Razor (Planinski vestnik)
| Razor (Planinski vestnik) Karel Chodounský ml., Anton Dvořák |
| Spisala dr. Karel Chodounský ml. in prof. Anton Dvořák
Poslovenil dr. Vl. Foerster.
| |||||||||||||
Kakor akordi v glasbi, plavajoči šumno drug v drugega, drevijo po misli spomini na bivanje v gorah — a vrača se v njih ko motiv, nadkriljujoč druge, spomin na Razor.
Razor! Kdo ga pozna? Uporna zasnežena piramida odvrača z nevoljo obiske, in ni je do današnjega dne niti ob vznožju steze — da, niti sledu po človeškem bitju! Kdor se tja nameni, ve le, da se loti težavne in, kakor sva se prepričala, izza doline Pišnice celo nevarne ture.
Že dalje časa je naju mikalo na Razor, toda odlašala sva; naj sva pa stala na tej ali oni višini Julijskih planin, poletaval je nama pogled tja na Razor, koprnela sva po njem, dokler nisva l. 1900. zadostila svojemu hrepenenju.
Najini črtici ni namen, vabiti koga, naj nama sledi, kajti nenavadne vztrajnosti treba za to turo, vestne izurjenosti, popolne nevrtoglavosti in odločnosti. Opazarjava na Razor le, želeč, da bi poskusilo naše planinsko društvo poskrbeti vsaj toliko, da bi mogel rutiniran turist sprejeti v svoj spored Razor, to diko, ki ji ni skoraj enake v planinah. Doslej so obiskali Razor le štirje turisti, a temu se danes ne čudiva; kako da se je godilo nama, petemu in šestemu, hočeva na kratko načrtati.
* * *
V ponedeljek, 13. avgusta 1900. l., sva se napotila z lovcem Pečarjem iz Kranjske gore v jasno mesečno noč, tiho drug za drugim, molče in hitro. Nastopili smo dolgo in nelahko pot; treba je bilo zato, vsaj v dolinskem svetu, priti brzo naprej — zgoraj v skalah se več ne gleda na uro, ondi ni hitenje na mestu, pač pa je premnogokrat nemožno.
Naš cilj, sloki greben Razora, se odsenčuje motno od temnega nočnega neba, daleč pred nami, daleč, in le tem bližji nam je mogočni Prisojnik, ki ga ozarja srebro krasne polne lune. Tempo naše hoje je še neobičajno hiter, vendar pa nam poletava vid zdajpazdaj iz gozdne globočine tja k svetlim oblačkom, ki plovejo vrhu naših velikanov; v vedrilo je to razburjenemu srcu. A čeprav nam temina noči ne teži duše, vendar se ne ljubi nobenemu govoriti; napenjava le korake, da ostaneva kos dolgonogemu vodniku.
Skoraj bi bila pozabila omeniti, kako sva našla tega vodnika. Dan preje sva iskala vodnika v Mojstrani in na Dovjem, kjer bivajo poverjeni vodniki za skupino Julijskih alp, torej tudi za Razor. Vendar ni bilo najti vodnika, ki bi naju hotel spremljati; jezila sva se zato, nisva pa odstopila od svoje namere. Odpeljala sva se v Kranjsko goro, kjer sva zopet iskala vodnika, vendar zaman. Končno se nama ponudi vaščan, ki se nama predstavi kot lovec na gamze, suh in droban mož. Razlagal nama je, da prideva na Razor, ako sva vajena hoje po gorah, poudaril je pa večkrat: „Pa preklet hudič, Razor, jako grda pot — no, se že pride, imam vrv, sem vajen“.
