Razumevanje Prešernovih pesmi kot znanstveni in šolski problem
| Razumevanje Prešernovih pesmi kot znanstveni in šolski problem Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
(Empirične raziskave razumevanja Prešernovih pesmi in didaktičnih sredstev za izboljšanje njihove recepcije)
Nič posebno novega niso spoznanja o precejšnji recepcijski zahtevnosti Prešernovih pesmi, vendar je šele razvoj literarne vede (predvsem teorije o bralčevem odzivu), pedagoške psihologije in didaktike književnost v zadnjih desetletjih omogočil, da se problematike lotevamo na znanstven, tj. empirično preverljiv način. Empirične raziskave razumevanja Prešernovih pesmi kažejo, da so njegove pesmi recepcijsko dosti bolj zahtevne kot pesmi drugih slovenskih klasičnih pesnikov iz 19. stoletja (npr. Jenka, Gregorčiča ali Aškerca) in da so med samimi pesmimi zelo velike razlike. Med možnimi didaktičnimi sredstvi za izboljšanje razumevanja zahtevne klasične poezije (to so jezikovna posodobitev, poopombljenje in prozifikacija) se je kot najbolj primerno sredstvo pokazala dodana prestavitev verzov v prozno obliko, predvsem pri daljših pesniških besedilih.
Protislovne ocene o recepcijski zahtevnosti Prešerna
Literarna zgodovina ve povedati, da so se glasovi o težavnem razumevanju Prešernovih pesmi pojavljali že za časa pesnikovega življenja. Matija Čop je trdil, da jih ne bodo razumeli kmetje, katerim pa niti niso namenjene, sam Prešeren je tožil, da ga ljudje ne razumejo in bo zato začel pisati bolj preproste pesmi, Stanko Vraz se je pritoževal zaradi nerazumljivega Krsta pri Savici. Eden prvih prešernoslovcev Fran Levstik je v neobjavljenem spisu Nekoliko težjih reči v Prešernu poskušal natančno razložiti več recepcijsko zahtevnih pesmi. Po drugi strani je bil pred sto leti Matija Murko prepričan, da so Prešernove pesmi čisto jasne in splošno razumljive, Boris Paternu pa je pred tremi desetletji menil, da nikakor ne potrebujejo številnih razlagalnih opomb. Dejansko v Prešernovem Zbranem delu iz leta 1965 skoraj ne najdemo opomb, ob Krstu so vsega skupaj npr. štiri. Prepričanje o splošni razumljivosti Prešerna je pred desetletjem problematizirala Boža Krakar Vogel, ki je na primeru zahtevnejše kitice iz Sonetnega venca nakazala, da imajo velike težave z razumevanjem Prešernovih pesmi ne samo dijaki, pač pa tudi študenti slovenistike. Vse to in pa spoznanje, da so pri nekaterih težjih mestih razhajanja celo med prešernoslovci (Anton Slodnjak npr. opozarja, da Levstik ni razumel druge kitice Glose, Paternu pa celotne pesmi Pevcu), je spodbudilo niz empiričnih raziskav, ki naj bi dale širši znanstveni vpogled v resnično recepcijsko zahtevnost nekaterih Prešernovih pesmi.
Razlogi za napačno razumevanje Krsta pri Savici
Preizkus razumevanja prvih nekaj kitic iz Krsta je pokazal, da le redki srednješolci v polnosti dojamejo vsebino in sporočilo Prešernovih verzov, velika večina pa površno ali tudi povsem napačno razbira posamezne pomene. Težave povzroča že prva kitica Krsta, ki se začenja s stavkom Mož in oblakov vojsko je obojno / končala temna noč. V naslednjih verzih je z besedami snežnikov kranjskih sivi poglavar omenjen Triglav, ker pa je to dokaj zahtevna parafraza, posamezniki to metaforično mesto razumejo tako, da gre za omembo vojakov in njihovega poveljnika. Eno najbolj težavnih mest je prvi del tretje kitice: Na tleh leže slovenstva stebri stari, / v domačih šegah utrjene postave; / v deželi parski Tesel gospodari, / ječe pod težkim jarmom sini Slave … Nekateri dijaki ne razumejo, da gre za stanje po izgubi narodne samostojnosti, ko ne veljajo več stari zakoni in ko Slovenci trpijo pod tujimi oblastniki. Tudi če prepoznajo delne pomene, pa jim zmanjka celovit vpogled v dogajanje, zato npr. v verzu Na tleh leže slovenstva stebri stari vidijo Črtomirove vojake, ki so padli v usodni bitki na Ajdovskem gradcu! Natančna analiza pomenskih prvin pokaže, da dijakom povzročajo recepcijske težave predvsem številne arhaične besede, pogosto zamenjan besedni red in abstraktna metaforika. Primerjava Krsta pri Savici in Jenkove pesnitve Ognjeplamtič, ki je parodija na romantično vzvišeno ljubezen in odpoved, razkriva, da sta po številu invertiranih verzov pesnitvi primerljivi (slogovno zaznamovani besedni red tudi pri Jenku narekujeta metrična shema in rima), sicer pa ima Ognjeplamtič bistveno manj arhaičnih izrazov in abstraktne metaforike, zato je tudi laže razumljiv.
