pa je poezija ona umetnost, katera nam predstavlja lepe ideale ali uzore z besedo. Beseda je torej sredstvo, s katerim se poet svetu označi; zato pak ima ta umetnost tudi največje polje, mnogo večje, kakor ga imajo barve ali črte, in ona je tudi najstarša umetnost, stara kakor človeški govor in je ravno zato najbolj kosmopolitična, akoravno je v svojih posameznih delih delih navidezno vklenena v spone onega jezika, kateri jo je rodil. Pa ona je povsod doma, kder se čuje človeški jezik; indijanec jo ima, kakor jo goji Anglež, zamorec jo čuti, kakor Francoz; povsod je doma in povsod drugačna; povsod primerna mislim in omiki dotičnega roda in človeka, in zato vselej kazajoča stan izobraženja dotičnega časa, kateri jo je rodil. Daleč nam je treba poseči nazaj v starodavni vek, ako poiščemo čas, v katerem so se prvi po svetovnej zgodovini zaznamovani gibljaji kulture rodili in v katerih najdemo tudi prvi sled duševnega delovanja. Zgodovina pokaže tu oni veliki del sveta, ki se širi od Nila do dalnjega kitajskega kraljestva, in iz katerega so se zaporedom in stoletja za stoletji dvigale trume in čete velikanskih narodov, ki so preplavljali zapadno zemljo; v katerem delu tega velikanskega prostora, in kedaj je pognalo zrno kulture prvo kal, tega do danes veda še nij mogla dokazati. Gotovo je le to, da se je zgodilo to pri Egipčanih, Kitajcih in severnih indijskih narodih in pri Seremitih zaporedom v kratkem času. Gorka, klimatičnih razmeram primerna fantazija je pri teh narodih, ki so se prvi od divjega lova in nestanovitnega pastirstva podali k poljedelstvu, rodila tudi naravnim razmeram pravično vero, – in kakor je pri njih bila fantazija glavna podlaga vsega duševnega življenja, tako in zato ima tudi vera in sploh vse duševno in literarno delovanje teh orijentalskih narodov nekov pesniški, poetični značaj. Kakor pa vstopimo bolj h hladnemu severu, sreča nas tudi v vseh prikaznih oni praktični značaj, ki je doma v zmerno gorkih delih zemlje, in ki je velik faktor najvišje dospelega kulturnega delovanja v teh krajih.
Tu imamo najprvo kitajsko kraljestvo, ki je stalo uže v stoletjih, ko naših pradedov še davno nij bilo v teh krajih Evrope, katere zasedamo denes mi potomci, na visokej stopinji omike, in imelo uže redno državno ustavo, ko drugod še nij bilo veliko sledu o tacih rečeh. Prvi početki te države tiče v temnih pravljicah; še le leta 2200 pred Kr., ko je nastopila dinastija Hia vlado, prične se zgodovinski čas, in tu vidimo, da se je uže tedaj cela ustava sezidala na strogo birokratičnej podlagi. Ta birokratizem je v teku stoletij tudi dovelj preustrojil značaj Kitajcev, tako, da v njihovih poetičnih ustnih poročilih doni vedno nekov suh praktični glas, ki nema nič one indijske divjosti, o katerej govorimo pozneje. Najstarejša poetična zbirka pri Kitajcih, katero je napravil v šestem stoletju pred Kr. – slavni reformator in filozof kitajski – Kongtse, ali Kong-fu-tse (lat. Konfucius), je knjiga Ši-king, v katerej najdemo narodne poezije, od 14. stoletja pred Kr. počenši, in h katerej so se do 7. stoletja po Kr. pridevale vedno nove zbirke. kakor pripovedujejo učenjaki, kažejo te narodne pesni toliko resnične poezije, in so tako iz srca in iz mišljenja narodovega vzete, da poznejša literatura kitajska ne kaže nič jednacega. In kaj vi tudi ne? Birokratični princip vladanja, patriarhalična ideja, da je ljudstvo otrok, s katerim se more ravnati kot z otrokom, pripeljala sta se na Kitajskem sama tako ad absurdum, da je sedaj v istini postalo ljudstvo – otročje. Umetno poezijo Kitajcev zastopajo potem v 8. stoletji po Kr. – Tu-fu in Li-tai-pe in za njima brezštevila romano- in novelo-piscev se s svojimi deli, ki so pa vsi suhi, praktični, – brez fantazije in njenih barv. Čisto nasprotna tej