Razprti svetovi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
RAZPRTI SVETOVI
[David Bandelj]
Spisano: Monika Škabar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


OPAZOVANJA


Opazovanja

Vse je
v poslušanju

do kod
segajo

vlakna
neopredeljivosti

nismo več
vajeni

raje stojimo
celo jutro
v vrsti

za štiri
zimske gume

tudi
če
se

svetovi
iz tišine

ne razpirajo
več

in
naša dejanja
postajajo
fiktivno
rutinizirana

odpreš garažo
pelješ avto vanjo
zapreš garažo

samo
če
bi za
trenutek
pogledal v
nebo

bi videl
presenetljivo
jasno
zvezdnato
plahto


Interpretacije

Razvozlavanje
znamenj

harrypottersko

ali
postkrščansko

kaj vem

morda je bil
res
samo
študent
ki je na
stopnišču
faksa
bral
nietzscheja

(also sprach zarathustra)

ker ga je
čez pol
ure
čakal izpit


Vsakdanje povezave

Lahko bi

bilo
med
sabo
povezano

da
sem
zjutraj
po
radiu
tu pa
tam
slišal
nekaj
mendelssohna

ščepec
čajkovskega
in
rezino
beethovna

nato
sem si
na kolesu
po
mestu
prepeval
chopinov
koncert
v e – molu


Zaznave

Danes
je tak
dan

da
se
čisto potiho
usedeš
za mizo

izprazneš
kozarec

soka
in vzameš
svoj
zvezek


zapišeš
besedo

dve

in pogledaš
stran

nimaš
kaj
reči

veš le
da

si danes

spet
malce
bolj

sam


Zaznave II

Lepo je
včasih

ko
pohajaš
po
samotnem
centru
mesta

tam sredi
noči

par mrtvih
mirovniških
zastav
na oknih

in zatohel
duh
po
kislem zelju

morda
je isto
občutje
v tebi

nič posebnega
ni

a spet si
tako
sam

tako
preklemano
sam


Obisk

Kako
življenjsko

je bilo
pri
tebi

zoran music

ko sem
si ogledoval

podobe
tvojih

misli

(manjkala
je
ona

da bi lahko
delil
občutja)

vendar
vedi
da
si
zadel

niso
poslednj

ne

niso


Berceuse

Ti spiš
v tej
ekspresionistični
noči

ko

niti
krvave mesečine
ni

da bi
pobarvala
misli

smešno

proučujem
kosovela
namesto
da
bi

mislil
nate


Nekaj neprimerljivega

Še
en
dan

zadušen
v brezpoetičnem
obroču

skušam
iz
njega
izluščiti

najneprimerljivejše
doživetje

gledam
tvoj
speči
obraz

neverjetno

kakšen
zanimiv kontrast
s temno modro
odejo


Človek v ravnotežju

Glej ga
tam
v daljavi

pomivalca
oken

ki čisti
naše

male nerodnosti

odtise
usojene
človeškosti


Mož ogrnjen v črno

Ko bi
vsaj njegova pot
peljala nekam

pa
je tako
izmuzljiva
njegova
figura
v brezlunasti
noči

vidim
ga
skozi
okno

avta

ko
poslušam


old rock

morda
pa
si
ga
samo

mislim
in
je
njegova usoda

med temi vrsticami


Človek ki hodi po pločniku medtem ko ga opazujem z okna svoje sobe

Lahko
si
misliš
karkoli

če opazuješ

mimoidočega

v njem
boš
zaznal
le
dah
po
dvojini


vsak je
dva

v katerem
je
začetek
in
nadaljevanje


VSAKDANJOSTI

Umirjen večer pred ponedeljkom

Občutek in pol

namreč ta
da ti
poezija
postaja
ena
najvsakdanjih
stvari

taka ki
je naravno
dejanje

ne okužena s tvojimi varljivimi
čustvovanji

taka da jo
pišeš zvečer
v spalni srajci

ob skodelici
vročega čaja z mlekom
preden greš spat

in dokaz
vsakdanjosti
je
podivjana
kaplja čaja
ki je
pristala ravno
tu kjer
zapisujem zaključek
te pesmi