Vrniva se na svojo pot. Dolino poznava že od preje, danes naju zanimajo le grebeni, ki se nama kažejo sedaj čisti v jutranjih bajčnih barvah. Zvezde bledé, tudi mesec je izgubil precej svojega blišča, le mi smo še v temah in dolina pogreznjena v spanje; — s kamena nam zdrči noga, črevelj zaškriplje, cepin podrgne ob skalo in zazveni, pa zopet je tiho po obsežni široki okolici, zastrti v modrikavo meglo. Po petminutni hoji dospejemo do razpotja: steza na desno vodi preko brvi nasedlo Vršec, stezo na levo uberemo mi. Daleč ne vodi tu več pot, kmalu se izgubi v bujnem nizkem bukovju Krnice; pričenjamo stopati.
Višine nad nami so vzplamtele v tem v škrlatu prvih žarkov vzhajajočega solnca, o katerem nimajo v nižavah še slutnje ne; ogromno skalovje, ki se dviga okoli nas iz nižine, tiči še v senci.
Stopili smo preko skalnate struge hudournika in dvigamo se že vidno med skalnatim peskom in pečevjem. Tudi najin vodnik ne teče več — toda pipe ni še del iz ust. Bližamo se počasi stenam, torej končno Razoru samemu. Ruševje se bolj in bolj plazi, karminovo cvetje planinske rože nam naznanja, da smo že visoko; žuboreti slišimo vodo, najbrže zadnjo. In namerimo korake, sledeč zvoku vode, tja v stran pod stene Prisojnika. Lezemo skozi skale in tlačimo se skozi ruševje, katerega vejevje se opleta nemilosrčno naših nog; toda trud naš pride do nepričakovanega plačila: med skalovjem, napol skritim pod zelenim svežim mahom in bujno praprotjo, izvira pred nami zadnja izdatna studenčnica, nad njo, ne daleč od nas, pa gleda na nas nepoklicance čreda gamzov, starih in mladih, ko da je v skale prikovana. Štejemo lepo žival. Najinemu „lovcu-vodniku“ je najino veselje v radost: ostro zapiska, stari gamz dvigne glavo, skoči, in više beži čreda v zibajočem skoku v skale, da se izgubi za nedostopnimi zidci. Le padajoče kamenje znači sled bežeče trope.
Po prijetnem krepčilu stopamo po neshojenem ostrem gramozu in spominjamo se urejenih stez v obiskovanih gorah; tu je le puščava in sled edinih obiskovalcev — gamzov. Hribski kot, kateremu se bližamo, se oži bolj in bolj, stene štrle strmo okrog in naokoli, korak naš in zvok cepinov odmevata od pečin; čutimo, da blodi po teh krajih le redkokdaj kdo. Pod nami se izgubljajo v daljni dolini male kočice, in vaški zvonik razločujemo še; zatem se vzpenja daleč gozdnati hrbet Karavank, nad njimi široki Dobrač — prav na obzorju pa Ankogl in Hochalpenspitze. Obidemo še nekaj skal in stopimo na dno orjaškega skalnatega okrožka. Velelepo se zakončava tu dolina; okroginokrog štrle gladke pečine naravnost kvišku, le tuintam razdolbene v razpoke. Vzhodna stran pod Križem nam se kaže bolj razsekana, z daljnogledom razločujemo mnogo skalnatih zidcev in ondi si določimo svojo pot. Ondi beži tudi kakih sedem gamzov z zidca na zidec gori na Križ, v mogočnih obokih se suje izpod njih kamenje doli k nam v globino. Naš vodnik žari od veselja, žvižga in ploska, mi pa za njim, da uhite gamzi in nam zapuste pot. Kamenen dež ni nikdar prijeten, naj ga provzroče gamzi, koze, ovce ali narava sama ali pa turisti, ki se ne vzdrže navzlic vsem prepovedim in prošnjam, da ne bi vrgli kamenčka v globino, ne pomišljajoč, v koliko nevarnost da spravijo one, ki jim slede: en sam kamen ugrabi s seboj celo kopo drugih, ki zasujejo in potolčejo vse, kar jim je na potu.