kitajskej poeziji, ki se je rodila vsa v umu, nego v fantaziji ali domišljiji, pa se nam kažejo poetična dela indijska, katera nam odkrivajo temeljni tipus vse orijentalne poezije v svojej največjej omejenosti, namreč fantazijo v celej njenej divjej moči, brez spone, brez meje, skakajočo iz enega nasprotja v drugo nasprotje. Pisana so vsa ta literarna dela staroindijska v Sanskritu, v jeziku, ki je glavna korenika velikega indogermanskega stebla, in kateri je uže od časov, ko so Mohamedanci prihruli v Indijo, mrtev jezik. Uže iz redne stavbe tega jezika kakor iz njegove mehkote in gibčnosti se sklepa lehko na visoko kulturno stopinjo starih Indijcev; več pak kažejo še sledi, ki se nahajajo o kulturnem delovanji njihovem, razvaline velikanskih umetnih stavb in poročila pisateljev starega veka. Verski princip indijski je panteističen, in ne razločuje nikdar mej človekom, živalmi in rastlinami. Cel svet in vse stvari na njem so le podoba in deli Boga, človek kakor žival, palna kakor beli Lotos, ki se ziblje na valovih Ganga ali Bramaputre. Kulturni napredek je preustrojil prvotno čisto naturno vero, malikovanje, v teologično in tako rekoč socijalno-politično sistemo Bramaizma, in z njim se je razvilo tudi slovstvo.
Na vrhuncu taistega stoje Vede, to so štiri knjige, ki so kakor Pentatevh pri Hebrejcih, zadobile pomen pozneje, da so one skrivno božje razodenje. Za njimi prideta najslavnejša eposa – Mahabarata in Ramajana, katerih prvi ima 100.000 distihov. Kdo jih je prvi pel, nij moč konstatirati, prej ko ne imate takov izvir, kakor Iliada in Odiseja.
V šestem stoletji pred Kr. pričel se je v Indiji boj mej Bramaizmom in novo versko sistemo, ki jo je ustanovil Buddha. Najlepši sad nove ere, ki je prišla po tem prerojevanji črez Indijo, je pesnik Kalidasa se svojimi deli. Živel je okolo leta 50 pred Kr. in je v liriki in epiki kakor dramatikar enako imeniten. Imenovati hočemo le njegovo dramo »Sakuntala«, ki je prevedena v mnogo jezikov in ki stoji na vrhunci literarne dejavnosti indijanske. Za Kalidaso pride, kakor povsod za duševnim velikanom, cela vrsta trabantov, katerih pak si nihče nij mogel ohraniti hvaležnega spomina do denašnjega dne. Ko so s svojim krvavim mečem podvrgli Arabci v 10. stoletji po Kr. to staro državo, umrl je tudi počasi stari sveti jezik, sanskrit, in z njim je tudi počasi ugasnila svitla luč staroindijske kulture. Stopimo korak dalje, v ono skrivnostno dolino, kjer pričajo one velikanske stavbe, piramide in razvaline krasnih monumentalnih palač o visokej omiki in izobraženosti naroda, ki jih je stavil. Še le 19. stoletje je odkrilo po malem oni temni pajčolan, ki je tisočletja grnil egipčansko zgodovino. Mi pravimo le po malem, kajti vse, kar so preiskavanja do sedaj spravila na dan, nam še ne more povedati cele, jasne podobe kulturnega in duševnega življenja v starem Egiptu. Posebno v literarnem oziru do sedaj nemamo skoro nič: par pobožnih spevov, ki so jih učenjaki brali s hiroglifov, to je vse, kar imamo. Sklepati pa se sme, da narod na takej kulturnej stopinji, kakor je bil egipčanski, nij mogel zaostajati v slovstvu; mogoče pak je tudi, da je oni črni teologični dȇmon, ki je bil doma v Egiptu, moril in zatiral morda ravno to stran duševnega delovanja, kakor je tudi včasi drugod storil. Ako preskočimo sedaj z bregov Ganga in Nila k zelenemu Jordanu, odpre se nam čisto drugi slovstveni svet. Kakor smo našli tam najfantastičnejši politeizem, tako se nam pokaže tukaj mirni in jedrnati monoteizem v največjej intenzivnosti, in on, namreč čestenje jednega samega Boga, to je živec in delavni princip hebrejske literature. To slovstvo je strogo narodno; prepričanje, da Bog sam (Jehova) neposredno vlada narod hebrejski, je moralo tudi prouzročiti, da so vsa literarna dela bila