Molčeča pajčevina

Povezati
nevidne
nitke
besed
in dejanj

ko hodiš med
snežinkami
in čutiš
škripanje
snega pod
čevlji

s knjigo poezij
v žepu
in
zapiski s predavanj
v rokah

tvoje misli se
ljubijo
z dogajanjem

a nitk
ne
najdeš


Levitve

Kakor prejšnji
teden
z razliko
da
v žepu nimaš
knjige poezij

ampak
knjigo
o priložnosti in skušnjavi

in zapiskov ne
nosiš ker
jih danes
sošolka še
rabi

in snega ni
ker
ga je toplotav
stalila

in tvoje misli
so utrgale nitko
s tistimi
iz prejšnjega
tedna

morda
se v zraku
celo čuti
duh
po
pomladi


Beg

Se ujema
če
rečem

da
študiram
ruski simbolizem
in je
zunaj sneg

in belina
zakriva poleg
stavb
tudi
našo svobodo

rad bi
vzel
kolo

in se
zarisal
v tisto belino

kot tanka
bežeča premica
na belem
listu


Kolesarska

Pot
skozi
mesto
in

dvoje
bežno
hitečih

rdečih
cvetov

pojem
odo
vetru
v ušesih

in
bi rad
zaprl
veke

v pretakanju
z asfaltom

skozi
zrak
režem

gostoto
bivanja


Pomembnosti

Luisi

Spoznal sem kaj je
v življenju pomembno

ko sem v knjižnici
študiral
kako je maksim gorki
pozdravljal
razkroj
realizma v
začetku 20. stoletja

in sem ujel
pogovor med knjižničarko
in žensko

o tem kako raste
otrok ki
ga knjižničarka nosi v sebi

si lahko mislite – potem ko
sem to slišal –

koliko mi je bil
pomemben gorki


Priznanje

Bil sem – spet – v
knjižnici
ko sem dobil
najvišje
priznanje za svoje
ustvarjanje

in iskal sem knjigo – nemara –
ki se ji ne spominjam naslova

tam ti zagledam na
prvi polici pod
napisom »poezija«
tisto mojo
pozabljeno zbirko

med balantičem in baudelairem


V študentskem domu

Tam
kjer s(m)o
nekoč
študentje
popivali
in žurali

je
sedaj
ostal
samo
kup prašnih
zapiskov

odrabljenih – med drugim –

tam
kjer so
viseli
posterji
najbolj blond
lepotic

visijo le spomini
na nekaj
nedorečenega

saj ni
nostalgija
po nečem
kar je
šlo mimo tebe

morda je le življenje

samo življenje


Ob nekem rojstvu

Že spet se
je oglasilo
življenje

včeraj je bilo
ko smo
fantje peli
podoknico
in je tam
nekje v bolnišnici
mama Katja
prvič objemala Julijo
in oče
Ivo
bogve na kaj je mislil

Bogdan in jaz
sva šla kasneje
nekaj popit
tako
pol za tolažbo
in pol za prijateljstvo

medtem ko je mala
Julija morda prvič
začutila na svojem
čelu materino sapo

ja

življenje se je spet
na glas nasmehnilo

sprašujem se

kako opišeš devet mesecev
neznank
enaindvajset ur rojevanja
in prvo sekundo sreče
ko je vse minilo

mamica Katja in očka Ivo
bosta to vedela

ali pa tudi ne

ker te
življenje
enostavno
prežari

in
lepota je v tem<
da si poln neke nedopovedljive
in celovite sile

(morda ljubezni)

ne
veš pa
zakaj


Molitev

Za ničesar
na svetu
ne bi zamenjal
trpljenja
ob iskanju
iskre večnega

tudi če moliti
je težko


včeraj
si
mi pokazal

kje je duhovništvo
ki si ga
namenil vsem nam

prijatelj – duhovnik –
mi je rekel

spomni se name ko
bom jutri pokopal
nonota

kako težko je
biti orodje v Tvojih
rokah

vedno potrebno
popravil


In memoriam

Odhod

Vere, Papa mortuus est!

