Razdejanje

Razdejanje (Povest iz domačega življenja.) Limbarski

Izdano:	Domoljub 1938, 36–45
Viri:	dLib 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Stari Rožanc je sedel na klopici pod košato hruško, ki je rasla na vrtu, nedaleč od hiše. Z rokami si je podpiral trudno glavo in gledal v dolino, kjer se je razprostirala rodovitna vaška zemlja: polje, ki je mejilo na travnike in travniki na gozdove. Prijazno gorsko vasico pa so obkrožali lepi sadni vrtovi.

Ponosen je bil nekdaj Rožanc na svojo kmetijo, ki je bila dolgo vrsto let med prvimi na Rovišču. Kadar je pogledal v dolino, mu je srce zaigralo od veselja. Njegova hiša s prostornim gospodarskim poslopjem je stala prav na robu vasi, od koder je mogel videti slednji košček svojega zemljišča.

Toda danes ga je morila bridka žalost. V njem ni bilo več nekdanjega ponosa, saj mož ni bil več gospodar na svoji zemlji. Svoje posestvo, odtrgano iz srca, je izročil hčeri v nadi, da mu bo zet naslednik, kakršnega si je po pravici želel. Mladi gospodar pa na žalost ni bil tak in ni bilo pričakovati, da bi ne kdaj predrugačil.

Zavest, da propada trden dom njegovih prednikov, je grenila starcu zadnje trenutke njegovega življenja. »Kaj bo, kaj bo!« je tlelo v njegovem srcu.

»Vse bo uničeno in razdejano!«

Mož je nenadno utihnil, čeprav je nalašč spregovoril glasno te besede. Po stezi proti domu je prihajala njegova omožena hči Ana z otrokoma, katera je vodila za roko. Bila je v Metuljah pri svoji teti, ki jo je obiskovala vsako nedeljo.

»Oče že spet nekaj godrnjajo,« je menila sama pri sebi. »Bog se jih usmili!«

Otroka sta hitela od matere, čim sta zagledala očeta. Deklica mu je zlezla v naročje, deček pa je sedel na klopico zraven njega — užaljen, ker ga je sestrica prehitela.

»Še ti prisedi!« se je odmaknil hčeri.

»Nimam več dosti časa,« se je opravičevala. »Za večerjo bo treba pripraviti in v hlevu je najbrž vse narobe ...«

»Kje pa je on? jo je vprašal z glasom, ki je razodeval mržnjo.

»Oh, saj veste!« je vzdihnila hladno.

»Že spet pri Svetlinu!« — Starec se je vznemiril: »Odkar imamo na Rovišču ta brlog, ni pri nas nobenega reda. Zvečer popivamo, podnevi pa dremljemo; nekdaj smo hodili ob nedeljah v cerkev, zdaj pa drži ljudem vsaka pot v gostilno, kjer kradejo Bogu čas, sebi pa denar iz žepa.«

»Možje imajo svoje pogovore,« je menila Rožanka.

»Mi smo jih nekdaj tudi imeli. Pa smo sedeli lepo doma na vrtu ter se hladili v senci. Mar nam je bila gostilna! Saj smo jo imeli doma — nikoli nismo bili brez pijače.«

»Časi so menda drugačni,« je rahlo ugovarjala, ker bi bila le rada opravičila odsotnost mladega gospodarja. »V kleti je še poln sod sadjevca, prejšnji teden sva ga nastavila, pa vendar ...«

»No, vidiš. Ne le časi, tudi ljudje so se spremenili. Tone je vsak dan bolj čuden, odkar hodi k Svetlinu.«

»To je res,« mu je morala pritrditi.

»O, res je, res! Pa tudi to je res, da gremo navzdol ...« V prepad drvimo, v prepad — in če pojde tako dalje, bomo zgrmeli v globočino. Ana, zapomni si te besede!«

»Tako hudo še menda ni,« ga je zavrnila.

»Kaj, ali ni dovolj hudo, ako se gospodar ne briga za delo? Povsod ga je dosti, kamor le more, se vtakne, samo tam ga ni, kjer bi ga bilo najbolj treba. Orodje razpada in gnije okrog oglov, strehe so razkopane, po senožetih rase grmovje in ob njivah trnje — Tone pa lepo z rokami v žepu, kot bi bilo že zdavnaj vse narejeno.«

»Veselje ima do kupčije,« bi ga bila spet rada zagovarjala.

»Ali si pametna!« jo je zavrnil posmehujoče. »Vrabce lovi, pa golobe izpušča! Kaj mu je treba postranskih opravkov! Doma naj dela! Zemlja pravi: ‚Obdeluj ti mene, sicer bom jaz tebe ...‘«

»Menda mu kmetovanje premalo nese ...«

»Barantija in drugo, s čimer se ukvarja, bo pa njega neslo. Pa ne le njega — vse skupaj bo odneslo ... Tebe, njega in otroka ... Revica!« je pobožal deklico v naročju.

Ano je zazeblo. Obrisala si je solzo, a ni mogla jokati. Tudi huda ni bila — oče je povedal le resnico. Tone se res premalo briga za gospodarstvo. Naporno delo mu ne diši; vse njegovo prizadevanje meri na to, kako bi si z majhnim trudom izboljšal življenje.

Oče pa je tarnal in tožil: »Bog me tepe, ker sem zavrgel sina iz prvega zakona. Domačemu človeku, ki sem ga sam vzgojil, sem dal kočo, tujcu pa posestvo, da ga bo zalenaril. O, da bi ne bil nikdar storil tega greha!«

»Toneta ste tudi prej poznali,« jo je vznejevoljilo. »Rekli bi bili: Ne! Pa bi bilo tudi obveljalo.

»Tega na žalost nisem rekel,« je dejal otožno.

»Zato pa sebi pripišite,« je bila naveličana vzdihovanja. »Zdaj vam ne morem pomagati!«

»Ponj mi pojdi!« ji je pokazal proti Svetlinu.

»Ne grem!« se je rahlo uprla.

»Ne greš? Ali se ga bojiš, da bi te ne udaril?«

»Toneta se ne bojim, ker vem, da v srcu ni tako hudoben. Toda zaradi Svetlinovih ne grem; ti ljudje so taki, da kar lezejo v človeka ...«

»Po sili ne bo nihče zlezel vate.« — Rožancu ni prijal ta izgovor. »Povej, po kaj si prišla in zbogom! Trdne volje jo treba, pa te ne bo nihče omajal.«

»Pa vi opravite v mojem imenu,« je prosila očeta.

»Ni moja dolžnost, da bi lazil za zetom ...«

»No, vidite! Taka opravila vsakdo rad odriva ...«

»Ti moraš, čeprav ti ni prijetno. Zaradi otrok in zavoljo sebe. Pojdi, Ana! Bodi njegov angel varuh!«

»Rajši bi šla ne vem kam,« se je branila.

»Nikar ne odlašaj!« ji je prigovarjal. »Ti si njegova žena!«

»Vse v meni se upira, de bi ga podila iz gostilne.«

»Trdo ga primi, pa bo kmalu odnehal ...«

»No, pa pojdem, mu je naposled morala obljubiti. Očetu je bilo treba ustreči; pri njem se je zmeraj kaj dobilo. Možu pa je ves drobiž požrla Svetlinova gostilna.

»V hlevu bom le jaz opravil — zaradi tebe,« ji je rekel ob odhodu. »Živina se mi smili.«

Otroka sta odhitela za mamico v kuhinjo, ker sta bila že lačna in zdelana od vročine. Rožanc je še nekoliko posedel. Glavo si je naslonil v dlani ter se zamaknil v dolino. »O, moja zemlja, moja

zemlja!« je jokal ob misli na razdejanje.

II.

Svetlinova hiša Je bila najlepša na Rovišču. Stala je nekoliko više nad vasjo na lepem prostoru med mladim sadnim drevjem. Njeni prebivalci niso bili domačini; nosili so se bolj mestno, bili pa so jako prijazni in zgovorni. Kje so bivali poprej, preden so kupili Svetlinovo posestvo, tega niso radi pripovedovali. Ljudje so jih klicali s starim hišnim imenom, katero so priseljenci kar obdržali.

Svetlin je bil marljiv in podjeten človek. Hitro se je privadil novemu kraju; spoznal je ljudi, s katerimi je začel prijazno občevati. Rad je govoril o napredku; mislil pa je povsod le nase in na svoj dobiček. Najprej si je popravil in olepšal hišo ter obesil nad vrata grozdni venec. Rovišče je dobilo novo gostilno, kar je bila za gorsko okolico velika posebnost. Nekaj časa Je bila seveda prazna; postopno pa so se ji privadili, zakaj Svetlin je skrbel za dobro pijačo, pa tudi za zabavo. Prirejal je razne sestanke, kadar se Je bilo treba z možem kaj važnega pomeniti. Mož je bil iznajdljiv ter je hitro sprožil kako novo misel.

Tisto nedeljo popoldne se je nabralo pri Svetlinu spet obilo domačih gostov. Bližale so se občinske volitve, ki so bile že razglašene pred cerkvijo. Murn, ki je doslej gospodaril občini, se je naveličal odgovornosti, katero mu je nalagalo županstvo. Tisti, katerim se je zameril, pa so trdili, da ga ne bodo več volili. Tedaj se je bilo treba porazgovorlti, koga bodo posadili na županski stolček.

Ves dan so bile na vrsti le občinske volitve. Volitve od začetka pa do kraja — pri slednji besedi, najsi je bila tiho ali glasno izgovorjena. Svetlin je hodil od mize do mize; tu je moral kaj pripomniti ali svetovati in tam spet popraviti kako nerodnost. Vse, kar je zinil, je bilo sprejeto z odobravanjem; le možje, sedeči v kotu pri okrogli mizi, so uporno molčali. Na obrazih jim je bilo zapisano, da so pripadniki starega župana.

Svetlin je položil na usta kazalec vselej, kadar je padla kaka nerodna opazka. »V gostilni ni treba nikogar izzivati,« se je glasila njegova prepoved. »Več muh ujamemo na žlico medu, kot pa na sod jesiha.

Možje so mu pritrjevali ter se vnemali za složnost. »Rovišče je v občini največja vas ter ima največ zavednih volivcev. Mi bomo odločevali.«

»Gre nam pa tudi največ odbornikov,« je omenil nekdo izmed družbe. »Pa župan in oba svetovalca.«

Pivci pri okrogli mizi so se posmehovali in dregali z nogami.

Rovišče je že od nekdaj sedež županstva,« je pravil najstarejši možakar. »In tako bo tudi ostalo!« je trdila večina, kažoča na Svetlina.

»Kar zahvalim se vam za zaupanje.« — Svetlin je namignil na Rožanca. »Ta je mlad in sposoben, boljšega ne moremo izbrati.«

Rožanc je lezel pod mizo. Sram ga je bilo, ker je vedel, da ni vreden hvale. »Nikar se ne norčujte!« je oporekal. »Saj veste, da nisem za župana.«

Možje so se spogledovali. Rožanc je bil med njimi najmlajši, zato jim Svetlinove besede niso bile po volji. Koga dragega bi bili izpovedali, Svetlinu pa niso rekli žal besede.

»Mladim možem se smehlja bodočnost,« je povzel Svetlin prav glasno. Skrivaj pa je namignil omizju, da z ozirom na Rožanca njegove beseda niso mišljene tako, kot so bile izgovorjene.

Možje so ga razumeli ter mu hiteli pritrjevati.

»Mladina ima prednost in bodočnost!« je dejal z govorniškim glasom. Tudi oblastva si želijo mladih županov.«

»Ne morem sprejeti, pa ne morem. — Rožanc se je branil na vse pretege, a na videz ni nič izdalo. Čim bolj je čast odrival od sebe, tem močneje je grmelo po sobi:

»Kol’kor kapljic, tol’ko let,
Bog nam daj na svet’ živet’
Živio, oj živio,
oj živio na svet’!«

»Možje pri okrogli mizi so se dregali s komolci. Spoznali so, da imajo Rožanca njegovi prijatelji za norca. Varajo ga, da bi jim dajal za pijačo. Ali pa ima Svetlin še kak drug poseben namen, da bi neizkušenega moža tem laže ovijal okrog prsta.

»Pa da ne spregleda!« se je jezil nekdo izmed sosedov. »Ali ni škoda denarja?«

»Zakaj pa verjame? ga je zavrnil potiho tovariš. »Naj ga le slečejo, ako jo res tako neumen.«

»Smili se mi; jaz ga bom opozoril, naj se jih varuje ...«

» A skrivaj, da ne bo prepira,« je svetoval nekdo izmed družbe.

»Pit ga pokliči, da ne bodo opazili ...«

»Tone, na zdravje! Trčiva!« — Možak je dvignil kozarec in napil bodočemu županu.

Rožanc se je majal, da bi se izluščil izza mize.

»Oho! Kam pa, kam?« so se mu režali tovariši, ki so bili pri vinu čedalje bolj razigrani.

»Pit me vabijo, pa nočem, da bi jim na ustregel ...«

»Kdo te vabi? Nasprotniki? Nikamor se ne smeš ganiti!«

»Pa bi le rad šel,« je iskal izhoda. »Sosedom se ne smem zameriti ...«

»Ne pojdeš!« so mu prepovedali.

»Tukaj imaš pijačo in če si lačen, dobiš večerjo. Dvema gospodoma ne moreš služiti.«

»Ali bi rad prestopil mejo?« ga je zbodel tovariš in vse omizje je zakričalo, da omahljivec ni sposoben za župana.

»O tem ni govora.« — Rožanc je počasi sedel in postavil kozarec na mizo, kar je nasprotnike nekoliko ujezilo.

»Ali so jo dobili po nosu!« so se jim posmehovali »Župana bo izvolila večina, pa ne manjšina ...«

»Ampak Rožanca ne boste volili ... Naravnost mu povejte, da ga imate za tepca ...«

»Ali bi ga radi? Zato ga vabite! Mi že vemo, koga bomo volili ...«

»Volite, kogar hočete! Tisti naj vam daje za pijačo, ne pa revež, ki vam slepo verjame ...«

»Ali jih slišiš?« so dregali v Rožanca. »Za reveža te imajo ...

Rožanc je porasel: »Kdo je revež? Komu naj bom za tepca? Koga bi radi imeli za norca?«

»Pojdimo!« je rekel možak iz nasprotne skupine.

»Ga že imajo na verigi ...«

Krčmar je miril, a nasprotniki se niso dali pregovoriti. Plačali so in odhajali z resnimi obrazi.

»Mi pa še ne gremo!« se je Rožanc potrkal na prsi. »Svetlin, vina na mizo!«

»Drago ga boš še plačal,« je dejal bahaču nekdo izmed odhajajočih sosedov.

»Lahko ga plačam, zastonj ga niti ne maram!« se je ponašal in večina mu je pritrjevala.

«Po volitvah ti bodo dali pa brco,« mu je zaklical nekdo skozi vrata.

«Zdaj pa nalašč! Liter na vsak ogel!«

Svetlin je stregel in zapisal liter za litrom v svojo knjigo. «Saj je kar prav, da so odšli,« je tolažil razjarjenega Rožanca. «Tako se bomo laže pomenili kaj takega, kar ni treba, da bi vsakdo vedel.«

«Tisto zaradi županstva kajneda niste mislili resno ...« je hotel Rožanc dognati do kraja. «Saj veste, da takih stvari nisem vajen; pa tudi veselja nimam, da bi ves dan sedel in pisal. Zares bi bilo dolgočasno!«

Svetlin je obljubil, da mu bo pomagal. Vodil bo pisarno in dajal nasvete v vseh mogočih zadevah.

«Kaj pa pota in druge sitnosti?« ga je skrbelo.

«Nekaj boš že moral opraviti sam, saj boš plačan.«

Zarekel se je, da ne prevzame ničesar. Ženi in očetu bi morda ne bilo prav, saj pri županstvu še ni nihče obogatil.

«Kaj pa čast in veljava!« so mu dopovedovali. «Gospod župan, voditelj občine in drugi taki naslovi — ali to nič ne pomeni?«

«Nekaj je že res, toda vse premalo. Oče in žena bi ne bila zadovoljna. Že tako ni v hiši pravega soglasja in bi bilo še huje, če bi si naložil novo breme.

«Ali se ne morete?« — Družba je opustila volitve in načela nov pogovor. «Saj veste, čemu bi vam pravil.« — Rožanc ni bil tako neumen, kot so mislili nekateri. — «Oče je čudak, da mu ni enakega, Ana pa njegova hčerka ...«

«Dobro je povedal,« ga je pohvalil Svetlin, medtem ko so se mu drugi smejali. «Stari ljudje imajo svoje nazore ter ne marajo poznati razlike med starim in novim časom. Žena pa bi se dala še prenarediti ...«

«Ali menite?« je zagrabil krčmarjevo misel.

«Večkrat jo moraš vzeti s seboj v družbo. Doma se revica dolgočasi. Tudi žena potrebuje razvedrila.«

«Gospodinja ne spada samo v kuhinjo,« se je Svetlinka pridružila mnenju svojega soproga. «Jaz bi mu sledila povsod in v gostilni bi sedela zraven njega.«

«Ane pa še ni bilo pri nas,« je segla v pogovor Ida, njena sestra.

«Saj ne mara iti,« je potožil Rožanc, ki ni bil tak, da bi ženi ne bil privoščil zabave.

«Navaditi jo je treba,« ga je poučevala. «Prvič se bo branila — zaradi lepšega ali pa, ker smo ženske že po naravi bolj sramežljive. Potlej pa pojde za teboj kakor ovca za pastirjem.«

Rožanc je podvomil: «Ne verjamem, da bi kaj opravil ...«

Prigovarjala mu je, naj poskusi. «Ali naj grem ponjo? Zdaj je najbrž že opravila svoje delo.«

«Le pojdi!« ji je dovolil. «Toda oče ne smejo vedeti in če bi le kaj ozmerjala, ju ne smeš žaliti.«

«Ali bi šla?« je vprašala gospodarja.

«Teci, Ida, teci« jo je priganjal. «Pa glej, da jo privedeš!«

«Porabi vso zgovornost,« je naročevala sestra. «Brez nje se ne smeš vrniti.«

Ida se je zasukala in zdirjala proti vasi. Pričelo se je večeriti. Svetlin je prižgal svetilko, ki je visela s stropa na sredi sobe. Svetila je kakor sonce.

Pogovor se je obrnil na kupčijo. Kmetovalci so zabavljali na cene. «Kadar kupujemo živino za pleme, tedaj jo plačujemo drago; nato jo krmimo vse leto, ko jo zredimo, pa pridejo drugi in določijo ceno.«

«Vsak mora nekaj zaslužiti.« — Krčmar je postavil besedo tako, da ni bilo nikjer zamero. «Čakajte, po volitvah bo drugače. Mi bomo prodajali, mi bomo določali cene!«

»Red mora biti,« so kimali možaki. Svetlin jim je trobil, da je treba dvigniti živinorejo. Priporočal je umetna krmila. Poslušali so ga z odprtimi ušesi.

Mati Svetlinka se je ogrevala za umno kurjerejo. Jajc je dovolj, zato pa nimajo prave cene. Občina bi morala nabaviti stroj za valenje piščat. To bi bil napredek!

Pivci so pričeli gledati na uro. «Kaj, ali je že res toliko?« so se ustrašili nekateri, ki svojih skrbi za dom še niso utopili v kozarcu. «Pa smo kar obsedeli!«

«V prijetni družbi čas hitro mine,« je menil krčmar, vedoč, da je ura prekesna. Pomaknil jo je nazaj, tako da gostje tega niso opazili. Ali pa jo je kar ustavil.

«Kam se vam pa mudi?« je stopila med goste krčmarica, da bi jih še pridržala. Pomagale so ji živahne kretnje, mežikanje z očmi, dreganje s komolcem in prijaznost, oblečena v sladke besede. Vse to jo delovalo očarujoče.

Toda možje se niso dali premotiti. Plačali so ter se poslovili. «Pa še kaj pridite!« sta jim segala v roke. «Takoj po večerji se vrnite!«

«Kadar bo spet prilika nanesla,« so popravljali tisti, katerim je bilo škoda denarja.

Pivci, ki so še ostali za mizo, niso bili že več za resen pogovor. Vidmar je slonel na oglu in dremal, Lovrinc pa jokal, kadar se je spomnil svoje rajne, kakršne ni bilo nikjer pod božjim soncem. Floria je pel, da je trepetala luč v svetilki; kogar je dosegel, ga je objel in pritisnil k sebi. Jerač pa ščipal in zbadal, kdor mu Je prišel pod roko; kadar je bil vinjen, tedaj se z njim sploh ni dalo govoriti.

«Tone, kadar boš ti župan, tedaj bo bolje,« je silil v Rožanca.

«Tebi tako ni sile,« mu je odvrnil porogljivo.

«Pa kreda se bo podražila.«

«Zakaj?« ga ni povsem razumel.

«Zato, ker jo bodo krčmarji več porabili ...«

«Ali misliš zares?« je zategnil na kratko.

«Stari Rožanc ni hodil v gostilne. Suhe hruške je glodal, a ti se nasitiš s pečenko ...«

«Tebi še nisem nobene pojedel,« mu je zabrusil.

«Stari je posojal, ti pa dolgove delaš ...«

«Ti mi Se nisi nič posodil.« — Rožanc je že vihal rokave.

«Mir!« je Svetlin zapovedal obema.

V veži so se začuli drobni koraki. Ida se je vrnila z Rožanko, ki je široko odprla vrata In stopila v sobo. «Tone, domov se mi spravi!« ja zarohnela. «Ali si sedel na smolo? Ves popoldan si že tukaj! Kdaj boš pa živino opravil?«

«Ali je niso oče?« se je skoraj ustrašil.

«Saj veš, kaj so oče! Nanje se ni treba zanašati.«

Vstal je, da bi se izmazal izza mite, a Svetlin mu je namignil, naj ostane in pritegne ženo zraven sebe.

Rožanc je odrinil soseda in nalil kozarec.

«Domov pojdi!« je prezrla njegovo vabilo. «Oče že ves popoldne godrnjajo.«

«Saj pojdem!« — Rožanc je proseče gledal krčmarja, naj posreduje. Sam je brez moči, ker mu je žena vajena kljubovati.

Svetlin jo je prijel za rame. «Ana, tak ne bodi vendar taka! Zraven moža boš pa že sedela. In če se nekoliko pomudiš, še zate ne bo treba plačati davka!«

Njegove besede so zalegle. Vdala se je, čeprav nerada, in sedla k možu.

«Pa pij!« je mož potisnil prednjo kozarec.

«Nisem žejna!« jo odklonila.

»Pa še boš« se je pošalil Svetlin, da bi jo spravil v dobro voljo. «Ako zvečer mavrica vodo pije, naznanja lepo vreme.«

Dotaknila se je z ustnicami kozarca in vsrknila nekaj kapljic, pri čemer se ji je grozovito spačil obraz in streslo jo je po vsem telesu. «Kislo je!« Postavila je kozarec na mizo.

«Izvrstno vino, čeprav ja okus nekoliko oster — Krčmar se je udaril ob čelo, kot da bi se bil nekaj domislil. «Ida!« ja poklical svakinjo. «Tistega iz kota ji prinesi, ki priveže dušo!«

Rožanka se ja branila, da ji ni treba ničesar nositi. Toda Ida je smuknila skozi vrata in že je stala na mizi steklenica, ki se je prijetno rdečila. Svetlin je natočil čašo ter ni odnehal poprej, dokler ni bila prazna. «No?« je nato pogledal Ano.

«Ta pa gre! Sladi in greni,« se je oblizovala.

«Taka pijača je za ženske,« je hvalila Svetlinka. »In zdravilo za bolnike!« — «Prav za zadnja uro!« je dostavila Ida s porogljivim nasmehom.

«Tako vino boš pila, kadar boš županja,« ja Jerač iztegnil svoj dolgi jezik.

«Kakšna županja?« Rožanka ni razumela šale.