Gamzi so se izgubili — vodnik si natlači novo porcijo v pipo, jo zapali in zopet gre naprej, po snežiščih v smeri proti vzhodu, najprvo skoro v ravani, potem naravnost k melu. Stopamo po vidnem sledu gamzov — obidemo peske, prekoračimo zmrzli rob snežišča in stojimo končno ob 8. uri zjutraj ob zaželjenih skalah.
Kakor s čilimi močmi gremo „na delo“. Stene, ki smo jih smatrali od spodaj povsem za nedostopne, kažejo na tej strani zidčast zlog. Poslužujemo se teh zidcev in v kratkih serpentinah plezamo kvišku. Včasih je zidec toli širok, da hodimo zložno in pokoncu, mestoma se pa zoži toliko, da najde noga le težko stopnjo — in tu ni več moči stopati, marveč naravnost se plazimo okoli teh sten, ki štrle nad nami enako visoko, kakor globoko se pogrezajo pod nami. So to mesta, kjer treba zgornji del telesa nazaj zbočiti nad prepad; no, pa saj nismo vrtoglavi, in varno, le nekoliko odrti na rokah, ki so se preskrbno objemale skal, dospejemo do enega mnogoštevilnih kaminov. Po kaminu plezamo nekaj časa in si hvalimo zložnost plezanja po njem. Hipoma pa stojimo pred orjaško skalo, ki nam zapira kamin in ki je ni moči prelesti. Ne preostaje drugo, nego da zlezemo 20 metrov nazaj in iščemo drugod dostopa.
Spodaj sedemo k posvetovanju in določimo, da poskusimo dostop nekoliko bolj severno. Najin vodnik si ne ve več pomoči; ve toliko, kolikor midva, vendar pa zatrjuje: „No, se že pride, imam vrv, sem vajen!“ Nikakor ne dvomiva, da se posreči njemu, ki je v gorah vzrastel, njemu, ki je z gorami zrastel; toda nas eden, ki utegne prebiti v gorah le mesec dni v letu! Pa raje dalje, taka razmišljanja zmotijo po nepotrebnem razum in odvzemo srčnost. Tudi je najin Pečar že izginil za skalami nad nama in kliče, da išče pota. Pogumno za njim — čujeva le žvenket njegovega kovanja, in to je nama edino vodilo, kam da je izginil. Prihajava do krajev, ki naravnost izzivajo, da segava v nahrbtnik po fotografski aparat. Ne zamudiva prilike, ovekovečiti krasne razglede s primernim rešpektom in z vso opreznostjo. Ubogi aparat! toliko suncev in udarcev pa ni še prebil na nobenem najinih planinskih pohodov.
Nad nama tuli in kliče Pečar, da se hodi tod dobro! Kaj nam to pomaga, ko morava tudi iskati pota! Drug drugega ne vidimo, „zabavamo“ se torej na distanco in hvalimo vsak „svojo pot“. Lezemo, kolikor možno, paralelno, da more vsaj tovariš z nasvetom na pomoč, ako zaide kdo v zagato. In teh zagat, teh nepristopnih kaminov nahajamo povsod preveč. Le na tem nam je ležeče, da ostanemo v navpični smeri nad krajem, kjer smo stopili v skale. Izguba višine je neljuba tudi na dobro uravnani stezi, kaj šele tu, če moramo težko priborjeni kos pota nazaj zlesti, tu v terenu povsem nepristopnem in razklanem.
Nenadoma nam zabrije oster, mrzel veter v lice, in nehote zavriskamo, saj nam javlja veter, da smo že blizu grebena, na katerega hočemo priti. Ob ¾ 10 dopoldne smo dospeli vsi trije vrh Križa (2435 m) na prvo točko svojega sporeda. Trenotek posvetimo razgledu in orientaciji; obsedeli smo tu tiho, pozorno ogledujoč si pred vsem strme stene mogočnega Razora. In tudi, če nam je zašel vid k mogočni, le od tu toli sloki piramidi Triglava, ki se visoko vznaša nad svoja najbližja tovariša Pihavca in Stenarja, in tudi, če smo se ozrli nazaj na presenetljivo sliko, ki jo podaje razsekani greben Škrlatice in Rogice, posut s svežim snegom, lesketajočim se v polnem svitu solnčnem z žarom demantov, niso se ločile naše misli od Razora; prav sedaj smo občutili težavnost svoje naloge, in šumelo nam je v glavi vprašanje: se li posreči nam priti vrh njega, priti vrh Razora?
