Razni ljudje
| Razni ljudje Franc Ksaver Meško |
| |||||||||||
Izgubljenec.
[uredi]“Ali so gospod župnik doma?”
Tih glas se je zaslišal iz veže na hodnik v nadstropju, kjer sem čital ravnokar došle časnike.
“So. Le pojdite gor!”
Počasni, poltihi koraki po stopnicah. Na hodnik stopi mlad, morda osemnajstleten fant, bledikast, z malimi črnimi brki, oblečen precej zanemarjeno.
“Dober dan ... Zelo sem vesel, da ste doma. V veliki zadregi sem namreč. Gostilničar ″Pri lepem razgledu″ prodaja lep, skoro nov strugalnik. Enajst goldinarjev hoče imeti, a imam samo šest. Ali bi mi jih posodili vi pet? Saj me poznate … ”
“Prav nič vas ne poznam.”
“No, županov!”
Bil sem sicer že nad leto dni v fari, a na dom županov nisem zašel razen dvakrat, ko so me klicali k bolnikom. Predstavljala pa se mi družina tedaj pač ni.
“Županov? Zilanov?”
“Seveda. A kako, da me ne poznate?”
“Vsega sveta ne morem poznati. – A kako, da vam ne dajo oče denarja?“
“Šli so v mesto. Sicer bi mi gotovo. Pa vrnejo vam jutri. Izučen mizar sem. In tukaj se mi nudi tako lepa prilika, da kupim strugalnik. Rabim ga vedno.”
“Pa ga kupite jutri.”
Precej nemirno si je vihal fant majhne brčice.
“A gostilničar pravi, da ga proda morda še danes. Sobota je, v mestu je sejem, mnogo ljudi hodi mimo.”
“Kaj bi ga prodal! Strugalnik ni žemlja, da bi ga vzel vsak mimoidoči.”
“A vendar! Ne zaupam možu.”
“Pa mu dajte nekaj goldinarjev vnaprej, potem vendar mora počakati.”
Videl sem, da mu moj svet kar nič ne ugaja:
“Sitna stvar! Ko bi bili oče doma, bi bilo lahko.”
“A toliko vam vendar zaupa, da mu plačajo oče, če je strugalnik res vreden tega denarja.”
“Seveda je vreden!” – Postajal je navdušen. – “Povsem nov je skoro. Zato bi vas res prav lepo prosil; ker zelo bi mi bilo žal, če ga proda komu drugemu. Saj vendar zaupate, da vam vrnejo oče!”
A zaupal nisem ničesar, ker se me je csleparilo že prevečkrat.
“Veste kaj, z vami pojdem h gostilničarju in mu porečem, naj zagotovo počaka do jutri.”
Ne da bi čakal, kaj poreče fant, sem vzel klobuk. Hotel sem se prepričati osebno, ali govori resnico.”
“Ali ste izučeni?” sem ga vprašal med potjo.”
Dve leti že. A doma moram pomagati mnogo na polju. Toliko j e vedno dela! Tako imam zase le bolj malo časa.”
“Pa dobivate zato hrano doma.”
“Tisto že!”
Nekako poparjeno je zvenelo pritrdilo. Prišla sva h gostilnici. A vse je bilo tiho okoli hiše, vrata na cesto so bila zaklenjena.
“Kako, ali ni nikogar doma?”
“Pa poskusiva pri zadnjih vratih. Ko pa sem govoril šele pred pol ure s krčmarjem samim!”
Šel sem z njim okoli oglov na dvorišče … “Sicer se mi fant izmuzne, če ga pustim samega ... ” Tudi zadi vse zaprto in zaklenjeno.
“Čudno! Ali je šel v mesto? Ko pa sva govorila še pravkar ... A kolo ima, kar popelje se.”
Potrkal sem nekolikokrat glasno. Kar se prikaže na hodniku v nadstropju postarna ženska.
“Kaj pa želite?”
“Ali gostilničarja ni d o m a?”
“Kakšnega gostilničarja? Saj že tri tedne ni več gostilnice tukaj. Posestnica pa j e v Trstu.”
“Ne posestnica, ampak najemnik kje je?”
“Tri tedne je že, kar je izginil z žensko, ki mu je gospodinjila. Iščejo ju brž žandarji. Govori se, da sta naredila v mestu sedem sto dolga.”
“Lepa komedija! – A vi ste govorili šele pred pol ure z njim?” – se obrem k fantu, ki je nategoval, še bolj bled, nego j e bil poprej, nemirno male brke.
“Odšel je, slepar … O, ko bi mu dal jaz denar!”
“Pred tremi tedni bi mu ga mogli, pred pol ure ne!”
Nasmehnil se je, da bi zakril zadrego.
“A kje krčmarjev strugalnik?” sem vprašal zopet žensko.
“Kakšen strugalnik?” se je čudila bolj in bolj .” “Saj ni imel nikakšnega.”
“Tako ste kupovali?” se obrnen zopet k fantu?”
“Ne. ”
“Ali ni županov?”
“Županov? Županove vendar vse poznam! Zilan nima takšnega sina.”
“Hvala vam lepa, gospod, da ste se potrudili z menoj. Prišel bi sicer še ob svoj denar ... A zdaj moram res iti.”
Privzdignil je naglo klobuk in je hitel z velikimi koraki na cesto. Globoko je sklanjal glavo, kakor bi iskal prave poti. A vedel je sam, in vedel sem jaz, da hodi krivo.
Gledal sem molče za njim. Težko mi je bilo po mladem življenju, ki je krenilo tako zgodaj na stranpoti in se izgubi na njih morda povsem – eno izmed tisočerih izgubljenih živjenj v naši domovini; a škoda je za vsako ...
Anarhist.
[uredi]Duri v predsobo so se odprle s hruščem in na široko, kakor bi peljal skozi Buri svojega Velikega Toma; zaropotalo je v predsobi, kakor bi korakala cela kompanija, za Tomom; potrkalo je na duri v veliko sobo, kakor bi udaril Martin Krpan s slovitim svojim kijem po njih.
“Prosim!”
Naglo in na stežaj so se odprle duri. Čuda, da niso padle s tečajev.
“Dober dan!”
“Bog da daj!”
Gledal sem začuden: velikan je stal pred menoj, že prileten, z osivelimi lasmi, nekoliko sključen od let. Suhljato lice mu je bilo poraščeno z belimi kocinami povsem gor do oči, katerih eno, desno, je bilo izteklo, levo pa je bilo povsem zalito s krvjo in je gledalo nemirno zdaj v me, zdaj se je oziralo blodno po sobi. Najzanimivejša na prišlecu pa je bila obleka. Koliko je bila stara? Zlat bi se lahko obljubil onemu, ki bi ugasnil, a se ga ne bi izgubilo. Koliko? Deset let morda, morda dvajset, trideset. Sam Bog vedi! Vobče pa prvotnega sukna tako ni bilo nič več v nji. Le nešteto krp, zaplata na zaplati, očrnel, umazan suknen mozaik. Popustil je šiv ob strani, odlepila se je zaplata za polovico, odtrgal se je kos od nje, razpal je od starosti in preperelosti; a štedljivi mož ni odstranil še druge polovice, ampak je prišli kar ob njo boljši, a tudi že star košček, kolikor mogoče majhen, ob tega ob priliki in potrebi zopet drugega, tretjega – leto za letom tako, sam Vsevedni vedi, koliko let že.
