Razkošne sanje
| Razkošne sanje Rado Murnik |
| |||||||||||||
"Takole se mi je sanjalo, da vam po pravici povem, in nič se mi ni izmaknilo iz spomina," mi je pripovedoval stari Janez, bivši vojak, prostak.
"Služil sem pri sedemnajstem. Sem pa enkrat v sanjah hlače pral tam pred šempetrsko kosarno ob Ljubljanici. Kar ti jo primahata mimo dva civilista. Spoznal sem ju takoj, pa se nisem izdal. Prvi je bil Jezus, drugi pa sveti Peter. Takoj sem jima salutiral:
"Prijatelj, daj nama kaj jesti!" je dejal Jezus. "Glej, lačna sva."
Precej sem stekel v kosarno in prinesel komaj načet hlebec komisa.
"To je vse, kar imam," sem dejal. "Menaža bo šele ob enajstih, amen."
"Zakaj se pa držiš tako žalostno," me je vprašal Jezus čisto po domače.
"Eh," sem dejal, "na Golovcu smo imeli vaje, pa sem ležal na trebuhu in zobal borovnice. Kar so prišli stotnik, ki me živega ne morejo videti. Ko so zagledali, kako se gostim in nič ne pazim na sovražnika, so mi jih pa dali šest ur železnih manšet. Nocoj jih bom držal od šestih do polnoči, amen."
Tako sem pripovedoval in nič se nisem lagal, sveti Peter je pa debelo gledal in jedel komis, kakor bi bil delal že devet dni tlako. Odrezal sem mu drugi kos; tudi tega je hitro poklepal in še zmeraj je gledal mož. No, sem mu dal pa še tretji kos, ki je bil tudi kmalu pod streho. Jezus pa je komaj pokusil malo sredice.
"Imaš nemara kaj opraviti v kosarni? "sem vprašal lačnega Petra.
"Bog ne daj!" je odgovoril svetnik. "Vesel sem, da me niso potrdili."
"Prav imaš," sem dejal. "V kosarni ima dolgčas mlade. Samo v kantini je vsaki šesti dan še nekaj življenja. O Ježeš, ti meni pomagaj kam drugam, lepo te prosim!"
"No, ker si tako dobrega srca," je dejal Jezus, "in nič ne preklinjaš in se nič ne pridušaš, te transferiram k sedemnajstemu v Deveto deželo. Adijo, Janez!"
Korajžno sem upilil za pozdrav pred desno uho in kakor bi mignil, sem bil zdrav in vesel z vso vojaško opravo že v najlepšem mestu Devete dežele. Na trgu so me čakali mestni župan, vsi očaki in veljaki, vsi generali in oficirji v paradi.
"Oh, ali si ti, Janez? Živio!" so me pozdravili gospod župan, kakor so me zagledali. "Hvala Bogu, da si vendar enkrat tukaj; komaj, komaj smo te že čakali! Bodi presrčno pozdravljen in dovoli mi, da ti ponesem kanistro v kočijo."
Tudi najvišji general je hotel govoriti, pa sem mu mignil, da sem že sit časti. Predstavil mi je vse oficirje, župan pa vso gospodo. Zahvalil sem se v kratkih besedah za slovesni sprejem. Župan in general sta me prijela vsak na svoji strani pod pazduho in me spremila k lepi kočiji; prvi je nesel moj telečjak, drugi pa vojaško škrinjico. General me je posadil na desno stran na žametaste blazine in prisedel k meni, župan pa je zlezel k vozniku na kozla. Ob obeh straneh široke ceste so stale belo oblečene device v špalirju in vpile:
"Živio Janez!" in rdeče rože in nageljne so mi metale v voz, da sem se reva skoraj zadušil. Pokali so možnarji in zvonili so zvonovi. Povsod je bilo vse črno ljudi, in vse je vpilo in kričalo meni na čast, kar se je dalo. Bog nas varuj, saj pravim, česa človek vsega ne doživi! Od vsega tega veselega hrupa in šundra me je že malo glava bolela; vendar sem se premagoval in se veselo držal pokonci. Opoldne smo se ustavili pred strašno lepo palačo.
"To je kosama," je dejal general pohlevno. "Če ti ni všeč, pojdimo pa v drugo."
"Bo že, že!" sem odgovoril. "Kaj bi izbiral!"
Pred vojaščnico so bili postavljeni vsi stotniki mojega novega regimenta po velikosti v vrsti. Vsakemu sem segel v roko in rekel kaj prijaznega. Vsak me je hotel imeti v svojo kompanijo. Toliko da se niso stepli zame! Lej ga spaka, sem si mislil in poklical Kočevarja, ki je zijal od daleč. Pomarančar je moral od stotniku do stotnika, da so vlekli številke. Roke so se jim tresle in napenjali so obraze, ko so segali v vrečico. Mlad stotnik z lepo črno brado je izvlekel najvišjo številko in me dobil. Od veselja je skoraj omedlel.