Še en pogled v globino Krnice in Pišnice, in ločili smo se od bajnokrasnega razgleda, v svesti si, da nas čaka šele sedaj najtežji kos dela. Stopamo na desno v južnozapadni smeri na greben, ki nas loči dozdevno od Razorove piramide, toda kmalu zagledamo pred seboj med tem grebenom in med Razorom nov greben, ki vodi severnozapadno, in v katerega naročju spava globoko pod nami otožno jezerce, tudi v tej pozni dobi vse zamrzlo in s snegom zamedeno. Orientirati se je tu težko, kajti generalna mapa kaže tu izdatne vrzeli. Občutimo tu tudi razsajanje nedavnih snežnih neviht — okoli nas je vse belo, in to bode ob solnčnem žaru dvakratno bolestno v oči. Ne preostaje drugo, nego da si nataknemo snežne naočnike na oči in da se kopljemo po neshojenem terenu naprej.
Zdi se nama, da bi utegnili priti naprej po ostrem grebenu, katerega stene se pogrezajo z ene plati v Pišnico, z druge plati doli k jezercu, toda najin vodnik nasvetuje odločno, naj krenemo doli k jezercu. Končno se vdava in gaziva po mehkem snegu v južnozapadni smeri k jezercu. Stran je strma in se končava nad jezercem v štrleče stene; sveži sneg zakriva gole skalne boke, mestoma peskasti gramoz — pogrezamo se v sneg do kolen in z vsakim korakom utrgamo cele plohe, ki se vale in drče rastoče v divjem letu nizdoli v globine. Torej le pozor, da pridemo do jezerca po svojih dveh! Po petdesetminutni plovbi po snegu stresamo raz sebe ob obalih jezerca sneg in sedemo navzlic občutnemu mrazu in do kosti se zajedajoči burji k mali gostiji. Nekaj sira in salam imamo še in kristalni napoj si priskrbimo po razbitju zgornje ledne skorje jezera.
(Konec prihodnjič.)
Nadaljna pot nas vodi okoli jezera do nasprotnih strmin — sredi višine krenemo na levo, odkoder vidimo na drugo jezerce, ležeče globoko pod našim, in gledamo zopet z obličjem v obličje našemu Razoru, od katerega daljnih sten nas loči nova grapa, to pot mnogo širja in polna snega. Določamo končni spored našemu dostopu: preko spodnjih snegov se hočemo vzpeti na rdeči zidec, ki je viden v prečni navzgornji smeri v vzhodnih stenah in ki se končava v kaminu, po le-tem navzgor, potem pa prečkajmo po možnosti na južno ali zapadno stran, odkoder bo morda lože dospeti na greben, ki je z naše strani viseč.
Stopamo torej nizdoli, a zabavljamo hudo, ker moramo toliko globoko doli — te oškodbe na višini so tu od sile. Tja v grapo se je hodilo še dobro, čeprav je bilo treba na potu tja prelesti nekaj gladkih skalnih plošč — tudi snegovi, zadelujoči dolino, so bili v napotje; prehodili smo jih gladko in po možnosti hitro pod severnovzhodnimi stenami Razorovimi. Sedaj se trudimo k „rdečemu zidcu“. Razen zidca je vse v snegu, nad zidcem pa štrle skalne stene; čim bližji smo zidcu, tem strmejša je stran in tem debelejši sneg, in ker ni bil dosti trd, da bi nas nosil, smo gazili v njem do kolen in še više; še neprijetnejše je bilo prelesti iz snega moleče gole in gladke skalnate plošče, na katerih ni bilo opore ne za noge ne za roke, poleg tega so nam pa še polnili po njih se stekajoči potočki vode prav ljubeznivo žepe in rokave.