le vezi mej Bogom in narodom, in vedno le kazala na onega, ki je bil početek in konec vsega, kar živi. Imamo pa tudi v tem slovstvu mnogo plodov, ki kažejo čisto posvetni značaj, v katerih pa vedno in vedno prodere oni religijozni duh. Najimenitnejša dela so Mozesove knjige, bukve kraljev, Jozua, sodnikov, in mnogo druzih prerokov, ki so znane vse pod imenom stari testament. Pozabiti ne smemo cveta umetne lyrike »psalme Davidove« in visoke pesmi Salomonove, katere pa kažejo čisto posvetni značaj, ki pa vendar stoji na najvišjej stopinji, katero je katerikolikrat dosegla hebrejska poezija. V knjigah prerokov se pač krasno posveti tu in tam ona čudna navdušenost teh neutrudljivih delavcev, ki so imeli le eno idejo, namreč Boga, le eno ljubezen, namreč svoj narod, in le en namen, osrečiti ta narod. Knjige te so se vse ohranile, vsaj jih je dopolnovala in kot svete proglasila katoliška cerkev. Hebrejsko slovstvo pak je potem, ko se je razdirala počasi judovska država, bolj in bolj hiralo. Najimenitnejša knjiga, ki je nastala pozneje, je Talmud, katero česte Izraeliti še dan denes ko sveto. Le v Španiji so se še pozneje, v 10., 11. in 13. stoletji pokazala posamezna dela, ki zastopajo novohebrejsko slovstvo. Najslavnejši mej temi poeti je Ha-levȋ, rojen leta 1080 v Kastiliji.
Čisto drugi vtis napravi pogled v jugu Palestine puščave in oaze arabskega polutoka, imel je nekedaj veliko narodno slovstvo, čigar zgodovino delimo lehko v dva, jako različna dela, v dobo pred Mohamedom in v dobo po Mohamedu. Slovstvo prve dobe je prosto vsake teologične barve in vkoreninjeno v čisto narodnih tleh, kaže nam le divji, hrabri in zdravi značaj pogumnega vojnega roda. Omenjam naj le slavno zbirko arabskih narodnih pesnij, Hamasa – katero je sestavil Abu-Temam, in katero je mojstersko v nemški jezik prevel Rückert. V drugej dobi pa, po Mohamedu, preustrojil se je tudi ves Arabski značaj z državnimi in rodbinskimi razmerami vred, in stara poezija je izgubila svojo prvotno moč; postala pak je sedaj vsestranska in mnogo bolj gibčna. Koran, sveto pismo mohamedansko, ima več retorične, nego poetične veljave, vplival pa je mnogo na razvitek poetičnega slovstva. Poeti, ki so peli na dvorih Kalifov, bili so tako rekoč literarni obrtniki in le tu in tam se zasveti kako imenitnejše ime. Iz te dobe in od tod, akoravno deloma perzijskega rodu, izvira tudi znana zbirka povestij Elf Leila, ali »Tisoč in ena noč« (Tausend etc.). Pa mnogo bolj, nego v domovini, razvila se je, ne samo slovstvo arabsko, nego arabska učenost in omika, na tujem, v pribojevanih krajih, v Španiji in Siciliji, kjer je ona, v času, ko je še druga Evropa tičala globoko v prepadu srednjeveškega barbarstva, zmagovito vplivala na razvitek in narastaj evropske civilizacije. Hčerka, ali če hočete sestra, arabske literature pak je perzijska, v katerej se tako rekoč zedinjajo žarki orijentalske fantazije in omike. Dualizem Coroastrove vere, narodne vere arabske, boj mej dobrim in slabim principom, Armuzd in Ahriman, in vedno hrepenenje po svitlobi, ki je simbol perzijskega roda, – vse to je nosilo in razvijalo literaturo staroperzijsko; in ko je pozneje Mohamedanizem kraljestvo Sananidov in ž njim staro vero preomladil ter podelil jej svojo lehkoto in gibčnost, prerodilo se je tudi staro slovstvo se svojo abstraktno mistiko, in stopilo na dan doneče in duhteče, in povsodi oznanovaje smijočega lica veselo pa praktično filozofijo življenja. Izrečem naj le imeni Firdusi in Hafis in kedo se ne bo pri imenovanji poslednjega spomnil onih krasnih glasov, ki jih je ubiral pevec iz Širasa, in iz katerih doni inače vse, kar je najkrasnejše in najljubeznivejše na svetu, in ki se včasi bliskoma se strupeno pušico obračajo v boj z neumnostjo, trcijalstvom in hinavstvom.