Zdaj smo šli v kosarno. Tam je bilo vse iz samega marmorja, srebra in zlata, vse polno dragih svetlinov in biserov, da mi je pešal vid. Precej je prišel kuhar in me vprašal, kaj jem najrajši. Dejal sem mu, da sem zadovoljen s tistim, kar jedo generali. Sedli smo za lepo pogrnjene mize in prinesli so riževe juhe z grahom, potem pa sulca, dolgega kakor sablja, in pa čespljevo kašo. Komaj smo to opravili, smo dobili telečje pečenke, ocvrtih piščancev, pečenih golobčkov, puranov, kopunov, rac in vsega zlodja. Posebno me je veselilo, da smo vsi le jedli in pili in da ni nihče zinil nič nepotrebnega. Za primako smo imeli cviček in kraški teran. Odpel sem si hlačni jermen in ga spustil za dve luknjici, ker sem videl, da so delali generali ravno tako. Nato so prišle na mizo pečene klobase mesenke, jetrnice, krvavice, rižovke, kar je kdo hotel, zraven pa skleda, velika kakor turški boben in polna kislega zelja in fižola. Ko smo se nekoliko oddahnili, smo jedli za oblizek še vsakovrstne potice, pogače in kolače. Začelo se mi je kolcati, tako sem bil že sit. Odpel sem jermen in ga spravil v žep. General mi je prižgal vržinko; pili smo še črno kavo, potem so se gospoda poslovili od mene in drugih vojakov.
Po kosilu je prihajal vojaški zdravnik in natanko preiskal vso kompanijo, če je res vsak mož sit in se ni morda kdo samo potuhnil. Potlej smo šli pa spat. Ob štirih popoldne so nas zbudili. Pogledal sem skozi okno na dvorišče. Kaj sem zagledal, kaj pravite! Vse polno fijakarjev!
"Rekrute popeljemo selcirat," mi je dejal stotnik. "Če hočete, se peljete lahko z nami."
Sedli smo po štirje in štirje na vozove in tako se je peljala vsa kompanija razen čevljarja, krojača in kuharja ne vežbališče. Tam je bilo na zeleni loki že polno mladih deklet. Vsak si je izbral svojo; godba je zaigrala polko in začeli smo selcirati, da se je vse kadilo! Stotnik nas je hvalil vse vprek, posebno mene. Saj skoraj ni moglo biti drugače. Le prekmalu je neusmiljena trobenta zatrobila k južini. Neradi smo nehali prijetno vajo in nejevoljni sedli v vozove; v njih smo prav lepo difilirali pred stotnikom, ki se nam je ginjen zahvalil za naš trud. Južinali smo mlečno kavo s smetano, pince in šarklje. Precej potem so prišli brivci in so vsakega moža lepo osnažili, namazilili in počesali, ker smo imeli opoldne "očedeno" povelje. Ta so pohvalili vse tiste, ki so popoldne najlepše plesali, zlasti mene. Po ukazu so gnali arestante na vrt za kosamo. Tam so morali ubogi grešniki za kazen kegljati do poznega večera. Ob osmih smo večerjali; naša kompanija je dobila šaro in štiri sodčke piva. Pred deveto uro je prišel stotnik vprašat, če bi hotel kdo krokati in nam ponujal listke, na katerih so morali podpisani obljubiti s častno besedo, da jih najmanj tri dni ne bo nazaj v kosarno.
Skoraj vsi smo vzeli koristne krokarske listke. Od samega veselja nas je povabil stotnik s sabo v cirkus. Dober mož je bil, prav zelo dober, toliko pa moram reči.
"No, pa se imamo res prokleto dobro tukaj," sem dejal lajtnantu, ko smo se peljali v cirkus. Oh! — Oh, da sem moral zakleti! Kakor bi me odnesla burja, sem zopet čepel pred šempetrsko kosarno ob Ljubljanici ter pral svoje hlače in sline so se mi cedile po pečenkah in pincah Devete dežele! O — da bi bil vsaj "presneto" rekel, ne pa "prekleto", pa bi še užival najboljšo menažo na sveta in se po gosposko vozil na vojaške vaje! To sem bil jezen, res, peklensko jezen, da sem ga polomil tako grdo, no!"
"Saj so bile samo prazne sanje," sem tolažil čudnega Janeza.
"To je na vse plati res," je godrnjal žalostno. "Ej, pa naj bo že tako ali tako, markiral sem ga pa vendarle, markiral, čeprav samo v sanjah! Ko sem se reva zbudil, sem se naglo trikrat pridušil, da ne zakolnem nikoli več! Pa tudi ne bom, četudi vse hudič vzame, amen!"