«Takšna, da se ti bodo odkrivali in pa takole« — je cmoknil z jezikom ter si poljubil roko.

«Tiho!« ga je pokaral Svetlin kot razposajenega paglavca. «Nocoj še ni nihče župan, prijatelji smo In sosedje.«

«Tone!« — Rožanka je nekaj zaslutila. «Pa ne, da bi se ti kam vtikal? Le poskusi!«

Mož ji je hitro odkimal in napolnil čašo. «Pij, Ančka! Saj poznaš Jerača.«

«Siten je, siten,« je rekla in napravila nekaj krepkih požirkov. «Rad nagaja, a na misli hudega.«

«Izpij, Ančka, ako se ti prileže.« — Rožanca je bila sama ljubeznivost.

Ana je pila in postajala zgovorna. Na dom je pozabila. Svetlinka se ji je prikupila z okusno večerjo. «Saj niso taki kakor mislimo,« je sodila Svetlinove, ko je obirala gosko. Kesala se je, ker se je proti očetu precej drugače izrazila.

Čas je Rožanki v prijetni družbi naglo potekal. Kazalec na stenski uri se je že nagnil s polnočne višave. Vidmar se je medtem že nadremal in Lovrincu je bilo mehko pri srcu ob pogledu na Rožanko, ki se je bolj in bolj privijala možu. «Prav kakor nekdaj moja Francka!« se je spomnil svoje rajne žene. «Zdaj sem pa sam!« se mu je utrnila debela solza.

«Pa bi se oženili,« mu je omenila Svetlinka.

Mož je zajokal in dal razumeti, da mu spričo doraslih otrok kaj takega ne kaže več storiti. «Zapojmo, kdo bi jokal!« — Floria ni mogel gledati kislih obrazov.

«Pa dajmo!« — Rožanc je položil ženi roko na ramo. «Kajne, Ančka, da nam boš pomagala?«

«Pameten bodi!« se je sramovala. «Nisem še pela v gostilni.«

«Boš pa nocoj. Saj znaš,« ji je prigovarjal.

«Znam že, znam, toda ...«

«Kar dajmo!« je silila Ida, ki se je rada postavila s svojim visokim glasom.

Florin jo je urezal naprej, nakar je pritisnila vsa družba:

«Prej pa ne gremo dam,
da se bo delal dan,
da se bo svitalo
gor prot’ Ljubljan’.«

Niso še izpeli, ko so se z močnim truščem odprla vežna vrata. Stari Rožanc je stopil v sobo, čim je utihnila pesem. Družba je ostrmela.

«Oho, očka Rožanc!« Svetim se mu je klanjal ter mu ponujal roko.

«Meni se ni treba nič klanjati in sosed ne sega sosedu v roko.« — Nato se je obrnil proti mizi: «Ana, lepo si začela! Takoj mi beži domov, sicer ... Otroke imaš, pa tukaj posedaš! Sram te hodi!«

«Oče, pit pojdite!« mu je hči pripravljala kozarec. «Takega še niste pili« — Poznalo se ji je, da govori resnico.

«Pa ga tudi ne bom!« je pribil odločno. «Mlad nisem popival, pa se tudi star ne bom privadil. Vidva se ga bosta pa že navadila. Zgodaj sta začela.«

Ana ni vedela, kaj naj bi odgovorila. Naj reče karkoli, očeta ne ho ugnala. Hudo se je bilo premagati, a vendar je molčala.

Svetlin je hotel očeta premotiti s šalo, rekoč, da so gostilne hiše, kjer Bog roko ven ponuja. Omenil mu je čudež v Kani Galileji.

«Starec je zatisnil ušesa in ozmerjal žeta z zapravljivcem.

«Vašega še nisem nič zapravil,« se mu je zapletal jezik.

«Domov pojdi!« je zahteval s krepkim glasom, kot bi ne bil slišal nobene druge besede.

«Če hočem!« se mu je zet postavil po robu.

«Pojdi!« ga je prosil. «Vol se je odtrgal ...«

»Nazaj bi ga bili privezali ...«

«Nisem tvoj hlapec.« — Starec se je obrnil proti vratom.

«Oče, ne bodite vendar taki!« mu je klicala vsa družba. «Ali mar nismo sosedje?«

«Taki sosedje!« je dejal zaničljivo.

Svetlin ga je ujel med vrati. «Proč!« se mu je iztrgal iz roke. «Mene ne boste!« Odšel je z glasnim godrnjanjem.

Ana je vstala in prijela moža za roko. «Pojdiva, Tone!«

»Ali meniš, da se je vol res odvezal?«

«Čeprav se ni, iti morava.« — Izpustila je moža in vsa zmedena hitela za očetom.

Rožanc se je nekoliko obiral, naposled pa je tudi on odšel iz krčme! Sledili so mu tudi drugi, togotni na starca, ki jim je pokvaril druščino, da so se morali raziti v slabi volji.

Svetlin je ugasnil luč in zaprl pivnico, nakar se je umaknil manjšo sobico. Na mizi je ležala knjiga, kamor je zapisoval dolžnike. Odprl jo je in zapisal na stran, ki je bila že popisana do polovice «Rožanc 10 litrov.« — «In ptička je tudi še naša,« se je namuznil in odložil knjige. Mislil je pa Rožanko.

III.

Rožanka se je zbudila tisto jutro s silnim glavobolom, ko je že sijalo sonce. Žejna je bila in ko se je napila vode in umila glavo, je čutila, da ji je odleglo. Počasi se je zmajala v kuhinjo, kjer je pa v peči že gorelo. Mož je zakuril, preden je šel v hlev k živini.

Po zajtrku sta odšla na polje. Z očetom nista govorila. Starec je ostal z otroki doma za varuha. Dela se ni dotaknil, vse ga je jezilo zaradi prerekanja pri Svetlinu.

Ano je kuhala vročina. «Zaradi pijače,« je rekla ter si brisala s predpasnikom znoj, k ji je kapal od čela.

«Ni slabo vino, ki oznoji človeka,« je menil Tone.

«Ampak preveč ga je bilo. Oče so prišli res o pravem času.«

«Danes bi se pa spet prileglo,« je izkušal ženo

«Nič ne rečem — zaradi žeje ...« je gledala proti Svetlinu.

«Domov grede se bova oglasila ...«

Ana ni odgovorila ničesar. Spomnila se je računa. «Ali si sinoči plačal?« je bila radovedna.

«Saj veš, da nisem. Že več mesecev sem brez denarja ...«

«Pa bo le treba poravnati. Kako boš pa vedel, koliko mu dolguješ?«

«Svetlin zapisuje. Bova že poračunala. Jaz zaupam njemu, on pa meni, čeprav ima zapisano na steni: «Na up pri sosedu!«

«Niso slabi ljudje,« je hvalila žena. «Kdo bi bil mislil, da znajo tako postreči! Sinoči sem jih šele prav spoznala.«

«No, ali ti nisem pravil?« — Rožanc bi bil kar zavriskal od veselja. Ana doslej Svetlinovih ni mogla videti; kadar so se sprli zavoljo gostilne, je držala z očetom. Sam bi je ne bil mogel spreobrniti, pa se je ujela kakor muha na slaščice.

Odtod ta nenadna sprememba. Tako je izgubil starec zadnjo oporo, na katero se je še naslanjal, kadar je udrihal po Svethnu.

Vročina je bila čedalje hujša, Ana je zevala in omagovala. Tonetu se je zasmilila; rekel ji je, naj gre domov in pripravi kosilo. Rada ga je ubogala, ni ji bilo treba dvakrat veleti. Takoj je zasadila v zemljo motiko in nabrala v košaro plevela, ki ga je ponesla domov za prašiče.

Bližnjica s polja je peljala mimo Svetlina. Rožanka ta dan ni napravila ovinka. Svetlin jo je prestregel, ko je šla čez njegovo dvorišče. «Danes pa že kakor ogenj,« jo je nagovoril. «Pa bi se malo ohladila.

Sedla sta na klopico pod lipo, kjer je bila tudi miza, pripravljena za goste. «Samo za trenutek,« je rekla. «Bog ne daj, da bi se predolgo zamudila!«

«Ida, vina na mizo!« je zaklical v vežo. «Tistega iz mane!«

«Ni treba!« je branila. «Nimam pri sebi denarja ...«

«Nisem te vprašal, kaj imaš in kaj nimaš,« se je delal, kot bi bil nejevoljen. «To pa vem, da si žejna.«

«Zares ste mi ustregli!« — V dušku je izpraznila kozarec ter ga postavila na mizo. «Teče kot olje.«

«Pij, Ana! Nič ga ne pokušaj!«

Izpila je do polovice in sukala kozarec proti soncu. «Ali je to vino res iz mane?«

«Res,« je pritrdil. «Delajo ga iz medene rose ...«

«Pa je ni v naših krajih?«

«Seveda je ni,« je zanikal; «zato je tako vino silno drago, ker pride iz daljnih krajev ...«

«Hm, drago je, pravite. Dobro je pa le,« se je oblizovala.

«Pije ga le najboljša gospoda ...«

«Pa ga mi tudi,« se jo smejala s precej drugačnim glasom.

Steklenica na mizi je bila prazna. Ana je pograbila košaro, med potjo jo je zanašalo.

Ko se je Tone vrnil s polja, je slonela na ognjišču. V peči je bila tema. «Slabo mi je,« jo dejala možu, ki ji pa ni rekel ničesar, čeprav je poznal njene slabosti. Urezal si je za kosilo kruha ter se lotil domačih opravkov.

Stari Rožanc ni vedel, kaj se je spet pripetilo njegovi hčeri. Krivda je padla na posledice nedeljskega večera. Napravil ji je dolgo pridigo: «Ako si lačna, si vzemi kruha in skuhaš si lahko, kar hočeš. Za žejo je v kleti sadjevec ali pa voda v studencu. Kadar ti je dolgčas, se zabavaj z otroki. Dobra mati ne išče okrog razvedrila. Ako bi bila sinoči lepo doma, bi bila danes zdrava. Tako pa nisi za nobeno rabo.«

Ana jo jokala in molčala. Ako bi bila katero zinila, bi se ji bilo poznalo, da se ji zaletavajo besede. Moči so ji sicer pojemale, a zavest je bila še toliko trdna, da je skrivala svojo onemoglost.

«Zetu pa ne bom rekel ničesar,« je sklenil potiho, pa se ni mogel zdržati. Lotil se ga je zvečer po storjenem delu. Tone se je naslonil na mizo, čim je prišel v sobo. Ni se zmenil za otroke, ki so skakljali okrog njega.

«Atek je bolan,« jim je pravil starec. «Pri Svetlinu se je nalezel strupa ...«

Zet je dvignil glavo in pogledal čez ramo očeta.

«Zakaj me gledaš kakor škrat iz vrča? Mar nisem povedal resnice?«

«Če sem bolan, je moja stvar,« je godil nejevoljno. «Pa nisem.«

«Tem bolje zate!« — Oče se je namuznil ter ga zbodel: «Koliko si pa zapravil?«

«Tudi to vas ne briga. Zaradi vas naj varčujem ali zapravljam. In če grem jutri beračit, mi vi ne boste ukazovali.«

Starec mu je zapretil: «A tako si upaš govoriti? Preden boš zabunkal kmetijo, me boš izplačal. Moja potrpežljivost ni železna; ne bom namreč čakal razdejanja in molčal kakor bacek.«

»Saj ne rabite denarja!« ga je zavrnil posmehujoče.

«Pravico imam do tega, kar je moje. Ti pa ne smeš razdirati nekaj, kar ni samo tvoje. Otroke imaš in ženo, za katero si dolžan skrbeti.«

Mladega gospodarja je razdražilo. «Vse je moje in lahko naredim, kar hočem. Ce prodam ali razdelim med uboge, če nocoj vse razdenem ...«

«Če ne boš ti, bodo pa drugi. Svetlin te bo še slekel iz kože. Le dobro si zapomni!«

Mož je udaril ob mizo. «Oče, z vami ni vredno govoriti!« Vzel je klobuk in odšel iz sobe.

«Oče, zakaj ga jezite?« je pristokala Ana iz kuhinje. «Rajši bi molčali!«

Starec je odprl okno. Gledal je za Tonetom, ki jo je mahal navzgor proti Svetlinu. «Ubogi otroci!« je vzdihnil prav glasno za odhajajočim gospodarjem. «Vse bo pognal po grlu!«

Ana se je sesedla na klop in jokala.

«Le jokaj!« ji je rekel. «Še boš jokala!«

«Ali naj grem spet ponj?« je ihtela.

«Seveda bi bilo dobro. Ali pa bi bilo morda bolje, ako ne greš,« je naglo popravil.

«Zakaj?« je strmela v očeta.

«Zato, ker si premehka ter se daš pregovoriti ...«

Sklenila je, da ne bojde nikamor, pa se ni mogla zdržati. Počakala je toliko časa, da se je oče zaprl v izgovorjeno sobico. Nato je potiho odprla vrata in zbežala čez dvorišče.

Domov že ni več prišla sama. Mož jo je prinesel na hrbtu, ker ni maral sramote, da bi bila ostala kje na poti. Še je bila pri zavesti, a noge je niso več držale.

«Tone, prav potiho odpiraj!« je opozorila moža, ko jo je postavil pred vežna vrata. «Oče ne smejo vedeti, kdaj sva prišla ...«

«In da sem te prinesel,« se je pošalil.

«Nikar me ne jezi!« «se je spozabila in spregovorila glasno.

»Ali veš, koliko je ura?« jo je vprašal nagajivo.

»Kaj mi mar ura! Polnoči je gotovo že minilo ...«

»Hahaha!« se je pričel smejati. Imel ga je le toliko, da je bil dobre volje.

«Zakaj se smeješ?« se je hudovala.

«Zato, ker se bo pričelo skoraj že daniti ...«

«Toliko pa še ni. Nikar me ne varaj!«

«Sonce bo vsak čas pogledalo izza gore ...«

«Če ne bo luna ...« je bleknila kljubujoče. »Saj je še tema,« se je lovila po veži in prevračala lonce.

Mož jo je prijel za roko, da bi ji pomagal v sobo. Pa se mu je izvila in ječala: «Ti si kriv! Zaradi tebe sem taka!«

«Revica si!« je dejal pomilujoče. «Preveč si pogledala v kozarec ...«

«Ako bi bil ti doma, bi ne bilo tega,« mu je oponosila.

«Kdo te je pa klical?« — Rožanc ji ni zameril. «In napila si se ti; jaz sem skoraj trezen.«

«Vajen si ga kot berač mraza ... Sod bi moral postaviti zraven tebe ...«

«Tebi pa tistega iz medice ...«

To jo je ujezilo. Začela ga je oštevati: »Vola si prodal, denar pa razmetal ... Tako skrbiš za nišo ... Mar so ti otroci!«

Prosil jo je, naj odneha, pa ni mirovala. Kar divjala je po veži in razmetavala orodje. Lonci so ropotali po tleh ter se spreminjali v črepinje. Mož je moral resno nastopiti. «Mir!« je zarohnel ter jo prijel za roko, da je kar zaječala. Nato jo je potisnil v sobo in zaklenil vrata. Hudo mu je je bilo, ker je moral tako ravnati. Doslej se še nista tako resno sporekla.

Pri Rožancu ni bilo zajtrka tisto jutro. Gospodinja se je zmajala s postelje, ko je Rovišče že obsijalo sonce. Najprej se je pogledala v ogledalo. «Jej, ali sem res taka?« se je ustrašila svojega obraza. «Ali mi je škodovala jeza ali pijača?«

Po veži je bilo kakor na bojišču po končani bitki. Ko je pospravljala črepinje, jo je iznenadil oče. «Kaj sta pa imela?« je bil radoveden.

«Ali ste slišali?« je pobesila glavo. «Menda je bilo že proti jutru ... Takrat je najbrž šele prikolovratil ... Prav si mu jih povedala!« jo je pohvalil. «Samo predolgo si molčala.

«Odslej bo drugače!« je stesnila ustnice. S srca ji je padel kamen. Oče ni vedel, da se je takrat vrnila tudi ona. Vest jo je svarila, naj ne laže. Prvič, odkar je poročena, se ni zmenila za njene opomine.

«Ali je bil hudo pijan?« je zanimalo očeta.

«Pa kako!« se je zlagala. «Zato sem se znosila.«

Starcu je spremenilo barvo. «Koliko sem se trudil in mučil, ta pa razdira in pravi, da nikogar nič ne briga. Dolgove naj plačuje! Ne bom ga čakal na večne čase!«

«Saj Svetlinu tudi nič ne plača,« je povedala skrivnostno.

«Tedaj zapisuje!« se je zdrznit ob tej novici. «Daleč smo že, daleč ... Propad! Razdejanje!« se je grabil za glavo. «Pa ga ni človeka, ki bi ga ustavil na poti v pogubo!«

«Če se pa ne zmeni za lepe opomine,« ga je tlačila v blato. «Zaman so prošnje in svarila — kakor bi metala bob v steno.«

«Ako ne odneha, mu bomo dali varuha. Sodišče ga mora proglasiti za zapravljivca«

Za varuštvo se Ana ni preveč ogrevala. Sodišče bo iskalo dokazov pri sosedih, ki bodo držati s Tonetom.

»Taki pa menda niso!« ga je potrlo njeno mnenje. «Saj vendar vidijo, da res zanemarja gospodarstvo.«

»Pa ga bodo vendarle branili.« — Povedala je očetu, da ga nameravajo celo voliti za župana ...

«No, še tega mu je treba!« je dejal zasmehujoče, ker novice ni vzel za resnico.

Pripovedovala mu je, kaj so izkuhali v nedeljo v gostilni. Tone bo izvoljen za župana in Svetlin mu bo pomagal.

Rožanc ni mogel verjeti. Več pameti je prisojal Svetlinu, čeprav ga ni nikdar posebno čislal. Domislil pa si je nekaj drugega: «Njegovega zeta lovijo na posebne limanice ali pa ga imajo za bedaka ...«

Hči je trdila, da so zadevo obravnavali resno. Tone se je upiral na vse kriplje, pa ga niso poslušali.

«Pa ti?« jo je gledal vprašujoče.

«Rekla sem, da se ne bodo z nami igrali. Pa ni dosti zaleglo. Nagajali so mi z županjo ...«

«Tedaj vaju imajo za norca ...«

«Kaj, mene?« se je togotila.

«Oba skupaj. Saj veš, da Tone ni za župana.« «Svetlina bom oštela, da bo pomnil, kdaj je imel pametne ljudi za šalo ...«

«Le daj ga!« jo je spodbujal. «Samo kaj žaljivega mu nikar ne reci, da te ne bo tiral pred sodišče.«

«Nič se ne bojte!« je rekla in hotela kar oditi. Nalašč pa se je premislila in odložila do večera. «Zdaj pa grem,« se je odpravila z namišljeno jezo, ko se je pričenjalo mračiti. Oče ni videl steklenice, ki jo je skrivala pod predpasnikom.

Vrnila se je vsa razburjena, ko se je že znočilo. Moža, ki je pripravljal večerjo, je napodila iz kuhinje. Naštela mu je dolgo vrsto grehov, oče pa mu je nalagal pokoro. Seveda tudi mož ni molčal, vendar pa obeh ni mogel premagati. Preveč sta ga obdelovala.

Vihar se je polegel, ko jima je Tone voščil lahko noč in za seboj zaloputnil vrata. Ana je nekaj časa še rogovilila, dokler ni omagala in šla počivat. Iz njeno sobe se je začelo nenavadno hropenje.

»Pa se ji ni kaj primerilo?« je zaskrbelo očeta, ki je ostal pri peči. Obšle so ga temne slutnje. Morda je v jezi kaj takega popila, da bi si končala življenje? Ni prav, ako se je spozabila tako daleč! Zaradi otrok bi tega vendar ne smela storiti! Kakšno pohujšanje in sramota!

Vzel je svetilko in šel po prstih v vežo. Vrata v njeno sobo so bila odprta do kraja. Stopil je pred prag in posvetil na postelj.

Ana je ležala oblečena na odeji z odprtimi ustmi. Njeni razmrščeni lasje so pričali, da je zaspala tako, kot se je zavalila. V steklenici na mizi je bilo še nekaj vina. — Oče je začutil duh po zaužiti pijači. Zgrabil se je za glavo.

»Pije ...« Njegova hči, na katero je toliko zidal, leži pred njim — pijana ... Sam se je prepričal; ako bi mu bil to povedal Tone, bi ga bil ozmerjal z lažnivcem. Kesal se je, ker je šel pogledat. Nikdar ne bo pozabil tega strašnega prizora.

»Revica, kam si zašla?« jo je pričel milovati. »Ali boš še prišla nazaj, moja izgubljena hčerka? Kdo te je pohujšal s tem ostudnim grehom? Bolje bi mu bilo, da bi se bil potopil s kamnom na vratu v morsko globočino.«

Rožanc ni mogel videti pijanca. Še bolj se mu je gnusila pijana ženska. Nesrečen mož, ki ima takšno ženo; osobito otroci so vredni vsega pomilovanja. Ali ni škoda izgubljeni materi takega imena!

Vso noč je sedel na postelji v svoji sobici in pretil skozi odprlo okno. »Svetlin, to je tvoje delo! Vzel si mi najdražje, kar sem imel na svetu. Ti boš kriv razdejanja!«

Ana se je iztreznila proti jutru in vstala prej ko po navadi. Slastno je izpraznila steklenico, v kateri je bilo že nekaj vina ter jo skrila v posteljo pod blazino. Nato je obrisala mizo in prestrašila sobo.

Tone je prespal tisto noč na slami, ki se ga je še držala. Ana se mu je nekam sramežljivo umikala.

Oče se vse dopoldne ni pokazal iz sobice. Hči mu je ponudila zajutrek pred vrati, a ni bilo odgovora. »Ali ste bolni?« je stopila slednjič k njegovi postelji.

Nisem!« je zagodel ter se obrnil proč v steno.

»Ali ste jezni?« ga je vprašala čez nekaj časa.

»Pa žalosten,« je odvrnil z jokavim glasom.

»Ali si že prebolela?« Hči je prebledela. Oče je opazil steklenico ... Nekaj jo je sunilo v prsi, da se je skoraj opotekla.

Zdrsnila je na kolena, še, preden je izrekel starec kako trdo besedo. Reči pa ni mogla drugega kakor: »Oče, moj ljubi oče!«

»Moja hči se je napila ... Ana, kam si zašla? Opazujem te že dalj časa ...« Bolest in žalost sta govorili iz njegove duše.

»Oče.« Ana se ni upala tajiti. »Jezo in žalost sem hotela utopiti v pijači ...«

»Vem,« je priznal njen zagovor. »Toda pijača ni zdravilo za srčne bolečine.«

»Odpustite!« je ihtela. »Nikdar več se ne bom spozabila.«

»No, če boš res držala besedo. Pomisli, kakšno pohujšanje je za otroke, ako vidijo pijano mater! ln moža ne moreš uspešno svariti, ako si sama taka ... Če bi bila varčna in trezna, bi morda le še obdržala. Tako pa ne bo več dolgo. ko se bo zrušilo vse skupaj ...

Zarotila se je, da ne bo več pokusila pijače, česar pa ni držala dolgo časa. Šla je še celo dalje, kot je menila. Oče je spet iztaknil steklenico. ki je dišala po žganju. Pomirila ga je, da je rabila žganje za zdravilo.

Pri Rožancu ni bilo več pravega soglasja. Vsak dan je prinesel kaj takega, kar je dalo povoda novemu sporu. Prišel je opomin od trgovca, da je treba poravnati dolgove. V računu je bila navedena precejšnja svota. »Kdo je jemal na upanje?« je bilo vprašanje, na katero ni hotel nihče

odgovoriti. Mož je prisegel, da ni vzel ničesar in žena je še bolj tajila. Tako ni bilo prerekanja ne konca ne kraja.