In sedaj stopimo iz krajev, kjer smo videli vladati oni temeljni tipus orijentalskega slovstva, nebrzdano in neomejeno fantazijo, stopimo iz izhoda preko morja, v kraje, kjer je človeštvo dospelo na najvišji vrhunec omike in kulture, kateri je bil v starem veku sploh mogoč in kjer je jasno solnce obsevalo divne umotvore grškega duha uže davno prej, nego je pričelo kristijanstvo svojo prerojevalno pot črez zapadno zemljo. Hellas je dežela svobode, humanizma in lepote. In kakor so Grki čestili svoje bogove le kot popolnejše ljudi, tako jim je bil človek tudi početek in konec vere in umetnosti. Človek ne bode nikdar svoje natore premagal, on jej je podvržen; zato pa naj jo spoznava, povišuje in blaži. To je skrivnost belenskega veroizpovedenja, in mej tem, ko so orijentalski rodovi le v čeznatorska bitja zrli, katera jim je slikala njihova silna fantazija, mej tem je bil Grkom človek prva in zadnja postava, in iz prepričanja, da je zemlja edina domačija človeška, izvirala sta tudi ona sigurnost in oni mir, katera označujeta Grke v življenji in umetnosti.
In katero ime si hočemo zbrati iz dolge vrste, ki se odpre tukaj jasno in svitlo našim očem. Od pevca Iliade in Odiseje stopamo preko Homeridov, preko Tyrteja, Alkeja, Sapphe, Anakreja, Pindara do Ešila, Sofokleja in Euripida in preko sto in sto druzih, ki so zložno delovali in pomagali grškemu duhu do onega veličastva, katerega spomin in vpliv se je ohranil do dandenes. Po raznih krvavih bojih, mej soboj in z orijentalnimi rodovi, koncentriralo se je vse duševno življenje grško v Atiki, katera demokratična ustava je pospeševala individuelno izobraženje in napredovanje posameznika, in od tod se je raztezalo, solnčnim žarkom enako, duševno življenje na vse strani Grško. Ko je pa macedonsko svetovno kraljestvo obseglo tudi Atiko, preselilo se je duševno delovanje v Aleksandrijo, k dvoru Ptolemejcev, in tu je stopila na mesto produktivnega stvarjevanja le posnemajoča učenost. In ko je timski kolos se svojo jekleno roko založil zadnji udarec helenskej samostalnosti, od tedaj je šlo helensko slovstvo tudi vidoma v propad. Zadnji bliski nekdaj tako žarečega, veličastnega helenskega duha pokažejo se nam še v Heliodoru in Lukianu. Zadnji posebno ima kulturnozgodovinsko veljavnost, vsaj je se svojimi satiričnimi zbadljaji pomagal pri propadu stare trohnele vere, v času, ko je nastopalo kristijanstvo svojo misijo v zapadu. On je bil Voltaire starega veka. In kakor so Rimljani, ko so podvrgli Grško, pobrali soboj vse umotvore, kar so jih našli v pribojevanih mestih, vse podobe, statue in druge umetniške dragocenosti, tako se je tudi stari helenski poetični duh preselil k njim, in iz njega so sesali moči in kreposti za svoja dela. Rimsko slovstvo nij rimsko narodno, samo iz sebe, – ono je le odsvit helenskega. Rimljan je bil praktičen, matematičen mož, in naloga njegova, katere si je bil popolno svest, je bila: vladati ves svet. »Tu regere imperio populus, Romanae, memento!« zaklical je Virgil v svojej Eneidi, in v istini je bila Rimljanom politika ono, kar so spravili na najvišjo stopinjo, zapustili so spomin na neumrjoča bojna in diplomatična dela, katera so izvršili se svojim bistrim umom in se svojo železno pestjo. In zapustili so nam jih kot svojo večno oporoko, iz katere pije in zajema dendenes še vedno vsa državljanska in juridična veda svoje pravo. Poezija njihova pa nikdar nij bila narodna, originalna, in nikdar nij segala v nižje kroge; le omikanci so jo gojili kot igračo, in se je veselili, kakor onih podob in slik, ki so jih pobrali po Grškem. Le v prvih početkih najdemo sledi narodnej poeziji rimskej v pesnih, ki so jih peli fratres Arvales ali Salij; to so bila namreč carmina Saliaria. Pa v času, ko so se ta jela komaj razvijati, spoznali so omikanejši Rimljani uže grško slovstvo, in obrnili se po vsem na tisto. Livius Andronicus je prestavil Odisejo, in od tistega časa so postale grške poetične forme stereotipne v latinskej poeziji. Prišli so za imenovanim