Lezemo vprek navzgor pod stene vedno v snegu po kratkih serpentinah — soglasno in odločno štejemo ta del dostopa za najtežavnejšega: korak naprej in dva drčimo s „tlemi“ vred nazaj; vsekan se potopi cepin ves v mehki premočeni plasti s snegom zakrite fine sipe. Borimo se za vsak korak, prhamo ko parni stroji — in teren je vedno strmejši, gre se že skoraj kakor po lestvi.
Že zdavnaj smo opustili fotografovanje, kajti operacije, združene z nastavljanjem težke škatle, kakor smo nehvaležni imenovali ljubi naš aparat, bi ne utrdile našega itak že negotovega stališča. Po dolgem trudu priplazimo do sten in do zdavnaj zaželjenega „rdečega zidca“. Loči nas od njega le še razdalja treh metrov, toda ti bodo kaj grenki! Mehka sipa je sicer minila, zato pa imamo sedaj kaj hujšega pod nogami — z ledom prevlečene skalnate plošče. Pečar je prišel čreznje z ostrim svojim železjem pod črevlji lahko; sploh smo opažali ves čas, koliko udobne so take dereze onemu, ki jih zna rabiti. Nas eden je zadovoljen, če ima cepin, da si z njim dela pot. Dva cepina sekata v trde, neprožne, kakor zrcalo gladke ledene plošče: jeklo zvoni, ledovina odskakuje na vse strani, vsega napora uspeh je nekaj stopenj, po katerih prilezeva v presledek med skalno steno in visoko nametenim okrajcem snežnega polja. Nekaj malega lezeva ob steni k vhodu na zidec in se ozirava, stoječ vendar zopet na trdnem, po svojem vodniku — toda o njem ni ne sluha ne duha. Zidec se tupatam toli zožuje v višini in v širini, da ga prelezeva le ležé, potem ko sva si preje uravnala prelaz, zadelan z ledenimi strži. Mrzel, oster veter in zimski mraz se nekako osredočujeta v najinih nosovih in prstih, iz katerih sva že zdavnaj izgubila vsak občutek; dovajava v roke življenje, drgajoč jih s snegom, da se moreva nanje pri plazenju zanesti.
Pri kaminu, v katerem se končava zidec, je naju počakal Pečar, zaman se trudeč, da bi zataknil nad seboj vrv za skale. Kamin je širok, nevisok, toda malo je mest, kjer bi se dala vrv zatekniti, in povsod polno snega in ledu. Sneli smo vsi nahrbtnike. Pečar, podpiran po naju odzdolaj, je splezal s čudovito spretnostjo navzgor in izprosil si je cepin, ob katerem zvleče kvišku nahrbtnike. Videti ga ni, le gramoz in sneg, ki se sipljeta odzgoraj na naju, pričata, da je dospel vodnik najbrže do zgornjega snežišča in da se tam osigurava. Trenotek pozneje pleza že eden naju h koncu vrvi, ki jo je Pečar k nama spustil, jo ovija trdno okoli roke in se rije po redkih stopnjah v zamrzli steni, trudeč se, da dospe k škrbini, ki je ostro zasekana prilično sredi višine v pokončni steni. Stopenj je le nekaj na levi strani, daleč so narazen, vrhutega še vse zaledenele; raditega so prav polzke, toda Pečar vleče vrv nemilosrčno na desno in naju privaja tako v povsem pasivne položaje, in zaman so najini klici: počasi! Po vrvi je dospel vendar eden v škrbino, toda tako, da ne more ganiti ne roke ne noge, navzlic temu zasoli še kako svojemu drugu, zaostalemu globoko pod njim. Končno se upre z vso silo in energijo in zleze kraj škrbine in se zasigura v vratolomni poziciji nad Pečarjem. Ko si privleče še drugega, se hvali Pečar, kako „dobro da lazimo“!