“Prišel sem” – je pričel čudni tujec ter je odložil med govorom na tla ob peč veliko zelenkasto culico, na culico umazani klobuk, je prijel z odločno roko stol ob mizi, si ga je potegnil k steni, je sedel nanj in je stegnil dolge noge daleč po sobi – “prišel sem, da se malo pogovoriva.”
Čudil sem se.
“Pa se, v imenu božjem. A odkod ste, prijatelj, če smem vprašati?”
Namehnil se je zaničljivo, češ: ta me niti ne pozna!
“Od tukaj, iz fare, doli od Zvonikovega mlina.”
“Čudno. Tretje leto sem že v teh hribih, pa vas nisem še videl.”
“A jaz vas že večkrat.”
Smehljal se je tako zadovoljno, da se mu je kar videlo na posinelem licu, kako se čuti vzvišenega nad menoj ubogim nevednežem, pomilovanja vrednim.
“Ali ne pridete nikoli v cerkev, da vas ne vidim?”
“Ne. Ko so bili še rajni Jozej Rakeb župnik, sem še zahajal.”
“A kar so umrli ta gospod, je že devet let! Ali ves ta čas niste bili več?”
“Nisem. Mi ne pusti. Če hočem iti, me kar prime za vrat in me trese, da je groza.”
Začel je tresti z glavo kakor kak avtomat, ko se mu sproži pero.
”A kaj vas prime?”
“Kaj? – Prime me in me hoče uničiti, pa je! Tudi oči mi je pokvarilo.”
“Pri spovedi tudi niste bili ves ta čas?”
“Nisem.”
“A zakaj vendar ne? Devet let!”
“Saj vam pravim: če hočem iti, me prime, da je grdo. Malo da me ni umorilo docelega, ko sem bil zadnjič pri gospodu Jozeju.”
“Čudno!”
“Seveda čudno. Narejeno mi je tako. Ker poln hudobije je dandanes svet. Saj uvidite to pač sami, kaj?”
Gledal sem ga z zanimanjem:
“Aha, filozof s kmetov!”
“Vidim, gotovo!”
“Glejte! Zato pa jaz mislim, da je treba vse predrugačiti.”
“Kar vse?”
“Vse!”
“Odločen mož” – sem mislil na tihem.
“Dobro bi pač bilo. A kje in kako pričeti?”
“Zaradi tega sem ravno prišel. Da bi mi napisali namreč tisto, ki je proti vsem hudobijam in vsem nezgodam.”
Moje začudenje je postajalo večje in večje.
“A kaj bi bilo to?”
“Tisto, kako je Bog ustvaril svet iz nič, in najmočnejše psalme in še navrh vse potrebne molitvice. A močne!”
Široko sem odprl oči od začudenja.
“Težka bo ta stvar, mož božji.”
“Naj grem h komurkoli, vsak pravi: ″Težka stvar″! A vem: lahko bi! Mi sami nimamo te moči. A vi jo morate imeti. Zakaj pa ste študirali!”
“A tega vendar ne.”
“In papež in škofje bi lahko in cesar, če bi potegnili skupaj
Samo hoteti je treba! – Ko bi imeli vse spisano, kakor mislim in hočem jaz, pa vse prenaredimo. In takoj bi bilo boljše za nas revne ljudi.”
“A te molitvice in ti psalmi, za kaj vse pa bi naj vendar to bilo?”
“Saj sem rekel: za vse! Ker to vendar spoznavate, da je zdaj vse narobe na svetu.”
“Spoznavam, seveda.”
“Glejte, imate vendar še jasno pamet ... Ko spišemo vse to skupaj, ono, kako je ustvaril Bog svet iz nič in najmočnejše psalme in molitvice, ki so za to, pa začnemo. Najprej bo treba spoditi gospodo iz kancelij.”
Gledal me je oprezno, kaj da porečem.
“A tega midva ne moreva.”
“Kar tako seveda ne. A ko imamo skupaj spisano vse ono, že pojde. Sama seveda ne moreva. A papež in škofje in cesar naj potegnejo skupaj, pa bi bilo res čudno, da bi se ne posrečilo ... Tukaj sem napisal sam nekoliko. Lahko pošljete škofu ali cesarju ali papežu, kateremu hočete.”
Izvlekel je iz notranjega suknjinega žepa kopo umazanih papirjev, povezanih z rdečkastim trakom.
Vse sem napisal in povedal, kakor je res. Gospoda po kancelijah ne mara nas navadnih ljudi. Še z žandarji nas preganjajo. Kakšna pravica pa je to, vas vprašam? Ali mi nismo pod cesarjem? Ali ne pod škofom in papežem? Kaj, ha? In koliko plače vlečejo ti škrici po kancelijah! Tri leta bi živel pošten človek od tega, kar dobe ti za en mesec. In žandarji – še življenja ni varen človek pred njimi ...
“Ali prosim vas, saj so vendar za to, da varujejo poštene ljudi.”
Jezno me je ošvignil z okrvavljenim očesom, čudeč se pač, kako da ga upam motiti v govoru, kipečem od svetega ogorčenja.
“Kaj, varujejo? Komaj za- gledajo poštenega človeka na cesti, pa kar črez njega! Hvali Boga na kolenih, če te ne vtaknejo takoj v luknjo. In zakaj, bi rad vedel. Ker imam malo strgano suknjo in slab klobuk! O ti vragovi! Vse te ljudi se mora kratkomalo pognati. Delat naj gredo, orat, gnoja kidat. Kaj lenuharijo po kancelijah, postajajo po cestah in nadlegujejo krščanske ljudi ...
“Že preberem te legištre.”
“Tudi nekaj župnikov tod okoli je treba odstaviti ali vsaj prestaviti. Tudi niso za nas pre- proste ljudi.”“Ali ste zapisali tudi t o?”
“Tudi. Le berite!”
Oprezno sem obračal umazane, s trdim svinčnikom na široko popisane liste in sem iskal dotičnih mest. Zanimalo me je, kateri tovariši da so prišli pri možu ob milost.”
“Ali poznate tega gospoda? Saj je šele prav malo časa na fari.”
“Kratko ali dolgo, je vseeno. Proč mora! Če ne ta, pa je bil prejšnji neprijazen z nami revnimi ljudmi. Kar zapodil je krščanskega človeka, če ga je poprosil česar, ali mu je hotel potožiti svoje reve in mu razložiti malo svoje želje. Zato proč z njim!”