v teku predzadnjega stoletja pred Kristom Plautus, Terentius, Ennius, Lucretus, Corus, in drugi, pa še le, ko je propala republika rimska in z njo stare stroge navade in šege, in ko je prišlo cesarstvo se svojimi finimi in žalibog tudi nadnaravnimi običaji, ko sta pričela luksus in bogastvo gospodariti, dospela je tudi rimska poezija, lastnina bogatih in omikanih krogov, do svoje najvišje elegance. Virgil, Catul in Horac, za njimi pa Tibull, Propercij in Ovid – to so zvezde tega časa, katerih svit je neumrjoč. Pa, kakor je dospelo rimsko cesarstvo do one velikanske moči, o katerej je bil Virgil prerokovaje one besede rekel: »Tu regere imperio populos Romanae memento,« v tistem času se je pričel tudi propad družbe, nravi in poštenosti rimske, kakoršnega nij videl svet nikdar prej niti pozneje. Zastonj je še slavni Juvenal pel svoje satire, v katerih nam v groznih barvah slika nesramnost in brezvestnost rimsko – zastonj, država je šla nezavrljivo v propad. In ž njo je postajala tudi poezija vedno revnejša, vedno gnjusnejša, vedno bolj sužnja onemu, ki jo je plačeval. In koncem se je razrušila nekdaj tako silna rimska moč pod navalom revernih narodov, v notranjem pak jo je razdejala polagoma tudi nezavrljivo rastoča ideja, ki je bila prišla od daljnih bregov Jordana v trhlo in gnjilo družbo rimsko. – Štiri do pet sto let je trpelo konvulzivično umiranje rimskega carstva, – in, ko je Julijan v obupu zapustil svoje temple in bogove, palo je na kup staro poganstvo. Iz razvalin njegovih pak je privihrala zastava krščanstva, ki je postala podloga modernemu slovstvu. Jaz menim tu etično dušo kristijanstva, nikakor pa ne dogmatičnega telesa. Karakteristikon vsacega dogmatizma je, da pospešuje napredek, dokler je njegovim namenom ugoden, ko ga pa jame prehitevati, postane ljut sovražnik vsacega napredka. Poetična hčerka kristijanstva, ali bolje katolicizma, karakteristično znamenje srednjeveške poezije pa je romantika. Da bi izpregovoril več in obširneje o tem duševnem cvetu one, sicer tako temne dobe, mi ne dopušča na kratko odmerjeni prostor. Torej le par besedij. Duša romantike je ljubezen in sicer dvojna: do Boga in do ženstva. Obadva momenta imata izvir svoj v kristijanskej ideji, in s tem je označeno tudi nasprotje s staro klasično poezijo. Vitežtvo pak je telo, ki oklepa ono dušo, in v njem je dospela romantična ideja do svoje najvišje popolnosti. Pogumni vitez, ki se bori in preliva svojo krv za malo znamenje ljubezni od strani čestene deve, to je vedno se ponavljajoči temeljni sujet srednjeveških poetičnih del. Poleg romantične ideje pak nahajamo še reminiscence na klasike in seveda prikrito narodnostno idejo. Pa boj mej temi elementi gre kot rudeča nit po svet slovstvih, po Francoskem in Laškem, Španskem in Portugiskem. V nemškem čutimo to nekoliko manj, ker prevladujejo še spomini na staronarodne epose, kateri so se sami morali ukloniti romantičnemu gibu. Na Francoskem, v krasnej, cvetočej Provence, gojila se je prvič ona romantična poezija. Trubadurji so prepevali na dvorih vitezov svoje pesmi. Cvetela je ta poezija, dokler je trajalo viteštvo. Ko je to propalo, poginila je tudi ona. In kakor v jugu trubadurji liriko, tako so gojili v severu truverji epiko in od njih izvirajo ona znana slavna dela starofrancoske epike. V šestnajstem stoletji pa vidimo vstajati početnike francoske klasične literature pod Francom I. in pod Ludvikom XIV., o stariromantiki nij sledu več. Na njeno mesto stopajo klasični izgledi Grkov in Rimljanov. Tu srečamo imena Moliere, Corneile, Racine in Voltaire. V njihovih rokah se prične ono delovanje, ki ga imenujemo slovstvo osvobojenja, in kar je bil Lukian staremu poganstvu in rimsko bizantinskej družbi, to je Voltaire katolicizmu in deloma posredno razuzdanemu francoskemu dvoru. Delo enciklopedistov je končala francoska revolucija. Na razvalinah njenih pa se je rodila novoromantična šola Chateaubriand, Lamartine in glava njihova Viktor Hugo in brezštevilna vrsta njihovih sorodnikov.