Dodatna zapletenost Slovesa od mladosti in Prekopa
Pedagoška psihologija, ki se ukvarja tudi z bralnimi procesi, nam pomaga razumeti dodatno zapletenost Prešernove žalostinke Slovo od mladosti, ki je obvezna sestavina srednješolskega izbora. Že v prvi kitici, ki se začenja z verzoma Dni mojih lepša polovica kmalo, / mladosti leta kmalo ste minule, sta dva miselna preobrata (najprej izvemo, da je bila mladost lepši del pesnikovega življenja, potem sledi prikaz nelepe mladosti, na koncu pa izraz hrepenenja po njej), še nekaj pa jih je tudi v nadaljevanju. Podobno je v manj znani baladi Prekop, kjer avtor spreminja pripovedno perspektivo, po Slodnjaku zaradi dramatske zasnove pesnitve. Vsebino balade (Nesrečno zaljubljeni pesnik naredi samomor, vendar tega nihče ne sluti, zato ga pokopljejo s cerkvenim obredom. Isti duhovnik takoj za tem poroči njegovo izvoljenko, in ko se s svatbe vrača domov, ga pred vrati pokopališča prestreže duh mrtvega pesnika, ki od njega zahteva prekop v neposvečeno zemljo.) je neki dijak napačno razumel takole: Mlad pevec se "zbudi" v nebesih na poroki s Severo, katero je ljubil. On se je od poročne zabave umaknil in odhitel h grobu, kjer se mu odprejo nebeška vrata in začne pripovedovati Bogu zakaj se je usmrtil.
Razlike med Prešernovimi pesmimi in tudi med soneti
Raziskave so pokazale, da so nekatere Prešernove pesmi res recepcijsko dostopne in relativno lahko razumljive (to so predvsem pesmi z začetka in konca pesnikove ustvarjalne poti, npr. Povodni mož, Turjaška Rozamunda, Nezakonska mati, Ukazi in Mornar), najzahtevnejše za razumevanje pa so osrednje pesmi in pesnitve s poudarjeno bivanjsko tematiko, predvsem Slovo od mladosti, Glosa, Krst pri Savici, sonetni cikli in Pevcu. Da so tudi med soneti pomembne razlike, dokazujejo že razlike v razlagalni pozornosti, ki so jo posameznim pesmim namenjali literarni zgodovinarji, saj so slednji nekaterim zahtevnejšim sonetom posvetili tudi po več tisoč besed (pri tem še posebej izstopa sonet Je od vesel'ga časa teklo leto, ki mu je Avgust Žigon posvetil posebno, izjemno dolgo razpravo z naslovom Letnica 1833 v Prešernovih Poezijah). Empirični preizkus med srednješolci je razkril, da so med soneti Vrh sonca sije soncev cela čreda (predvenčni sonet), Mokrocvetoče rož'ce poezije (drugi sonet Sonetnega venca) in Odprlo bo nebo po sodnem dnevi (povenčni sonet) bistvene razlike v recepcijski zahtevnosti. Pri slednjem so dijaki pri preizkusu razumevanja dosegli dvakrat nižje rezultate, kar pa je tudi razumljivo, saj gre za sonet z izjemno abstraktno metaforiko (pesnik svoje obupujoče razpoloženje ob poroki ljubljenega dekleta primerja z zavistjo pogubljenih, ki bodo na sodni dan priča sreči izvoljenih), ki povzroča težave tudi izobražencem z dolgoletnimi bralnimi izkušnjami.
Didaktična sredstva za izboljšanje recepcije klasične poezije
Tuje književnosti poznajo večinoma tri šolske možnosti za izboljšanje razumevanja klasične poezije: jezikovno posodobitev, poopombljenje in prozifikacijo. Jezikovno posodobitev uporabljajo številne tuje književnosti, npr. angleška, ki ima težave predvsem z verznimi besedili srednjeveških avtorjev. Angleži izvirnikov svojega srednjeveškega pesnika Geoffreya Chaucerja danes skoraj ne razumejo več, zato njegovo pesnitev Canterburyjske zgodbe jezikovno posodabljajo. Pri tem ohranjajo verzno obliko in rimo na koncu verzov, nadomeščajo pa vse arhaične izraze in zapletene besedne zveze (če na strežniku Google vtipkamo "chaucer canterbury tales", se nam prikaže spletna stran, na kateri je dvostolpčno objavljena celotna pesnitev, v izvirni in v posodobljeni različici). Pri Prešernu to didaktično sredstvo nikakor ne pride v poštev, saj sodobni izdajatelji njegovih pesmi lahko delno posodabljajo pravopisno in glasovno podobo verzov, zaradi kultnega statusa Prešernove poezije pa ne morejo spremeniti niti ene besede. Druga možnost je dodajanje stvarnih in drugih opomb pod črto. Čeprav tudi nekatere današnje objave Krsta pri Savici vključujejo le majhno število opomb, tržaška zamejska berila s konca dvajsetega stoletja dokazujejo, da je za popolno razumljivost Prešernove pesnitve potrebna velika gostota opomb (v povprečju ena opomba na dva verza), ki je povsem primerljiva z izpričano potrebno gostoto opomb pri srednjeveških pesnikih Geoffreyu Chaucerju in Danteju Alighieriju. Tolikšno število opomb pa seveda močno oteži berljivost besedila oziroma okrni bralni užitek.