“A prejšnji gospod je vendar že odšel. Zdaj je drugi tam, vam pravim.”
“Vseeno. Proč z njim! Saj sem napisal škofu vse pritožbe. Slabo škofu in vam in vsem, če ne marate poslušati mojih besed, dokler je še čas. Nekaj bi jih radi, a bo prepozno.”
“A vi ste popolen anarhist.”
“Kakšen antikrist?”
Pogledal me je srdito, s samo okrvavljeno belino napol zdravega očesa. Lice mu je drhtelo od notranje nevolje.
“Ne antikrist! Anarhist, to se pravi po naše: človek, ki hoče uničiti vse, kar je sedaj v navadi, in hoče vse prenarediti.”
“Seveda hočem to. In pravim: Poslušajte moje besede! Nekoč bi jih radi.”
“Saj jih tudi sedaj.”
“Torej pa se ravnajte po mojem nasvetu: Vsi potegnemo skupaj, papež, cesar in škofje in vsi, ki ste učeni, in zmagamo kar na lahkem vso to gospodo po kancelijah in žandarje ... Le napišite ono skupaj, pa jih damo.”
“In potem?”
“Potem se naj naredi takšna postava, da morajo dajati kmetje nam revnim ljudem hrano in stanovanje.”
“Izvrstno! Pa se naj naredi!”
“Hrana sicer” – se je umikal, umirjen in potolažen pač po mojem pritrdilu –”hrana se že še pridela, dokler je človek mlad in močan. A ko je star! Glejte, črez štirideset let sem bil hlapec, poprej pastir, a zdaj nimam ničesar jesti.”
“To je seveda žalostno. A dobri ljudje ...
“Odločno in zaničljivo je zamahnil z roko.
“Kakšni dobri ljudje? Ne govorite takšnih neumnosti! Kje pa so dandanes na svetu? Ali ne vidite, kaj so naredili z menoj? Da me prime vsak čas in me trese, kakor bi me tresel sam zlodej.”
“Morda pa vas res.”
Premeril me je z velikim zaničevanjem.
“Kaj pa sem mu storil, da bi me tresel ta? Narejeno mi je, vam pravim, od ljudi! To je ravno hudobija. Poln je je svet. Da sem prišel ob oko, so mi tudi naredili. Zdaj mi hočejo vzeti še levo. Vedno me boli in boli. Kako pa naj potem delam in si služim kruh, ko pa že zdaj težko?”
“Bo že bolje.”
“Seveda bo, če mi napišete ono iz sv. pisma. Tako mi napišite, da bo pomagalo tudi za očesa.”
“Mislite, da je to tudi v sv. pismu?"
“Mora biti! To morate vendar vedeti. Čemu pa ste študirali? Za oči torej! To bo eno prvih! In da dobimo mi revni ljudje svoja stanovanja. Kakšno življenje pa je to, potikati se tako po svetu!”
“Res, prijetno ni … Ali bi želeli še kaj ?”
“Seveda. Da se smemo in moremo tudi mi revni ljudje ženiti, ne pa samo kmetje, žandarji in kancelijska gospoda.”
“Ženiti? Ta pa ta! A zdaj na stare dni?”
“Kaj na stare dni! Saj bi se že poprej, ko bi imel vse ono lepo skupaj spisano, da bi imel svoje stanovanje, in bi mi moral dajati kmet živeža, in bi ne bilo kancelij in ne kancelijske gospode in žandarjev ne.”
“Nič se ne jezite zaradi ženitve. Glejte, tudi jaz se ne smem.”
“Vaša stvar! Čemu pa se ne pobotate o tem s papežem in škofi in s cesarjem? Jesti bi vendar žena imela pri vas, tudi deca, ha?
“Ne vem … A kaj bi želeli še?”
“In takšne psalme in molitvice mi še napišite, da pojde tudi žival od nas bornih ljudi in nas ne muči vedno.”
“Ali imate tudi kaj takšnega?”
“Tudi.”
Pritrdil je povsem mirno in prostodušno. A jaz sem začel gledati nemirno in ne več posebno radostno umazano culico, še bolj umazani klobuk in zavoščeno mozaik-obleko.
“Veste kaj, mož božji, lep dan je zunaj, pojdiva malo na zrak; se pogovoriva zunaj nadalje.”
“Pa pojdiva v božjem imenu! Gosposki ljudje imate vedno premalo svežega zraka. Nam sicer ni mnogo za njega.”
Vstal je naglo in je pograbil culico in klobuk.
“A pisanja shranite skrbno in jih pošljite brž ko mogoče papežu, cesarju ali škofu. Vseeno, komu. Le da se ravnajo po njih, dokler je še čas. Morda bo kmalu prepozno, in žal bo vam vsem, da me niste poslušali. Ker predrugačiti se svet mora, to uvidite sami … A ono, kako je Bog ustvaril svet iz nič, in najmočnejše psalme in molitvice k temu mi napišete?
“Napišem. Saj še pridete kaj?”
“Kmalu pridem spet, seveda … Pojdiva … ”
Socialist.
[uredi]Napol veselo, napol otožno se je smehljalo s sinjega neba jesensko solnce. Ne z vročimi, a prijazno in prijetno gorkimi žarki je poljubljalo molčeči vrhove resnih gorenjskih velikanov. Kakor boža ljubeča mlada mati z nežno roko zlate kodre bolne hčerke ljubljenke, se je poigravalo previdno in mehko po rumenčem listju kostanjev, gabrov in bukev. Odpadali so že prvi listi in so šumeli na poti, ko sva korakala s spremljevalcem naglo proti Brezjam.
Pridružil se mi je neznanec na savskem mostu otoškem. Sicer bi bil najrajši sam. Ker toplo mi je bilo pri srcu in prazniško, kakor bi hodil po domovini, ljubljeni v tujini z veliko in toplo ljubeznijo in z vročim hrepenenjem. Ker resnično, draga kakor domovina je čudovita naša Gorenjska.
A zavrniti moža nisem mogel, ko me je ogovoril prijazno:
“Kam? Tudi k Mariji Pomagaj?”
“Seveda. Vi tudi?”
“Tudi. Pa pojdeva skupaj. Ali pridete od daleč?”
“S Koroškega.”
“Bil sem že gori, v Beljaku eno leto.”
“Tam v bližini službujem jaz – Komaj sva prišla do gostilnice nad mostom, mi je hotel že dokazati svojo naklonjenost.
“Ali ste kaj žejni?”
“Prav nič!”
“Pa vendar! Jaz sem. Malo se okrepčava.”
“A meni se zelo mudi. Vrnem se že s prihodnjim vlakom.”
“Ne mudi se tako hudo. Dve uri sta do tedaj.”
In res je naročil, a na srečo ne vina, ampak pokalico.
“A meni je vroče.”
