Razjasnjenja
| Razjasnjenja Ivo Šorli |
| |||||||||||
HČI (zmaja z glavo in se zasmeje): Veš, mama, da se ne morem in ne morem privaditi. Kadar izvršim M, pa Mi gre pri monogramu kar samo na R. namesto P.
MATI (vedro): Ne pomaga vse nič — danes teden boš že M. P.
HČI (zamišljeno): Da, danes teden bom že dva dni gospa...
MATI (jo počasi in ljubeče pogleda): Človek ne bi verjel, če te pogleda. Tak otrok! Šestnajst let v maju in se moži!
HČI (resno): Saj morda je res prezgodaj, mama. Zdaj skoraj razumem papana, da je spočetka tako branil.
MATI: Kaj hočeš, ko pa Viktor ne odneha. In kdo ve, kaj se lahko še zgodi. Bolje je, da si preskrbljena... (Bolj teoretično.) Sicer pa današnji ni več, kakor je bilo nekdaj, še v mojih časih. Takrat smo res vzele slovo od mladosti, če smo se poročile; zdaj pa ima mlada žena še več svobode in zabav nego dekle. Na plesih, v društvih, povsod so prve. Nekje sem brala, da je to celo znak višje kulture. Francozi da imajo le zato tako razvito družabno življenje, ker tam vladajo v družbi žene. Tako ima poročena dama vsa razvedrila, ki so dovoljena pošteni ženski, pa še moža In otroke povrhu.
HČI (kar tako): Mama, kaj bom res tudi otroke imela?
MATI: Seveda jih boš imela, če jih Bog da... (Naenkrat s pozornim pogledom, počasi): Pa zakaj ne bi jih imela?
HČI (rahlo zard in se zasmeje): Seveda jih bom imela, ako bo le Viktor hotel, da jih kupiva...
MATI (z isto tipajočo opreznostjo): Pa kako... kako si ti to misliš, da se otroci — kupijo?... Kako se kupijo?...
HČI (v rahli zadregi, a s pomilovalnim nasmehom): Ah, prosim te, mama, za tako neumno me vendar ne boš imela, da verjamem še na štorkljo in take pravljice!
MATI (nekoliko svobodneje): Tem bolje! Zakaj lansko leto si bila v teh rečeh še pravi teliček, če ne zameriš. Ali se spominjaš — ko smo bili v Bohinju, pa si naju s papanom prišla klicat? Takrat veš, ko so prignali kmetje krave in tistega bika na vodo...
HČI (je spustila delo v naročje m gledala mater s široko odprtimi očmi).
MATI (ki tega ni opazila, mirno nadaljuje): Ne veš, kako sva bila oba presenečena. Človek si še misli ne, da je kaj takega mogoče: čeprav bi se moral zavedati, da je ob taki vzgoji seveda precej naravno ———
HČI (jo še vedno samo gleda; nenadno ji zaigra v očeh): To... to torej je bilo?... Zato sta bila oba v taki zaI dregi!... (Hipoma vsa iz sebe): Pa to je vendar gnusno!... To je naravnost strašno!... (Plane in hoče skozi vrata).
MATI (jo navzlic vsi osuplosti še vjame; z obupno odločnostjo): Kam hočeš? Tu ostaneš! Ali misliš, da bo kaj drugače, ako bežiš ven? Zdaj, šest dni pred poroko je že čas, da ——— . Ampak, križ božji, kdo bi bil dejal! Ne, to je res od sile! Toda, kaj si mislila potem ——— ?
HČI (ji burno izpuli roko): Naj sem mislila, kar sem hotela — takih grdobij že ne!...
MATI (kakor da se opravičuje): Sicer sva ti naposled prav za prav pa Ie vse že razložila! Takrat na primer, ko je bila mačka prej takšna, potem pa je imela mlade...
