Razne poezije
| Razne pesmi Lipe Haderlap |
| |||||||||||||
Trije otoki
[uredi]Življenje naše je morjé,
Ki neprestano giblje se.
Ki se valí in se pení,
Vihár ga sem ter tje podí,
In krog in krog je vse vodá,
In človek se po njih peljá.
In da poguma ne zgubí,
Mu dal je Bog otoke tri,
Otoke tri na sred' morjá,
Na sred' morja razburjen'ga.
In ko tako se vozimo,
Na te otoke gledamo;
Če znoj nam kaplja s čela vroč,
Le-ta pogled nam daje moč,
Ker mamo sladko nado to,
Da enkrat tje prijadramo.
Kdor vidi še otoke te,
Pri delu roka mu ne vmré;
Pa kdor jih iz oči zgubi,
Za njega več rešitve ni.
Otočič prvi vera je,
Otok je drugi upanje,
Ljubezen tretji je otok,
Najlepši dar iz Božjih rok.
Molitev
[uredi]Kam si me zapeljal, Gospod, moj Bog!
Videz je lepota tega sveta, in laží je polna zemlja.
Bolezni je poln zrak, in človeško srce je dom hudobije.
Strah me je pred svojim bratom, in pred svojim prijatlom se zapiram.
Strasti si postavil med nas, trohljivost in smrt, bolezen in žalost, trpljenje in britkost.
V grehu in surovosti živimo, in strasti je polno naše srce.
Grd je Tvoj svet in studi, se mi do njega.
Iztrgaj obup iz mojega srca, in pokaži mi pravo pot življenja.
Kajti hodim, in ne vem kodi, grem naprej, pa ne vem, kam?
V temi hodim, po trnji in pečovji, podaj mi svojo
roko, o Bog, in pelji iz tega nemilega me kraja!
Kje pa so tveja nebesa, Gospod?
Moje okó jih ne vidi, in neznane so mojemu srcu.
Vendar hrepeni po njih moja duša, in moje uhó je
radovedno slišati o njih.
Pošlji svojega posla k meni, da mi kaj pové o Tebi
in Tvojih nebesih.
Jaz in moji bratje Te prosimo, povej nam, kaj nam
je storiti, da pridemo v tiste kraje, kjer ni joka ne solzá.
Pošlji nam učenika, kajti mi ne vemo nič.
Neznano nam je, čemu smo rojeni, in kaj bo iz nas.
Veselimo se, pa naše veselje je pusto in minljivo.
Trpimo in se trudimo, pa ne vemo, zakaj.
Grešimo in doprinašamo zločinstva, in huda vest nas
preganja od kraja do kraja, pa ne vemo, kje bi si zadobili
odpuščenje svojih grehov.
O Gospod, nikar nas ne pusti v nevednosti in surovosti,
kajti mi smo nesrečni.
Bolni smo, pa ne poznamo zdravila.
Živimo v nadlogah in revah, pa si ne znamo pomagati.
Jetniki smo, in ne vemo, kako bi vbežali.
Bodi nam milostljiv, Gospod, in poduči nas!
Molitev
[uredi]Jaz Te iščem, o Gospod, moj Bog!
Obrni k meni Tvoj pogled, da Te zagledam v obraz;
kajti jaz Te ne poznam.
Tema je v meni in tema je okoli mene. Solnce in
zvezde je ne morejo razsvetiti.
Črna noč je svetla proti temi v mojem srcu.
Grešil sem pred Tabo, o Bog, in Ti si me vdaril
s tem.
Vzdignil se je zoper Tebe moj duh; pa Ti si ga ponižal.
Iz nebeških višav si ga pahnil v kraj trepeta in groze.
Žareč ogenj si položil v moje prsi, ki se ne dá pogasiti;
s sramoto si očrnil moje čelo.
Zdrobil si moje orožje in vrgel si ga mi pred noge.
Malike sem častil in Tebe pozabil; pa malik me je
udaril po ustih in z mojo krvjó se oskrunil.
Gorjé se kliče moja kri, in sramota je moja obleka.