»Tedaj je nastal dolg sam od sebe, se je oče grenko pošalil. »Kar oba pojdita k trgovcu, pa se pogovorita, da ne bo sramote.«

»Pojdita!« — Tone je pristal na očetove besede, Ana pa se ni dala omajati. »S teboj ne grem nikamor.« je zabrusila možu. »Bom že sama uredila.«

Prispel je račun od drugega trgovca in prepiranje se je ponovilo. »Propadamo!« je stokal starec. »Skoraj bo razdejano!«

Mladi gospodar je hotel vedeti, kdo razdira. Žena mu ni mogla odgovoriti drugače kot s psovanjem. Začela sta se resno sovražiti.

Nenadoma pa ju je zbližal nepričakovani dogodek. Rožanc je premetaval na hlevu slamo in zadel ob nekaj trdega — kot bi se bil dotaknil mrliča. Začutil je pod seboj otrple noge, pa ga je bilo groza, da bi bil odstranil slamo. V strahu je poklical očeta, s katerim sta se, odkar se mu je zamerila hči, nekoliko bolje razumela.

Tudi oče se je prestrašil. »Kje pa je?« je vprašal zeta, ko je prilezel na hlev po lestvi.

»Tukaj pod slamo,« mu je pokazal z vilami, katere je držal v roki.

»Ako je mrtvec, bi moral vendar že trohneti,« je starec zmajeval z rameni. »Pa da se je zaril pod slamo ...«

»Odmetal bi jo, po se bojim prizora ...«

Oče je tipal z roko in ugotovil, da je res nekaj pod slamo. »Najprej je treba poklicati kake priče,« je poučil zeta. »Nato pa orožnike; poprej se mrliča ne smemo dotakniti.«

Tone se je spustil po lestvi, da bi poklical kakega soseda. Spodaj na dvorišču je stala gospodinja in poslušala.

Spričo nenavadnega dogodka je Tone pozabil, da si z ženo nista dobra. »Mrliča smo našli,« ji je povedal v eni sapi.

»Nikar se ne žali!« ga je zavrnila z glasom, ki pa ni razodeval presenečenja. Le po obrazu je nekoliko zardela.

»Verjemi ali pa ne,« ga je ujezilo. »Boš že videla ...«

»Kam pa greš?« ga je vprašala.

Po sosede, nato pa po orožnike ...«

Vsaj prepričal bi se poprej, kaj si našel, da se ti ne bodo posmehovali. Še tega nam je treba!«

Obstal je in gledal razburjeno ženo. »Nekaj ji mora biti znano, pa noče povedati,« je menil, ko je lezel nazaj po lestvi.

Ali si že komu povedal?« ga je vprašal oče.

»Nisem. Poprej moram vendar pogledali sam, da ne bo nepotrebnega govorjenja.«

Starec se je odstranil, ker ni maral biti za pričo groznemu prizoru, ter imeti zaradi tega sitnosti pri sodišču.

Tone je poklical ženo, preden se je lotil dela. V njeni navzočnosti je odgrnil plast slame, pod katero je našel dozdevnega mrliča — svoje spodnje hlače, napolnjene s pšenico.»A tako!« jo je ošvrknil s porogljivim pogledom.

Namignila mu je, naj molči zaradi očeta.

»Kaj pa naj jim rečeni?« jo je izkušal.

»Reci, da si našel strašilo, ki so ga skrili ponočnjaki ...«

Pa k nam?« je pomišljal prevarani starec. Na jasnem je bil šele drugi leden, ko sta se Tone in Ana spet obkladala s starimi grehi. Tedaj je vse izvedel, ni mu bilo treba vpraševati.

»Sram te bodi!« jo je ošteval oče, ko sta bila sama. Tvoja rajna mati ni nikdar odnašala od hiše.«

»Za brinovec, mora biti ...« mu je zaupala — prvič po dolgem času. »Brinovec je zdravilo. Čim ga poduham, mi odleže ...«

»Tvoja mati ga ni pokusila, pa je bila dobra gospodinja ...«

Hči je gledala v tla in molčala.

»Izgubljenka!« ji je rekel pomilujoče. Skoraj boš sedela na razvalinah kakor zakleta princezinja in čakala rešilca ...«

IV.

Občinske volitve so potekle na Rovišču tako, kot je bilo pričakovati. Svetlin je bil izvoljen za župana; manjšina ni dobila nobenega odbornika. Topiči na gričku nad vasjo so oznanjevali zmago. Streljal je Nande, Svetlinov hlapec, kateremu je pomagalo nekaj drugih fantov. Županova skrb je bila, da niso trpeli žeje.

Na izkazano čast so bili odborniki, pa tudi namestniki silno ponosni. Le Rožanc je bil nekam užaljen. Ne zaradi tega, ker ga niso volili za župana, marveč zato, ker so ga imeli za norca. »Najrajši bi se odpovedal,« je dejal po volitvah županu.

»Le poskusi!« mu je zapretil. »Sicer pa nimaš vzroka, da bi upravičil odpoved. Oblastvo bi je tudi ne sprejelo.«

Rožanca je bilo treba pomiriti. Dali so mu nekako zadoščenje: izročili so mu v varstvo občinsko blagajno — lično pobarvano in z železom okovano skrinjico, ki se je umetno zaklepala. Shranil jo je v podstrešno sobico, kjer ni nihče prebival. Postavil jo je v kot na mizo ter jo zagrni! s papirjem.

Sloga med novim občinskim odborom pa ni trajala dolgo časa. Skoraj pri vsaki seji je bilo na dnevnem redu kaj takega, kar je odbornike razdvojilo. Župan je seveda vselej obdržal večino, toda Rožanc mu je nasprotoval pri odločevanju. Vpričo drugih ga Svetlin ni hotel grajati; rekli bi bili, da ne spoštuje svobodnega mnenja. A natihem ga je kuhalo in tako je Rožanc odletel iz kroga njegovih ožjih prijateljev. Ti so po sejah še ostajali pri kozarcu vina, dočim je moral novi blagajnik oditi kot nepovabljen.

Rožanc se mu ni bolel vsiljevati. Izbral si je celo drugo gostilno, dočim je žena ostala pri Svetlinu. Tam je zabavljala na moža, češ da ji ne privošči nobenega požirka. Berta, tako je bilo ime županji, jo je sočutno milovala.

Svetlinu ni bilo prav, ker se mu je sosed začel odtujevati. Sklenil ga je potipati tam, kjer ga bo zabolelo. Nekega večera ga je povabil k sebi na razgovor. V sobi sta sedela sama; krčmar je menda vedel, da ta večer ne bo drugih gostov. Na peči je ležal hlapec in predel ko maček.

Tone je naročil vina, zakaj v gostilni ni častno sedeti pri prazni mizi. Župan mu je prinesel najboljšega v steklenici kakršne je postavljal le pred boljše goste. Tudi kupica je bila iz brušenega slekla.

»Odkar si odbornik, si nekam drugačen.« mu je dejal očitajoče. »Na čast si menda ponosen.«

»Pa na plačo,« ga je zavrnil zbadljivo.

»Nekaj boš že dobil kot blagajnik ...«

»Rad bi precej,« je rekel v šali. Saj veš, da sem se zamrežil na vseh koncih in krajih ...«

»Tudi jaz bi rabil.« — Svetlinu je prišel prav ta pogovor. »Vino, po katero pojdemo drugi teden, bo treba takoj plačati ...«

Rožanc je vedel, kam merijo njegove besede.

»Terja me, dolg bo treba poravnati — Kesam se je, zakaj mu je nasprotoval pri občinskih sejah. Kako se bo zdaj uprl maščevanju?

»Nekaj malega bi že odrinil,« je letela vanj beseda. »Za drugo me boš počakal ...«

»Hm, počakal.« — Svetlin je vzel iz predala knjigo, v katero je zapisoval dolžnike. »Ali veš, koliko mi dolguješ?«

»Kako bi vedel!« je dejal malomarno, »Saj zapisuješ.«

»O moji poštenosti menda ne dvomiš ...«

»Bog obvaruj! Do zdaj še ni bilo povoda ... «

Svetlin je listal knjigo in zapisoval posamezne številke. Nato jih je seštel in trkal s svinčnikom po mizi.

«No, koliko?« je trepetalo v dolžniku.

»Dolg gre v tisočake. Pa še obresti ...«

»Kaj toliko?« je osupnil. »Ni mogoče.«

»Vidiš, tukaj je zapisano. Številke govorijo. Ne morem pomagati.«

»Hm, hm, hm! O, nesrečne volitve!« je bil vznemirjen.

»Zakaj pa si dajal za pijačo?«

Takrat nismo tako govorili.« — Bolj jasno se ni upal izraziti.

»Pa listo, kar sem posodil ženi, je tudi zraven ...«

»Ženi si posodil?« ga je iznenadilo.

»Za račun pri trgovcu. In pa kolikor je zapila ...«

Rožanc jo zaječal: »Kje naj vzamem toliko denarja?«

»Vola prodaj.« mu je pomagal z nasvetom. »Živina zdaj nima slabe cene.«

»Kdo pa bo oral in vozil?«

»Ali pa v posojilnici vprašaj ...«

»Kje naj dobim poroka?:

»Kjer hočeš! Tvojo morebitno prošnjo že vnaprej odklanjam.«

Dolžnik si je podprl glavo. »Tedaj ni nobenega izhoda ...«

»Ali smo že tako pri kraju?« mu je dejal zasmehljivo. »Kaj pa ugled in premoženje?«

»Oče venomer napovedujejo razdejanje ...

»Nikar se ne vdajaj obupu! Ali si ne znaš pomagati« — Sklonil se je priliznjeno ter mu zašepetal: »Saj imaš blagajno!

Možak je osupnil: »Kar je v blagajni, vendar ni moje ... Bog naj me varuje tega greha!«

»Pa se zgodi, da izginejo iz blagajne ogromne vsote denarja ...«

»Pst!« — Rožanc je položil prst na usta in namignil na hlapca, ki je ležal na peči.

»Spi. Sicer pa je fant zanesljiv ter ne raznaša ničesar iz domače hiše ...«

»Dovolj o tem!« Rožanc je zamahnil z roko. »V takem primeru bi si moral izmisliti vlom in tatvino ...«

»Ali bi bilo to kaj čudnega? Dan na dan prinašajo časopisi taka poročila ...

»Vlomilci pa navadno nimajo srečo. Hitro jih zalotijo in spravijo na varno ...«

»Ako bi se tebi primerilo kaj takega, bi županstvo napravilo takoj potrebne korake ...«

Rožanc ni čutil v sebi nepoštene misli, pa ga je le zanimalo, kako bi bilo zaradi primanjkljaja.

Župan mu je pojasnil: »Ako ni storilca, mora trpeti izgubo tisti, ki je okraden. Tebe bi prav gotovo ne dolžili.«

»Kradel pa ne bom, rajši beračil,« je rekel tako, kot je čutil v srcu. »Take sramote pa ne maram ...«

Pohvalil ga je, češ da je poštenost najlepša čednost. Zato naj mu do nedelje odplača vsaj polovico dolga, ostanek pa do konca meseca — do tedaj brez kakih obresti. Po prekoračenem roku pa bosta obračunala pred sodiščem.

Rožanca je kar zavijalo, tako je bil togoten. Komaj se je obvladal, da ni Svetlina prav robato ozmerjal. Položil je na mizo kovanec in šel proti vratom.

Vrnil mu je nekaj drobiža s pripombo. da za pijačo ni vračunil vsega zneska, ker je dal tudi on za polovico.

Rožanc se je zahvalil in pustil drobiž na mizi. »Ako bi mogel, bi vrnil sedajle.« je bila njegova poslovilna beseda. Ko je šel mimo kuhinje, je ob štedilniku zapazil svojo ženo. V roki je držala kozarec, iz katerega se je kadilo. Pila je kuhano vino.

Tisti teden ni bil Rožanc za nobeno rabo. Potrt je hodil okrog doma, nobena jed mu ni dišala. Njegova slednja misel je delovala v premišljevanju, kako bi poravnal dolgove. Vedel je, da ima oče precej denarja, pa se ga ni upal prositi. V mislih je prehodil vso okolico, pa ni našel nikogar, ki bi mu mogel toliko posoditi. Ako bi kaj prodal iz hleva, bi so takoj oglasiti tudi drugi upniki ter bi vseh ne mogel zadovoljiti.

Izkušnjavec ga je vabil k občinski blagajni. Ko je bil mož že v postelji ter ni mogel zaspati, mu je bil vsiljivec najbolj nadležen. »Ključe imaš, ali pa jo odpri s kakim vlomilskim orodjem, mu je šepetal na ušesa. »Prav toliko je notri, kolikor potrebuješ za Svetlina ...«

Koliko je prav za prav denarja v blagajni, tega Rožanc še sam ni natančno vedel. Pred tednom je moral nekaj izplačati, za kar je dobil potrdilo. Prejel pa je tudi najemnino od lova, katero je shranil, ni pa preštel skupnega zneska. Vse. kar mu je bilo izročeno, je skrbno spravil v blagajno; zato ni bilo potrebno šteti, ker po njegovem mnenju ni smelo ničesar manjkati.

»Kdo ve, koliko imam res denarja?« ga je nekega večera, ko je bil že v postelji, prijemala radovednost. Vstal je in prižgal svetilko. Ključ od blagajne je hranil v ostrešju.

Ko je odklepal podstrešno sobico, se mu je zdelo, da je zaropotalo okno. Ali je bil zunaj veter, ali pa so zašklepetale šipe zaradi sunka, s katerim je odprl vrata. V prvem hipu ni mogel kaj drugega ugotoviti.

Okno, ki se je od znotraj zapiralo z zapahi, je našel odprto. Kdo ga je odprl, mu je bila uganka. Ključ je hranil sam ter ga je našel tam, kamor ga je bil položil. Obšli so ga neprijetni občutki.

Blagajna je stala v kotu na mizici, kamor jo je bil postavil. Ključ, ki ga je vtaknil v ključavnico, se ni dal zasukati. Poprej ga je obrnil vselej brez najmanjšega truda. Tudi je opazil, da se pokrov ne prilega enakomerno spodnjemu delu. Ko se ga je dotaknil s prsti, se je sumljivo zamajal.

Skrinjica je bila odklenjena; iz ključavnice je molel zapah, zaradi česar se pokrov ni spajal s spodnjim delom. »Kaj pa denar?« ga je spreletela groza.

Predal s pobotnicami in potrdili je bil nedotaknjen. V drugem zraven njega pa ni bilo ničesar. Blagajna je imela le dva predala. Vsak se je drugače odpiral.

»Denarja ni več!« se mu je odtrgalo iz grla. Ponovno je iztrkal na mizo predal, v katerem je branil gotovino. «Prazen!« mu je pojemala beseda. «Nekdo je moral vlomiti v blagajno ...«

Sesedel se je na stol zraven mize. Srcu mu je razbijalo v strahu kakor kladivo. Kakor v sanjah je gledal zmedeno okrog sebe.

«Kje je vlomilec? Kdo se je priplazil v sobo?« se je zavedel po kratkem odmoru. «Skozi vežo ni prišel, ker so bila zaklenjena oboja vrata. Zbujen jo bil, pa ni slišal nobenega ropotanja.

«Tedaj je moral priti skozi okno.« — Šele zdaj je zapazil, da je spodnja šipa razbita. Na tleh so ležali drobci od stekla. «Za njimi« je begal sem in tja po sobi. Toda kam? Spomnil se je, da je bos in tak, kakršen je, ne more za vlomilcem, ki mu je pobegnil skozi okno. Prepodil ga je prav tedaj, ko je odpiral vrata.

«Tatovi, vlomilci!« je zakričal na vse grlo. «Pomagajte! Primite ga, držite ga! Denar mu vzemite!«

Starec se je prebudil in planil pokonci. «Ali slišiš?« je poklical Ano. «Nori!« je rekla očetu. «Luna ga trka.«

«Menda preganja vlomilce in tatove ...«

«Kje pa so?« je zehala zaspano.

«V podstrešju. Poslušaj, kako razsaja ...«

«Meša se mu, pa ne more spati ...«

«Vprašaj ga, kaj se je zgodilo,« jo je silil oče.

«Kar vi ga vprašajte,« ga je zavrnila.

Oče je bil skrben, pa tudi radoveden. Obul se je in stopil v vežo. kjer sta se srečala z zetom.

«Tat je bil v hiši, pa nič ne veste,« je povedal očetu v eni sapi. «Ves denar mi je odnesel iz blagajne!« Stares je omahnil kakor zadet od strele. V hipu je pozabil vse, kar ju je razdvojilo. Smilil se mu je, ubožec; njegova nesreča ga je zabolela. Nič manj je ni občutil, kot bi se bilo kaj takega primerilo njemu samemu.

Ne pa tako njegova žena. Odkar se je vdajala pijači, je bila čedalje bolj odurna in zamerljiva. Tudi še ni prebolela zadnjega spora, zaradi česar mu je tatvino skoraj privoščila. «Že prav, že prav« mu je strgala korenček.

Mož je bil užaljen. »Ne misli, da je zadela nesreča samo mene. Vsi bomo trpeli zaradi tega.«

«O, res je, res!« mu je pritrdil oče. «Vsa hiša bo trpela škodo.«

«Kaj pravite, kdo mi je to napravil?« se je obrnil na očeta. «Kdo je v okolici tako grd in hudoben?«

Oče ni mogel nikogar obdolžiti.

«Vsaj svetujte mi, kaj naj ukrenem,« je dejal zaupno.

«Ako imaš mirno vest, se ti ni treba ničesar bati ...

«Moja vest je čista!« je zatrdil svečano. «Niti v sanjah nisem nameraval krasti. Po krivici bi mi kdo kaj takega očital!«

«Pojdi tedaj k orožnikom ali k županu in povej po pravici, kaj se je zgodilo.« — Oče mu kaj drugega ni mogel svetovati.

Tone se je oblekel ter jo navil k županu.

Svetlin še ni šel počivat, ko je Rožanc potrkal na okno. «Odpri!« je zaklical ves upehan.

Spoznal ga je po besedi ter mu hitel odpirat. «Nocoj si nekam pozen ... In preplašen ...«

«Pa še kako!« je potrdil s strahom. «Pomisli, ves denar mi je izginil iz blagajne!«

«Hudirja!« Tudi župan je bil kresenečen.

Šla sta v sobo in sedla drug drugemu nasproti. Rožanc se je naslonil na mizo. Ni so mogel držati pokonci.

»Kako je torej bilo?« Svetlin je pripravil papir in črnilo.

Rožanc je začel pripovedovati: «Blagajna je prazna, ves denar je nekdo odnesel. Sled za vlomilcem drži skozi okno. Spodnja šipa je razbila.

«Imaš li koga na sumu?« mu je pretrgal besedo.

«Videl nisem nikogar ... Pač pa sem čul ropotanje in v blagajni ni denarja.«

»Kaj pa papirji?«

»Menda so v redu. Pa kaj papirji!«

»Seveda denar je poglaviten.« — Župan je bil nenavadno resen. »Ali je bila blagajna odprta s ključem, ali s kakim vlomilnim orodjem?«

Rožanc ni mogel pojasniti. »Zapah je odrinjen; kakor kaže, tat ni utegnil zakleniti ...«

»Ne sumiš tedaj nikogar ... In povedal si mi vse po pravici?« — Iz Svetlina je govorilo skrito zadovoljstvo.

»Kakor pri spovedi!« je prisegel. »Ako bi ne imel na vesti drugega greha, bi šel takoj v nebesa ...«

»Ako le nisi pozabil, o čem sva se menila zadnjič,« ga je izkušal nekam sumljivo.

»Zakaj me obdolžuješ?« je zadelo Rožanca, kot bi ga bil sunil z nožem.

»Ali sem kaj rekel?« ga je ustavil. »Čemu se repenčiš?«

»Odklanjam vsako namigavanje in ne dovolim, da bi kdo blatil mojo poštenost ...«

»Prav imaš!« ga je porogljivo udaril po ramfu.

»Pred ljudmi moraš veljati za poštenjaka; kdor bi hotel kaj ziniti, mu takoj zaveži jezik. Toda med nama rečeno ...«

»Ni med nama,« mu ni šel na limance. »Tako je, kakor sem rekel in pri tem ostanem.«

»Srečo si pa le imel, ker si takoj razkril tatvino ...«

Povedal mu je tako. kakor je bilo. Ležal je, pa ni mogel zaspati. Tedaj ga je prijela radovednost, koliko je v blagajni denarja. Vstal je in šel pogledal. Ko je odklepal vrata, je zažvenketalo okno.

»Ali veš, koliko je bil» prav za prav v blagajni?« mu je segel v besedo.

Ne vem natanko,« je zanikal

«No, lep blagajnik !« se mu ja posmehnil, da bi prikril svojo radost.

«Ali nisi nikdar preštel denarja?«

«Ob prejemu seveda,« je razlagal. «Nato sem nekaj izplačal in prejel spet manjšo vsoto ...«

Svetlin je odprl blagajniški dnevnik in poiskal zaključek.

«No, koliko je zapisano?« Rožanc se je sklonil, da bi pogledal v knjigo.

Umaknil mu jo je z izgovorom, da je treba še preračunati — odbiti izdatke in prišteti dohodke, nakar se bo šele pokazalo resnično stanje.

Prosil ga je, naj sprejme njegovo poročilo kakor tudi odpoved za blagajnika. «Vrag naj vzame to škatlo!« se je razhudil.

Župan pa o odpovedi ni maral slišati, dokler se zadeva popolnoma ne razčisti. Rožanc je zahteval, naj vzame tatvino na zapisnik.

«Ali ga boš podpisal?« je nalašč izkušal blagajnika.

«Ne vem, zakaj naj bi se branil.«

«Zato, ker ...« Svetlin se je delal, kot da ni mogel povedati do kraja.

«Tone, prijatelja sva; govoriva tako, kot se spodobi. Čemu bi si lagala?«

«Kdo pa laže?« ga je prijel za besedo.

«Ali boš mogel poravnati obroke tako, kot sva se zmenila ...?«

Rožanc je bil ogorčen. «Vsaj zdaj mi prizanesi s takimi opomini! Ako si moj prijatelj, me podpiraj v nesreči!«

»Mislil sem, da ti bo zdaj laže ... V blagajni je bilo nekako toliko, kolikor znašajo dolgovi.«

«Nehaj!« Rožanc je bil ves iz sebe. «Napravi, kar hočeš! Jaz sem nedolžen.«

«Čakaj Ako ne moreš vrniti, bova prenaradila ... Nisem tak, da bi se me ne prijela nobena beseda.«

Sosed ga ni poslušal. Šel je in zaloputnil vrata. Svetlin je klical za njim, a se ni hotel več vrniti.

«Kam bi šel?« je premišljal zunaj v temi.

«Domov?« Ako bi legel, bi ne mogel zaspati. Žena bi me zbadala in psovala.

Zavil je po poti okrog vasi proti znamenju, ki je stalo na njegovem svetu. Lučka pred Marijino podobo je pravkar dogozevala. Stal je in gledal, kako je pojemala — slika umirajočega človeka. «Tako bomo ugašali vsi!« jo rekel sam pri sebi.

«O, da bi bilo že skoraj konec!« je menil resno. «Dan na dan nove skrbi in nova žalost. Boljša je smrt kot pa tako življenje!«

Nekaj ga je vabilo, naj poklekne In moli. «V molitvi boš našel tolažbo in razvedrilo. Molitev ti bo okrepila dušo; laže se boš upiral krivici in odbijal krivdo, ki ti jo bodo skušali naprtiti.«

Odkril se je, a ni mogel moliti. Preveč je bil razburjen in raztresen. Začel je nekaj mrmrati, pa se je znašel v prepiru s Svetlinom. «Kradel si — sam si odprl blagajno,« ga je slišal govoriti. On pa ga je zavrnil: «Lažeš. Moja roka se ni dotaknila tujega denarja ...«

Nad gorami se jo bočila prva zarja. Zazvonilo je dan — jutranji pozdrav Mariji. Zvezde so ugašale druga za drugo; le danica se je že upirala, pa je naposled tudi morala obledeti.