Prozifikacija kot ustrezno sredstvo za izboljšanje razumevanja
Tretja možnost je prozifikacija, tj. prestavitev verzov v prozno obliko. Ta didaktična možnost je splošno razširjena pri zahodnoevropskih književnostih, seveda predvsem v didaktične namene, saj uspešno rešuje recepcijske probleme, ki jih povzročajo arhaične besede, zamenjan besedni red in abstraktne metafore. Pri nas zasledimo prvo tovrstno uporabo prozifikacije sredi devetnajstega stoletja v že omenjenem Levstikovem spisu Nekoliko težjih reči v Prešernu. Na koncu tega stoletja je uspešno uporabil prestavitev verzov v prozno obliko goriški gimnazijski učitelj Andrej Kragelj, ki je prozificiral Homerjevo Odisejo. Dijaki so tako dobro sprejeli Kragljev poskus, da je že čez nekaj let izšel ponatis. Sredi prejšnjega stoletja sta avtorja osnovnošolskega berila Kristina Hafner in Franc Ločniškar z uporabo prozifikacije olajšala razumevanje prve kitice žalostinke Slovo od mladosti. Verze Dni mojih lepša polovica kmalo, / mladosti leta, kmalu ste minule; / rodile ve ste meni cvetja malo, / še tega rož'ce so se koj osule sta dodatno razložila takole: Pesnik se poslavlja od mladosti. Dala mu je malo veselja in sreče, pa še to, kar je užil, je trajalo le kratek čas.
Empirični preizkus potrjuje didaktično uporabnost prozifikacije
Celoletni pedagoški eksperiment na štirih severnoprimorskih gimnazijah je nakazal, da prozificiranje Prešernovih pesnitev lahko bistveno izboljša njihovo recepcijo. V eksperimentalni skupini, ki je pri obravnavi Prešerna kot eksperimentalni dejavnik uporabljala didaktično gradivo z dodano prozifikacijo, je bilo izpričano boljše razumevanje, doživljanje in vrednotenje Prešernovih pesmi kot v kontrolni skupini. Zaradi potrditve znanstvenega spoznanja je bil na tolminski gimnaziji izveden še dodatni empirični preizkus, in sicer v treh povsem primerljivih oddelkih prvega letnika, ki jih je vse poučevala ista učiteljica slovenščine. V prvem oddelku so dijaki brali prvih dvanajst kitic Prešernovega Krsta samo kot poezijo (npr. Mož in oblakov vojsko je obojno / končala temna noč, kar svetla zarja / zlati z rumen'mi žarki glavo trojno / snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja.), v drugem samo kot prozo (npr. Z nočjo sta se končala tako nevihta kot vojaški spopad, zdaj pa jutranja zarja obseva vse tri vrhove Triglava.), v tretjem pa dvostolpčno kot poezijo in prozo. Dijakom je bilo priporočeno cik-cak branje, torej izmenično prehajanje od poezije k prozi in nazaj. Sledil je testni vprašalnik, ki je samo z objektivno zasnovanimi nalogami (dopolnjevanje verzov z manjkajočimi besedami, razvrščanje izbranih kitic v ustrezno zgodbeno zaporedje in izbiranje ustreznih dejstev) preverjal razumevanje dijakov v posameznem oddelku. Rezultati so nedvoumno potrdili koristnost dodane prozifikacije, saj so dijaki, ki so brali samo poezijo, izpričali le tretjinsko povprečno razumevanje besedila, dijaki, ki so ob verzih brali tudi prestavitev v prozno obliko, pa so dosegli dvakrat višji rezultat. Sklenemo lahko, da je uporaba sodobnih znanstvenih spoznanj in postopkov tudi v družboslovnih vedah lahko izjemno produktivna in omogoča po eni strani kritično spremljati in vrednotiti šolsko obravnavo leposlovnih besedil, po drugi pa uvajati bolj učinkovite metode poučevanja književnosti.