“Nič zato. Saj spet greva. Pijte!”
Da bi ga ne užalil, sem res pil.
“Še!”
“Hvala! Je res dovolj.”
“Pa vsaj polovico kozarca.”
Vdal sem se in sem izpil.
“Plačam jaz. Vi ste tujec.”
“Pa lepa hvala.”
Naglo je korakal zopet ob moji strani, krepak in močan še, dasi so mu siveli že lasje.
“Veste, jabolka, kupujem. Pojdem, da mi jih pripeljejo na kolodvor.”
“Kam?”
“V Lesce.”
“Ali ste tam doma?”
“Ne. V Begunjah. A kupujem tod okoli. Nekaj jih pustim zapeljati morda v Podnart, iz Ljubnega tiste, če jih bo za poln vagon. ”
“Ali so draga letos?”
“Draga. Malo jih je. Jaz jih plačujem kolikor mogoče dobro. Nikogar ne maram oslepariti in goljufati. Ker da veste: Socialist sem!”
“Kakšen socialist?”
“Socialdemokrat … A nič se ne ustrašite! Nisem prav nič hud. A socialdemokrat sem, saj sem delavec.”
“Iz tega pač ne sledi, da bi morali biti socialdemokrat. Kaj pa, ko bi poskusili s krščanskim socializmom?”
“Prestar sem za to, res prestar ... A saj pravim: nisem hud. Pustim vsakemu svoje prepričanje.”
“To je že nekaj.”
“Z gospodom župnikom sva si prav dobra. Ali ga poznate, begunjskega gospoda?”
“Žal ne!”
“Dober gospod ... In v cervek hodim tudi ob nedeljah. Dvakrat na leto grem z ženo in z otroci k Mariji Pomagaj na Brezje.”
“Kako daleč je od vas?”
“Pet četrtink ure ... Ona in deca gredo sicer večkrat. Ker je res lepo na Brezjah! Kdo bi si bil misli pred petdesetimi leti, da se bodo brale dandanes tukaj maše in še toliko! Sedaj ob kronanju Deve–koliko jih je bilo! In kakšna množica ljudstva!”
“Ali ste bili tukaj?”
“Bil. In ko smo prišli doli, saj ni bilo kam sesti, ne kje stati!”
“Ste bili z otroci?”
“Seveda, vsi. Ona tudi. In deca! Ta bi bila lepa, da bi ostajali otroci ob nedeljah doma! Pri nas ni takšna navada.”
“Verujem. Saj smo na Gorenjskem. Kakor v moji domovini je tukaj.”
Pomeril me je po strani in si je potisnil klobuk na uho.
“S Koroškega ste, pravite? A niste Korošec?”
“Ne.”
“Mislil sem si takoj. A odkod, ne zamerite!”
“S Spodnjega Štajerskega.”
“Lepo mora biti tam.”
“Krasno!”
“Rase pri vas vino?”
“Rase. Izvrstno! Ljutomeržan skoro.”
“Lepo. Veste tudi meni pošlje včasih svak vina.”
“Odkod?”
“Iz Istre. Župnik je tam doli. Rad pošlje vina, včasih pošlje še kaj drugega.”
Nasmehnil se je. Vedel sem, kaj hoče s tem ″drugim″.
“Ali je mlad?”
“Ne. Okoli šestdeset. Pred nekaj leti sem bil pri njem. Zelo ljubezniv gospod, rad ga imam. Sedela sva pri vinu do desetih zvečer, potem pravi:
“Tukaj imaš ključ od kleti, če hočeš še piti. Jaz grem spat, sicer zjutraj težko vstanem ... ” Saj pravim: Dober mož!”
Bližala sva se vasi, kar nama pride naproti dvoje vrlih varihov Marijinega svetišča v družbi posvetnega duhovnika.
Moj spremljevalec socialist je pozdravljal že od daleč.
“Oče Avrelij, tukajšnji domačin. Poznate?”
“Poznam. Predlanskim sem bil pol urice njegov gost.”
V naglici smo si povedali, odkod in kam. Ko smo se poslavljali, je pozdravljal socialdemokrat spet zelo vljudno in prisrčno.
“Pojdete v gostilnico?” sem ga vprašal, ko sva prišla v vas. Rad bi ga odškodoval, ker je plačal poprej on, kar me je vendar nekoliko težilo.
“Ne pojdem. Nisem žejen. In malo časa imate. Samo pol ure! Le kar v cerkev!”
Tiho sva vstopila v prostrano svetišče, solnčno in krasno, kakor pristna slovenska duša. Komaj sva prišla pred kapelico čudodelne Bogorodice, je že padel prijazni moj spremljevalec na kolena, je zastrmel ves prevzet v nanovo kronano sliko Matere Božje in je dvigal sklenjene roke visoko in pobožno k nebes in zemlje mogočni, milostni Kraljici.
Jasno in prijetno, kakor čisto jesensko solnce skozi visoka cerkvena okna, mi je posijalo v dušo;
“Socialdemokrat je – a naš človek, slovenski mož, zato ...
Spokornik.
[uredi]Nedelja popoldne. Že se nagiba dan k večeru. Iz mesta grem. Na trati pred predmestno hišo stojita dva možaka in ženska. Govorijo glasno kakor bi se kregali in prepirali. A se pomenkujejo povsem prijateljski. Le imajo ga nekoliko preveč, vsaj možakarja.
“O, naš gospod!” kriči eden, velik in krepak mož, in pozdravlja že od daleč. “Pa grem kar z vami, gospod. Malo počakajte!”
“Nimam časa.”
“No, pa kar grem ... Torej pa z Bogom, Jokel! Z Bogom, Franca! – Tako, a malo bi še počakali, gospod! Stopil bi še tukaj k Jozelnu. Samo za trenotek.”
“Bog z vami in z Jozelnom! Ali naj stojim tukaj na cesti v tem blatu?”
Mož zamahne odločno z roko.
“Pa ne grem k Jozelnu. Tako vem, da ga ni doma. Kar z vami pojdem ... Malo ga imam danes, kaj ne? A saj ne zamerite, kaj? Je pač hudo na svetu. Kmalu se ga človek naleze.”
“A kje ste bili?”
“Iz Celovca se vozim danes. Pri sodniji sem bil včeraj spodaj.”
“Ali se tožite s kom?”
“Ne. Za pričo sem moral iti. Le pomislite, ona Kamnika, ki sem stanoval z njima skupaj – saj ju poznate, a?”
“Nič ne poznam. A le pripovedujte dalje.”
“Škoda, da ju ne poznate. Ta se torej tožita. Ona je namreč grozno politična ženska! Pomislite, eno leto sta živela v zakonu, kar pravi: “Bolna sem. Ne morem delati ... To je politika, kaj?”
“A če je bolna?”
“Nič ni bolna. Lena je. Delati ne mara in misli: 'Mož me živi že tudi tako!' – Ali ste videli že kdaj takšno politično žensko?”