No, bilo je to dobro šolanje: prestali smo hujše, in sedaj korakava črez zametene peščene strmine navzgor tako hitro in ročno kakor Pečar. Traverziramo sedaj okoli sten snežišča, ki se pogrezajo v vratolomne globočine in v neprijetnem sklonu nizdoli v Trento, dalje ozki zidec na zapadni strani in še eno snežišče, in že se nam blešči osneženi greben Razora v svitu opoldanskega solnca. Preidemo do njega po grebenu, ki vodi v ostri in razdrapani črti, zameteni mestoma s snegom. Gledamo na obe plati naravnost v vrtoglave globočine, vid sega brez odmora preko skalnatih stebrov in stolpov doli v neizmerne prepade. Po eni uri popoldne smo dosegli svoj cilj — triangulacijsko piramido na Razoru (2601 m).
Najčistejša radost, neznana tistim, ki dreve spodaj, globoko pod nami, na zabaviščih in promenadah in v glasnih družbah po kakem žarku zadovoljnosti, radost ob prestanem trudu prežene zadnji sled utrujenosti. Sedemo v sneg, topeč se v toplih solnčnih žarkih: pred nami ves gorski kras Julijskih planin. Bivamo tu sredi Triglavske skupine, sredi skalnega sveta, ki mu kraljuje bližnji Triglav, on, ki dviga ponosno v jasne višave svojo gigantsko, a vendar sloko piramido, s te strani strahovito strmo in častitljivo mogočno. Žal, da je v skeptiški naši dobi, ki je pota na njega teme skoraj predobro uredila, izginil respekt, s kakršnim so se mu bližali turisti še nedavno, ko je slovel Triglav kot nepristopna gora, ko je ozarjal njega vrh sijaj romantiških povesti.
Triglav je nam tako blizu, da razločujemo z daljnogledom, da, zdajpazdaj tudi s prostim očesom prav dobro Aljažev stolp na njegovem vrhu in pa kočo na Kredarici pod stenami Malega Triglava, ki je odtod popolnoma skrit za večjim svojim bratom. In pred kočo na Kredarici se nekaj premiče ko mravljinci — morda kak turist.
Na vzhod brani razgled zbrazdani hrbet Škrlatice, na zapad pa vidimo celo vrsto Julijskih planin v lahno vijoličastih bojah: Mangart, Višjo goro, Hudo polico, Prestreljenik in Čanin, bolj blizu Bolški Grintavec in preklicani Jalovec, prav v soseščini naši pa Prisojnik. Na sever se odpira razgled daleč za meje Kranjske, in čeprav ni razgled danes, kakor je običajno popoldne, idealno čist, ni nam tega žal, kajti vedna menjava svetlobe in sence le povišuje čar vse panorame. Prizori se vedno menjavajo: morje oblakov ustvarja vedno nove in nove linije na obzorju, iz katerih prodirajo predrzni vrhovi Turskih ledenikov od najvzhodnejših koncev pa do Velikega Kleka. Ko iz vozla se snuje od nas cela mreža dolin: Vrata vidimo tja do Mojstrane, Trenta se vije tik pod nami pod Jalovec in prehaja na levo v Sočo, po Pišnici vidimo tja do Kranjske gore. Nismo izmed onih, ki štejejo vrhove, ki so jih zazrli, in ki se vračajo nesrečni z vrha, ako jim uide kak vrh, ki jih našteva Baedeker in ki jih je moči zagledati le ob idealno čistem dnevu ko motne sence daljnega obzorja — nam je pred vsem za celotni vtisk vse pokrajine, in zato smo vsaj vsekdar uzadovoljeni.