Namenili smo
se

da
bi
si
ogledali
budimpešto

v
noči

in
njene
lučke


ko smo šli

tja čez
jekleni
most

si se
poslovil

donava je
odtekala

in nosila
s
seboj

misel

da
smo

sirote


Romanje

Neizrekljivi
Nedoumljivi

prek
teže

človeka

ki si
ga ljubil

Te
je svet
ljubil

nezavedno

v
kilometrskih
vrstah

s profanacijo tehnologije

in
zavzetostjo
molitve

neizrekljive
nedoumljive


Sikstinska meditacija

»Tako je bilo avgusta in pozneje oktobra,
v nepozabnem letu dveh konklavov,
in tako bo spet, ko pride čas za to,
po moji smrti.«
Janez Pavel II., Rimski triptih, 2003

Stvarjenje
kjer

On

ki mu je
pred očmi

vse golo
in jasno

izbira

med njimiv
ki
so predani
do krvi

odkod
in
kam

bo vodil

skrivnost
skupnosti

če
bo
svetost
očetovstva

ali
premik
na šahovnici

le eno

le
eno

čimveč
človeka

v
jasni
barvi
prozornosti

Boga


Zapuščina

Ne bojte se!
(Janez Pavel II, 22. oktobra 1978)

Sleci
staro
obleko

obleci

novo

zaradi
orlovega
leta

med
meglo

ne
vemo

ali
bo
naš
let

uresničen
tako
kot
je
bil
tvoj

poskusili
bomo

morda brez
uspeha

odpirati
vrata
in
vzletati

tudi padali
bomo

ko ne
bo
več
vrhov
kjer bi
počíl


ko bo
puščava

in
nevihta
v njej

bomo
v sebi
nosili
tvoje ime


in


ne bomo se bali


PRI(OD)SOTNOSTI

Rimske vonjave

Včasih
tipati svet

z nosnicami

da veš kakšen je
njegov vonj

kot tisto pomlad v rimu

na postaji termini diši
po kisli repi

po mestu diši
po likvericiji

v mestni četrti san saba
po urinu

v cerkvi iste četrti pa
diši po svetišču

neverjetno da v sobah kjer je
bival sv. ignacij
diši po zakristiji


enostavno
kajne


zdaj ko pišem
bi si želel vonja po
kavi ali po toplem kruhu

diši pa le po
zvezku in črnilu


Odsotnost I

Poskušam
razumeti

zakaj
je po gorici
ob 22.47

božično vzdušje

morda zaradi
lučk

bolj pa zaradi
samote

ko je
tišina
le razglas
neke grozne
resnice

sam si


tvoj božič
bo za letos
dan
kot vsi drugi

in ne verjameš

in vse skupaj
so le

blodeče razvihrane
sanje

čigave pa


Odsotnost II

Nekaj glasbenih
revij
na mizi
in
telefonček
vedno ob
strani
če te
neimenljiva
pokliče