“Če je tako, pa res ni ravnala prav.”
“In kako je delala z možem! In kako šele s taščo, materjo njegovo. O, vse sem videl! Za to so me poklicali za pričo. Nič kaj rad ne hodim okoli sodišč. A je rekel njen mož: Nič se ti ne zgodi. Le pričaj po pravici in resnici.”
“In ste storili tako?”
“Storil, seveda. A ni še konec. Gremo še enkrat. Hočejo še več prič. Ker ona vam je grozno politična ženska. In govori bolje nego vsi ti sodniki. Morda doseže res še, da jo mora mož vzdrževati. A to bi bila preklicana pravica!”
Razvnel se je ob pripovedovanju. Videlo se je, da ni prijatelj ti ženski. Govoril je glasno in se je zibal precej nevarno kraj mene. Gospoda, ki se je vračala z izprehoda, naju je gledala precej začudeno. A jaz se ne brigam kaj mnogo za to nemško gospodo; moj glasni spremljevalec pe se tudi ni. Le včasih je pozdravil kakšno večjo skupino, ki ga je motrila že preradovedno.
“Dva gospoda sem že pokopal na Žili,” mi je pripovedoval, ko se je dovolj najezil na tožbo in ono politično Kamnico. “A vi boste mene, gospod.”
“Bog ve. Morda pa pokopljete vi še tretjega.”
“Ne, ta ne bo. Pet in štirideset let imam že.”
“Ali ste iz naše fare?”
“Seveda. Saj sem bil že dvakrat pri vas. Enkrat ste mi dali šest krajcarjev, enkrat neko knjigo o lurški Materi božji.”
“Res, se spominjam.”
Knjige sem se pač spominjal, šest krajcarjev ne.
“In greste sedaj domov?”
“Domov. Pustil sem delo.”
“Kaj pa delate”
“Kovač sem. A pomislite: En goldinar osemdeset krajcarjev na teden, kaj pa naj počnem s tem?”
“A hrano dobite vendar tudi –
“Hrano pač. A tako ne morem delati. Zato sem odpovedal ... A daleč je še do doma. In skozi gozd! Kaj, če bi ostal tukaj pri cerkvi?”
“Pa ostanite! Skozi gozd bi vam tudi jaz ne svetoval zdaj zvečer.”
“Morda obleži kje in se prehladi. Pozna jesen je,” sem mislil na tihem.
“Ali mašujete jutri doma?” je vprašal nenadoma.
”Doma.”
“Ob kolikih?”
“Ob pol osmih.”
“Kaj pa,” – je nadaljeval previdno in precej neodločno – “če bi prišel jaz k spovedi? Ali bi bilo hudo?”
“Kaj bo hudo! Kar pridite! Ali niste bili že dolgo?”
“Res, precej dolgo že ne. Pusti človek eno leto, in takoj te drži hudobec, da ne pojdeš še drugo leto. Tako, glejte, sem opuščal leto za letom.”
“Ni bilo prav. A kar je, pa je! Pa popraviva zdaj, kolikor mogoče. Kaj pa, če bi umrli nenadoma in niste bili že leta pri spovedi! Saj vas še cerkveno pokopati ne smem.”
“Res, saj pravim sam: Ko bi naglo umrl! Kaj bi bilo! Ne daj Bog! Ne, jutri moram iti. Dobro je le, da imam nedeljsko srajco s seboj.”
Privlekel je izpod suknje precej sesvalkano in ne ravno posebno čedno, a vsekakor snažnejšo nego je bila ona, ki jo je imel na sebi.
“To oblečem jutri.”
Ogledal si jo je od vseh strani in jo je zopet zvil in jo potlačil nazaj pod suknjo.
“Da, tako storim: Tukaj pri Hojziču ostanem, malo povečerjam, ležem za peč, se lepo naspim in pridem jutri. A ne res” – glas mu je postal zopet negotov in dvomeč – “žganja pa pač ne smem piti več nocoj –?”
“Ne! Saj vidite, da ga imate že dovolj.”
“Res je, precej sem se ga nalezel danes. A jutri popravim vse. Vse narediva lepo in kakor je prav. Ne res, tako bo z menoj kakor z desnim razbojnikom na križu? Tudi ta je imel mnogo na vesti. A vse mu je bilo odpuščeno ... Oj, oj!”
Ne vem, ali ga je posiljeval v resnici jok ali se je silil le sam na jok.
“Le umirite se in pridite jutri ... Jaz pojdem kar tukaj za hišami. Vi pa ležite lepo spat in se zjutraj lepo pripravite.”
“Prav me poučujete! Tako je prav in v redu! Takoj ležem spat; zjutraj vstanem ob šestih, se umijem, se lepo pripravim, ob sedmih pa pridem. Saj pravim: Z vami se človek lahko pametno pomeni. Lahko noč!”
Zavil je v vas. Ko sem spuščal zavese, preden sem prižgal luč, sem ga videl korakati doli po cesti proti gostilnici.
“Ali ni ostal pri Hojziču?” sem se čudil. “Gotovo gre iskat še žganja! Ali pač pride jutri.”
Drugo jutro čakam in čakam v spovednici. A koga ni bilo? Kovača spokorjenca od prejšnjega večera!
Berači in vagabundi.
[uredi]Križ je s temi berači in vagabundi. Tukaj, v bližini mesta, jih privede mimo široka cesta od vseh štirih vetrov. Nekateri so res vredni usmiljenja in, potrebni pomoči in podpore, drugi so čudaki, tretji delomrzneži in drzneži, četrti prebrisanci in prekanjenci, peti prav navadni klativitezi in sleparji, ki zaslužijo, da bi se jih izročilo brez pomisleka orožnikom.
Pridem nekega večera, mračilo se je že in deževalo je gosto, iz cerkve in najdem pri župniščnih vratih starega moža. Ponižno in vdano poprosi za dar. Smilil se mi je starček, upognjen, slaboten in prezebel.
“Kje ste doma, oče?”
“V Rožu. Na potu sem v mesto, v bolnišnico. Ležal sem že dalje časa doma bolan. A pred nekaj tedni se mi je obrnilo na bolje; zdaj pa me spet zmaguje bolezen. Zato grem v bolničnico, da doma nisem vedno v nadlego. V bolnišnici, veste, pa ne dobim tobaka. Imeti ga pa moram. Ko smo bili namreč v vojski na Laškem, smo prišli v kraje, ki so imeli zelo slabo vodo. In so nam rekli višji, da naj žvečimo tobak, ker tedaj voda ne škoduje tako kmalu. Tako sem se navadil in zdaj moram imeti. Zato prosim prav lepo ... ”
Dal sem mu. Zahvaljeval se je ves srečen in blažen in se je napotil navzlic dežju in mraku dalje, v mesto. Kar videlo se mu je, da ga ne straši trud pota, samo da le dobi zopet tobaka.