Rožanc so je prekrižal in molil angelsko čaščenje. Oči so ga skelele, ker vso noč ni zatisnil očesa.

Molitev ga je čudežno okrepila. «Domov! — Čemi bi se skrival?« V zavesti, da ni ničesar zagrešil, je stopal pogumno proti domu. Srečal ni nikogar, ker so vaščani šele vstajali.

Prva pot mu je bila v hlev k živini. Nato je vzel koso in šel kosit deteljo na njivo. Hodil je pokonci, kot bi se ne bilo nič zgodilo. Sem in tja si je celo zažvižgal kako pesmico, toda v srcu ga je tiščalo. Najrajši se je pogovarjal z živino.

Kmalu po zajtreku je vedelo že pol Rovišča, da je imel Rožanc ponoči neprijetne obiske. Možje so se v skrbi za občinsko premoženje zbirali pri županu, ki je miril razburjene duhove in zavračal neosnovane govorice. Vzlic temu pa se je novica širila in mnenje vaščanov se je bolj in bolj cepilo. Pri vaškem koritu se je že sušljalo o morebitni preiskavi.

Spričo tajnih govoric je bil stari Rožanc ves zbegan. Imel je precej denarja, ki ga je hranil v pločevinasti škatli. Skrival jo je v postelji pod blazino. Ako bi prišlo do preiskave, bi orožniki denar iztaknili in zahtevali pojasnila. Povedal bi jim po pravici, da so to njegovi prihranki za stara leta. Toda, ali bi mu verjeli. Dolžili bi ga, da je denar iz občinske blagajne. Celo zaprli bi ga, denar pa zaplenili.

Take sramote bi starček res ne mogel prenesti. Škatlo mora spraviti na varno — toda kje naj iztakne primerno skrivališče? V zemljo je ne mara zakopati, čeprav je škatla iz močne pločevine ter se dobro zapira. V zemlji bi prišel zaklad v oblast hudobnega duha, kakor je slišal od svojega starega očeta. Pravil mu je o nekem skopuhu, ki je zakopal na svojem vrtu pot staro češnjo lonec tolarjev in križavcev. Ko je odložil motiko, je sedel na razkopano prst in rekel «Kdor jih je zakopal, ta jih bo odkopal, amen!« — Po njegovi smrti so kopali prav na tistem kraja, pa niso našli ne lonca ne denarja.

Stari Rožanc je sovražil hudobca iz dna svoje poštene duše. Še fige bi mu ne privoščil, kaj šele denarja, za katerega je moral v mladosti toliko trpeti. Zato mu ni bilo vseeno, kje naj izbere skrivališče svojemu pristradanemu imetju. Slednjič so se mu ustavile misli v znamenju zunaj Rovišča. Spomnil se je, da je pred oltarčkom pod kamenito ploščo nekaj praznega prostora. Znamenje je bilo svojčas slovesno blagoslovljeno In je zaprto z visoko železno ograjo. Ključ pa hrani sam, ker stoji kapelica na njegovi zemlji.

Misli, ki so mu izsledile skrivališče, so se mu videle kakor od Boga poslane. Takoj se je odpravil in šel pogledat. S seboj Je vzel šopek cvetlic in omelo, da bi zabrisal pozornost. V žep pod suknjičem je tiščal dleto. Najprej je z omelom obrisal prah, ki ga je na oltar nanesel veter, nakar je položil šopek pred Marijino podobo. Preden je privzdignil ploščo, je pogledal pazno okrog sebe. Votlina je bila kakor vsekana v skalo.

Obšlo ga je tiho zadovoljstvo. Našel je izborno skrivališče, suh in snažen prostor, kjer se mu denar ne bo pokvaril. Praznina pod ploščo je nekako tolika kot njegova škatla. Plošča je kakor vdelana v vznožje oltarčka. Kdo pa ve, da je je pod njo votlina!

Hladna jesenska noč je bila jasna, a brez lune. Polnoč je že odbilo, ko so se pri Rožancu skoraj neslišno odprla vežna vrata. Tiho kakor senca je stopil iz hiše starček ter se oziral previdno okrog sebe. Pod pazduho je tiščal zavitek, zašit v vrečo. Po vasi se je razlivala skrivnostna nočna tišina.

Rožanc je bil še trden, čeprav je imel na hrbtu že sedem križev. Kar pripognil se je in že ga ni bilo več pred hišo. Ubral jo je na stezo za vasjo, ker tam ponoči ne hodijo ljudje in raste ob poti več drevja. Na vasi pa bi se ne bilo tako lahko izogniti. Videti bi se mož ne dal nikomur za vse na svetu.

Vrata vaške kapelice so bila le priprta. Rožanc jih iz previdnosti ni zaprl, da bi ne bilo ponoči neprijetnega škripanja. Z rokami je otipal ploščo in zastavil dleto. Čim jo je privzdignil, je položil v odprtino svoj zavoj, nakar jo je zakril brez kakega ropotanja. Plošča se je spet zajedla v svoj okvir in najbolj pozorno oko bi ne bilo moglo zapaziti, da je bila sploh kdaj odprta.

«Križ božji!« je rekel, preden je zaklenil železna vrata. Luknja v ključavnici je bila namazana z mastjo, zato ključ ob zaklepanju ni zaškrtal. Pač pa je bušnilo nekaj iz bližnjega grma, ko je bil starec še pred kapelo. Zdrznil se je ob nenavadnem šumenju listja; brž pa ga je pomirila misel, da je zletela iz grma kaka žival ali nočna ptica. V znamenju, zadaj pod streho, je odprtina, kamor se skrivajo sove in netopirji.

Tiho kakor je odšel, se je Rožanc spet vrnil domov in zlezel v posteljo. Zaspal je v zavesti, da je shranil svoj s trudom in z znojem pridobljeni denar na varnem kraju, kjer mu ga ne bo uničilo razdejanje, ki grozi kakor temna pošast njegovi lepi domačiji.

V.

Vesti o okradeni blagajni, ki so tiste dni na Rovišču dvignile toliko prahu, so začele kmalu izgubljati svojo prvotno zanimivost. Ugibanja, kdo je bil vlomilec, so ostala le še v skritem namigavanju, kateremu Svetlin ni mogel do živega. Dogodek je bil čedalje bolj zavit v temo; od Rožanca se ni dalo ničesar izvedeti, ker mu je bilo naročeno strogo molčati. Celo nasprotniki so nekam mirovali.

Molčala je tudi Rožanka, tako so ji zabičali pri Svetlinu. Le kadar sta se sprla z možem, mu je povedala v obraz, o čem se pogovarjajo sosedje.

«Dokažejo mi naj!« — Tone se ni dosti zmenil za njene očitke. Ana išče krilatic, da bi ga ugnala.

»Pravijo, da si ti izpraznil blagajno,« je iskala prepira.

»Kdo pravi?« bi bil rad izvedel. «Povej mi tistega človeka!«

Žena mu ni hotela nikogar omeniti.

«Tedaj si ti tista, ki mi jemlješ dobro ime. Sram te bodi!«

«Saj še tebe ni sram, ki si kradel ...«

«Toliko, kolikor sem jaz tat, si tudi ti tatica,« ji je stopil na prste.

»Ali jaz?« je pričela jokati.

«Pravijo, da boš z ukradenim denarjem poravnal svoje račune ...«

»Kakšne račune?« je omahnila, kakor bi jo bil udaril po glavi.

»Račune!« je ponovil. «Vprašaj Svetlina, ki zapisuje ...«

Zadel jo je v živo, da je kar priskočila kakor obstreljena ptica. Mož se ji je maščevalno rogal.

Roganje mu je pričela vračati s srditim psovanjem. «Vse boš razdejal in uničil! Tvoja otroka bosta berača ... Gorje nam zaradi tebe! Ali ja vredno, da se trudim za druge?«

«Kakor hočeš!« ji je rekel in odšel na delo.

Ana se je tresla od jeze. Tako se še ni razjezila, odkar je bila poročena. Kar omahnila je na klop, kjer je sedela dolgo časa s prekrižanimi rokami.

Nato se je preoblekla in izročila otroka očetu. «Vi ju varujte in kadar bosta lačna, jima dajte mleka in kruha.«

«Kam greš?« jo je ustavil resno, ko je hotela oditi.

«K teti v Metulje. Doma mi ni več obstanka. Moram se nekoliko razvedriti ...«

«Z otrokoma bi se kratkočasila,« je menil oče.

«Ako bi ne bilo tako pozno, bi ju vzela s seboj.« je dejala. «Sicer pa se mi ne ljubi, da bi se ukvarjala z otrokoma. Vsa sem nekam omotena in glava me pričenja boleti.«

«Zaradi jeze in prepira,« je vedel oče. «O, Bog, kako smo nesrečni! — Pa glej, da se mi vrneš do večera!«

«Mislim, ako ne bo kake ovire. — Pa vi otroka spravite v posteljo, saj vas imata tako rada.«

Mož je ostal doma sam za vse delo. Pa ji ni rekel besedice, ko je šla mimo njega.

Sonce je zatonilo za gorami; treba je bilo pripravljati za večerjo, a Rožanka se še ni vrnila. Oče je sedel na vrtu pod hruško in odgovarjal otrokoma na vprašanje, kje so mama. «Pri teti!« ju je tolažil. «Prinesli vama bodo potice.« Potiho pa je dostavil: «Če je ne bo izgubila med potjo.«

Pričelo se je večeriti. Tone je hodil potrt okrog doma. «Ali je še ni?« je vprašal očeta.

«Rekla je, da pride do večera, ako je ne bo zadržalo.«

»Nalašč mi nagaja,« je potožil bridko. «Taka gospodinja!«

Očetu se je ponujala priložnost, kakršne si je že dolgo želel. Začel mu je izpraševati vest ter mu rekel med drugim: «Sam si kriv, da je tako pri hiši. Ti si ji dajal zgled in ona te je posnemala. Doma bi bil, pa bi ji ne bilo treba hoditi k Svetlinu. Tam so vaju ujeli oba in zdaj se vama smejajo skrivaj in očitno. Sosedje pa brusijo jezike.«

Tone je pobesil glavo. Starec je govoril čisto resnico. Ako bi mu bil ugovarjal, bi bile njegove besede še bolj trde in robate. «Oče, kaj pa naj storim?« je sklenil roke nad glavo.

Mož je zmajal z rameni. «Kadar voz zdrvi v dolino, tedaj ga ni lahko ustaviti. Zvonjenje po toči ne koristi in kesanje po smrti ne zbriše nobenega greha.«

«Tedaj ni več pomoči — tudi ako bi se hotel poboljšati ...«

Dvomil je, da bi bil zet premišljeno izgovoril te besede. Tudi mu ni zaupal, da bi imel res toliko trdne volje. Zato mu ni rekel drugega kakor: «Ana se mi je videla nekam čudna, ko je odhajala od doma. Če hočeš, ji pojdi naproti. Brez dežnika pa ne hodi, ker se bo vreme najbrž spremenilo.«

Slušal ga je, ni mu bilo treba dvakrat veleti. Nekam čudno so ga prevzele očetove besede. Tudi sam je opazil, da je žena zadnje dni precej drugačna. Stisnil je pod pazduho dežnik ter jo ubral v dolino.

Metulje se je reklo majhni dolinski vasici pod Roviščem, kjer je bivala Rožančeva teta. Nizka lesena hišica ni kazala na zunaj nič posebnega, toda teta je bila denarna in je imela tudi nekaj zemljišča. Zato jo je Rožanka tako rada obiskovala.

Rožanc je bil hitro v dolini, kjer so mu pa zastajali koraki. Misel, da se bo treba pokazati teti, mu je bila čedalje bolj neprijetna. Starica je držala z Ano; vedel je, da je ne bo lahko ugnati.

Kakor nalašča sta se srečala z Vrbačem, ki je bil teti najbližji sosed. Kar oddahnil se je, ko ga je zagledal. «Ali je Ana še tukaj?« ga je vprašal po večernem pozdravu.

«O, kdaj je že odšla!« mu je odgovoril «Pred več kot poldrugo uro.«

«Ali veš natanko?«

«Vem,« je odvrnil. «Kako bi ne vedel!«

«Si jo li videl?« ga je privijal.

«Videl, pa tudi slišal, ko se je poslovila.«

«Domov je še ni,« je dejal počasi. «In dež že rosi, pa nima dežnika ...«

Vrbač si je domislil, da je odšla Rožanka proti trgu. «Pa še kako je hitela!« je bil do pičice natančen.

«Tudi iz trga bi bila že lahko doma,« je Tone hitro preračunal. «Nekje se je spet zamudila ...«

«V trgu je dosti takih krajev, ki človeku ne dajo nikamor. Še sam ne veš, kdaj sedeš na smolo.«

«Ako je ni pri teti, pa lahko kar obrnem,« je dejal Vrbaču.

«Lahko, ako nimaš drugega opravila.«

Rožanc se je obrnil in šel nazaj z Vrbačem. Tam, kjer se je pot odcepila od ceste, sta se poslovila. Vrbač je zavil proti Soteski, Tone pa po cesti dalje proti trgu.

Ob cesti, nedaleč od trga, je stala Povirkova domačija. Gospodar je opazoval pred hišo oblake, ki so se podili po jugu, dočim je spodaj že pihala burja. «Slabo vreme se nam obeta,« je dejal Rožancu, ki je prišel mimo njega.

Toneta ni zanimalo vreme. Skrbelo ga je, kje je njegova žena.

«Pred kako uro je šla domov tukaj mimo,« mu je povedal. «Rekla mi je, da se ji je zapoznilo.«

«Tedaj sva se zgrešila. Ali pa je kje ostala.«

«Mogoče.« — Povirk se je namuznil. «Pod pazduho je imela steklenico ... In noge so jo zanašale ...«

Rožanca je skrbelo, da bo res kje obležala.

«Ako je niso napadle kako slabosti, tedaj je lahko že doma,« ga je pomiril v upanju, da se ji je morda le posrečilo priti na Rovišče.

«Praviš, da je šla tod mimo pred kako uro.«

«Več še ne more biti.« — Drugega mu Povirk ni mogel povedati.

«Zunaj ne bo ostala. Strah jo je in hladno je brez odeje. Razen tega pa že tako vreme!« — Tako je modroval Rožanc med potjo proti domu. «Ali pa je že doma v postelji ...« O, ko bi se mu uresničila njegova želja!

Ko je dospel na Rovišče, je bila že skoraj tema. Deževalo je čedalje huje in burja je bila zmeraj bolj silna in hladna. Zaradi oblačnosti in megle, ki se je nad Roviščem dotikala hriba, je zvečer tudi hitreje potemnelo. Temo bi bil kar grabil z rokami.

Stari Rožanc je bil že na peči, ko je zet potrkal na okno. «Kje je Ana? Ali je nisi našel?« se je prestrašil, ko mu je prišel odpirat.

Tone je zaprl dežnik in začel pripovedovati, kako je v Metuljah naletel na Vrbača, ki mu je povedal, da je Ana odšla proti trgu. Povirk jo je videl, ko se je vračala iz trga; pred kako uro je šla mimo njegove hiše. — Zamolčal pa je, da je imela pod pazduho steklenico in da jo zanašalo.

»Domov ni prišla,« se je tresel starec. »Oh, to se bo prehladila!«

V mladem možu se je budilo sočutje. »Zunaj na dežju ne sme ostati. Zbolela bo in umrla. Pa bodo rekli: »Sprla sta se, pa se ni pobrigal, da bi jo bil spravil pod streho.«

Zunaj je lilo kakor iz škafa. Tone se je preobul v boljše čevlje, da bi mu mokrota ne škodovala. »Zdaj pa grem, je rekel očetu, »Zaprite za menoj vrata!«

»V peči je še nekaj mleka,« mu je oče ponudil večerjo.

«Ne bom« je odklonil. «Otrokoma ga dajte!«

«Sta že pospala.« Tone se je ozrl okrog sebe. Pri peči je ležala Tončka, oblečena na goli klopi. Lojzek pa je spal na tleh, zarit v cunje. «Revčka!« je vzdihnil pomilujoče. Tisti dan še ni pokusil pijače. Tako trezen že ni bil dolgo časa.

«Kadar prideta, me pokliči,« je naročil oče. «Ostal bom na peči pri otrocih.«

«Prav!« mu je bil hvaležen; spoznal je, da ima pri hiši skrbnega človeka. «Kadar se vrneva, bom potrkal na okno. Toda brez nje me ne bo domov. Iskal jo bom, dokler je ne najdem, pa četudi do ranega jutra.«

Prižgal je svetilko in odšel po vasi. Hiše so bile že zaprte; ponekod so večerjali ter se prijazno pomenkovali. Kar nevoščljiv je bil sosedom, ki so tako lepo uživali družinsko srečo.

Prišel je do kraja vasi, a se ni upal dalje. Groza ga je bilo nečesa, pa ne strahov, o katerih je slišal nekdaj pripovedovati. Bal se je teme, ki je bila tisto noč tako gosta in strašna. Njegove slutnje pa so bile še strašnejše ...

«Kam naj grem?« je premišljeval v temi in viharju. «Sam je ne bom našel tako hitro. Ako bi nas bilo več, tedaj bi okolico naglo preiskali.«

Odločil se je, da bo stopil po sosede. Najprej je potrkal pri Jeraču. «Ane ni domov,« se mu je izvilo iz prsi. «V Metuljah je ni — najbrž je ostala kje na poti ... Pomagajte mi jo iskati!«

Kadar je bil trezen, tedaj je bil Jerač najboljši človek. «Hitro, dežnik pa suknjo!« je priganjal ženo. «In druge pokličimo, da nas bo več pri delu!«

«Od vsake hiše eden!« je šlo po vasi, dokler ni bilo zbrano zadostno število mož in fantov. Vsak je imel pri sebi dežnik in svetilko. Skupine, v katere so se razdelili, so odhajale vsaka po svoji poti. V dolino je odmevalo glasno klicanje, odgovora pa ni bilo od nikoder.

Dež in veter sta proti jutru ponehala, oblaki so se trgali; tu pa tam se jo že pokazala kaka zvezda. Iskalci so se vračali z ugaslimi svetilkami in z zaspanimi obrazi. «Nikjer je ni,« so ponavljali drug za drugim. «Vse smo preiskali.«

Rožanca so begale strašne misli. «Ko se bo zdanilo, bomo pogledali ob potoku,« je rekel z žalostjo na obrazu. «In po drevju na robu gozda.«

«Ali meniš?« so se plašile sosede. «Tako daleč se pa menda le ni spozabila ...«

«Oh, če nam je napravila tako sramoto!« jih je bilo groza že ob misli sami.

Tone je bil pripravljen na najhujše, kar bi ga moglo zadeti. Strašne prizore mu je slikala razburkana domišljija!

Zjutraj, ko se je zdanilo, je zagnal Murnov pastir glasen krik po vasi. Pod kozolcem, kamor je šel po krmo za živino, je našel žensko, ležečo na kupu otave. Glava ji je bila zavita v ruto, zato je ni mogel takoj spoznati.

«Ana je! Ali je še živa?« je skrbelo sosede.

Pastir jim ni mogel povedati nič gotovega. Ob kozolcu, ki je stal pod vasjo blizu poti v dolino, so se zbirali vaščani. Rožanc je prišel med zadnjimi. Ali bo našel živo ali mrtvo. Noge so mu bile trde, kot bi bile lesene.

«Hvala Bogu, še je živa!« so ga pomirili sosedje. Vsa moč se mu je po teh besedah spet vrnila v odtrple ude.

Rožanka je ležala na otavi pod kapom. Ker je deževalo z vetrom, ji je bila obleka vsa premočena, noge pa so ji bile skoraj na dežju. Zraven sebe je imela prazno steklenico, ki je dišala po žganju.

Mož se je sklonil ter ji položil roko na čelo. «Vročina!« je ugotovil s strahom. Žena ga ni

pogledala. Tudi drugim, ki so jo klicali, ni odgovorila.

«Premražena je, domov jo spravimo.« so svetovale sosede. «Ko jo ogrejemo, ji bo odleglo.«

«Vstani, Ana! Domov gremo. Ali te nič ne zebe?« jo je poskusil omajati. Prijel jo je za roko ter jo nekoliko dvignil, a mu je omahnila nazaj na ležišče.

Sosede so storile vse, kar so vedele in znale, pa je niso mogle prebuditi. Možje so medtem napravili nosilnico ter jo obložili z mehko otavo. Rožanka je ležala kakor na blazini.

Doma so jo ogreli s kamilicami in s toplimi obkladki. Postopno se je pričela gibati in gledati okrog sebe. «Kje pa sem?« je spregovorila čez nekaj časa.

«Doma v postelji,« ji je povedala Goslačeva Neža, ki je ostala pri njej za strežnico.

«Mislila sem, da sem pri teti ... Pa oče in otroka?« jo je pričelo skrbeti.

«Vsi skupaj so nekje zunaj pred hišo ... »

Prosila je, naj pokliče očeta. Potožila mu je, da jo kuha vročina. «Pa tu notri peče!« je pokazala na prsi.

«Pljučnica bo ali vročinska bolezen.« — Oče je priganjal zeta, naj pošlje po zdravnika.

Zdravnik je potrdil njegovo mnenje. Naročil je, kako naj ravnajo z bolnico in zapisal zdravila«

«Ali bo ozdravela?« je skrbelo oba Rožanca«

«V nekaj dnevih se bo odločilo,« je bilo mnenje izkušenega zdravnika. «Ako ne omaga srce, tedaj se ni bati nobene nevarnosti. Sicer pa bodite na vse pripravljeni ...«

«Tedaj naj pošljemo po duhovnika ... »

«Prav je, če to storite. Bolje prej, ko pozneje.«

Počakali so do večera. O mraku pa je pri fari pozvonilo za obhajilo. Proti Rovišču se je med brnenjem zvončka pomikala drobna lučka. »Rožanko gredo obhajat« je vedelo takoj pol župnije. Skoraj povsod so že vedeli, da žena bolezni najbrž ne bo mogla zboleti. «Zaradi pijače ...« so si namigovali. «Zakaj pijanec nima v sebi tiste odpornosti kakor trezen človek.«

Rožanka je prejela sveto popotnico tako kot se spodobi bolniku, ki se pripravlja za večnost. Njena sovražnost do moža se je spremenila v pravo ljubezen. Priznala je, da je marsikaj zakrivila tudi sama ter ga je prosila odpuščanja. Ves večer je moral sedeti ob njeni postelji in poslušati njena naročila.

Na posteljici ob steni sta spala otročiča. «Tone dvigni me nekoliko, da ju vidim,« si je zaželela.

Ustregel ji je ter jo opozoril, naj se nikar preveč ne muči. Zdravnik je naročil mir in počitek.

«Odkar sem prejela nebeško zdravilo, mi je kar odleglo.« Prosila ga je, naj ji pomaga s postelje.

«Čemu?« — Vedel je, da se ne more držati pokonci.

«Otroka bi rada pobožala. Oba: Lojzka in Tončko.«

«Saj veš, da ne moreš. Bojim se, da bi ti ne škodovalo ...«

«Pa ju ti pobožaj v mojem imenu ...«

Brez oklevanja ji je izpolnil željo. Nato je moral ponovno sesti k njeni postelji. «Rada umrjem,« je dejala po kratkem molku. «Toda zavoljo otrok bi še rajši živela. Tone, ako ozdravim, bo drugače ... »

«Tudi jaz se bom poboljšal,« je obljubil resno.

«Če bo pa le treba iti, pa bodi otrokoma dober oče tudi tedaj, kadar bosta imela pisano mater ...«

Obljubil ji je in segel v roko.

»Glej, da bosta otroka dobro vzgojena. Popravi, kar sem jaz zamudila. Pa očeta poslušaj,« je bila njena želja.

Mož si je utrnil solzo.

Bolnica se je spomnila blagajne. «Ali je že urejeno«» jo je še težilo.