HČI: Pa to ni tisto! Tisto ni nič grdega! (Se ji spet vsili vizija od poprej; strastno): Pustite me! Z nobenim več ne bom govorila! (Hoče spet ven.)
MATI (jo s silo zadržuje): Toda pri človeku je vendar vse omiljeno, pofinjeno!... Tu vendar ne boš primerjala...
HČI (srdito): Se grše je, če je tako! Fej! Pustite me vsi skupaj! (Se iztrga in zbeži skozi vrata.)
MATI (gleda topo za njo): Na, tu imaš! Zdaj po vedi ——— !
Mesec dni pozneje.
MATI: Sedi no! Saj moraš biti še vsa zlomnjena od potovanja!
HČI (vsa razžarjena, sreča sama): Ah, ljuba mama, to praviš zdaj že četrti dan, kadar pridem! Še vem ne več, da sem bila na potovanju!
MATI (se nasmehne): In najbrže tudi ne, zakaj si takrat počela takšno reč...
HČI: Kdaj?
MATI: Takrat pred poroko, ko si pokazala, kako si strašno otročja. In potem še naslednje dni, da smo se že bali, ali nam ne zbežiš celo izpred oltarja.
HČI (ki se je skraja nekoliko v zadregi smehljaja, resno): Da. nekaj dni, morda najlepših dni si mi s tistimi »razjasnili« res skvarila... Ne očitam ti seveda, toda ———
MATI: Toda?... (Čez hip počasi): Toda ti bi jih svoji hčeri torej ne?
HČI: Ne vem... Vsekakor mislim, da ne — tik pred tisto uro... In sploh —ali je potrebno?...
MATI (vzkipi): Ko pa ves svet kriči, da je! Ne veš, kolikokrat je bil papa nad menoj radi tega, Češ da je že ne vem kdo tako učil; in da bi lahko kak brezvestnež zlorabil tvojo nevednost. In sploh takšno. Parkrat sem res že hotela začeti, pa mi je vselej spet zmanjkalo poguma, ko sem videla to tvojo nedolžnost...
HČI (se nasmehne): Ki je bila sicer res velikanska, a vendar ne tolika, da bi jo bil mogel »zlorabiti kak brezvestnež«... (Čez hip): Ne, veš mama. Tako neumna ni nobena ženska, ki je enkrat ženska, da ne bi čutila, kje je meja med dovoljenim in nedovoljenim. Vse drugo, če katera trdi nasprotno, bo menda res samo izgovor. Čim bi si bil recimo proti meni kdo dovolil Ie najmanjše, bi se bila v hipu spomnila na primer — prizora z bohinjskega potoka... Nekaj človek nehote le ujame, če ga starši še tako zapirajo pred svetom. Sicer pa, če si kako dekle misli, da je že to dovolj, če se dva prav strastno poljubita, kakor sem si mislila jaz — besedo »strastno« sem razumela sploh samo v tem pomenu — tem bolje! Jaz gotovo ne bi bila dovolila, da me kdo »prav strastno« poljubi. Že iz strahu ne... (Pogleda mamo): Toda, čuj, mama, če je bilo papanu toliko na tem, zakaj pa si nista priskrbela kakšno takšnih knjig? Viktor je rekel, da so; in da je tam prav natanko povedano, kako naj vzgojitelji ———
MATI (srdito): Eh, tiste knjige! Ž njimi sem se šele namučila! Lahko je napisati: napravi tako in tako; toda pojdi in napravi! (Vzkipi še huje): Ali je sploh mogoče delikatno govoriti o teh rečeh?!
HČI: Menda res ne... (Zardi; tiho): Delikatno se da samo ravnati... O, Če bi svojega Viktorja že prej ne bila imela tako rada, bi mu bila do smrti hvaležna samo zato... Toda — — — (umolkne).
MATI: Kaj ne?... Saj se še zdaj človeku zadira beseda, ko sva obe poročeni... Povej mi rajši, ali najameta z Viktorjem še drugi del vrta ali ne?