Prideta poleti nekoč dva fanta, krepka in zdrava, oblečena zanemarjeno in raztrgano.
“Odkod prihajata?”
“Iz Malnice. Delala sva pri železnici. A zdaj sva na potu domov.”
“Kje sta doma?”
“Na Kranjskem. Ob Škofji Loki.”
“Ali vaju ni škoda, fanta! Tako primanjkuje delavcev našim ljudem, a vidva se potikata med Nemci in se klatita lačna in raztrgana po tujini!”
“Prav pravite! Saj trdiva tudi midva, da ni nič med Nemci.”
“Vobče ne vem, kaj hodita od doma, če si ne zaslužita drugod niti za jed in za pot domov. Saj ni drugače mogoče, mora se razjeziti človek, ko vidi, kako trosite in zapravljate lahkomiselno in brez koristi svoje moči po svetu! Doma bi ostala pri svojih ljudeh in bi tam pridno delala. Mnogo bolje bi se vama godilo!”
“Naravost domov pojdeva. Najboljše je še doma!”
S tema je bilo vsaj mogoče govoriti. A nekaj dni pozneje prideta zopet dva, starejša, istotako raztrgana, že od daleč smrdeča po tobaku.
“Prosiva, gospod! Na potovanju sva.”
“Odkod prihajata?”
“Iz Malnice.”
“Tudi? Skoro slednji dan prihajajo od tam delavci. In vsak je zanemarjen in raztrgan. Saj se vendar kaj zasluži gori, kaj?”
“Ni nič tam za nas.”
“Kje sta doma?”
“Na Spodnjem Koroškem. Ob Pliberku ... Prav za prav sva peka.”
“Peka? Kaj pa vagabundi rata po Malnici in tod okoli in ne delata? Saj rabijo vendar tudi peki krepkih in delavnih ljudi.”
Prav na široko se je nasmehnil starejši in je pripomnil mirno.”
“Veste, mi smo pač vajeni hoditi po svetu.”
To pa me je vendar pogrelo. Vajeni! Lep izgovor! Na stroške drugih bi se klatil marsikdo po svetu, jaz tudi!”
Potrka ob kaki eni nekega popoldne prav narahlo, kakor trkajo otroci.
“Noter!”
A ne vstopi nihče.
Grem in odprem duri. Na hodniku stoji, ženska srednjih let z malo, morda petletno gologlavo deklico.”
Usmilite se naju! Od jutra že hodive, a dekle ni jedlo še ne žlice juhe in ne koščka kruha.”
Prosi in pripoveduje z jokajočim glasom, nemški. Zdi se mi malo verjetno, da bi ne dobili od jutra še ničesar.
“A kod sta hodili do sedaj?”
“Iz Roža gor prihajave.” Zdaj sem ji verjel še manj. Da bi med Slovenci ne dobili koščka kruha za otroka, je gotovo bosa. Tako trdosrčni naši ljudje niso.
Naštel sem ji petnajst kraj carjev.
“Ali s tem se vendar ne moreve nikamor peljati. In otroka imam!”
“Prosim vas, vsak dan prihaja kar vrsta prosilcev. Če dam vsakemu petnajst krajcarjev, poj dem črez leto dni sam beračit.”
“V Rožeku so mi rekli, naj se oglasim pri vas, gospod župnik, ker mi gotovo pomorete.”
Tudi to trditev sem sprejel z upravičenimi dvomi.
Tujka se cmeri prisiljeno in dela obupan obraz.
“Greve namreč v Inomost. Moj mož je tja pristojen.”
“Bog ve, če ima res moža,” pomislim na tihem sam pri sebi.
Vedenje tujkino se mi je zdelo bolj in bolj sumljivo, ker je bilo skrajno teatralično. Da bi se je iznebil, sem ji naštel krono.
“A kje ste bivali do sedaj?”
“V Mariboru.”
“In prihajate peš iz Maribo-ra?”
“Peš.”
“A čemu se niste obrnili v Mariboru na županstvo? Gotovo bi vam pomoglo kako. Peš vendar ne morete z otrokom v Inomost.”
“Seveda je hudo. A v Mariboru nisem dobila nikjer ničesar, ker ne znam slovenski.”
Zdaj pa mi je bilo res že preveč in skoro žal, da sem ji dal krono.
“Ne lažite vendar! Ali res mislite, da ne poznam Maribora?”
Javkala in vzdihovala je še glasneje, kakor bi ji delal s svojo nevoljo veliko krivico.
“Pojdita v kuhinjo, in naj da kuharica dekletu mleka. Potem pa idita z Bogom, a ne pridita več!”
Naglo se je izmuznila iz sobe. A od doli, iz veže, se je še slišal jokavi njen glas.
Uverjen sem, da je bila sleparka iz Beljaka, in ne iz Maribora, ne iz Inomosta.
Iz Beljaka ali iz beljaškega predmestja nekod prihaja vsakih štirinajst dni ali vsaj vsak mesec postaren mož, nekoliko ubog v duhu, kakor se zdi, in kakor kaže sam. Klobuk ima vedno okrašen s kokošjimi in petelinovimi peresi, kar ga dela sličnega indijanskim poglavarjem. Dasi dobi v kuhinji svoj delež, pride še redno k meni gor v sobo, češ, da me mora pozdraviti. Ni mi pač kdo ve kaj za te smešne pozdrave, a bodi! Pustim ga, da prihaja.
Jeseni ga srečam nekoč na potu v mesto v predmestju. Ne vem, ali me res ni videl, ali se je hotel potuhniti in se izmuzniti tiho in neopažen mimo. Pozdravil vsaj ni in je gledal na drugo stran ceste. Zdelo se mi je, da ga nekoliko ima. Zato ga pokličem.
“O, voter,” kriči napol oveseljen, napol v zadregi. Misli, morda, da je ″voter″ naj častnejši in najlepši naslov na svetu, in me hoče nemara s tem nekako potolažiti. In pomoli mi roko, češ: Daj kaj! A delam se, kakor bi ne videl roke.
“Kako pa, ali niste danes preveč pili?”
“O Bog ne zadeni! – Kako pa to? ... Bog ne zadeni!”
“K a j pa ta steklenica v žepu, kaj pa ta?”
Pokažem s prstom na steklenico, ki mu moli iz notranjega žepa raztrgane suknje.
“Ta?” se smehlja možakar na široko in prebrisano.
“Za gospodinjo moram prinesti kisa v nji.”
“Za kakšno gospodinjo?”
“No, za našo! Ki stanujem pri nji.”
“Tako, tako ... Pokažite to malo steklenico.”
Res jo potegne iz žepa.
“Kis torej nameravate prinesti v nji, res kis?”
“Res, res!”
“Vi lažnivec! Ko pa smrdi že od daleč po žganju.”
Mož jo hiti poduhavati.
“Veste, gospodinja prilije včasih malo žganja h kisu. Saj kisa samega ne more piti. Odtod ta duh.