«Denar je založen zaradi revizije ... Ni pa še pognano, kdo je kradel ...«

«Tone, jaz nisem vzela ničesar!« je izrekla svečano. «Bog, ki prebiva v mojem srcu, mi je priča, da sem nedolžna. Ako mrjem, naj ne pade zaradi tega name kaka senca ...«

Rožanc je zajokal: »Odpusti, Ana! Saj nisem mislil resno ...« Dalje ni mogel govoriti.

Tudi žena je molčala. Tonetu se je pričelo dremati. Zaradi noči, ki jo je prebil brez spanja, je bil silno utrujen.

Po polnoči ga je nadomestil oče. Sedel je na njegovo mesto ter se naslonil na blazino. «Oh, Ana, Ana! Kam si prišla!« jo je začel milovati.

«Saj rada umrjem,« ga je zavrnila, «Tako lepo sem pripravljena ...«

»Pa otroka?« je dejal očitajoče.

«Ako bo sila, ju sprejmete v varstvo.« — Prosila je za dečka in za hčerko.

V potrdilo jo je prijel za roko ter jo močil s solzami.

«Oče, še nekaj imam na srcu,« je nadaljevala, ko si je nekoliko odpočila. «Stari ste in denar imate: ne dajte, da bi se šopiril tujec po naši zemlji, ako pride do razdejanja ...«

«Taka je tudi moja misel,« je razumel njeno željo.

«Na otroka zapišite ali nase. Tone naj vam bo kot užitkar ...«

«Če nam ne bo nagajal,« jo dvomil starec.

«Upajmo, da ga bo življenje izmodrilo. Vi pa skrbite zato, da bosta otroka preskrbljena ...«

«Storil bom, kolikor mi bo mogoče storiti,« je obljubil s solzami.

«Pa odpustite, kar ni bilo prav,« ji je zastajala beseda. — «Oh, tišči — tu notri ...« so jo grabila za prsi. V grlu so ji igrali mrtvaški godci.

Zjutraj, ko sta se zbudila otroka, jo bila še toliko pri moči, da ju je poklicala. «Mamica, vstanite!« sta jo prosila. «Zunaj je tako prijetno.« — Grenko se jima je nasmehnila ter ju izročila angelu varuhu.

Odslej ni bila več pri polni zavesti. Še je govorila kakor v omedlevici; tretji dan proti večeru pa je utihnila za zmeraj.

VI.

Rožanc je bil ves potrt in zbegan. Nikjer se ni mogel razvedriti. Vest mu je neprenehoma očitala, da je kriv njene smrti. Največ tolažbe je še našel pri delu; toda kadar se je ustavil ob spominu na rajno, vselej je slišal od nekod kričanje: «Ti in pijača sta jo pokopala!«

Ljudje so mu že izbirali nevesto, ko se prst še ni posušila na njenem grobu. «Ta pa ta bi bila zanj,« so se pomenkovali. «Gledati bi moral na pametno gospodinjo, da ne bo sovražila otrok; pa tudi pod palcem mora nekaj imeti. Priliko je treba porabiti.«

Za ženitev pa se Rožanc ni mogel odločiti. Tisti, ki so ga sodili drugače, so se nekoliko zmotili. Smilila sta se mu otroka, zakaj ljubezen pisane matere je občutil sam na svoji koži. «Vsaj zaradi otrok naj bi bila še živela!« je vzdihnil večkrat sam pri sebi. «Povsod je prepir, kjer so pri hiši dvoje vrste otroci.«

Zaradi gospodinjstva se Rožanc ni mogel pritoževati. Gostačeva Neža je bila skrbna in poštena ženica. Za vsako delo pa ni bila, ker je bila še stara in bolehna. Otrokoma je bila dobra varuhinja, da je boljše ni bilo treba iskati.

Toda dekla je le dekla in je ni lahko primerjati domačemu človeku. To sta vedela oba Kožanca — mladi in stari oče. Obema je bila znana prislovica, da je najslabša žena več vredna kot najboljša dekla.

Pri hiši je vladalo zatišje kakor pred nevihto. Odkar so imeli mrliča, se oče in zet že nista sporekla. Tone je držal besedo, katero je dal svoji ženi na smrtni postelji. Poslušal jo očeta, ki je imel v gospodarstvu obilne skušnje. Poznal je vsako ped zemlje; vedel jo, kje bolje uspeva pšenica, kam naj posadi krompir in turščico, da bo več pridelal. Tudi mu ni bilo vseeno, ali naj seje o mlaju ali ob polni luni.

V raznih domačih pogovorih je nanesla beseda tudi na ženitev. «Sam ne vem, kaj bi napravil,« je rekel Tone. «Nekateri menijo tako, drugi pa spet drugače ... »

Očetov na svet je bil tale: »Hodi po srednji poti ter se ne oziraj ne na desno ne na levo. — Ako se ne oženiš, se boš morda kesal; nasprotno pa morebiti tudi ne boš zadovoljen ...«

«Zaradi otrok bi bil najrajši sam,« je premislil Tone. «Mačehe so bodeče ...«

»Seveda bi bilo najbolje tako ... Otroka bosta kmalu za kako uporabo ...«

»O, kdaj še;« je vzdihnil Tone.

«Čakati je hudo, mine pa le ... Nočem ti braniti, ne maram pa ti tudi svetovati ... Samo glej, da se boš pametno oženil ...«

Razumel je, kam merijo očetove besede. Ni jih izrekel s poudarkom, pa vendar mu je čital na obrazu: «Varuj se Svetlina!«

Ali mu je res Svetlin tako nevaren? Nekaj mu je zanikalo, čim je izgovoril v srcu to vprašanje. Res ga je opozoril zaradi dolga, pa ni izvajal nikakih posledic. Odkar mu je umrla žena, jo z njim ves drugačen. Prvi je bil, ki mu je izrazil sožalje, in kjer le more, mu pomaga. Greh bi bilo, ako bi odbijal takega človeka!

Mladi Rožanc je proti očetovemu svarilu spet zašel k Svetlinu. Prav za prav je bil povabljen in vabilu se je moral odzvati. Ako bi bil izostal, bi bila huda zamera.

Zmeniti se je bilo treba zavoljo blagajne. Zadeva je še visela v zraku. Svetlin je položil v blagajno denar, ni pa še napravil potrebnih korakov. Z ovadbo je čakal in odlašal. Zato, ker ni maral biti hudoben ...

«Stori, kar veš da je prav!« — Rožanc ni maral prizanašanja. «Preiskave se ne bojim in pred sodiščem bom ponovil to, kar sem že povedal ...«

«Sitnosti bi bile, sitnosti.« — Župan je bil vidno v zadregi. Sosed mu je bil vse preveč pogumen. Ljubše bi mu bilo, ako bi se dal ostrašiti.

Rožanc je ponavljal: «Nisem kriv, pa nisem. Brez dokazov niso še nikogar obsodili ...

«Skrbelo te bo pa vendarle ... Zadeva lahko traja tudi dve leti ... Lovili in privijali to bodo na vse načine ...«

«Hudo je, ako ima človek skrbi,« je moral nazadnje le priznati. «Dal bi ne vem kaj, samo da bi bil že skoraj rešen ...«

«Ako ti je res kaj na tem, boš sprejel moj nasvet brez odlašanja. Vedi, da ne iščem svojih koristi ter ti želim le dobro ...«

«Za pomoč bi ti bil hvaležen,« se je Rožanc nekoliko razveselil. «Toda ...«

«Moja misel je taka, da bi zadeve sploh ne ovadil. Tako bi se izognila marsičemu, čeprav bi nama bilo treba nekaj žrtvovati ...«

Rožanc ga je razumel. «A tako bi mi ti rad pomagal? Vrni, kar manjka! Tako neumen pa še nisem!«

«Nič te ne silim. Zadeva je skoraj že pozabljena. Pa se daj ljudem ponovno pod zobe!«

«Vem, koliko je bilo govorjenja. Pa vendar ...«

«Ali pa primi tistega, ki jo vlomil v blagajno ...«

«Orožniki naj ga iščejo,« je menil pravilno. «Jaz ne bom nikogar osumil.«

«Seveda je nevarno. Vlomilec je moral poznati domače razmere. Sledi pa ni nobene, čeprav ljudje marsikaj ugibajo ...«

«Vem, da me sodijo po krivici,« je bil jezen in žalosten obenem. «Vzel pa nisem ničesar, zato tudi ničesar ne vrnem. Samega sebe ne bom postavljal v senco ...«

»Kdo bo pa vedel!« je Svetlin zamahnil z roko.

«Vse izvohajo,« je trdil nezaupno.

«E, beži, beži! Kar je med nama, ne bo nihče izvedel.« — Župan je primaknil stol prav blizu Rožanca. «Vidiš, stvar je taka,« se mu je priliznil. «Zadeva mora izginiti s sveta, tako da se ne bo nikdar več pojavila. Žrtev je sicer grenka; enemu samemu bi krivila hrbet, a dva jo bova zmagovala. Ti nekaj in jas nekaj — vsak polovico ...«

«Če bi bil kriv, bi bil denar že vrnil. Rekel bi bil: takole pa takole je bilo in zdaj je poravnano. Tako pa je škoda vsakega beliča,« je ugovarjal že manj odločno.

»Seveda je škoda.« — Svetlin si je bil v svesti zmage. «Dva bova že utrpela tiste groše. Morda se bo dalo kaj prigospodariti ... Čisti dobiček bova delila ...«

Obljubljena odškodnina je Rožanca naposled omehčala. «Polovico bi že sprejel na rame.« Toda, kje naj dobi posojilo?«

»Ali mi ne privoščiš besede?« Svetlin mu je privzdignil glavo, ki mu je zlezla na prsi.

«Tebi?« se je začudil. «Poprej ti moram vendar vrniti, za kar si me terjal ... Smrt je bila v hiši ... Zares nisem mogel ... Verjemi, da mi ni prijetno ...«

«Boš že vrnil, kadar boš mogel. Kadar se oženiš ...«

Moža sta načela drugo točko.

«Ne vem, kako bi napravil,« ga je gledal vprašujoče. «Hudo je zaradi otrok ... Brez gospodinje pa tudi ne moremo biti. Neža je vsak dan bolj nadložna.«

«Ali še nimaš nič izbranega?« mu je Svetlin pomežiknil.

«Do zdaj še nisem mislil na to ... Prezgodaj je še ... Kaj bi pa rekli?«

«Čim dalje boš odlašal, tem huje se bo odločiti ... »

«Saj ne vem, kje bi bilo kaj zame.« — Rožanc doslej še ni govoril z nikomur o ženitvi.

«Ali boš tako izbiral?« ga je izkušal pol resno.

«Kar od kraja veš, da ne bom pobiral ...«

Svetlin je poslušal; nekaj, česar je mislil, ni mogel izgovoriti. «Daleč ti ne bo treba hoditi,« je naglo zasukal besedo. «Nekdaj je bila navada, da so se ženili blizu; botre so pa daleč iskali ...«

»Blizu ne bo nič,« je dvomil Tone ter si popravljal brke. «Dekle, ki je kaj vredno, ne mara vdovca z otroki ...«

«Vdovec je za devet fantov. Kajneda, Ida?« je vprašal svakinjo, ki je pravkar stopila v sobo.

»I, seveda!« se je nasmehljala. «Mož v najboljših letih! Ni ga bolj postavnega fanta pod roviškim zvonom! Nič se ti ne pozna, da si bil oženjen!«

Svetlin ga je dregnil s komolcem. »Poslušaj! Ali ti nisem pravil?«

«Škoda, da nisem sedla v mernik takrat, ko ti je umrla rajna,« se je pošalila.

«Zato, da bi ga dobila ...« ji je pomagal Svetlin, kot da sta bila dogovorjena.

«Saj me ne mara ...« ga je pogledala zapeljivo.

«Nikar se ne norčujta!« — Rožanc je bil kar osamljen. Njen pogled mu je segel v dušo kakor topel žarek.

«Ane je bilo škoda!« se mu je hlinila, da bi se mu bolj prikupila. «Tako mlada, pa je morala umreti! Pri nas je kar ne moremo pozabiti.«

«Hitro jo je vzelo,« si je obrisal solzo.

«Tega pa res ni nihče mislil,« je dodal Svetlin s ponarejenim sočutjem. «Čudno, da revica kar ni mogla preboleti!«

Rožancu je uhajalo na jok: «Storil sem vse, kar je bilo v moji slabi moči. Tudi z zdravnikom je nismo zamudili.«

«Več, kar si storil, nisi mogel storiti,« se je glasilo Svetlinovo priznanje. Ida pa je drdrala: «Zares si se trudil, da bi ji bil ohranil življenje. In kako lepo si jo spravili! Dolgo že ni bilo takega pogreba!«

Mlademu vdovcu so ugajale pohvalne besede. »Še spomenik ji bo treba postaviti,« se je pobahal. «Takega s sliko in z zlatim napisom.«

«Ob grobu pa ograjo kot je zdaj moderno ...«

«Prav, da si me spomnila,« ji je bil hvaležen, sam nase pa jezen, ker se tega ni že prej domislil.

«Tone, kaj boš pa zdaj napravil?« Ida je popravljala prt na mizi prav blizu njega.

«Nekaj časa bi še počakal. Zaradi jezikov.«

«Pametno, pametno!« mu je hitela pritrjevati.

«Ljudem pa tako ne ustrežeš,« je menil Svetlin, ki bi ju bil najrajši kar upregel v zakonski jarem.

Kakor ptička je žgolela Ida okrog Rožanca in sedla nazadnje na klop zraven njega. Posmehnila se mu je, ker se ji je nekam plaho odmaknil. Da bi mu ne očitali boječnosti, jo je prijel za roko.

«Poda se vama, poda!« je hvalila krčmarica, ki se je tačas prizibala v sobo. «Kar prstan na roko, pa k poroki!«

«Pa venec na glavo!« se je postavila Ida. «Neveste brez venca pa že ne maraš, kajneda Tone?«

«Prstan in venec, pa nekaj dote,« je bleknil nerodno. «Vse skupaj mora biti!«

Obe sta se hihitali, kot bi bil kdove kako pametno povedal.

Svetlin se ni več vmešaval v pogovor. Načrt se mu je posrečil: Ido in Rožanca je spravil skupaj in to mu je zadostovalo. «Začel sem jaz, nadaljujejo pa naj drugi,« si je mislil ter se odstranil. Sedel je v kot k pisalni mizi in odprl knjigo, katero je vzel iz predala. Oko mu je obstalo na listu sredi knjige, kamor je nekaj zapisal. Rožanc se ni zmenil za njegovo delo. Preveč je bil zamišljen in omamljen od očarujočega sladkanja. Ako bi ga bil kdo sezul skrivaj pod mizo, ki se bil morda nekoliko zgenil, čevlja pa bi najbrž ne bil takoj pogrešil.

Rožancu se je godilo tako kakor tistemu kmetu, ki je poslušal nebeško ptico. Še nikdar mu ni čas pri Svetlinu tako hitro potekel. Ko se je domislil, da bo treba oditi, je kazalec na stenski uri spodrsnil na zadnji postaji polnočne strmine. Vstal je z izgovorom, da se je predolgo zamudil, a je spet sedel in pozabil, da je pri sosedu.

«Naj le sedi,« si je mislil Svetlin in odšel počivat. Materi županji se je tudi že zehalo in dremalo. Ida pa je zadrževala, kot bi ji šlo za stavo.

Svetilka, viseča s stropa, je začela pešati, a ji niso hoteli priliti olja. To je bil Rožancu glasen opomin, naj ne odlaša več z odhodom. Pogledal je na uro ter se zgrabil za glavo.

«Pa še kaj pridi!« ga je vabila Ida ter ga spremila v vežo. Rožanc ji je ob odhodu stisnil desnico.

Tako srečen še ni šel nikdar od Svetlina. Brez skrbi in z jasnim pogledom v bodočnost. Res je zadeva poravnana z novim posojilom; toda, ako vzame Ido, mu dogovorjene polovice ne bo treba vračati.

Drugi dan je bil mladi Rožanc nenavadno dobre volje. Z lahkimi koraki je hodil okrog doma ter si med delom veselo požvižgaval. Oče je ugibal to in ono, a nič pravega ni mogel pogoditi. Ko pa je izvedel, da sta z županom našla usodno pomoto ter je blagajna spet urejena, je bilo tudi njemu olajšano neko mučno breme. «Uboga Ana!« se mu je tožilo po umrli hčeri. «Prav zaradi te pomote je morala revica umreti!«

Tone se je moral uživeti v novo vlogo. Tatu, o katerem je bil tako prepričan, je bilo treba pozabiti, kar ni bilo lahko ter je zahtevalo mnogo premagovanja. Vlom in tatvina, ki sta se resnično izvršila, sta se morala umakniti izmišljeni pomoti. Mož je živel v upravičeni skrbi, kdaj se bo nepremišljeno zagovoril. Skrbno je izbiral in pretehtal vsako besedo, preden jo je izgovoril.

Glas po reviziji občinske blagajne je počasi popolnoma utihnil. Možje, ki so jo zahtevali v medsebojnih pogovorih, so naposled spoznali, da prekanjenemu županu ne morejo do živega. Dogodek je bil pozabljen, ne da bi prišel na ušesa oblastem. Življenje na Rovišču je spet teklo po navadnih starih potih. Posebnost za one, ki so se za to zanimali, je bila novica, da se med Rožancem in Svetlinom pletejo zveze bližjega sorodstva.

Mnenje, ki je nastalo med sosedi, je bilo kaj različno. Nekateri so vedeli, da se Ida ponuja Rožancu, ker ji bije že poslednja ura. Drugi pa so trdili nasprotno. Tone je pri Svetlinu kuhan in pečen, kar ne bo ostalo brez slabih posledic. In grehu bo sledilo pohujšanje — dobre mamice so se že resno bale za svoje doraščujoče otroke. Takih se slabi zgledi kaj radi primejo, ker še ne poznajo nevarnosti in niso dovolj pametni, da bi se upirali skušnjavi.

«Vzame naj jo, saj ima kmetijo,« so godrnjali po vasi. «Ali pa naj odneha!«

Podobne opazke so prišle na uho tudi staremu Rožancu. Neži, ki je gospodinjila pri hiši, mu je povedala, kaj pravijo sosedje. Molčala je dolgo časa, zakaj njena navada ni bila, da bi bila delala zdražbo. Vsega, kar je slišala, mu seveda ni znosila na ušesa.

«Tedaj bo le res ...« je užalostilo očeta. Tudi sam je bil že nekaj slutil, ker je zet tako pogosto odhajal zdoma. Smilila sta se mu otroka, pa tudi domačija, kateri je spet grozilo razdejanje.

Neža je prosila očeta: «Recite mu, naj krene na drugo pot ... Svetlin že ve, zakaj mu ponuja nevesto. Ljudje vam obetajo slabe čase ...«

«Zaman so moje prošnje in opomini,« je prihajalo starcu iz potrte duše. «Ana je bila pridna in poštena, a pri Svetlinu so jo spravili na kriva pota. Ujeli so jo na pijačo. Toneta pa motijo z denarjem. Vem: bolezen je nekaj stala in pogreb je plačal — Svetlin mu je posodil.«

«Takega mnenja so vsi pametni sosedje.« — Izkušena ženica je vedela, da bo morala od hiše, čim pride do ženitve. Z Ido se ne bosta razumeli. Prosila je očeta, naj razdere, dokler se še da razdreti.

Starec je spregovoril odločno besedo. «Takole pa takole pravijo,« je prijel na kratko zeta ter mu dal na izbiro: «Ali proč od Svetlina, ali pa mi izplačaj vse do slednjega beliča, kar mi še dolguješ ...«

Zet se je prestrašil tako, da ni vedel, kaj naj bi mu odgovoril. «Oče, ne bodite vendar taki!« je rekel čez nekaj časa. «Kdo vas je spet naščuval proti meni?«

«Ti sam me ščuvaš, ker me ne poslušaš. Zato pa ob tednu ves denar z obrestmi, ali pa mi nikdar več ne prestopi Svetlinovega praga.«

«Oče, ali je to vaša poslednja beseda?« ga je vprašal z nejevoljo.

«Kar sem rekel, sem rekel,« je pribil kakor s kladivom. «Na tebi je, ako hočeš, da bom spregovoril drugačno besedo.«

«Tedaj sva končala.« — Tone jo bil že togoten, a se je čudovito hitro pomiril. Spomnil se je Svetlina, ki mu bo dal denarja, da bo izplačal očeta. Posojilo seveda — na račun dote. Ida ne pojde prazna od hiše.

Svetlinova želja je bila, da bi pregovorili očeta, kar pa ni bilo ve mogoče. Starec je ostal odločno pri svoji zahtevi. Lovili so ga na vse načine, pa mu niso mogli dopovedati. Svetlin ni mogel v naglici spraviti skupaj toliko denarja. Na pomoč je morala priskočiti Ida s svojimi prihranki in pa občinska blagajna.

Preden je Rožanc izplačal očetu dogovorjeni delež, ga je vprašal, ali se ni morda kaj premislil. »Nič!« mu je odgovoril, kot bi bil zasekal. »Pa nič!« je bil sprejet njegov odgovor.

»Kakršen si ti do mene, takšen sem tudi jaz do tebe,« je dejal kljubujoče. »Ti se ne podaš, jaz pa ne odneham.«

»Prav!» — Tone je bil na videz zadovoljen, toda v prsih ga je tiščalo.

»Meni je tudi prav,« mu ni maral ostati dolžan nobene besede.

»Denar je pripravljen. Vi meni pobotnico, jaz pa vam ves znesek.«

Prinesel je pobotnico in zet je naštel na mizo vrsto bankovcev in srebrnih kovancev. »Pa še vi preštejte!« ga je opozoril. »Na poznejše pritožbe se ne bom več oziral.«

Oče je štel in razgrnil po mizi pisani žepni robec. Vanj je zavil denar in vtaknil zavitek za srajco.

»Zdaj pa lahko greste, kamor hočete,« je rekel Tone, kot bi se bil oddahnil. »Denar imate pazite, da ga ne izgubite ali da vam ga kdo ne izmakne. Midva sva opravila. Zbogom!«

Oče je bil pripravljen na te besede, ki so ga zadele kakor puščica, čeprav je sklenil, da pojde od doma, čim bo prejel izgovorjeni delež. Rekel pa ni drugega kakor: »Ne želim ti hudega, četudi si mi pokazal vrata. Da bi le tebe ne gonili izpod domače strehe!«

»Zgodilo so je tako, kot ste sami hoteli.« Besede preprostega starca so se mu zajedlo v srce kakor drobci od železa.

»Pa otroka pojdeta tudi z menoj,« so je sporočili, kaj mu je naročila Ana na smrtni postelji.

»Otroka sta moja,« je zavrnil starca. »Upravičeni ste bili izterjati, kar ste si izgovorili. Do otrok pa nimate pravice.«

»Tedaj sem ob vse, kar sem imel na svetu!« je zaječal starec. Takoj jo znosil vse, kar je bilo njegovo, v svojo staro orehovo skrinjo tor jo skrbno zaklenil. Sklonjen od žalosti je zapustil svojo sobico s culico na rami.

VII.

Na Rovišču je bilo tako, kakor menda povsod na svetu. S siromaki niso imeli vsi enakega sočutja. Rožanca so nekateri pomilovali, drugi pa so razmere presojali hladno in trdili, da je mož tudi sam precej zakrivil. Vajen je bil gospodariti in ukazovati pri eni hiši pa ne moreta biti dva gospodarja.

Rožanc se je zatekel v Metulje k svoji sestri, ki ga ni kdove kako prijazno sprejela. Sovražila se prav za prav nista; bratske ljubezni pa tudi ni bilo med njima. Brat se ji je zameril, ker je dal posestvo hčeri in zavrgel sina iz prvega zakona. «Tujcu si dal kmetijo, Janezu pa bajto,« mu je oponosila. «Zato se ti vračuje.«

Brat ji je namignil, da ni prišel brez denarja.