Črv sem jaz pred Tabo, pa strašna je Tvoja roka.
Nesreča je moja hiša in žalost je moja srajca.
Trudne so moje noge, pa ne najdem prostora, da bi
si počil; težka je moja glava, pa ne vem, kam bi jo naslonil.
Vzdigni, o Gospod, svojo roko iznad mene, da si oddahnem,
in razjasni svoje jezno čelo.
Pusti mi videti Tvoj svetli obraz, o Bog, in odvzemi
mrežo iznad mojih oči; kajti Tebe videti želim.
Usmili se me, o Gospod, in umori črva, ki mi prejeda
obisti.
Poglej na moje solze, ki spirajo moje lice.
Ozri se na plamen, ki mi čisti srce in prepeka po
mojih jetrih.
Ali moji zdihljeji niso priplavali do nebes in ali moje
vpitje ni predrló oblakov?
Poglej na mojo skesano glavo, o Gospod, in nikar me
ne zavrzi.
Poglej, raztrgana je moja koža in kri se mi zastaja
po bedrih.
Huda je Tvoja šiba, o Bog, in težka je Tvoja roka.
Tepi me, o Gospod, in jaz Te bom hvalil; usmili se
me, o moj Bog, in nikar me ne zavrzi.
Hočem se pokoriti in Tvojo slavo peti vsem rodovom;
usmili se me, Gospod, odpusti mi moje grehe, moj Bog!
Molitev
[uredi]Trpljenje je moja slava in obup je moja tolažba.
Pekél in nebesa sta postala prijatla, da skupno sovražita
mene.
Nebesa mi nečejo odpustiti mojih grehov, in prokleti
me dražijo s svojo častjó.
Rekel sem sam pri sebi: vzemi od mene, o Bog, človeško
imé.
Ti me mučiš, o Gospod, pa jaz se ne razjočem, Ti me
tepeš, in jaz se ne vklonem, ti me preganjaš, in jaz ne
bežim.
Obupal sem nad tvojo milostjo.
Tvojim angeljem si zapovedal, naj me zaničujejo, in
Tvojim prerokom si ukazal, naj me preklinjajo.
V strah si me dal hudobnim duhovom.
Huda je Tvoja vojska, in jaz se jej ne branim.
Vničite me, pa ne boste se hvalili z mojimi solzami.
Ne bo jih lizala Tvoja pusta zemlja, in ne bo jih pilo
Tvoje smrdljivo morje.
Napolnil si mero mojega trpljenja in moja sramota
se je spela na dno mojega srcá.
Ostrupena je moja kri in težek ko svinec je moj
jezik.
Mreža je pokrila moj pogled in obup je potlačil mojo
dušo na tla.
V železne verigo so vklenjene moje roke in brez
brambe čakam svojega pogina.
Ne prosim Te milosti, mogočni Bog, kajti jaz sem
Tvoj vjetnik.
Moj duh je premagan in ugonobljeno je moje telo. —
Tvojo milost diham in Tvoja jeza je moj gospod.
Molitev
[uredi]O silni Bóg,
Če nisi mi odméril
Nobene ure več vesele,
če v véčno
Trpljenje sem proklét,
Obsojen, v ur nekdajnih
Veselih, tudi zdaj mogočih
In vendar nemogočih,
Spomin grenák zamaknjen,
Živeti puste, dolge dni;
Pribit na skalo Kavkažko,
Kregulja, ko Prométej, gledati
Od jutra do večéra,
Od mraka pa do svita
Kljuvati moja jetra; —
Če to si mi odmeril,
Naj bo; —
Le to te prosim:
Utrdi moje srce,
Da voljno bo trpelo,
Mažato in junaško,
Da se ne polasti ga
Mehkužnost babja,
Da v solzah se ne bom
Sramotno zvijal,
Dečakom na veselje,
Možém v zaničevanje;
Ampak, da stal bom krepko
Osodi v bran,
Ko jeklo,
Ko skala kraj morjá,
Valovom burnim se ne vgane,
Ko kamen demant
V svitlobi žlahten,
Neuničljiv bogovom.