Razbojniki in dekla

Za veliko goščo je stala lepa hiša, ki je bila last bogatega kmeta. Pri njem je služila lepa, mlada dekla. Nekoč jo je videl poglavar razbojnikov in na vsak način jo je hotel imeti za ženo. Dekla pa je bila silno močna. Nobenega moškega se ni ustrašila. Nekega večera se je kmet s kmetico odpravil k sosedu na koline, dekla pa je ostala sama doma za varuha.

»No, dekla, ali te ne bo strah same?« jo je vprašal gospodar pred odhodom. »Nič me ne bo! Pred okna bom potisnila deske na smuk, si prižgala kresniček, poleg sebe bom pa položila sekiro. Potem bom brala življenje svetnikov.« Kmet in kmetica sta odšla, dekla pa je storila vse tako, kakor je bila rekla. Ne dolgo po tistem potrka nekdo na okno. Dekla hitro ugasne kresniček, vzame sekiro ter vpraša: »Kdo je zunaj?«

»Odpri mi, saj me dobro poznaš!« ji odgovori neki glas. Dekla po tihem odpre skrivno okence in pogleda v noč. Zunaj opazi razbojnike, ki čakajo pred njenim oknom. Hitro premisli in odpahne desko, saj se vendar ni bala nikogar. Okence pa je bilo tako majhno in tesno, da je človek komaj zlezel skozenj. Ko pomoli prvi razbojnik svojo glavo v sobo, mu jo ročno oddrobi in ga potegne noter. Za njim je pokukal drugi, s katerim se je zgodilo isto, nato tretji, za njim četrti in peti... 2e enajstim je odsekala glave. Zadnji je bil poglavar. Njemu pa se je čudno zdelo, da so vsi njegovi ljudje tako tiho in da dekla še vedno kliče: »Le pridite vsi noter. Ali ste že vsi?«

Tedaj stopi še on na lestev, zgrabi z desnico za okenski okvir — in dekla zamahne. Toda zamahnila je prezgodaj in mu je odsekala le prste. Poglavar je živ odskočil in izginil v noč. Dekla je bila rešena. Ponoči sta se vrnila kmet in kmetica. Oba kar verjeti nista mogla, da leži resnično enajst mrtvih razbojnikov na tleh, dekla sama pa je živa. Hudo ponosna sta bila nanjo. Razbojnike so pokopali in življenje je teklo mirno dalje. Minilo je leto in dan.

Tedaj se je pri kmetu oglasil lepo oblečen moški. Pravil je, da je bogat, da ima svoj grad v gozdu in da bi se rad oženil, pa ga nobena noče vzeti za moža. Vsaka se boji razbojnikov, ker stoji njegov grad tako na samem. Slišal pa je, da je njihova dekla pobila enajst razbojnikov. Prav ta bi bila zanj prava žena.

Ker je bil vsem po volji, mu je dekla dala besedo in sta se poročila. Po poroki sta se odpeljala z lepo kočijo. Cesta je držala v gosto goščo, vedno dalje, dalje... »Ali je še daleč do gradu?« je vprašala moža mlada žena. »Takoj bova doma! Glej!« ji je rekel in res je stal pred njima lep grad, popolnoma na samem sredi črne gošče. Toda ko sta vstopila, ni bilo v njem nikjer žive duše. Vse je bilo prazno in temno. Tedaj je njen mož slekel z desnice rokavico in roka je bila — brez prstov. »Ali me sedaj poznaš?« ji je rekel.

»Razbojnik?« je zavpila. »In ti si moj mož? O groza!« »Poglavar razbojnikov sem, tistih razbojnikov, ki si mi jih pobila ono noč, ko sem te hotel prositi, da mi bodi žena. Večkrat sem te videl na polju in na poti; rad sem te imel in sklenil sem, da moraš na vsak način postati moja žena. Ti pa si mi odsekala z desnice prste... Tisto noč sem s krvavo roko prisegel maščevanje, ki se bo sedaj izpolnilo.«

Ih odpeljal jo je skozi dvorano po stopnicah v klet, kjer je viselo po rdečih stenah polno orožja. Sredi kleti je ležal na tleh velik hrastov čok in v njem je tičala okrvavljena sekira. Tedaj je iz kota pristopil še neki razbojnik. Prijel je deklo za desnico ter ji jo položil na hrastov čok. Poglavar mu je namignil in tedaj ji je ta odsekal z desnice prste. »Tako, sedaj si podajva roki, mož in žena! — Ti pa jo odpelji v ječo, kjer bo počakala svoje sodbe!« Razbojnik jo je zavlekel v ječo ter za njo zaloputnil železna vrata. Dekla se je razgledala okoli: v steni je bilo prav majhno okno z debelim železnim križem. Tod skozi ne bo mogoče uiti. Prav tedaj pa je opazila voznika, ki je mimo gradu peljal voz sena. Zakričala je na pomoč, toda glas se je razgubil v ječi, saj se voznik ni niti ozrl.

Zapazila pa je, da težka železna vrata niso bila dobro zaklenjena. Odprla jih je in prisluhnila neznanim glaso¬vom. Pripravljali so za njeno sodbo. Hitro zavije krvavečo roko v predpasnik in smukne po stopnicah proti izhodu. In res, nikogar ni bilo nikjer, saj so bili vsi prepričani, da jim dekla ne more uiti s krvavečo roko. Sicer pa je gotovo omedlela. Ona pa skoči za voznikom in ga poprosi, naj jo skrije pred razbojniki.

Voznik privzdigne žrd in dekla se je brž potegnila v seneno jamo, ki se je naredila pod to žrdjo. Čez njo je še vrgel plast sena in hitro pognal. Priganjal je in priganjal konje, dober čas je že vozil, ko so ga dohiteli razbojniki na svojih urnih konjih. Ustavili so ga in poglavar ga je vprašal: »Ali si videl iti tod mimo kako deklino?« »Neko deklino sem res videl, a bežala je na onole stran!« je odgovoril voznik. Razbojniški psi pa so zalajali v voz sena ter se vzpenjali po njem.

»Lažeš! Počakaj, da voz preiščemo!« je dejal pogla¬var in potegnili so sablje ter ves voz prebodli. Poglavar pa je skočil še na voz ter bodel s sabljo po senu, a na ničesar sumljivega ni naletel. Skočil je z voza ter ukazal tovarišem obrniti konje v ono smer, kamor je prej pokazal voznik. Ta pa je urno pognal in ko je bil že daleč, je ustavil voz in odžrdil. Izvlekel je deklo iz sena ter videl, da ima na prsih rano. Ležala je v nezavesti. Z mokrim rob¬cem ji je ustavil kri ter ji dal piti vina, ki ga je imel pri sebi. Nato je zopet urno pognal. Svež zrak in vino pa sta deklo osvestila, da je vozniku lahko povedala, od kod je in kam naj jo pelje.

Tako jo je ta odpeljal na kmetov dom, kjer je prej služila. Kmet in kmetica sta jo brž spravila v posteljo. Rana sama k sreči ni bila huda, dekla pa je bila močna in zdrava. Zato je ostala pri življenju.

Minil je mesec in dan. Dekla je ozdravela in vojakom pokazala pot k razbojniškemu gradu. Obkolili so ga ter zajeli vse razbojnike. Voznik, ki je bil rešil deklo, pa je bil delaven hlapec in jo je vzel za ženo. Še dolgo let sta srečno živela in svojim otrokom pripovedovala o razbojnikih, ki pa jih od takrat ni bilo nikjer več.