Razredni škrat Kajček Zakaj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Razredni škrat Kajček Zakaj
Olga Gutman
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na neki šoli je nekoč bil tudi tretji razred. Toda to ni bil navaden tretji razred. To je bil razred pravljičarjev. Saj so vsi učenci od vsega najrajši pisali pravljice. Pisali so različne pravljice: o luni, o zvezdah, o vesoljčkih, o predmetih, ki so se znali pogovarjati kot ljudje. Nikoli niso omagali in nikoli jim ni zmanjkalo snovi za pravljice.

Nekega dne jim je učiteljica spet dala naslov za novo pravljico: kako so zvezde dobile imena. Lotili so se pisanja, toda ni jim šlo kaj prida od rok. Poklicali so na pomoč vso svojo domišljijo, a zaman. Domišljija jih je pustila na cedilu. Zazvonil je šolski zvonec in otroci so žalostni oddali napol prazne liste papirja. Slabe volje in zaskrbljeni so odšli domov. Gledali so v tla in se spraševali: "Kje je naša domišljija? Kam se je izgubila?"

Ko so učenci odšli domov, se je učiteljica sklonila nad njihove napol prazne liste. Tudi ona se je globoko zamislila. Kaj neki se zgodilo z njenimi učenci, da tokrat niso mogli napisati pravljice? Bilo ji je hudo, saj je vedela, kako žalostni so sedaj njeni otroci, ker jih domišljija tokrat ni ubogala. Obsedela je v razredu in razmišljala, kako bi jim pomagala, tuhtala je, tuhtala, toda ničesar se ni mogla domisliti. Kot da tudi nje misli nočejo več ubogati.

V razredu je bila popolna tišina. Nič se ni zganilo. Potem pa je nekaj zaropotalo. Čisto na koncu razreda, za veliko zeleno omaro. Postala je pozorna. Uprla je pogled v smer, od koder je prihajal ropot, in kmalu je zagledala majhnega možička. Izza omare se je najprej pokazala modra kapica s cofkom, nasajena na sivolasi glavi s košato brado in z velikim nosom. Potem je zagledala poredna usta in nagajive oči. Kmalu se je pokazal droben možiček, že nekoliko v letih, oblečen v rdeč pulover in modre hlače, zatlačene za črne škornje.

"Kdo pa si ti? In od kod si se vzel?" je začudena vprašala.

"Kaj me ne poznaš? Pa še vprašaš me, od kod sem prišel. Od nikoder, saj sem vedno tukaj. Tu je moj dom. Jaz tebe poznam in tudi vse tvoje učence. In vem, da te tarejo skrbi in si razbijaš glavo, zakaj tvoji učenci ne morejo več napisati pravljice. Jaz pa vem odgovor. No, pustiva to. Vprašala si me, kdo sem. Jaz sem vaš razredni škrat - Kajček Zakaj. Tako."

"Naš razredni škrat?" se je začudila učiteljica. "Se nikoli nisem slišala za tebe. Sicer pa, to ni res. Škratje živijo samo v pravljici, to pa je šolski razred, resničen tretji razred."

"Seveda, seveda, samo ne navaden tretji razred, ampak pravljičarski tretji razred. Saj pišete pravljice, a ne?"

"Seveda jih pišemo. Vsak teden. In pripovedujemo jih tudi."

"No, torej, ste pravljičarski razred. In kjer je pravljica, tam sem jaz. Kar sprijazni se s tem, da sem vaš razredni škrat Kajček Zakaj."

"Pa bodi naš razredni škrat, če hočeš. Samo ne nagajaj nam še ti. Dovolj, da so nam pravljice ponagajale in se jih učenci ne morejo več spomniti. Ne vem, kaj je z njimi. Zdi se mi, da sploh ne morejo več misliti."

"Kaj je z njimi? Nič. Misli so jim pobegnile. Kako pa naj potem mislijo, ko nimajo misli?" ji je odgovoril škrat. "Misli so dobile krila in so odletele."

"Torej zato niso znali ali mogli napisati pravljice o tem, kako so zvezde dobile imena."

"Ti jih samo opomni, vprašaj, kdo bi zvezdam lahko dal ime."

"Kako naj jih opomnim?"

"Ja, pomislijo naj na vse tiste živali, ki ponoči bedijo: pes Runo, muca, netopir, oblak, ki prijadra mimo, pa tudi sosedov Jurček, ko ne more spati. Kako so jim dali imena, pa naj sami potuhtajo."

"Kako pa naj si izmislijo, če praviš tudi ti, da so jim misli'pobegnile?"

"Ti jih samo opomni, na kaj naj pomislijo. Misli pa kar meni prepusti! Za misli že jaz poskrbim, da se pravočasno vrnejo. Saj sem škrat," je še rekel in izginil.

Ko so učenci naslednje jutro prišli v šolo, jim je učiteljica povedala, kaj je doživela prejšnji dan, ko so odšli iz razreda. Spet jim je razdelila liste in spomnila jih je, kdo ponoči ne spi in bi lahko dal imena zvezdam. Učenci so vzeli pisala in začeli pisati. Pisali so in pisali. Pravljice so se kot kače zvijale po listih. Učiteljica pa je bila vesela, saj so njeni učenci spet lahko mislili. Misli so se jim vrnile. Razredni škrat - Kajček Zakaj je izpolnil obljubo.