»Hm, denar, denar!« ga je zavračala s prezirom. «Celo kokoš ga ima, ki zleze zvečer v svoj kurnik ... Ti pa nimaš kurnika, odkar so te napodili ...«

«Tedaj me ne maraš?« je dejal užaljen.

«Čemu mi pa boš?« se je hudovala. «Za sitnost in za nadlego? Sama sebi sem napoti!«

«Kam pa naj grem?« Živ ne morem pod zemljo ...

«K Janezu v bajto. Tam se boš denarja lahko znebil.«

Brat se je ponižal: «Vsaj kak teden naj bom pri tebi ... Dotlej, dokler se ne sprijazniva s sinom ...«

«No, kak teden se lahko ostaneš. Medlem si pa poišči drugo stanovanje.«

Rožanc je ostal v Metuljah pri svoji sestri. Gledala sta se kakor pes in mačka. Mož, ki je bil tako navezan na svojo domačijo, se je v tuji hiši dolgočasil. Vse njegovo prizadevanje je merilo na to, kako bi se čimprej sprijaznil z Jamnikom, svojim sinom. Pokazal mu bo, da zna biti dober oče; sin pa naj potem ravna po svoji volji. Ako je pameten, bo sprejel očeta z obema rokama.

Jamnik je bil mož v najlepših letih, priden, skrben in varčen — prava podoba svojega očeta. Njegova hišica, nekdanja Rožančeva bajta, je stala na drugem kraju vasi, ne daleč cd znamenja. Zraven je bila tudi njivica in nekaj vrta. Pozneje je prikupil travnik, da je lahko redil kravico; njivica pa mu je dala krme za dva prašiča.

Oženil se je z revno deklo, s katero sta se dobro razumela. Z otroki ju Bog ni preveč, oblagodaril. Imela sta sinčka, ki je že hodil v šolo, hčerka pa jima je umrla, ko je imela šele nekaj mesecev. Imela sta sinčka, ki je že hodil v šolo, hčerka pa jima je umrla, ko je imela šele nekaj mesecev.

Imeli so ga za najbolj pridnega človeka na Rovišču. Delal je od zore do mraka najprej doma, na kar je šele pomagal sosedom. Vmešavanja v tuje zadeve ni poznal, ker zato ni bilo potrebnega časa. Govoril je malo; a tisto, kar je rekel, je držalo.

Novice, ki so nastale v domači vasi, pa le niso šle tiho mimo njega. Njegova žena, zgovorna in prijazna ženica, jih je pridno nabirala ves dan in po večerji mu jih je prinesla na krožniku brez kake dodatne primesi. Kakor je kupila, tako je navadno prodala. Tako sta včasih bdela po dolge ure, dočim sta — kadar ni bilo kaj posebnega — takoj pomolila in šla počivat.

Nekega večera sta spet sedela dalj časa. Janez je bil ves dan v gozdu, kjer je sekal drva. Vsa utrujenost pa ga je minila, ko ga je žena vprašala po večerji, ali ve, kaj je novega pri Rožancu.

«Nič ne vem,« je zanikal skoraj z nejevoljo. «Saj veš, da sem bil ves dan zdoma.«

«Rožanca sta se sprla in mladi je nagnal starega v Metulje ...«

«Ali res?« ga je presenetilo, čeprav z očetom nista bila posebna prijatelja. Zameril mu je, ker se je oženil drugič, ko je bil sin že dorasel mladenič. Nato pa spet, ker je dal posestvo hčeri iz drugega zakona, njemu pa za doto razbito kočo. Glasnega prepira sicer zaradi tega ni bilo med njima — vsa nevolja je bila izražena v molčanju. Ko je šel Janez od doma, se je zarekel, da ne bo prestopil zlepa domačega praga. Oče pa — bogat kakor je bil — tudi ni imel v bajti ničesar iskati.

«Sprla sta se zaradi ženitve,« je nadaljevala. «Očetu so Svetlinovi kakor trn v peti. Tone pa ne odneha, ker so ga privezali nase: Ida z jezikom in Svetlin z denarjem.«

«Tone ni neumen,« je menil Jamnik. «Edino ta bi ga rešila. Dolgove bi plačala in kar je poglavitno — vzela bi ga v roko. Dekle ni napačno; zasuče se kakor vreteno in prime za vsako delo. Svetlin pa ni kaj prida ...«

Žena je morala povedati do kraja: «Rožanc je izplačal očetu izgovorjeni delež ter mu pokazal vrata ...«

Mož je spoznal Svetlinovo delo. »Posodil nam je in Rožanc bo nekoč še plesal, ko bo treba vračevati.«

»Ali pa bo dolg odpustil nevesti za doto?«

»Mogoče,« je komaj vedel, kaj je spregovorila. Njegove misli so bile pri Rožancu. »Tedaj je oče najbogatejši človek na Rovišču ... Že prej ni bil brez denarja ...«

»Gotovo ga imajo pri sebi,« je menila ona. »Nevarno je, da bi jih kdo oropal ...«

»Pri nas ni takega človeka, ki bi ubijal,« je sodil Jamnik. »Tatovi pa niso izključeni; celo pri Rehtarici so se menda oglasili ...«

Ona je vedela, da so ji odnesli nekaj drobiža. »Škoda!« je rekel Jamnik. »Koliko časa se ji bo pognalo!«

Rehtarica se je ukvarjala z branjarijo. Pobirala je jajca in maslo, katero je nosila na trg v bližnje mesto. Preživljala se je s skromnim dobičkom, ker pri koči, v kateri je bivala, ni bilo drugega kakor nekaj vrta. Redila pa je celo jato kokoši, ki so bile sosedom v pravo nadlego.

Branjevka je bila vdova ter je imela brhko hčerko, kateri je bilo ime Albina. Vzgojena je bila tako, da ni bila za nobeno rabo. Poleti ji je bilo vroče in pozimi jo je zeblo. Delo, pri katerem bi si bila umazala roke, ji je bilo zoprno ter se ga ni dotaknila. Pred meseci se je vrnila iz mesta, kjer je služila pri neki boljši družini.

»Hitro se je naveličala,« je dejala žena.

»Ali ne pojde več nazaj?« je zanimalo Jamnika.

»Kako, če se bo pa omožila ...«

»Kdo ti je pa že to povedal?«

»Rehtarica sama. — Ali veš, kdo hodi za njo? No, kaj bi rekel?«

»Ugibal ne bom, ker se mi ne ljubi ...«

»Svetlinov Nande jo nekaj meša,« ga ni marala mučiti dolgo časa.

»Kaj bo počela s hlapcem?« je namrščil čelo.

»Hlapec je res hlapec, pa ima neki lepo premoženje.« — Rehtarica ji je zaupala, kar bi ji prav za prav ne bila smela, da je Nande podedoval po stricu precej denarja. Hrani ga v pločevinasti škatli, kakršne imajo trgovci za bonbone, ter je zašita v močno platneno vrečo.

«Ali pa ve, da je notri res denar?« je bil radoveden. «Starega človeka je lahko premotiti.«

«Videla ga sicer ni, marveč le naletela, ko je kazal zašitek hčeri. Od nje je potem izvedela samo toliko, da je tisto, kar je v škatli več vredno, kakor Rehtarjeva koča ...«

«Beži no, beži!« — Janez se je pričel smejati. »To ti je navihanec, ta Nande!«

«Pa molči, naj bo že kakor hoče!« je zabičila možu. «Verjetno je, da je njegova dediščina le zanka za Albino ...«

«Kaj pa drugega,« se je strinjal z ženo. «Kadar se je naveliča, bo izginila tudi tista škatla. Rehtarica naj bi ga zapodila.«

»Janez, kaj pa misliš! Rajši bi storila ne vem kaj kot bi rekla svojemu bodočemu zetu eno samo žal besedo. Poroka bo najbrž še to zimo ...«

Jamnik je zmignil z rameni. Še to ji je hotel povedati, da Nande ni po njegovem okusu. «Le poglej ga, kako je potuhnjen! Nikdar te ne pogleda naravnost.«

Spet se je zasukal pogovor na starega Rožanca. «Jej, koliko imajo oče denarja!« so se mu zbujale skomine.

Žena si je domislila: «Janez, lepo bi bilo, če bi se sprijaznili z očetom. Koliko bi podedovali!«

«Seveda bi bilo prav,« je soglašal z ženo. «Toda oče imajo svojo trmo ...«

«Treba bi jih bilo omehčati ...«

»Poskusi,« ji je dovolil z veseljem.

«Lepa beseda najde lepo mesto ...«

Poučil jo je, kako mora začeti. Oče ne smejo slutiti, s kakšnim namenom si prišla v dolino. Izmisli si kak izgovor in previdno zasuči besedo. Morda ti bodo potožili, da so brez doma, pa jim reci, naj se kaj pokažejo. Pri nas bodo imeli mir, ker imamo dovolj prostora.

Česar se je Jamnica lotila, je izpeljala do kraja. Tudi v Metuljah se ji je obneslo bolje, kot je pričakovala. Rožanc je sedel pred kočo ves objokan. Voščila mu je dobro jutro.

«Slabo jutro, slabo!« je vzdihnil v odgovor. »Saj vidiš, kam so me pregnali.«

«Oh, vidim, vidim!« je občutila njegovo žalost. «Ubogi oče! Kdo bi mislil, da je res tak, ta Tone! Pri nas bi se bili oglasili!«

Starec se je bridko nasmehnil in hotel nekaj ziniti. Toda hitro se je premislil in rekel: «Nerad vam delam napotje.«

«Kakšno napotje?« se je zavzela. «Moj Bog, sina imate za vogalom, pa delate take ovinke!«

«Janezu bi morda ne bilo všeč ...« se je izgovarjal.

»Oče, ne bodite vendar taki!« mu ni dala izgovoriti do kraja. »Še prav hudo mu je bilo, ko je izvedel, kam ste se obrnili. ‚Pri nas je dovolj prostora‘, je rekel, ‚zakaj bi se potikali drugod po svetu.‘«

»A tako je rekel!« ga je veselilo. »Tedaj bi pa naposled res ne bilo napačno ...«

»Pridite, oče! Prazno sobico imamo. V miru boste živeli, manjkalo vam ne bo ničesar.«

«No, bom pa prišel. Nocoj proti večeru. Pa Janeza pozdravi!«

«Pa za gotovo pridite!« — Jamnica že dolgo ni prišla tako vesela na Rovišče. Moža je kar objemala ter mu naročevala: «Glej, da boš prijazen z očetom!«

Rožanc je prišel na Rovišče res, kot je bil obljubilg. Janez mu je hitel naproti, ker je videl, da se oče nekam obira in gleda ob znamenju okrog sebe. Tu sta se našla pomirjena in omehčana po dolgih letih nevolje.

»Janez, nikdar nisem mislil, da ti bom na starost v nadlego,« je starcu prilezlo iz grla. Priznal je, da ni prav storil, ker je dal posestvo hčeri. «Človek se včasih zmoti, kar spozna šele tedaj, ko je že prepozno.«

Sin mu je rahlo položil na usta dlan v znamenje, naj nikar ne obuja neprijetnih spominov. Oče je utihnil ter si obrisal solzo.

Na pragu ju je čakala žena, ki je prijela starca za roko ter ga peljala v pripravljeno sobo. Pokazala mu je posteljo, pogrnjeno z lepo, skoraj novo odejo; rjuhe so bile bele ko sneg in blazine vse prav čedno oprane. Nad posteljo na steni je visela slika žalostne Matere božje. Jamnica je bila gospodinja, kakršne je bilo treba daleč okrog iskati.

Tesno zraven postelje je postavil starec svojo orehovo skrinjo. Težka je bila, dva moža sta jo komaj naložila pri Rožancu in spravila z voza v njegovo sobo. V tej skrinji je hranil vse svoje premoženje razen denarja, ki ga je skril pod ploščo v vaški kapeli.

Mnenje zgovornih sosedov se je na Rovišču spet pričelo deliti. Malo je bilo takih, ki bi bili privoščili Jamniku bogatega očeta. Več jih je bilo, ki so raznašali, da se je Janez sprijaznil z očetom zaradi denarja. »Vse bo spravil iz njega, na kar ga bo postavil pod kap — še na občino ga bomo dobili.«

Starec ni rad slišal, ako mu je kdo omenil bogastvo. »Denar kopni kakor sneg,« je zavračal take govorice. »Bolje bi bilo, če bi obdržal kako njivo ... Grunt ima globoke korenine.« Tako je bil mož navezan na zemljo, čeprav je sam ni mogel obdelovati.

VIII.

Stari Rožanc se je pri Jamniku hitro udomačil. Imel je mir in dobro postrežbo. Gospodinja mu je stregla kakor svojemu pravemu očetu. Za svoj stari dom se ni več toliko brigal, dasiravno ga popolnoma ni mogel pozabiti. Razdejanje ga je manj skrbelo, ker so mu dopovedali sosedje, da bo Svetlin prevzel dolgove. Le to ga je bolelo, ker se bo šopiril tujec na njegovi zemlji. In otroka sta se mu smilila, zakaj Ida jima bo mačeha v pravem pomenu besede. Zaradi otrok bi bil ženitev na vso moč rad preprečil; hudobnemu zetu pa je privoščil Svetlinko za pokoro.

Razen tega je imel možak še neko drugo tiho skrb, katere se je hotel znebiti. Vaško znamenje ni bilo več primerno skrivališče njegovemu zakladu. Prenesti ga je hotel domov v svojo skrinjo, kjer ga bo imel zmeraj zraven sebe. Kadar mu bo dolgčas, ga bo lahko preštel, ne da bi ga kaj motilo.

Zvezdna noč brez lune ga je vabila, naj uresniči svojo željo. Tiho kakor nekdaj pri Rožancu se je splazil skozi vežo. Pot je bila tukaj krajša in manj nevarna. Nekaj previdnih korakov, pa je bil pri znamenju — prepričan, da ga ob pozni uri nihče ne opazuje. Ključ je namazal s slino in odprl vrata.

Preden se je lotil dela, je opravil kratko molitvico. Nato je vzel izpod suknjiča dleto in privzdignil ploščo. Z levico jo je opiral, z desnico pa je segel v odprtino, ki je bila — prazna. Njegov zavitek je poprej zavzemal malone vso prostornino ter bi ga moral takoj otipati, čim je iztegnil roko.

Starec je omahnil in spustil ploščo, ki se je naslonila na podstavek oltarja. «Moj Bog! Kje je denar?« se mu je trgala beseda. Skoraj se je onezavestil.

Na tatvino v prvem hipu ni niti mislil. Tolažil se je z mislijo, da je votlinico le površno otipal. S trepetajočo roko je uprasnil žveplenko in posvetil v odprtino. Medla svetloba užigalice mu je odkrila strašno resnico. Vanj je zazevala praznina.

Sesedel se je na stopnico pred oltarčkom in zajokal. Zavedel se je, da je ob polovico premoženja. Nekdo mu je odnesel vse prihranke, pristradane in namočene z znojem. Tatu pa v svoji prvi zmedenosti ni mogel uganiti. Njegove misli niso segle tako daleč. Videl ga ni nihče, ker tudi sam ni videl nikogar. Kaj če bi bil našel kdo njegov denar po naključju — morda celo pri belem dnevu? Temu pa je spet ugovarjalo dejstvo, da je bilo znamenje zaprto in ključ je hranil sam doma v skrinji. Vrata je našel zaklenjena tako, kot jih je bil sam poprej zaklenil.

Začel se je vdajati obupu. »Marija, tebi sem izročil v varstvo svoje premoženje! Zakaj si dovolila, da me je zadela ta nesreča? Ali se Ti ne smili ubožec, ki je izgubil vse, kar je pridobil v potu svojega obraza?«

Utihnil je v strahu, da je segel predaleč. Marija, ki je razdelila svojim sosedom že toliko dobrot, ni kriva temu, kar se je zgodilo. Nesrečo si je nakopal sam, ker je denar storilcu tako rekoč nastavil.

»Pomagaj mi, da dobim nazaj, kar sem izgubil,« je prosil zaupno nebeško Priprošnjico. «Tistega, ki je to storil, naj začne peči vest, ker je kradel na svetem kraju. Grize in žge naj ga tako dolgo, dokler ne bo položil denarja tja, kjer ga je našel.« — Čutil je neko tajno pomirjenje, ko je odhajal s trudnimi koraki.

Ko je legel v posteljo, ni mogel zaspati. Samemu sebi se je smilil, koliko je pretrpel, preden je spravil skupaj nekaj za stara leta. Zlobna roka pa mu je ugrabila vse ter ga pahnila v bedo.

»O Bog, kako sem nesrečen!« se je zvijal In premetaval po postelji. »Hči so mi spravili v grob, zapodili so me od doma, zdaj pa še ta izguba!« — Pritajeno ihtenje se mu je bolj in bolj spreminjalo v bolestno ječanje.

Jamnik se je prebudil in poslušal. »Oče jokajo!« ga je opozorila žena. »Pa niso kaj zboleli?«

»Preden so šli spat sva govorila precej časa. Videli so se mi celo prav dobre volje.«

Žena si ni dala dopovedati. »Nekaj jih je moralo doleteti. Stari ljudje so občutljivi ter jih najde vsaka bolezen.«

Tudi Janeza je začelo skrbeti. Tarnanje je bilo zmeraj glasnejše. »Ali bi šel pogledat?« je vprašal ženo.

»Pojdi, Janez!« ga je prosila. »Spravi jih na peč, da se bodo ogreli, ali pa jim bom skuhala kamelic. Če jim ne odleže, pojdem po zdravnika.«

Vstal je in šel kar bos iz sobe. »Ali vam je slabo?« je iznenadil očeta, ki ga je slišal šele tedaj, ko je odprl vrata.

»Nič mi ni,« je zanikal.

»Pa vendar!« — Jamnik je sodil po glasu, da oče ni povedal resnice.

»Nič takega ni,« je trdil oče in beseda mu je zastajala v grlu.

»Oče!« — Janez je sedel k njemu na posteljo. »Nikar mi ne prikrivajte, ako čutite, da vam ni kaj prav, ali pa če imate kaj drugega na srcu ... Ne sramujte se, naj bo karkoli ...

Rožanc je kašljal in hrkal; videlo se je, da mu ni prijetno govoriti. Toda molčati ni smel. ker je moral najti nekoga, ki mu bo pomagal pri zasledovanju.

»Morda mi bo luže, ako ti zaupam ...« ga je omečilo sinovo prigovarjanje. »Bojim se pa, da bi me zaradi tega ne sovražil.«

»Ali jaz?« ga je potrla očetova bojazen. »Saj vendar nimate povoda, misliti kaj slabega o meni. Tudi če bi bilo kaj takega, kar bi mi moglo škodovati, vam ne bom rekel nikdar žale besede.«

»No, če je tako, pa dajmo! Veš, to je bilo tedaj, ko me je zet preplašil z vlomom v blagajno,« je začel pripovedovati. »Bali smo se preiskave, ker so nam ljudje podtikali, da smo mi zapravili občinsko premoženje. Pri Tonetu ali pri rajni Ani bi ne bili dobili ničesar, ker sta svoj denar znosila k Svetlinu. Jaz pa sem si pripravil nekaj za starost in če bi bili odprli mojo skrinjo, bi bili našli v pločevinasti škatli, zašiti v vrečo, vse moje prihranke. Pa bi bili morda rekli: »To je vzel iz občinske blagajne.« Nekaj mi je svetovalo, naj spravim svoj denar na varno. Toda kam, sem začel premišljevati. Na prijatelje se nisem zanesel doma pa tudi ni bilo takega prostora. Nevarnost pa zmeraj večja od dneva do dneva.

Tedaj so pohitele moje misli proti vaški kapeli. Pod ploščo pred oltarčkom so odkrile nekaj praznega prostore. V duhu sem ga premeril in primerjal velikost moje škatle. Mera se je ujemala in neke tihe noči sem zaupal svoje imetje božjemu varstvu. Ko sem zaklenil železna vrata, je v grmu blizu znamenja nekaj zašumelo. Kaj je bilo, si še danes ne morem razložiti.

Tisti primanjkljaj v blagajni ali kar je že bilo, se je pozneje izkazal kot pomota. Zadeva je že zdavnaj poravnana, pa tudi razmere so se spremenile, tako da skrivanje denarja ni več potrebno, Nocoj sem ga hotel dvigniti in spraviti v skrinjo. Škatle pa ni več pod ploščo, kamor sem jo bil položil. Sam vrag jo je menda odnesel — Bog mi odpusti grehe!«

Jamnik ga je mirno poslušal. Zdržal se je vsake opazke; nobenega očitka ni hotel izreči, ker ni maral begati nesrečnega očeta. Žalost ga na sme potreti in razburjenje bi mu škodovalo.

»Ali je bilo znamenje odprto?« je vprašal starca.

»Zaklenjeno. Ključ sem hranil v skrinji pod obleko. Med tem časom ga nisem dal nikomur iz roke ter ga tudi ni nihče zahteval. Kadar so dekleta prinesle cvetlice, sem bil sam zraven.«

»Vrata ste zdaj kajneda spet zaklenili in uravnavali ploščo ...«

»Ne vem, ali sem jo ali nisem,« si starček ni mogel domisliti. »Zdaj je pač vseeno, ker ni denarja ...«

»Pa ni!« je zavrnil očeta. »Hitro mi dajte ključ, da grem pogledat,«

Rožanc ni mogel najti ključa v nobenem žepu. Vedel pa ni, ali ga je izgubil med potjo, ali ga je pozabil vzeti iz ključavnice.

Jamnik je zdirjal proti znamenju. Našel je odkrito ploščo in odprta vrata. Hitro je uredil, kar je bilo treba in tekel domov k očetu.

»Ostanite čisto mirni!« mu je naročil strogo. »Nikomur ne črhnite besedice, da ste opazili tatvino. Vaše vedenje mora biti takšno, kakor po navadi. Delajte se, kot bi bili kdove kako dobre volje.«

Oče ga je gledal debelo, ni ga mogel razumeti. Sin mu je pojasnil: »Tisti, ki je denar iztaknil, ne sme izvedeti, da ste ga že pogrešili. Tako nam bo okrajšana pot zasledovanja. Skrivaj se da človeka najlaže opazovati.«

»Ali meniš, da ga bova našla?« je skrbelo očeta.

»O tem ne dvomim,« ga je tolažil. »Zaspite brez skrbi, kot bi imeli denar v skrinji. Jutri o tem nobene besede. Tatu je treba zasačiti in ko ga bova prijela, nama ne bo ubežal. Tega pa ne moreva izvesti brez zadostnih dokazov.«

Očeta je zanimalo, kam se bosta najprej obrnila. Njegovo prvo sumničenje je zajelo Svetlina, pa tudi Rožanc ni šel mimo njega. Toneta se bo dalo prijeti ako bo razsipal denar; dočim pa krivde Svetlinu ne bo lahko dokazati. Koga drugega se na Rovišču ni upal obdolžiti, ker ni imel povoda.

Janez ni rekel nobene prave besede. »Samo počasi in previdno,« mu je bilo kot izbrano geslo. »Bog ne daj, da bi se kam nepremišljeno zaletela. Ena sama taka kretnja, pa lahko rečete: »Zbogom, moji denarčki za večne čase!»

Žena je medtem že skoraj zadremala. Ako bi bilo kaj hudega, bi se mož ne bil zamudil tako dolgo. Radovedna pa je le bila, kaj je delal toliko časa pri očetu.

Pa ji ni hotel ničesar izdati. »Očetu se je menda nekaj sanjalo in nimajo radi, ako bi o tem nastale kake govorice. — Pa tudi o bogastvu Svetlinovega hlapca ni treba govoriti. Ni vredno, da bi se ukvarjali stem človekom ...«

»Molčala bom, kot bi ga ne bilo na svetu,« je obljubila. »Da se le očetu ni kaj žalega primerilo!«

Mož se je zanesel na svojo ženo kot na samega sebe. Vendar ji ni mogel zaupati, kam je odšel po zajtrku v praznični obleki. Žena pa tudi ni poizvedovala; zadostoval ji je odgovor, da bo hitro opravil.