Vpisali smo svoja imena k onim štirih naših prednikov in poslovili se na hitro od razsežnega sveta, ki se nam je razkril v nedogledne daljave v vsej svoji krasoti. Kar najhitreje se vračamo po isti poti doli pod vrh Križa, po kateri smo dospeli navzgor. Le v kaminu nas je zopet zadržalo. Na sigurni skalici zatrdimo vrv in jo spustimo doli; sučemo se ob njej nizdoli v globino, prijemaje se leve stene — toda prilično sredi kamina izgine zadnja opora za noge, in trčimo prosto v zraku ko nihalo v nasprotno steno — preostane le toliko časa, da sklonimo glavo in nastavimo hrbet; udarilo nas je pošteno, no pa že se prijemamo zopet pripravnejših skal.
Zopet stojiva na „rdečem zidcu“ v snegu in postavljava se na trdno, da počakava Pečarja, ki se trudi, ko je snel in vrgel vrv doli, zlesti brez vrvi; toda navzlic ročnosti se mu noče posrečiti! Sam vrag ga je, tja do srede je res dospel; od tu, če drugače ne, poskusiti mora skok. Spleza kolikor možno najniže in — že se je streslo pod nama od teže padlega telesa; zakopal se je pošteno v mehki sneg, in prav odločno je naju pretreslo v smeri padca, ko sva ga ujela.
Naprej gre gladko po že znani smeri. Pečar kaže, kar zmore človek, ki je prebil skoro vse svoje življenje v teh krajih. V divjih skokih drevi nizdoli po zasneženih straneh, in ko plaz se vali za njim in pred njim vzburkani sneg in gramoz; izgubil je ravnotežje — leti po hrbtu in trebuhu, zopet stoji in skače dalje tja do skalnega žleba, kjer naju, ki stopava previdno, počaka in pozdravlja s pesmico: „O ja, zmiraj vesel, vesel . . . .“
Po ½ 4. uri popoldne smo stali zopet na grebenu Križa, odkoder smo zazrli danes v jutro prvič divnokrasne vrhove Julijskih planin. Stopamo naprej naravnost v Vrata, tja do okraja prvega nadstropja skoraj vodoravno po velikih ploščah, tvorečih tu obsežno planoto, nato po lahko dostopnih kaminih in po širokih zidcih vedno globlje v kraje pritlikovine in jesenov; končno zazremo i naš nocojšnji hram, Aljaževo kočo v Vratih, toda globoko in oddaljeno. In noge se že šibijo v luknjah, izmletih v apnencu po vodi in zakritih z bujno visoko travo. Zopet drčimo po strmih nasipih drobnega gramoza drug ob drugem, z nami pa drčijo cele plasti utrganih tal; skale odskakujejo pod našimi skoki in se izgubljajo ob hudem ropotu v gostem grmičevju bližnjega gozda. Všeč nam je, da si ukratimo precejšnji kos neprijetnega pota v dolino; toda kmalu je konec našemu veselju, kamenje je čimdalje večje in drži trdno. Ne preostaje drugo, nego da krenemo v gozd in da prodiramo tu brez pota skozi najbujnejšo vegetacijo. Držimo se, kolikor možno, sten ob desni strani žleba; gozd se čimdalje bolj gosti, in večerni mrak se počasi širi. Izpodletavamo preko korenin, telebamo v prevržena debla, drsamo po gladkem kamenju, pokritem z vlažnim listom, in hudujemo se nad vejami, ki nas bičajo nemilo v lice.
Nenadoma stojimo nad breznom. Kako globoko se pogreza in ob kakih prepadih, ne moremo premotriti, ker nam to brani večerni mrak, ki je tod še temnejši pod mogočnimi starimi jelkami in smrekami. Ne kaže drugače, nego da se vrnemo k prvemu prečnemu zidcu, po katerem preidemo oprezno tja do Stenarjevih sten. Hodi se po njem spočetka še precej dobro, toda čimdalje bolj se oži zidec, zmanjkuje rokam vsakršne opore, in le še na noge se je zanašati. Zato smo se nekoliko obotavljali, ko ni bil korak več dosti trden. Toda nekaj srčnosti je bilo treba, in za trenotek smo že tekali po povsem udobnem terenu tja doli k našemu nocojšnjemu prenočišču.