V Italiji se romantika vsled silnih reminiscenc na antikne izglede nij mogla razviti tako, kakor drugod; tudi slovstvo laško nema onega edinostnega razvitka, kakor so ga imeli drugi rodovi – vsaj je tamkaj mesto miru gospodaril vedno in vedno meč. In Dante, ki je koj v početku laškega slovstva se svojo »divina Comedia« ustvaril največje delo, katerega imajo Italijani, prerezal je s tem tudi nit daljnemu višjemu razvitku. Petrarca in Boccacio sta si ohranila daljši upliv na poznejše slovstvo. Prvi je zvabil celo vrsto sonetnih pevcev, zadnji pa grozi broj novelistov, katerih imena končajo zgodovino rodbine Medici. Prvi zastopnik laške romantike pa je Ariosto in za njim jo je Torquato Tasso privel na najvišjo stopinjo. Za njim pak se prične propast laške poezije, in niti Alfieri in Parini niti Foscolo nijso je mogli zadržati. Revolucija francoska pak je tudi tu uničila svoj dobrodejni vpliv, in sedaj srečamo zopet ime, ki je jasno zapisano v zgodovini, ime Alesandro Manzoni, ki je prvak laških novoromantikov, katerim gre kakor Francozom hvala, da so oživeli otrpneno in okuženo slovstvo. Najčistejše in najbogatejše se je razvila romantična poezija na pirenejskem polutoku in španski narod je oni, ki ima mej vsemi evropskimi rodovi najbolj samostojno narodno slovstvo. Od narodne epike, – kdo ne pozna španjskih romanc? – prišla je, dosledno in redno pot hodé, do umetne lirike, in od tod na dramo. Narodna epika je cvetela za časov pojemanja arabskega vladanja, spomnimo se le romanc o Cidu, nehala je koncem bojev v Moslemi. Provencalska poezija je počela pozneje vplivati, in za časa Karla V. jela se je cvetka španjskega slovstva krasno razvijati. Lirika je cvetela. Sedemnajsto stoletje pa nam kaže vrhunec španjske literature, in vlade treh Philipov obsegajo njeno zlato dobo. Cervantes, ki je, kakor znano, v ječi, kamor so ga utaknili zarad dolgov njegovi upniki, rodil idejo k neumrjočemu Donu Quixoteju, Lenardo de Argensola, Lope de Vega, ustanovitelj španske drame, Calderon de la Barca – katoliški pesnik par excellence- to so kameni, ki zaznamevajo skrajno višavo španjske poezije. Za njimi pa gre pot zopet navzdol – posnemanje se pričenja. V teku dveh stoletij ne srečamo več svitlega imena, – vsakdanji neoriginalni produkti se nam kažejo – in kaj bi tudi ne? Španjska je ležača v jeklenih okovih, v katere jo je tiščala verska nestrpljivost. Portugalska pak je le v dobi svoje državne mogočnosti, v 16. stoletji – rodila velicega duha in to je Camoens. In kakor španjska, razvila se je na narodnej podlagi angleška literatura. Tu imamo one krepke balade, iz katerih veje isti originalni, narodnostni duh, ki je spremljeval vso umetno poezijo angleško v njenem narastaji. In na takej narodnej podlagi razvila se je tudi angleška drama, največji triumf umetne poezije. Več jih je bilo, ki so pripravljali pot Shakespearju, in on, največji ženij, kar jih je rodila zemlja, ustanovil je dramo, kakoršna je za veke. Pod Cromvellom je propala poezija, po vrnitvi Stuartov pak je z Miltonom pospela se zopet kvišku, rastla je s Popejem in Thomson-om, za katerima prideta Sterne in Goldsmith. Slovstvo je jelo sedaj pešati; pa prišla je nova pomoč od zunaj, novoromantika – polagoma sicer in počasi, pa vendar sigurno stopaje, in ne