Namenil se je v bližnji trg, kamor je odšel nalašč po drugi poti. Več dolgih ovinkov je napravil, preden je pozvonil pri vratih orožniške postaje.

Jamnik in načelnik postaje sta bila dobra znanca. Skupaj sta služila pri vojakih, kjer sta se že takrat dobro razumela. Tukaj se je njuno prijateljstvo obnovilo, kolikor so pač dopuščale razmere.

Gospod Dimnik, tako se je pisal orožnik, je bil v svoji službi vesten in natančen. Zgodba v vlomu v občinsko blagajno in o zakladu, skritem v znamenju na Rovišču, ga je silno zanimala. Mejo zakona je na obeh krajih najbrž prestopila ena in ista oseba. Zapisal si je vse do kraja in obljubil, da bo posvetil zadevi vso pozornost. Opazovanje ne bo trajalo dolgo časa; zadeva bo skoraj dozorela. In tedaj bo treba zagrabiti z obema rokama.

Zasledovanje ni obetalo izkušenemu orožniku nobene posebne težave. To, kar je povedala Rehtarica Jamnikovi ženi, je posvetilo kakor luč v temo. Nandeta bo treba iznenaditl, kadar bo zato priložnost, katero bomo takoj uporabili. Dotlej pa delajmo potiho in od daleč.

Pomenila sta se, kje bi bilo osumljenca najbolje prijeti. Pri Svetlinu ni primerno mesto; tam bi se navihanec laže umikal in Svetlin bi motil zasliševanje.

»Kaj pa pri Rehtarici, vaši sosedi?« si je domislil orožnik. »Verjetno je, da hrani v koči svojo dediščino, ki je po opisu slična zavitku vašega očeta.«

»Tam ga bomo lahko dobili,« je vedel Jamnik, ki je poznal razmere. »Zasačili ga bomo pri vasovanju. Kakor pravijo, sta z Albino zaročena ...«

»Tudi to je važno.« — Orožnik je zapisal nove podatke; Jamniku pa je naročil, naj pazi skrivaj na vasovalca. Čim ga bo zalotil v koči pri svoji nevesti, naj mu sporoči po najkrajši poti — tako, da ne bo nihče slutil, nad kom se zbirajo temni oblaki.

Jamnik mu je dal besedo. Potrudil se je zaradi očeta; pa tudi zato, da bi pravočasno odstranil vsiljivca, kakršnega ni maral za svojega najbližjega soseda.

IX.

Svetlin je bil prepričan, da ima neizkušenega Rožanca popolnoma v oblasti. Vez, s katero ga je privezal nase je bila tako močna, da je po njegovem mnenju ni mogoče več razdejati. To je spričevala knjiga, kamor je pisal svoje dolžnike, med katerimi je bil Rožanc na prvem mestu. Posojila, katera mu je dajal, so z obrestmi stalno naraščala. Ako mu bo vsilil Ido, tedaj bo moral pač nekoliko prizanašati. V nasprotnem primeru pa bo že ukrenil tako, da bo imel dobiček. Samo dregati bo treba, pa mu bo odtrgal polovico kmetije. Tedaj ne bo pomagala nobena prošnja.

Rožanec je bil človek, ki ni znal misliti globoko. Dolg pri sosedu mu je bil prav toliko, kot bi ga ne bilo. Zanašal se je na Ido, ki ima razen svojega denarja pri svaku če ves zaslužek. Rekla mu je, da ji bo izplačal vse takoj po poroki, ali pa bosta obračunala za dolgove.

Seveda bo zahtevala nevesta zaradi tega na Rožančevi kmetiji svoje posebne pravice. O tem se je šušljalo na Rovišču na vseh koncih in krajih, le Tone ni hotel ničesar verjeti. Celo hud je bil na zgovorne jezike, ki najdejo na človeku vsako napako. Toda Murn, nekdanji župan, mu je po daljšem prizadevanju le odprl oči ter mu dopovedal, naj si nikar ne zida zlatih gradov na oblake.

»Če bo tako, kakor mi obetajo, pa res ne bo kaj prida,« je vzel Rožanc za resno.

»Le čakaj, boš že videl ...« Murn je bil mož, ki je znal pametno svetovati.

»Kdove, kakšen kruh bo iz te moke?« je bil Tone radoveden.

»Ali bi rad vedel?« — Murn se je namuznil: »Takšen, da bo ona za godca, ti boš pa plesal ...«

Tone se je grenko nasmehnil, zakaj v srcu ga je zabolelo. »Če je tako, pa križ božji Rožanc se ne bo več oženil ...«

»Tega pa nisem rekel. Lahko se oženiš zaradi mene. Le Svetlina se otresi, dokler ni zamujeno ...«

Rožanc je zagovarjal: »Meni se Ida ne vidi napačna. Ako jo primerjam z drugim dekletom, tedaj ne najdem razlike.«

»Ali si jo že poskusil?«

»Kako naj jo poskusim?« je bil v zadregi.

»Razjezi jo, da bo huda,« mu je rekel v šali, mislil pa je resno.

»Ha, kadar je jezna, je vsaka huda!« ga je zavrnil. »To še napake niso, marveč navadne slabosti ...« Murn Je vedel, kar še Rožancu ni bilo znano. Ida se sprime s pijancem ter ga naposled tudi premaga in vrže na cesto. Ob prepiru Svetlin navadno zbeži; svakinja pa zavpije: »Mir!« In če je treba, zgrabi za goltanec. Obenem pa zakolne, da se kar zakadi po sobi.

»Kaj, ali tudi zakolne?« je poparilo Rožanca.

»Ali je še nisi slišal?« »Ženske še nisem slišal kleti. Moja rajna je bila tudi jezična, pa ni nikdar izrekla kake kletvine.«

»Idi pa ni nobena predebela ...«

Rožanc je vzdihnil ter se zgrabil za prsi. »Tedaj sem uničen! Če se oženim, bom nesrečen ... Sicer pa se pri nas ne bo več reklo pri Rožancu ...«

»Hudo je, hudo!« — Murn je poznal razmere. »Nekaj boš pa morebiti le obdržal.«

»Vse ali pa nič,« je bil užaljen. »Nočem, da bi se uresničile očetove besede o razdejanju ...«

Tisti večer je bil Rožanc spet pri Svetlinu. Delal se je pijanega, čeravno je bil trezen. Hotel je preizkusiti Ido, pa tudi Svetlina, koliko je resnice na tem, kar pripovedujejo sosedje. Široko je odprl vrata, se opotekel po sobi in omahnil za prvo mizo.

»Odkod pa ti?« ga je vprašal Svetlin, ki se mu je komaj umaknil, da ga ni podrl.

»Iz trga.« — Tonetu se je zapletala beseda.

«Lojze ima dobro vino ... «

Svetlin mu je očital: »Za vogalom imaš gostilno, pa drugam hodiš. To pa ni lepo od tebe!«

»Kaj te briga!« je znal posnemati pijanca. »Grem, kamor hočem, ter si ne dam ukazovati.«

»A tako?« — Svetlin mu je zameril. »Pijanci imate seveda svoje posebne nazore ...«

»Kdo je pijanec?« je zagrmel in udaril ob mizo. »Kaj je to: nazori?«

»Kozarec vina,« ga je imel za norca.

»Saj sem ga plačal,« je hitro zavrnil soseda.

»Drugod plačuješ! Ali veš, s čigavim denarjem?«

Delal se je, kot bi ga bili zbodli ti očitki. Začel je razbijati po mizi, da so odskakovali kozarci.

Svetlinka je svetovala možu, naj ne draži pijanca. »Še nikdar ni bil tak k je rekla. »»Nocoj je od sile neroden.«

»Kar trezen misli, v pijanosti pove,« je menil Svetlin in pristavil: »Že prav, da se nam je pokazal. Tako ga vsaj poznamo.«

Čim je odnehal Svetlin, je utihnil tudi Rožanc; naslonil se je na mizo in glasno zahrpal.

»Uboga Ida!« je krčmarica milovala sestro, prepričana, da je Rožanc pijan do nezavesti. »Kak križ bo še imela s tem človekom!«

»Jaz mu bom že pomagala!« se je na pragu oglasila Ida in prišla v sobo. »Seveda, nikogar nima, da bi ga dajal na vajeti, pa tava okrog kot izgubljena ovca. Čakajte, naj ga jaz dobim v roke. V nekaj tednih bo ozdravljen.«

»Pijanca ni lahko spreobrniti,« je menila sestra.

»Bomo videli! Ako ne zlepa, pa zgrda! Še mar mi ni, da bi takale klada ne pela moje pesmi.«

»Nič ne boš opravila.« — Sestra ji je venomer nasprotovala.

»Ho, pa jaz! Na kolenih se bo zvijal pred menoj in palica mi ho moral poljubiti, kakor otrok pred očetom. Kadar porečem: Nel bo moral obstati kakor kužek ter se ne bo smel geniti.

»Ubogi Tone!« je menil Nande, domači hlapec,« ki ga je radovednost privedla v sobo.

Ida je modrovala: »Če bo tak, mu bom vzela gospodarstvo. Sodišče mu mora dati varuha kot zapravljivcu«

»Ti ga boš že oblekla v krilo, sebe pa v hlače,« se je šalil hlapec. »Kar zamenjala bosta, Tone bo vse potrpel«

»Saj bo tudi moral. Ali meniš, da bom trpela takega grdina zraven sebe? Rajši bi mu zavdala — najprej njemu, nato pa sebi — ako bi ne bilo drugega izhoda.«

Rožancu, ki je slonel na robu, je zdrknil komolec mize; sledila mu je glava, na kar je omahnil z vsem telesom, loveč se po zraku. Ko je padel na tla, je zarenčal in obležal.

»Svinja, pa ne mož!« se je zgražala Ida. »Ven mi ga vleči!« jo velela hlapcu. »Ven, da se mu se kaj drugega ne primeri!«

Nande se je upiral ter jo dražil: »V posteljo pa spravi in črne kave mu skuhaj, da se bo prej iztreznil. Ženina menda vendar ne bomo metali na cesto!«

»Tak ženin!« — Ida si je s studom zakrila usta z belim robcem. »Na vrt ga zategni, da se bo prej ohladil.«

»Kar ti ga daj — za poskušnjo,« ji je nagajal. »Da se privadiš ...«

V dekletu je pokalo od jeze. Nad hlapcem se ni upala znositi, ker bi bila najbrž slabo naletela. Zato pa je tem krepkeje zgrabila Rožanca za roge ter ga vlekla iz hiše. Zategnila ga je na vrt, na mehko travo. Za slovo ga je še brcnila, češ, saj ne ve, odkod je priletela. Nato je zamomljala robato psovko in zbežala v hišo.

Rožanc je vstal, čim so se zaprla vrata. Pogladil se je zadaj po glavi, kjer je otipal rogove, ki so nastali tedaj. Ko ga Je vlekla čez prag po kamenitih stopnicah. Tudi po hrbtu je bil opraskan, a se ni zmenil za bolečine.

Misel na srečno uspelo preizkušnjo ga je tolažila. »Butelj je prevaral modrijane!« Bolj je bil zadovoljen, kakor če bi mu bili dali pol Rovišča.

Ida, katero je dozdaj tako čislal, mu je bila nocoj najslabša ženska. »Klada! Svinja! Ven mi ga vleci!« mu je še vedno zvenelo po ušesih. Kakor pošast je stala pred njim, njegova bivša obžalovanka in njene svetle oči so se mu bliskale iz teme kakor vragu iz pekla.

Stiskal je pesti in sikal raztogoten: »Komu boš zavdala? Kdo bo moral obstati kakor kužek? — Nimaš me še na verigi kakor psička, ki se trese pred palico! Spoznal sem te o pravem času, ni še zamujeno ...«

Kesal se je, ker ni poslušal očeta. »Hinavca sem imel za prijatelja; njemu na ljubo sem zavrgel skrbnega očeta. Mar je Svetlinu zame! Samo kmetija mu diši, mene pa proč kot zapravljivca.«

Zarekel se je, da zaradi Ide ne bo več prestopil Svetlinovega praga. Kot občinski odbornik bo seveda še vabljen na sejo, katere se bo moral udeležiti. Opravil pa bo hitro ter so drugače ne bo podajal v pogovor. Ako bodo uganjali hinavstvo, jim bo dal razumeti, da je sit prilizovanja. Ne le Ida: vsi do zadnjega so si enaki!

Pa dolgovi! Ce bi teh ne bilo, tedaj bi Svetlinu že pokazal. Povedal bi mu jih v obraz, da bi jih hinavec kar prijemal. Tako pa se mora zatajevati in premagovati, da ne pade v zamero. Gorje mu, ako bi se pregrešil s kako nepremišljeno besedo. »Razdejanje!« mu Je bušnilo v ušesa kakor silen piš viharja.

Koraki so mu kar sami od sebe zavili proti Jamniku. Oče mu je bil še edino upanje, zakaj od drugod ni pričakoval pomoči. Denar ima, ki bi ga starec morda rajši tvegal, kot bi pa doživel razdejanje. Zavedal se je, da ni vreden usmiljenja, pač pa ga je potreben. Zaradi otrok, ki bosta morala po svetu ...

Ko je vstopil Rožanc, so pri Jamniku prav kar odvečerjali. Oče in Janez sta še sedela pri mizi, dočim je žena pomivala posodo. Vsi trije so se čudili poznemu obisku, zakaj Tone in Jamnik se nista posebno razumela. Zadnji dogodki pa so ju še bolj razdvojili.

V sobi je nastala močna tišina. Rožancu se je poznalo, da ima na srcu nekaj važnega, česar se ni upal povedati. Oče je buljil v tla z upravičeno nejevoljo, ker ga je zet pognal od hiše. Temu se je pridružila še slutnja zaradi pogrešanega denarja. Rožanc je bil namreč prvi med onimi, katere je dolžil tatvine.

»Kaj je pa že tebe prineslo?« je Jamnik naposled Ie pretrgal molčanje. Njegove besede so bile trde in hladne.

»Z očetom bi rad govoril,« je dahnil bojazljivo. Pogledal je zdaj očeta, zdaj sina, a nikjer ni bilo prijaznega obraza. Obema se je poznalo, da ne marata za take obiske.

»Midva sva so že vse pogovorila,« ga je zbodel oče. »Pojdi k Svetlinu!«

»Oče!« — Zet je sklenil roke. »Prav ste mi hoteli, pa na žalost nisem maral razumeti. Sodil sem jih le po zunanjosti — volkove v ovčjem oblačilu. Zdaj sem jih spoznal ter jim bom obrnil hrbet. Pozabite, kar je bilo, odpustite!«

Starček je počasi dvignil glavo. To, kar je slišal, mu je bilo kakor daljnjo zvonjenje. Ali je resnica ali prevara? Radi bi ga ujeli na limanice, da bi mu vzeli še to, kar mu je ostalo. V zetovih besedah je zaslutil novo Svetlinovo zvijačo.

»Ali mu verjameš?« je vprašal sina. »Meni se vidi vsa zadeva nekoliko drugačna ... «

Janez je zmignil z rameni. »Očeta ne smeš imeti za norca,« je posvaril Rožanca. »Dovolj so že nesrečni!«

»O kaki šali ali zvijačnosti ni govora,« je bil Tone mehak ko vosek. »Moj sklep je tek, da bom popravil, kar sem zakrivil.«

»Revež, kako boš popravil!« je podvomil starec. »Svetlin te ima v kleščah; še prestopiti se ne smeš brez njegovega dovoljenja.«

»Tako je bilo nekdaj,« je priznal napačnost. »Nocoj pa se je nenadno zasukalo.« — Rožanc je povedal vse do kraja, kakšno poskušnjo je napravil pri Svetlinu, kar je spravilo vso hišo v dobro voljo. Celo starec se ni mogel v vsej svoji žalosti zadržati smeha.

»S poskusom si predolgo odlašal,« je menil očitajoče. »Ali se boš mogel še izmotati?«

»Ni še povsem zamujeno, ako bi imel človeka, ki bi mi vsaj nekoliko pomagal ...«

»Predvsem bi bilo treba poravnati dolgove,« je uganil Jamnik njegovo prošnjo. »Toda vrniti je težje, kot jemati na posodo.«

»Seveda je hudo,« je potrdil Tone. »Kar meša mi, kadar premišljujem.«

Starec ga je ošteval: »Vsega tega bi danes ne bilo, če bi bil le količkaj previdno gospodaril. Tedaj, ko si se priženil k Rožancu, je bila kmetija v najlepšem redu. Zemlja lepo obdelana, okrog doma povsod vse pospravljeno in za vsako delo potrebno orodje. Dolgov ni bilo razen dajatve, katero sem izgovoril sebi. Ti pa si drevil navzdol, ne meneč se za moje opomine. Posestvo, ki je zredilo dolgo vrsto naših prednikov, je danes zapisano razdejanju.«

Iz očitkov je zvenela čista resnica. Zet mu ni mogel ovreči nobene besede. Zrahljana je bila njegova trma, ki je tudi pripomogla, da se je kmetija tako naglo pogrezala v dolgove. Zavedel se je šele zdaj na robu prepada in se hoče oprejeti slednje rešilne bilke, da ne zgrmi v globino.

»Oče pomagajte!« se je moral ponižati pred njim, ki ga je šele pred dnevi nagnal od hiše. »S Svetlinom so pretrgane vse vezi: Ida ne bo nikdar rezala kruha mojim otrokom. Spoznal sem pogubo in okrenil korake. Moje življenje bo odslej drugačno. Uboga otroka, ako ne najdemo usmiljenega srca! Oče, varujte nas razdejanja! Vi ste nam edino upanje na svetu!«

To bi bilo nekaj za starca, dokler je imel še v skrinji svoje prihranke. Takrat bi mu ne bil odrekel pomoči, ako bi se bil razdrl s Svetlinom. Danes pa je revež sam, ker je prišel ob toliko denarja. Skoraj bi se bil spozabil in izrekel svojo sodbo, da ni Jamnik to previdno preprečil. »Najprej moramo vedeti, koliko znašajo dolgovi,« je dejal v očetovem imenu.

Rožanc ni mogel tega natančno povedati. Bil je slab računar in ni zapisoval, kar si je bil izposodil. Preveč je zaupal Svetlinu, ki ga bo zdaj tem laže obremenil. Kdove, koliko izmišljenega posojila mu bo naprtil, kadar pride do obračuna! Morda ima že pripravljen načrt, kako ga bo pahnil v pogubo.

»Ako ne pride prej kaj drugega vmes ...« je menil Jamnik sam pri sebi. Zanašal se je na tihem, da Svetlin ne bo imel zato več dosti časa, zakaj razkritje se bliža z naglimi koraki ...

Oče se ni mogel premagati, da bi ne pograjal malomarnega zeta. »Polomija, smiliš se mi, Tone! Svetlin te ima na verigi kakor vrag Izgubljeno dušo!«

»Tak pa menda vendarle ni,« se je Jamnik nalašč zavzel za Svetlina. Rožanca pa sta odslovila z naročilom, naj jima prinese natančne račune, koliko je dolžan sosedu.

X.

Nande je bil Svetlinu daljnji sorodnik. Starši so mu pomrli, ko je nehal hoditi v šolo. Tedaj se je zatekel na Rovišče, kjer je prvo leto pasel krave, drugo leto pa je že odrinil za hlapca. Hitro je pozabil na dom, zakaj njegovi starši so bili siromaki, ki mu niso ničesar zapustili. Pri Svetlinu mu ni manjkalo ničesar. Vzgojili so ga za kmečko delo, za katero se je fant kaj kmalu usposobil. Utrjevali so ga v zvestobi do novega doma, tako v besedi, kakor tudi v dejanju. Privadil se je molčanju in v nobenem primeru ni raznašal po vasi, kar se je zgodilo v domači hiši. Zaradi tega je užival pri gospodarju vse zaupanje in veljavo.

Zadnje leto pa se je Nande nekam spremenil. Izgubljal je veselje do dela; zjutraj ga ni bilo spraviti iz postelje, podnevi je dremal in delal površno brez zanimanja. Svetlin mu ni rekel zlepa kake besede; samo ženi in svakinji je včasih potožil: »Fant ni več tak, kot je bil prejšnja leta.«

»Ženi se,« Je izvohala Ida. »Rehtarjeva Albina mu je zmešala možgane. Menda se bosta skoraj poročila.« »A tako!« — Hlapčeva ženitev je bila gospodarju neprijetna novica. »Kruha je pijan! V bajti bo revež stradal.«

»Albino bo treba spraviti nazaj v mesto.« je predlagala mati županja. »Tako dekle, pa doma lenobo pase!«

»Iz bajte je ne morem odgnati,« je poznal Svetlin svoje pravice. Prijel pa bo zaradi tega hlapca ter mu Albino izbil iz glave. Naslikal mu bo kočo — takšno, kakršna je v resnici. Preden pojde k poroki, naj si krpi malho in ureze beraško palico.

Naše shrambe mu potem ne bodo več odprte,« je zagrozila krčmarica.

»Ali si že kaj zapazila?« Mož je nekaj zaslutil.

»Že dalje časa premišljujem, kam izginjajo jestvine. Tatu sem iskala drugod; nisem pa mislila, da je skrit v domači hiši ...«

»Tedaj bova obračunala. Najprej bom poskusil z lepo besedo, z rahlim opominom. — Toda Rožancu ne bom več prizanašal,« se je pričel jeziti na soseda. »V kratkem roku mi mora poravnati ves dolg, sicer bom uvedel sodno postopanje.«

»Nisem mislila, da se je znal tako potuhniti.« — Ida je zardela, kot bi se sramovala. »Kdo bi mu zaupal!«

Saj bo svojo neumnost tudi drago plačal. Oziral se ne bom na nobeno prošnjo, noben izgovor mu ne bo pomagal.«

»Posestva je škoda,« je menila mati županja in namigovala sestri, naj spet ogreje Rožanca. Ida je odklonila, češ, da se ne bo poniževala pred zarobljenim sosedom. »Kmetijo mu bomo pa tako raztrgali,« je Svetlin soglašal s svakinjo ter ji naročil, naj mu pošlje v sobo Nandeta, čim bo opravil večerno delo. »Pa ne, da bi mu katera poprej kaj oponosila!« je zabičal obema.

Pričelo se je večeriti. Ida je iskala hlapca okrog hleva; klicala ga je, a odgovora ni bilo od nikoder.

»Ga že ni, je že šel,« je sporočila svaku. Gospodinja je zahtevala, naj gre ponj v kočo, kjer naj izreče resno besedo.

Svetlin je že ogrinjal suknjo, da bi ustregel svoji ženi, a jo je odložil, češ, da po bajtah ne bo stikal za hlapcem.

Nande je bil tisti večer dovršil svoje delo poprej kot po navadi. O mraku je bil že v koči pri svoji izvoljeni nevesti. Prišel je nenavadno obložen; odpel si je površnik in postavil na mizo steklenico vina. Na prsih se mu je bočil predpasnik, za katerim je tičal hlebec belega kruha; iz žepov pa so mu molele klobase in prekajena svinjetina.

»Vam pa tole!« je vrgel materi zavitek, naj pripravi čaja. »Pa hitro in vsakemu obilno merico!« je naročil in sedel k Albini.

Ko se je mati mudila v kuhinji, sta se izvoljenca marsikaj pomenila. Naročala sta si lepo opravo, izbirala poročne prstane, kupovala obleko in pripravljala ženitovanje.

»Saj bi se ne ženil, pa sem naveličan službe,« je omenil Albini.

»Jaz pa tudi,« je bila enakih misli.

»Služba je služba: najboljša je pasja mati, najslabša pa še imena nima,« je zabavljal Nande. »Pri Svetlinu mi doslej ni bilo sile; zaradi dediščine pa se zdaj kar nič več ne poberemo.«

»Zavidajo ti jo; Svetlin je tak, da bi sam vse najrajši pograbil.« — Albina se je bala, da bi mu zaradi tega ne škodovali.