“Ne lažite tako debelo! ... Ničesar vam ne dam. Takoj zapijete.
“Bog ve, da ne, gospod, Bog ve. Kako bi zapil, ko pa tako ničesar nimam.”
Precej daleč sem že od njega, a še ga slišim javkati in vzdihovati.”
Eno pa sem spoznal ob tem srečanju: Mož ni tako neumen, kakor se dela.
A to so še bolj vsakdanji vagabundi. Dobi se pa še hujših, včasih naravnost nesramnih.
Hujše je, če pride študiran klativitez, mož, ki se izdaje zdaj za pisatelja, ki študira jezikovne in politične razmere po deželi; tretjemu se javi že kot profesor, slučajno brez službe zaradi bolezni ali pa ravno na potu v Gradec ali na Dunaj, kjer namerava napraviti končne izpite; pri četrtem je pravnik, ki prihaja baš iz bolnišnice – ker sedemindevetdeset izmed sto delomrznežev prihaja ravno iz bolnišnice. Siromaki, kaj? In doma je zdaj na. Štajerskem, črez uro v drugem župnišču na Kranjskem, pri tretjem obisku že na Goriškem ali v Istri, kakor najbolj kaže. A je zlagano vse kakor pravljice Pavlihove in lažnivega Klukca! Imen pa ima menda več kot je dni v tednu.
In še hujše je, če prime takšen deseti brat, že po zunanjosti precej sličen ciganu, človeka na cesti v mraku, in daleč na okoli ni nikogar razen v obcestnem grmovju kopa ciganov, in se ne ve, ali ni tudi učeni prosilec iz njihovega tabora. V tem položaju je lahko ″izposoditi″ si nekaj kronic, vsaj toliko, da je za vožnjo v Ljubljano, nad Trbiž seveda, ker se boji predora ob Podrožčici. In pristavi še duhovito opazko: “Sed nollo facere ullam de- pressionem!” – “Nočem vplivati na vas kako nasilno.” – A mu treba le zažvižgati, in se dvigne morda ves ciganski tabor!
Ni tudi prijetno, če pride isti učenjak kmalu zopet in pravi, ko se ga je po možnosti pogostilo:
“Tukaj sem že napisal na posetnico” – ki pa se glasi na napačno ime seveda – “da ste mi posodili osem goldinarjev. Bodite tako dobri, velečastni ... ”
Večkrat se spominjam nekega klativiteza izza časa, ko sem še kaplanoval.
Bil je tisti dan ravno pogreb in s starim, blagim župnikom sva zajtrkovala precej pozno na širokem hodniku v nadstropju. Kar se zaslišijo po stopnicah težki koraki. Takoj nato se prikaže na hodniku še mlad, precej rejen mož in pozdravi.
Kakor sem uvidel takoj, ga je župnik že poznal.
“Ker sem šel ravno tod mimo, sem se oglasil. Prosim, da bi mi podelila kaj, gospoda.”
“Ali se nič ne sramujete, da hodite takšen po svetu in beračite? Ko bi vedel vaš rajni oče, kako daleč ste zabredli!” Pozneje mi je povedal župnik, da je bil vagabundov oče učitelj in dober znanec župnikov.
“Seveda mi je sitno. Tudi ne poprosim rad vsakogar za dar. A vas bi prosil, ker sva že znana, da mi daste par škornjev.”
“O tako naglo ne pojde, prijatelj.”
“Kaj da ne?” se je nekoliko ujezil klativitez, ki je očividno že precej pil.
“Ali ne učite, da je pridigal Kristus Gospod: “Kdor ima dve suknji, naj da eno onemu, ki nima nobene.” In gotovo imate dva para škornjev, meni pa gledajo iz mojih skoro že vsi prsti. Če imate torej za resnico, kar učite, izpolnujte nauk Kristusov naj poprej sami in mi dajte.”
Videl sem, da je dobrodušni starček omahoval. Vendar sem mislil: “Tako nespameten vendar ne bo, da bi mu dal. Pijančku tako ne bo nič pomagano s tem.”
Nekaj časa sta se prerekala, naposled pa sta šla v župnikovo sobo.
“Bomo videli, če najdem kje kaj.”
“Ali ste mu dali škornje?” sem vprašal župnika pri kosilu.
“Dal.”
“A jih zapije, boste videli.”
“Menda se vendar ne bo upal –. Dal sem mu zaradi rajnega očeta, ki sva si bila dobra, in da ne more zabavljati, češ, da ne izpolnujemo sami, kar učimo. A naročil sem mu, da mora priti popoldne pomagat seno spravljat. Ravno lepo suho bo, delavcev pa tako primanjkuje.”
“In pride”
“Obljubil je.”
“Če le izpolni obljubo.” Ob treh sem prišel iz šole, ker sem zamudil dopoldne zaradi pogreba. In glej, na trati pred župniščem je ležal, kakor je bil dolg in širok, vagabund, sin učiteljev, poznavalec sv. pisma in vesten varih, da se natanko izpolnuje ...
Kakor sva zvedela še tisti večer, je takoj prodal škornje in je denar lepo zapil. In človek bi se naj ne jezil!
Janezek.
[uredi]Kakor fižola v rodovitnem letu, imamo dece v vasi. Vrišč in krič je včasih po cesti, da mi res že preseda, in je treba prijeti tega ali onega za ušesa – seveda, če se ga dobi. Gorje psu, ki zablodi odkod v vas, in se vsuje ta prešerna tolpa, oborožena s kamenjem in s palicami, z zlimi in najuhjšimi nameni za njim. Včasih dobijo kje kola samotežnice in se vozijo po cesti. In mislil bi človek krščanski, ki jih gleda od daleč, da se seli velik ciganski tabor.
Šipe na šoli in na drugih vaških hišah pobijejo vsak hip, poleti s kamenjem pozimi s kepami. A ko bi jih trebalo plačati, ali ko preti nevarnost, da zapoje šiba, je nedolžen vsak kakor dete, ki smo ga krstili ravno včeraj.
Izmed največjih originalov, dasi izmed najmanjših mož v vasi, je Janezek. Res ni čuda pri pritlikavi njegovi velikosti, da je odgovoril nekoč, ko je šel proti njivi, ki je rasla na nji visoka koruza (sirk), na vprašanje materino, kam da gre, odločno in brez pomislekov: “V gozd!”
Pridem zadnjič iz šole in pošto jim na cesti, da pregledam pošto, ki sem jo dobil med šolsko uro. Kar opazim, da se prikaže izza kupa snega pri sosednji hiši zdaj zdaj, lepo počasi, velika lopata, ki vrže drobno grudico snega na kup ali črez njega na cesto. – “Kakšen palček pač tiči za kupom in meče s to veliko lopato te male grudice?”– Pogledam. Majčken, okrogel fant, malone tako širok kakor visok, zdravega rdečega lica – dasi menda ne dobiva preveč jesti doma, ker je več pomanjkanja kot bogastva v hiši, otrok pa je mnogo – z velikansko kučmo na glavi, stoji za kupom.