taka kakor sosedna nemška, nego držeča se narodnega duha angleškega. Burns, W. Scott, Moore in Byron so jo prinesli, in oni so bili, ki nijso samo domačej svojej, nego današnjej svetovnej literaturi pokazali novo pot. Kot romanopisec se jim je pridružil Shelley in za njim pristopajo Dickens, Bulwer in Thakeray – oče onega skrajnega, bolnega realizma, ki risa umorne in pobijalne romane, ki še do dendenes naraščajo po posojilnih bibliotekah. Na Nemškem srečamo zopet romantiko v pesnih pevcev ljubezni (Minnesänger), kateri so tedaj še lastina dvorov. Na nje se oklene pozneje tako zvani meistergesang, iz časov ko je mestjanstvo postalo nositelj kulture, in po tridesetletnej vojski, morečej ves kulturni razvoj, pričela je vstajati in rasti zopet poezija. Po dolgem, skoro stoletnem narastaji slovstva, pa se je dvignil, pod vplivom študij starih Grkov in Rimljanov, prvi triumvirat nemških klasikov Klopstock, Wieland, Lessing in po znanej »Sturm und Drangperiode« in deloma v njej Herder, Göethe, Schiller. Za njimi pa glava nove romantike, Tiech, in ž njim dolga, dolga vrsta imenitnih in neimenitnih učencev. V dvajsetih letih tega stoletja pak je postala zopet vpeljana romantika, lena in neprebavljiva – in nemško slovstvo tega časa je sploh hiralo. – In tako je nastopil Heine, uničila se je v njem romantika sama; umrla je tako rekoč doneče, z dovtipom sama seme ugriznivši. Kar je lord Byron angleškej, to je Heine nemškej literaturi. Oba sta uničila staro, in pričela novo delo. Za Heinejem so Börne, Arndt, Gutzkow in Laube glave tako imenovanega »Jungdeutschland«, o katerem se je pričakovalo, da ustanovi novo literarno dobo, katera je pa tudi uže utihnila. Nova pota so hodili Grün, Lenau, Scheffel, Auerbach in hiperromantni Oskar von Radwitz pa, do male izjeme, so to tudi efemeri, kakor brezštevilo druzih. Tukaj pa stojimo tudi uže v najnovejšem v denašnjem času. In ako pogledamo krog sebe, vidimo tudi, kako so se povsod stare ideje ognile novim, kako je vzela slovo duh časa, pa sedaj uže uvela romantika, kako se je sam udušil oni čisti idealizem, ki je pred malo deceniji še edin prevladoval poezijo. Naš čas nij več idealističen. Ideje osemnajstega, filozofičnega stoletja, katerih nositelj je bila vendar po večjem poezija, preustrojile so mišljenje človeško, in ko so se zarasle v meso in kri narodov, polagoma brez pritiska, samo po naravnem zakonu, preustrojile so tudi vnanje in notranje državno življenje, družbo človeško in njeno omiko. Kulturno delo človečanstva je dospelo na tako stopinjo, da se v obče spoznava, da nij več mogoče vse z golo samozavestjo storiti, nego je treba spoznavati svet v njegovej objektivnosti, in kakor je bila prej vera in mitologija podlaga slovstva, tako bode tudi odslej, in je deloma uže samo vednost prava in edina podlaga literarnemu razvitku. Les extremes se touchent – na idealizem je prišel realizem. In ozrimo se okolo sebe. Anglija stoji na vrhuncu, ona je početnica te nove stroke in v jednej vrsti ž njo koraka severna Amerika, kjer se žari v najnovejšem času svitlo in jasno ime Bret Harte. Na Francoskem se je z ženijalno George Sand pričela ta nova doba, in za njo, seveda odskakovaje sedaj na desno, sedaj na levo, korakajo Dumas mlajši, Sardou, Dandet, Cherbuliez in drugi.