Pomiril jo je, da se mu Svetlina ni treba bati. »Kar hvaležen naj bo, da sem tiho,« je namignil važno. »On že ve, kdo lahko upihne njegovo slavo ...«

Albina ga ni umela, pa tudi ni marala pojasnila ...«

»Kje pa hraniš tisto?« ji je pošepnil.

»V postelji med slamo pod blazino ...«

»Ali vedo mati?«

»Ne vedo,« je zanikala. »Glej, da ne bodo izvedeli!« ji je zabičil, ko je bila starka že med vrati. Lonec s čajem je postavila na mizo in nalila skodelice. Nande je pridejal vina in sladkorja.

»Zdaj pa le po njem!« je dvignil skodelico in namignil materi, naj prisede.

Reharica je bila sladkosnedna ko mlada mačka. S slastjo, ki se ji je poznala na obrazu, je srkala sladko tekočino in prigrizovala masleno štruco. Oboje ni mogla prehvaliti.

Nande je izpraznil skodelico na njeno zdravje, »Poglejte, mamica, kako prijetno so nam bo godilo, ako porečete pametno besedo ...«

»Takšno, kakršno boš ti hotel,« se mu je ovijala okrog prsta.

»Tedaj mi boste zapisali hišico, v kateri boste imeli do smrti hrano in stanovanje?«

»I, seveda,« je prikimala brez ugovora.

»Pa potrebno obleko,« je Albina govorila za mater.

»Umevno!« je potrdil ženin.

»Za priboljšek tudi vsako leto nekaj gotovine in v bolezni postrežbo.«

»Nato pa štirim na ramo in po vrvi v jamo,« se je šalila zadovoljna ženica.

»Kar pač vsakega čaka,« je dostavil Nande in voščil materi, da bi še dolgo živela.

»Ali mislita že skoraj narediti?« — Rehtarica bi bila rada izvedela, kdaj bo poroka.

»Kadar vi hočete,« ji je olajšal radovednost. »Ako pojdemo jutri v sodnijo zaradi prepisa, bova v nedeljo že lahko na oklicih ...«

Kakor mraz je spreletelo Rehtarico nekaj po vseh udih. Tako hitro še ni mislila oddati. Poprej se mora o tem še pomeniti s kakim izkušenim človekom. Murn je dober svetovalec in koliko ima še drugih prijateljic, ki bi ji kar zamerile, ako bi jim ne prinesla na krožniku te novice. Starica je sličila mlinskemu kamnu, kateremu škoduje, ako se vrti prazen brez žita. Vsa je bila strta, kadar ni bilo kake posebnosti za radovedne vaščanke, ki so jo od dneva do dneva željno pričakovale.

Nandetu pa ni bilo prav, ker mu starka ni takoj odgovorila. »Ne vem, čemu je treba še pomišljati« — je mrmral in utihnil, ne da je povedal do kraja. Zunaj pred vrati je nekaj zaropotalo.

»Nekdo je prišel!« — Rehtarica je čula stopinje in začela pospravljati po mizi.

»Čaj lahko ostane, drugo pa skrijte!« je Nande hitro naročil materi. Sam pri sebi pa je godrnjal na prišleca: »Prav zdaj te je bilo treba!«

Sledilo je rahlo trkanje na vrata.

»Noter!« se je oglasila gospodinja. »Saj nismo zaklenjeni!«

Orožnik je odprl vrata in stopil na sredo sobe. Jamnik, ki je prišel za njim, je ostal pri vratih.

»Kakor vidim, vam ni sile,« je začel orožnik. Pod njegovim prijaznim nagovorom se je skrivala globoka resnost.

»Ženimo se, ženimo,« je hitela Rehtarica in ponudila orožniku stol in čaj.

Gospod Dimnik je odklonil oboje in postavil puško predse. Pozorno oko mu je obstalo na Nandetu, ki se je vidno spremenil.

»Vi ste Nande Orešnik, Svetlinov hlapec ...« ga je meril z nepremičnim pogledom. Hlapec je nemo prikimal.

»Kje imate dediščino pa vašem stricu?« ga je prijel brez uvoda.

»Kakšno dediščino?« mu je trepetala beseda.

»Tisto pločevinasto škatlo, zašito v vrečo ...«

»Nimam dediščine, pa tudi ne strica,« je tajil z naraščajočim pogumom.

»Škatlo pa le imate,« je trdil orožnik. »Ako jo pokažete zlepa, tedaj nam je ne bo treba iskati ...«

»Kar iščite jo,« je dejal kljubujoče. »Česar ni, ne boste nikdar našli ...«

Orožnik mu je zapretil: »Ako pa najdemo, tedaj bodo posledice tem hujše ...«

»Sem Ii mar jaz tat, da stikate za menoj?« je porasel Nande. »Povejte, kdo me je ovadil, da se maščujem in dokažem svojo nedolžnost?«

»To vam bodo povedali na sodišču, kadar pokažete škatlo,« se je orožnik resno namuznil.

»Gospod, pri nas res nimamo nič takega,« se je vmešala Rehtarica v skrbi za svojega bodočega zeta.

»Kaj pa vi pravite?« je izkušal Albino.

»To, da je Nande nedolžen,« je odgovorila.

Premeril jo je od nog do glave in vprašal: »Morda vam je pa le znano, kje je shranjena tista dragocenost?«

»Kaj me briga!« je rekla osorno in umaknila lice.

»Tedaj bomo iskali.« — Orožnik je ukazal Jamniku, naj mu sledi kot priča.

«Pa zakaj ravno pri nas,« se je usajala Albina. »Pojdite k Svetlinu!«

Nande, ki je stal orožniku za hrbtom, ji je namignil, naj pazi na jezik.

»Najprej pri vas,« je odločil orožnik. Začela sta prestavljati pohištvo ter odpirati omare in predale.

Med preiskavo se je Nande počasi približal vratom. Z enim očesom je opazoval orožnika, z drugim pa je iskal izhoda, da bi pobegnil. S skokom se je pognal skozi vrata, toda v veži je stal orožnik z nasajenim bodalom. Moral se je vrniti nazaj in čakati tega, kar mu je namenila usoda.

Sobica ni vsebovala mnogo pohištva ter je bila naglo preiskana. Albina je zastavila orožniku pot v kamro. Stopila je med vrata in držala za kljuko. »Do tukaj, dalje pa nič več koraka!«

Zapovedal ji je, naj odneha, sicer jo bodo odstranili s silo; zakaj zakonu se ne more nihče upreti.

Dekle pa ni maralo za lepe besede. Orožnik in Jamnik sta jo zgrabila za roke in — »resk!« — sta jo odtrgala od vrat in postavila na sredo sobe. Pa tudi tukaj ni mirovala. Orožnika je ugriznila na roko, Jamniku pa je priložila krepko zaušnico. Ugnala se je šele tedaj, ko sta jo tesno uklenila.

»Tukaj pa le natančno!« je dejal orožnik, ko sta stopila v kamro. »Dekletovo vedenje je sumljivo!«

Začela sta pri njeni postelji. Razmetala sta odejo in dvignila blazino — tukaj ni bilo ničesar. V slami na dnu pa sta otipala nekaj trdega, zavito v platno. Njune slutnje so se uresničile.

»Tole bo tisto,« je menil orožnik in ogledoval najdenino.

»Najbrž,« je potrdil Jamnik, sodeč po zunanjosti, kot mu jo je opisal oče. Sam pa ni poznal oblike očetovega zaklada.

Orožnik je poslal po očeta, ki je potrdil njuno domnevanje. »Na zunaj ni nikake spremembe,« je rekel presenečen. »Samo, če je znotraj vse tako, kot je bilo ...« ga je skrbelo.

»Denarja se nisem dotaknil.« — Nande ni mogel več tajiti. Obroč, ki se je zožil okrog njega, ga je prisilil, da je povedal resnico. »Notri jo še vse tako, kakor je bilo ...«

Čim sta Rehtarici začuli njegovo priznanje, sta ga na mah pustili na cedilu. Najprej si ga je privoščila starka. »A tako! Kradel si, pa si rekel, da si podedoval po stricu! Zakaj si nama lagal tako nesramno? Zdaj pa taka sramota!«

Še huje je divjala Albina. »Tat! Tatvino si hranil pri meni! Pa ga še zagovarjamo, takega smradljivca!« — Kakor besna je planila predenj ter ga suvala v obraz s komolcem, ker ga ni mogla obdelati z uklenjenimi rokami. Tudi Nande je bil uklenjen ter se ni mogel braniti. Rešil ga je orožnik, ki je prijel deklino za roko ter jo posadil za mizo.

Nato so pred pričami odprli škatlo in prešteli vsebino. Manjkalo res ni ničesar. Rožanc si je oddahnil in zahvalil Boga za očitno srečo. Zaklada pa mu orožnik ni mogel takoj vrniti, ker ga je moral kot »corpus delieti« poslati sodišču.

Nande je stal uklenjen pred orožnikom, ki je sedel pri mizi in sestavljal zapisnik. Potuhnjeno je gledal v tla, ko je odgovarjal na posamezna vprašanja. Rožanca je zalezel po naključju, ko je skrival denar pod kamenito ploščo. Opazoval ga je, skrit za bližnjim grmom. Videl je, da je starec nekaj shranil, o čemer pa je previdno molčal. Drugo noč je odprl znamenje z zakrivljenim železom. Zaklad je hranil nekaj časa doma v slami nato pa se je seznanil z Albino ter ji ga izročil v varstvo kot dediščino po umrlem stricu.

Orožniku se je videlo, da njegova izpovedba ni povsem točna. Ako Albina res ni vedela, da je denar ukraden, zakaj se je tedaj upirala preiskavi njene sobice? Njena bojazen jo bila sumljiva in kaže, da ji jo moralo biti znano, odkod izvira bogastvo njenega zaročenca.

»Nisem vedela!« je izjavila slovesno. »Zmeraj mi je lagal le o dediščini in jaz sem mu verjela. Bala pa sem se zato, ker mi je lažnivec poprej natvezil, da se zaradi stričeve zapuščine ne pobereta s Svetlinom. Srce mi je reklo, da morda le ni nekaj prav ter ste zato poslani od župana.«

»Ali je Svetlin vedel, da ste izmaknili denar?« ga jo hitro vprašal orožnik. »Ne, ni vedel,« je povedal resnico. »Tega mu nisem nikoli zaupal.«

»Zato, ker ste nameravali denar obdržati ...«

Nande je sramežljivo molčal. »No, vidite, da res nisem vedela,« je povzela Albina z glasom, ki je zahteval zadoščenje.

»Zato vam pa odpustim, ker ste me ugriznili na roko,« se je pošalil ter ji snel okove.

Nastal je kratek odmor in Orešnik si je oddahnil, meneč, da je pri kraju mučno zasliševanje. A spet ga je iznenadilo novo vprašanje: »Kdo je vlomil v občinsko blagajno?«

»Nihče.« — Nande je odgovoril mirno, a skrivaj se je zdrznil. »Šlo je menda za neko pomoto ...«

O kateri pa ne more biti govora, ker imamo pričo, ki je videla, kako je nekdo ponoči pristavil lestvo in odprl okno ...«

Obdolžencu je zaprlo sapo. Beseda, katero je hotel izgovoriti, se je izgubila v nerazločnem jecljanju.

Orožnik ga je prijel naravnost: »Videli so vas, ko ste razbili šipo pri Rožancu v oknu podstrešne sobice in v blagajni ni bilo več denarja ...«

Nande je hotel nekaj reči, pa ni mogel najti primerne besede. Orožnik ga je prehitel: »Tu vam ne pomaga noben izgovor. Krivdo vam bomo dokazali, ker imamo zanesljivo pričo, ki vas je poznala ...«

Hlapec je obtičal v zanki. »Kriv pa nisem jaz,« se je vdal pritisku. »Njega primite, ki me je zato najel in plačal ...«

»Povejte vse brez zavijanja. Vedite, da bo kazen milejša, ako boste izpovedali čisto resnico.«

»Svetlin me je nagovoril. Povedal mi je, kje je blagajna in označil pot v podstrešno sobo. Sam nisem vedel tega.«

»Kako ste tedaj odprli blagajno?«

»S ključem, ki mi ga je dal Svetlin ter me poučil, kako naj odpiram. Sam bi je ne bil znal odpreti.«

»Koliko je bilo denarja v blagajni?«

»Ne vem, ker ga nisem utegnil prešteti ...«

Orožnik ga je pogledal tako, kot bi mu ne mogel verjeti.

»Nisem ga preštel,« je ponovil odkrito. »V sobi sem ga pobasal v žep, med potjo je bila tema, doma pa sem ga takoj oddal Svetlinu.«

Orožnik je hotel izvedeti, koliko je dobil za plačilo, česar pa Nande ni hotel izdati, češ: pozabil sem, ne vem natanko.

»Nekaj pa je le bilo ...« ga je lovil orožnik.

»Nič ne rečem. Zastonj se ne bo nihče podajal v nevarnost.« — Fant je ostal odločno pri svoji trmi.

Orožnik je opravil svoje delo. Dovršil je zapisnik ter ga spravil v usnjeno torbo. Nato je zapovedal obdolžencu, naj mu sledi v imenu zakona. Zasliševanje, ki se je nadaljevalo na orožniški postaji, je trajalo v pozne nočne ure. Nande je moral izpovedati vse do pikice, kar ga je silno utrudilo. Ostanek noči je prebil v orožnikovi kleti na otepu slame.

XI.

Na Rovišču je bilo tisto jutro kakor po viharni noči. Ljudje so se že na vse zgodaj zbirali po vasi, stiskali pesti in grozili Svetlinu. »Sleparja imamo v svoji sredi!« so se zgražali in zahtevali revizijo občinske blagajne ...

Rožanc ni bil iznenaden, ko je stopil zjutraj orožnik v njegovo hišo. Natančno je izpovedal, kako je našel ono noč razbito okno in izpraznjeno blagajno. Svetlina se mu ni bilo treba bati; njegova zvezda je ugasnila ter ne bo nikdar več zasijala.

»Zakaj niste vloma naznanili?« se je čudil orožnik.

»Javil sem ga županu, ki je takoj osumil mene, češ da sem denar poneveril. Zato sem zahteval, naj naznani zadevo orožnikom, pa se ni zmenil za moje besede. Strašil me je, kakšne sitnosti bodo nastale zavoljo tega, ter me je naposled pregovoril, naj trpiva škodo oba, vsak polovico.«

»In vi ste na to pristali?« je poizvedoval orožnik.

»Moral sem; nisem si znal pomagati. Slepar me je imel popolnoma v oblasti.«

»Kje ste dobili denar, s katerim ste dopolnili blagajno?«

»Svetlin mi ga je posodil.«

»Mhm!« — Orožniku je bilo na mah vse jasno.

»Izkoriščevanje! Umazanec je izrabljal njegovo nevednost ter mu jemal denar iz žepa. Tako početje zasluži pač najstrožjo kazen!«

Svetlin je vstal tisto jutro nenavadno zgodaj. Prva pot mu je bila v hlev do hlapca, a njegova postelja je bila prazna. »Lepo je začel!« je godrnjal nejevoljno. »Kar v bajti naj ostane!«

Pred hlevom ga je čakal orožnik. »Pa tako zgodaj!« ga je nagovoril. »Ali ste vi za hlapca?«

»Ako drugi ne delajo, moram pa sam,« je meril na hlapca.

Orožnik ga je razumel, a ni rekel nobene besede.

Šla sta v stransko sobico, kjer je bila občinska pisarna. Svetlin še ni slutil nad seboj temnih oblakov. Orožniki so se pri županu redno oglaševali. Skozi okno se je videlo navzdol proti Rožancu in pred njim na mizi je ležal načrt, kako mu bo razkosal zemljišče. Vknjižil se mu bo na najboljšo zemljo in zahteval dražbo.

Ponudil je orožniku stol, ki ga je vljudno odklonil. »Prišel sem zaradi neke važne zadeve,« je začel po resnem molku. «Pred časom vam je bilo vlomnjeno v občinsko blagajno ...«

»Prazne govorice, gospod orožnik!« — Svetlin ni prišel zlepa v zadrego. »Res je nastala neka majhna pomota, ki je pa že zdavnaj popravljena. Občina ni zaradi tega ničesar izgubila.»

Orožnik je nadaljeval z naraščajočo resnobo: »Resnica je namreč nekoliko drugačna. Javila se je zanesljiva priča, ki je videla nekoga prav tedaj, ko je lezel skozi okno ...«

»Povejte oni priči, da se je motila,« mu je Svetlin z zasmehom pretrgal besedo.

»Čeprav je vlomilec dobro znana oseba?«

»Četudi.« — Župan si je naglo domislil, da ni prav odgovoril. Zato je popravljal: »Rad bi vedel, kdo si je ono osebo tako dobro zapomnil? Nekateri ljudje slišijo travo rasti, gospod orožnik. Ali pa se jim je sanjalo ...«

»Pa še to, da je vlomilec že priznal dejanje ...«

Svetlin se je vzpel do stropa ter si segel z rokami v lase. »Tedaj me spravljate s tatvino v zvezo!«

»Kakor ste tudi ...« je dejal izvrševalec zakona.

»Vi me žalite, gospod orožnik!«

»Hlapca ste zapeljali, da je vlomil v blagajno ...«

»Nesramno obrekovanje! Odkod izvirajo te laži? Kdo se je drznil kaj takega trditi?«

»On, ki je priznal storjeno dejanje ...«

Svetlin je postal vljuden: »Prosim, gospod orožnik, imenujte mi vendar tistega človeka, da ga pokličem na odgovor.«

»Ali poznate nekega Nandeta, ki se piše Orešnik?« mu je ustregel orožnik.

»To je moj hlapec,« mu je pobledelo lice. »Če bi bil zdajle doma, bi ga dal takoj prijeti.«

»To smo že storili. Nande se krivde ne brani; trdi pa, da mu je bila tatvina naročena.«

»Tako pravi?« je namišljeno osupnil. »Tedaj me bo hlapec spravljal v sramoto! Hlapec mi bo jemal poštenje!«

Orožnik mu je začel dokazovati: »Rekli ste, da je bila zgolj pomota, v resnici pa iz blagajne ni zmanjkalo denarja. Anton Rožanc pa je izpovedal, da je bila ono noč blagajna prazna; pozneje pa sta se dogovorila, da bosta izgubo krila oba, vsak polovico.«

Odgovoriti na to ni bila igrača. Nekaj pa je Svetlin le moral ziniti, da je bila zadrega manj očitna. — »Če je kradel, je kradel sam,« je rekel, kot si je bil v naglici domislil. »Jaz ga nisem zavajal na kriva pota.«

»Pa ste trdili, da ni manjkalo denarja ...«

Svetlin je zavijal: »Ako ga je manjkalo, še ni da ga je moral kdo izmakniti. Rožanc tiči v dolgovih kakor žaba v močvirju ...«

»Zakaj ste mu posodili, da je kril polovico? Ali se ne bojite, da boste izgubili?«

»Kdo pravi, da sem mu posodil?« je začel tajiti.

Orožnik je zahteval, naj mu pokaže knjigo, kamor zapisuje dolžnike. Svetlin se je upiral in izvijal, bolj in bolj pa se je zapletal v protislovje. Povelje izvrševalca zakona se je glasilo, naj mu sledi na orožniško postajo. »Ako se v dveh urah ne odzovete pozivu, vas bomo odvedli s silo kot hudodelca.«

»Pridem,« je sprejel vabilo. »Ne bojim se ničesar.«

Njegov pogum pa je bil le na jeziku. S trudnimi koraki je odšel kmalu za orožnikom proti trgu. Na videz je stopal pokonci, a v srcu je bil ves obupan. Ni se mu ljubilo govoriti. Kamor se je ozrl je videl, da kažejo za njim s prstom, in slišal, kako mu očitajo sleparstvo.

Kdaj je prišel Svetlin iz trga, tega na Rovišču niso vedeli. Videli so ga doma, toda pokazal se ni nikomur razen v občinski pisarni, kjer ga kot uradno osebo ni smel nihče žaliti. Samo z Rožancem bi bil še rad govoril, pa ni hotel ustreči njegovi želji, kot mu je bilo naročeno.

Že drugi dan je bila na Rovišču revizija občinske blagajne. Uradnik, ki ga je poslalo višje oblastvo, je ugotovil razen mnogih nerednosti tudi znatne primanjkljaje. Svetlin je bil odstavljen ter je moral občinske posle takoj oddati Murnu, prejšnjemu županu. Prenos uradnih listin se je izvršil med petjem in vriskanjem vaške mladine.

Poslednjo besedo je izreklo sodišče. Nande je bil obsojen zaradi vloma v znamenje in v občinsko blagajno, Svetlin pa na povračilo občini in na kritje ostalih denarnih primanjkljajev, ki so znašali lepe tisočake. Rožanc je kot blagajnik izpričal svojo nedolžnost ter je bil oproščen vsake krivde. Svetlin pa je za nameček dobil še kazen zaradi izkoriščevanja.

Na Rovišču mu ni bilo več obstanka. Ljudje so se ga ogibali, njegova gostilna je bila prazna. Ni mu kazalo drugega kot prodati svoje imetje in oditi tja. od koder je bil prišel. Sosedje so mu ob odhodu zažigali stare cunje.

Rožanc je bil rešen njegovega zalezovanja. Znebil se je vsiljivca baš o pravem času; prav malo je manjkalo, pa bi se bilo uresničilo očetovo prerokovanje, škoda, katero mu je povzročil, je bila prav občutna. lz same sebičnosti mu je speljal ženo na kriva pota; s svojo lažno naklonjenostjo mu je utiral pot v pogubo. Močnejša kot njegova zvijačnost pa je bila roka pravice. Sam je naposled zgrmel v prepad, ki ga je odpiral svoji žrtvi.

Dolgovi, katere je bilo treba nemudoma poravnati, so Rožančevo gospodarstvo precej rahljali. Razdejanje je viselo na niti; toda oče jo žrtvoval svoje prihranke in preprečil nezgodo. »V zahvalo Bogu in sv. Antonu, ker sem našel denar in pa svojima vnukoma v korist!« je posvetil svoje darilo.

Tone je zajokal od veselja. Sram ga je bilo prejšnjega življenja. Toda bodočnost, kolikor mu je še odmerjene, mora biti drugačna. Poljubil je očetovo robo in rekel: »Veliko dobroto ste nam izkazali!« Svoja otroka bom vzgojil tako, da vam bosta hvaležna vse življenje. Nikdar ne smeta pozabiti, kdo nas je rešil razdejanja.«

»Ako se oženiš, pripade ta denar otrokoma — Lojzeku in Tončki, vsakemu polovico.«

Obljubil mu je pri spominu pokojne žene, da se ne bo več poročil. »Otroka bosta vsako leto krepkejša; Tončka že kaj malega pomaga pri gospodinjstvu; Neža jo bo naučila več lepega kot najboljša mačeha. Lojzek pa že po hlevu pomete,« je pohvalil dečka, ki še ni začel hoditi v šolo.

»Preveč ga ne smeš priganjati,« se je ded zavzel za otroka. »Hlapca boš moral dobiti, da bo kmetija bolje obdelana. Sam ne boš mogel vsega narediti.«

»No, pa hlapca,« se je vdal, da je ustregel očetu, ki je imel pri hiši spet odločilno besedo. »Pa domov morate priti! Tukaj je vaša rojstna hiša; vi ste pravi gospodar, jaz pa le vaš namestnik.«

Stari Rožanc se je preselil domov v svojo sobico, ki ga je sprejela kakor hčerka svojega izgubljenega očeta. Spet je sedel na klopici pod hruško, hvaležen Bogu, ker mu je otel domačijo razdejanja in ponosen na zeta, ki je utrjen po hudih preizkušnjah postal dober gospodar in skrben družinski oče.