pero znamke parker
z inicialkami
na klobučku

ne
ni reistična poezija

vse je
dobro
ob priliki

posebno ko
po mislih
ni nič drugega
kakor

praznina

velike odsotnosti

sam sebi
ne moreš
lagati

vsaj sam sebi
ne


Pesem za Marijo

Zdaj
sva
samo midva
ki
poznava
jezik
za
komunikacijo
obstojnosti

zato
počakaj

samo
trenutek

sedi zraven
mene
in
v tišini
prisluhni
njegovemu
dihanju

v katerem
brodolomca

plujeva

po oceanu
samote

obsojena
na
večni
dialog


Film

Morda
ni
dano
biti
vedno
v ospredju
dogajanja

tako
da
ne veš
kaj
se dogaja
s
tvojim
dihanjem

in bitjem

in niti
kdo
je
režiser
tega
življenja

ki ga
živiš
kot


statist


Sodobnikom

Ker preden

se
vrnem
zvečer


moram
prespati

v nevihti


morda
se
zato
vidimo

šele
zjutraj


Rekvijem za mojo generacijo

Propadajoče
nesojene
zvezde
brez
hollywoodskega
sijaja

ki si
ližemo
rane


ob impotenci
vrhunca

tri orgelski
akordi
v ripienu

spremljajo
našo
objestnost

neizpolnjeni
prebivalci
obrobja
nedosegljivega
središča


Impresija

Spet sem
zaspal
pred zvezkom
na
katerega
spravljam
včasih
izmuzljive
trenutke

ne vem
več
niti
kateri
je bil
na vrsti


čedalje
močneje
dež
trka
na polkna
v
sobi


Društvo živih pesnikov

Danes
se
ne
bomo
pogovarjali

o

izvoru
sveta

ti si
lahko

prižgeš
čik

ti pa
natočiš
rebule

nato
bomo
pogledali
skozi
okno

ali
je
sonce
že
zašlo

potem
bom
vzel
svoj nahrbtnik

in
šel
v
gore


Ob zaključku romana

Apolid
papirnatega
sveta

spletenega
iz
črnila

zrem
v
globino
neizmerljive
praznine

informacij
je
bilo
čisto pravo
število

zdaj jih
je
preveč

neučakan
narkoman
sem

v abstinenčni
krizi

ki segam

po
pisnem
metadonu


Povabilo

Prav
rad

počakaj
samo
da
vzamem

še
sladoled
iz skrinje

paše
v takem
poletju

potem
greva
v
sobo

kamor si
me povabila


sodobna
slovenska
poezija


ne vem
če berem jaz
tebe

ali
ti
mene


Apokalipsa (čez nekaj časa)

Tisti
dan

ko
bo
konec
vseh
poti

boš
ti
prišel
z
mano

in
bova

iskala
začetek

kroga

utopljena
v

aksiološkem

kotlu

nesmislov

ki gibajo
obzorje

ne vem
če
boš ti
našel
začetek

morda
se
bova
ustavila
nekje
na
polovici

in izpraznila
zadnjo steklenico
terana


MINEVANJA

Pravkar
je
samota
prišla z
menoj
čez obzidje

kjer
vidiš

daljavo
ki mravljinči

tam sva
sedela

in rekla
kakšno

o večnem
tekanju za
časom

nato sem
odšel

in ona
je gledala

za
mano

nedostopna
v obzidju

z zlatom
ovitega

gozda
ki
mu

iz
zguljenih
razlogov
pravimo

večnost




Spokojnost
neba

je
le
varljivo
znamenje

vidim
jo
v obrisih
zelenorjavih
dreves

nič
žarkov
nič
svetlobe
nič
opredeljivega
zraku

počasi
odmira
še
kosov
let

če
je
minevanje

del
večnosti

živijo
tudi
koraki

in
mi
se
še
zdaj
ne
znamo

odkrivati

vse
in
nič
je
za
nas
ustvarjeno

vse
in
nič

sami razkrajamo

in
to
boli

boli

da
smo
rodovitna
zemlja

na
kateri
uspevajo

sence




Glodaj
čas
ko
ti
drugo
ni
dano

nisi
bil
ustvarjen

zato
da
bi
se
stvarstvu
rogal

pes
si

klatež

v
prosojnosti
neshojenih
stez





Glodaj
tišino

ko
ti
drugo
ni
dano

še več
glasov
ti
bo
raztrgalo
dušo

in
ne
boš
več
ti



Glodaj
kost
svojega
edinega
bistva

ko ti
drugo
ni
dano

kar
te
pred
velikim
opredeljuje

je
le
majhnost

prah

iz
Stvarnikovih
misli

celica
v
pratkivu

namenjena

velikemu

po
samoodločitvi

nična



Minevanje

je

del

usmiljene

večnosti

sodba
za
konec
brez
konca

sad
neopaznega
spoznanja

da
je
molk

o vsem
tem

le
dar