“A ti, Janezek! Zdaj pa zdaj – ko si se ga lotil ti!”
“Hvaljen Kristus.”
Z levico drži lopato, z desnico se trudi, da spravi kučmo z glave. Od veselja nad mojo pohvalo se trudi, da spravi kučmo z glave. Od veselja nad mojo pohvalo se mu iskre majhne, a žive oči; smehlja se narahlo; glasno in objestno se ne smeji menda vobče nikoli, ker za to je preudoben, prelen in predebel.
Zdaj pozimi nosi, kar j e skoro čudno, hlače do pet. Še podvihane ima spodaj ob črevljih, ker nosi menda vedno obleko za starejšimi bratci. A poleti ima dan na dan eno hlačnico spuščeno črez gležnje, da hodi po nji in si jo omoči in oblati ob vsakem slabem vremenu, a drugo nosi zavihano do kolena. Nisem ga videl poleti brž nikoli drugače oblečenega. Na zavihani hlačnici se ga pozna lahko že od daleč izmed kope otrok.
Grem nekoč poletnega, precej oblačnega popoldne, poprej je naletaval že malo dež, v mesto. Daleč pred seboj zagledam, ko se odpre ob ovinku ravna cesta pred menoj, velik moder dežnik, ki se pomika polagoma dalje, a povsem spodaj ob cesti.
“Čudo božje, ali roma ta dežnik sam po ti pusti, prašni cesti?” pomišljam sam pri sebi, stopajoč naglo za počasi se premikajočim dežnikom, veliki modri gobi sličnim.
Manjša se razdalja med nama. Kar se zasvetlika izpod dežnika bosa leva noga.
“Janezek je! Saj bi si moral misliti, da ga more nesti le ta palček.”
Dohitim ga.
“Kam Janezek?”
“Hvaljen Kristus.”
Gleda me, mežika z živimi črnimi očmi, usta mu narahlo vztrepetavajo, kakor bi se hotel nasmehljati, a se ne nasmehne, pa tudi ne izpregovori razen pozdrava ničesar. Preveč mu je menda vroče, da bi se smehljal, ali celo odgovarjal in se utrujal s tem.
“Kam pa, kam, Janezek?”
Pokaže z glavo in z očmi naprej po cesti.
“Ali na Peravo?“
Pokima.
“Komu pa neseš dežnik?”
“Očetu.”
Veliko čudo, da se je ojunačil in je odgovoril.
“Ali delajo oče na Peravi?”
Prikima.
“A tako nosiš dežnik težko. Ali so ti ga razpeli doma?”
Spet prikima in strmi v me z majhnimi živimi očmi.
“A saj ne deži. In pride ti lahko voz naproti, in se še ogniti ne moreš. Daj sem, ti ga zaprem in ga neseš pod pazduho.”
Da ga radovoljno. Zaprem mu ga. Vzame ga res pod pazduho; a skoro omaguje s težkim tovorom.
“Le lepo počasi hodi! Saj nimaš več daleč.”
Prikima vdano in strmi zamišljeno in nekako obupno na cesto pred seboj, češ: “Ko bi bil le že konec tega težavnega popotovanja!“
Poleti se mu godi hudo. Preveč masti ima v majhnem telescu, zato mu je vedno grozno vroče. Posledica tega je, da ga zmaguje huda lenost, in se ga loteva vsak hip spanec. Pridem včasih poleti ob enajstih iz šole, in glej, na šolskem pragu in na stopnici pred pragom leži v vsi mali dolžini in širini Janezek.
“Še pohodimo te, fant.”
Odpre oči, počasi in malo kakor mlada miš, me gleda za hip strmeče, in spet se mu zapro težki in trudni veki.
Stopiti moram črez njega ali pa oprezno mimo njega.
Drugikrat dremlje sedeč sredi ceste, v vsem obilnem prahu.
“Povozijo te, Janezek!”
Pogleda za hip in privzdigne kakor preplašen glavo. A takoj zopet pokima z njo, kakor bi hotel reči: “Pa me naj!”
Največja težava je z njim, ker se boji vode in se ne mara umivati.
“Že zopet si ves umazan, Janezek!” se jezim včasih nad njim.
“Ali se nič ne umivaš”
Odkritosrčno odkima z glavo.
“Saj še zboliš,” – ga kregam drugikrat – “če se nikoli ne umiješ.”
“Se šele bom,” me tolaži mirno in skoro s težavo, ker govorjenje dela brž vedno težave, ko vidi, da sem v resnici hud.”
“Krajcar dobiš, če se lepo umivaš.”
Res postaja, nekaj dni po cesti snažno umit. Še nalašč se postavi široko in mogočno na sredo ceste, ko me vidi prihajati odkod, da bi ga gotovo opazil.
“Hvaljen Kristus!” pozdravlja že od daleč.
“Zdaj pa, Janezek, zdaj! Tu imaš krajcar.”
Z naglico, ki bi mu je ne prisojal, mi stegne naproti malo okroglo roko. Komaj pa ima krajcar, že zbeži v prodajalnico po sladkor. A s tem se le umaže in črez uro postopa po cesti zopet ves očrnel ob ustih. Nekega dne ga pokličem k župnišču in mu vržem skozi okno kos mila, v papir zavitega.”
“To imaš. A zdaj se lepo umij!”
Odvije milo, počasi in premišljeno, ga ogleduje nekaj časa in ga zavije zopet lepo počasi in previdno.
“Ali se ne pojdeš umivat? Saj imaš zdaj milo!”
“Pa ga dam rajši materi,” mi zaupa z mirnim, skoro svečanim glasom. Nekega dne ga pokaram vpričo vse množice vaškega drobiža.
“Ali Janezek, s teboj pa res ni nič! Saj se ne umivaš nikoli več.”
Gleda mi naravnost v obraz, mežika in mežika z očmi, a ne reče ničesar. Deca pa se smejijo s čudnimi obrazi. Vsem se vidi na licih, v očeh in na smehu, da bi radi nekaj povedali, a si ne upajo prav.
“Kaj pa je? Kaj pa imate?”
Le hihitajo se. Gledajo zdaj name, zdaj Janezka, a ne odgovori nobeden.
“Ti, Tomaž, poved, kaj je,” primem večjega fanta.
“Janezek je rekel, da se za en krajcar ne more umivati vse leto.”
Bučen smeh.
Pogledam Janezka. A ta strmi v me povsem nedolžno. Usteca mu drhtijo kakor na smeh, ki pa je ostal le bolj v mislih, kot se kaže na zunaj. In z vsem licem, z živimi, mirnimi očmi, s tem pol očitim smehljaje, potrjuje povsem odkrito: “Res ni vredno!”