Nemštvo se se svojim težavnim, neelastičnim duhom težko rešuje onega idealizma, ki je nekdaj to tako krepko vladal in ki je dandenes starikav in lenoben postal. Hamerling, največji sedaj živeči nemški poet, pak prebavlja svojega Schoppenhauerja in njegov pesimizem. Vojska pa, od katere so toliko pričakovali, slavna vojska 1870. leta, jim še nij rodila novega poeta. V severu, na Norveškem, stoje z Björnsternom na čisto narodnej podlagi, in idealizem narodne povesti se lepo in mehko strinja z realizmom, ki prevladuje tudi ta poetična dela. Na Ruskem je Puškina in Lermontova, ki sta zidala na podlagi narodne pesni, učil in izučil lord Byron, čigar vpliv se nikjer in nikdar nij tako jasno kazal, nego tu. Sedaj pa so Rusi z Gogolom in Turgenjevom popolno sorodni postali zapadnim kulturnim rodovom, in preko življenja polnega realizma Turgenjevovih novel polaga se, kakor nikjer, sreberni pajčolan zdravega idealizma.
In proces literarnega razvitka pri slovanskih rodovih je enak, kakor je bil pri drugih. Zidali so vsi na edino pravej podlagi, ki je bila ravno pri njih tako krepka in bogata, kakor nikjer, zidali so na temelji narodne poezije. Vpliv sosednjih rodov je bil vedno velik, pa saj to je rosa, ki krepi cvetko poezije. Povsodi so jim vstajali duševni velikani, in v zgodovini človeških umetnostij se blišče poleg slavnih nemških francoskih in angleških imen tudi imena Mickiewicz, Kolar, Preširen, Gundulič, Milutinovič in kolikor je še druzih. In tudi pri teh rodovih se je jasno kazala resnica, kako more poezija le se samostalno, individuelno kulturo napredovati. – Ozrimo se koncem še na dva, dendenes tako znana roda, na turški in ogerski narod in njihovo slovstvo. Saj to lehko v kratkem storimo. Nemški orijentalist Hammer, ki je najtemeljiteje pregledal in preštudiral turško slovstvo, pravi: temelj turške poezije je posnemanje perzijske in arabske; ona je brez lastnega značaja. Hammer našteva in našteva nad 2000 turških pesnikov in pesnic – in prevaja izglede njihovih del, pa vsi ti so brez originalnosti. Rodovitni so, to dokazuje roman Suleiman-name od Firdusi dolzega, ki obsega sedemdeset debelih foliantov. Drame in gledališča nemajo nobenega, na njegovem mestu pa znani Karagös, senčno igro. Ogersko slovstvo je bilo do Aleksandra Petöfija, katerega je umorilo 1849. leta v ogerskej revoluciji bodalo donskega kozaka, samo posnemanje tujih literatur. Petöfi je začel na temelju narodne pesni in za njim je delal Arany. Kot novelista sta znana Eötvös in Jókai, pa oba stojita na stališči moderne evropske literature, nikakor ne na narodno Ogerskem. In tako smo dospeli do konca velike ponorame, ki se je odprla našim očem. Iz temnih starodavnih časov nam je posijala prva iskra kulturnega delovanja, ki je vnetila oni žareči plamen poezije, kateri je spremljeval človeštvo povsod, na vseh njegovih potih v teku tisočletij, goreč sedaj bolj živo in plemeneč kvišku, sedaj zopet izginjajoč in umirajoč pod sovražnimi vtisi. In to vedno spreminjanje, prerojevanje in prenovljanje, umiranje in oživljanje, to je ona duševna prememba snovi (Stoffwechsel), ki je ravno tako pogoj duševnega bitja in napredka, kakor je materijelno presnovljanje pogoj materijelnega življenja. Z drugo telesno hrano so se živeli naši pradedje, nego se mi, in kedo ve, s kako se bodo naši potomci – pa bistvo bode isto ostalo, le forma se bo predrugačila. In isti čut, ki je navduševal Kalidaso in starega kitajskega narodnega pevca, isti duh je rodil neumrjoča dela novejših časov, in isti duh bode črez tisoč let stal na strani poeta. In ono vesoljnega sveta gorje, oni Weltschmerz, ki je, kakor pravijo, karakteristikon vsacega čutečega človeka, in zato tudi poeta, isto gorje doni iz posameznih verzov Ramajane, isto se glasi iz ljubeznjivih mehkih pesnij Hafisovih, isto odmeva iz globokočutene drame Calderonove – življenje sanje, – in ravno isto doni iz vsem znane male naše narodne pesni:
Oj sijaj, oj sijaj solnce, Ti solnce rumeno! etc. etc.
Tako se le forma predrugači, bistvo pa ostane.