V ogradi tisoč metrov visokih, v Vrata skoraj z vseh strani naravnost prepadajočih sten stoji tam tiha koča, Aljaževa koča. Rujni svit zapadajočega solnca je že zdavnaj ugasnil na nedoglednih višinah, ki jih sedaj barva temna vijoličnost, tajinstveno se odsenčujoč na jasnem zvezdnatem obnebju in na tem ostreje sklonjenem ogromnem skalovju nad našo malo kočo.
Večerna megla se vleče počasi po dolini in prinaša hlad, ki mehko boža razbeljena lica poznih potnikov. Oko zre še nemirno, srce utriplje hitro, in gorki dih puhti iz ust. Telo si želi daljšega odpočitka, in res ga kmalu najde.
Pečar se nama je izgubil v temi; odšel je v bližnji stan po ključ od koče in pa da poišče kaj jedi in pijače. Mi dva snameva med tem nahrbtnika in pregledava njiju vsebino; pred vsem si natančno ogledava fotografski aparat, je li dobro prebil današnje hudo trpljenje.
Za tišine poznega večera zazvene k nam harmoniški zvoki zvoncev odnekod iz gor, najbrže zvoncev od Luknje prihajajoče črede. Pozvanjanje se je hitro bližalo, in že priskaklja skozi grmovje čreda razboritih koz, hitečih domov, za njimi se smehljajoči fantič v zakrivljenih okovanih coklah pa nam podaje ključ od koče. O, to je veselja! Veselo zaškriplje ključ v ključalnici, duri se odpro, in mi stojimo končno po tolikourni turi pod gostoljubno streho. Danes pride stežka še kdo — mi smo torej gospodarji prijaznega doma s krasnim razgledom in opremljenega z vsem potrebnim in pa — oddaljenega od vsega glasnega sveta. V temo tihe doline se zasveti skozi okence veseli svit vžgane svetiljke, v prijazni koči pa začneta dva srečna hribolazca v najlepšem soglasju opravljati posel hišne in kuharice. Drv je zadosti, in v redu je tudi posoda. Že prasketa ogenj, in sika tudi že v ponvi voda za čaj. Ko da je naju vsa utrujenost minila, se sučeva čilo za svojim delom; veselo se razgovarjava in šaliva — razgovor velja seveda panajveč Razoru. Le Pečar sedi ko pribit; prinesel si je skute in vode in od tega trenotka se ne zgane več.
Čaja sva nakuhala dobrega, kolikor se ga je dalo; tudi kos salam še najdeva, seveda v smesi razdrobljenega sladkorja, razmletih trdih jajc, zmečkanega kruha — tako skrbno nama je Pečar vse v nahrbtniku razdrobil, da nama olajša delo. No, nič ne de; imava za to sira iz pastirske koče; izvrsten je, toda ščegeta in diši po kozovini, da je strah, zato ga opopriva, da naju ščegeta le še poper in ne kozovina. Čaj popravi vse; saj ga popiva tudi Pečar z veliko slastjo in ga hvali, češ, da ga morda vendar zdrami iz utrujenosti. Pa komaj ga izpije, se zarije v svoje ležišče in spi kakor ubit. Mi dva pojeva in popijeva do konca, pospraviva vse in pripraviva za zajtrk, ki bo pač obilen: čaj, čaj in zopet čaj. Pomila sva posodo in jo pospravila, vpisala v knjigo svoj trošek — vse v redu — preostaja le še luč upihniti; na ležišče ni daleč, le črez klop.
Tišina zavlada zopet v koči. Mesečni svit je padal skozi odprto okno na tovariša, ki jima je legla sladka utrujenost v telo, srca pa jima blažila zavest, da sta izvršila turistiški čin.