Razbojnikova nevesta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Nekoč sta na nekem gradu živela grof in grofica, ki sta imela prelepo hčerko. Pa je prišel na grad mlad vitez snubit to lepo grofično. Snubec je bil vsem po volji, zato sta mu jo grofovska obljubila. Le njegov grad si mora grofična sama prej ogledati, da bo vedela, kam bo prišla. Vitez jo je povabil in ona mu je obljubila, da bo prišla.

Grofična pa je bila tako radovedna, da je takoj, komaj je vitez odšel, odjahala za njim. Ko je zagledala njegov grad, se je skrila ter počakala noči. Proti polnoči je odšlo mnogo ljudi iz gradu in vrata so ostala samo priprta.

Privezala je svojega konja ter odšla po tihem v grad. Nikjer ni nikogar videla, zato je stopala naravnost po stopnicah v prvo nadstropje.

Prišla je pred pozlačena vrata, odprla jih je in že je stala v prelepi, zlati dvorani. V steni pa so bila srebrna vrata; odprla je tudi ta in že je bila v srebrni dvorani. Kar zagleda v steni še težka, okovana hrastova vrata, ki jih je iz radovednosti tudi odprla. Ta soba pa je bila krvavo rdeča, po stenah je viselo razno orožje, na tleh pa je stal okrvavljen hrastov čok in v njem je tičala zasajena sekira.

Tedaj začuje grozno vpitje in krik. Kar se odpro neka vrata in grofična vidi, kako dva razbojnika vlečeta v sobo bogato oblečeno žensko. Grofična se hitro skrije pod posteljo. Z grozo je spoznala, da je zašla v pravi razboj¬niški grad. Razbojnika privlečeta žensko do hrastovega čoka, kjer ženska obupno zajoka: »Lepo vaju prosim, prizanesita mi! Dam vama zlata in srebra, kolikor sama hočeta, samo izpustita me!«

»Kaj nama pomaga bogastvo, če pa poglavar ustreli vsakogar, ki bi koga izpustil!« Nič ni ženski pomagalo njeno jokanje in prošnje; s silo sta ji pritisnila roko, na kateri se je blestel prelep prstan, na hrastov čok. »Ta prstan nama je velel prinesti naš poglavar,« je rekel prvi razbojnik, nastavil njen prst, drugi pa je za¬mahnil s sekiro. Prst je odletel in prstan se je skotalil pod posteljo. Razbojnik pa je pritisnil na skriven gumb, tla so se pogreznila in ženska je padla v ječo. »Kje je prstan?« je vprašal prvi razbojnik tovariša.

»Ni ga; nekam se je zakotalil. Ga bova pa jutri poiskala!« »Prav imaš, pa jutri. — Toda malo počitka bi se nama prileglo!« In legla sta na posteljo ter zasmrčala. Grofična pa je tedaj pobrala prelep prstan. Bil je iz čistega zlata z vdelanim draguljem, ki se je ponoči svetil kot mesečina. Prisluhnila je in ko se je prepričala, da razbojnika trdno spita, je zlezla izpod postelje. Tiho je odprla prva, hrastova vrata; srebrna so malo zacvilila, a zlata so zaškripala, da sta se razbojnika prebudila. Grofična pa je takrat že bila na svojem konju. Malo je še počakala, da bi videla, če je kdo ne zasleduje.

Oba razbojnika sta zares prišla gledat pred grad, a ker nista nikogar ne videla ne slišala, sta se lepo vrnila. Grofična pa v dir, da se je dvigal oblak prahu za njo. Ko se je drugo jutro vrnil roparski poglavar domov, je zahteval od obeh razbojnikov dragoceni prstan. Ker ga mu nista mogla dati, ju je obdolžil, da sta ga ukradla, ter ju dal ustreliti. Grofična pa se je srečno vrnila v očetov grad, kjer je vse povedala, kar je videla in doživela. Ko je grof to slišal, je sklenil s svojimi vojaki zajeti vse razbojnike, toda zlepa. Minil je teden dni, ko jih je vitez-razbojnik zopet obiskal.

»Zakaj pa vas ni bilo na obisk, kakor ste bili obljubili?« je vprašal grofično. »Nisem imela priložnosti, ker sem se pripravljala za gostijo. Moj oče pa vam kljub temu zaupa, zato ni treba, da bi si ogledala vaš grad. Gostijo bomo napravili kar na našem gradu,« mu je rekla grofična, njegova nevesta.

Vitez je bil zadovoljen. Minili so dnevi in ženin je prihajal z dvanajsterimi svati na grad. Peljali so jih v veliko viteško dvorano, kjer naj bi počakali nevesto. Od dolgega čakanja so postajali ženin in njegovi svatje že nestrpni.

Tedaj so se v viteško dvorano odprla velika vrata in skoznje je stopila grofična-nevesta z dvanajsterimi svati vitezu-ženinu naproti in mu rekla: »Dragi ženin, tukaj imam prelep spomin. Mislim, da ga poznaš!« je dejala in si je nataknila tisti zlati prstan, ki ga je pobrala pod posteljo v njegovem gradu.

Vitez-razbojnik je prebledel in stopil korak nazaj ter se ozrl po svojih svatih, toda bilo je že prepozno. Nevestini svatje so bili preoblečeni vojaki in vsak je skočil na enega razbojnika, grof pa na poglavarja in tako so vse ujeli žive ter jih vrgli v ječo. In sporočili so kralju, da so ujeli razbojniško tolpo s poglavarjem vred.

Kralj je vse razbojnike obsodil na smrt. Razbojniški grad pa je poklonil grofieni v dar in tedaj se je grofična spomnila tiste nesrečne ženske. Po¬iskali so skriven gumb in polovico tal se je pogreznilo. V ječi so našli še živo jetnico, kateri sta bila razbojnika odsekala prst zaradi prelepega prstana.

Ko so jo pripeljali na grad, je povedala, da je kraljeva hči. Tedaj je kralj priredil velikansko gostijo, ker je našel svojo zgubljeno hčer. Kraljeviča, svojega sina, pa je poročil z grofično, razbojnikovo nevesto, in vsi so živeli srečno in brezskrbno, saj ni bilo nikjer več nobenega razbojnika!