Razbojniška zakladnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Razbojniška zakladnica
Narodne pravljice in legende
Manica Koman
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Oče je imel dva sina. Starejši je bil velik hudobnež, človek brez vesti in srca. Delati se mu ni ljubilo. Klatil se je zdaj tu, zdaj tam in kjerkoli je hodil, povsod je izkušal ljudem škodovati ter jih slepariti na zvit način. Mlajši sin je bil pa priden dečko. Držal se je redno doma ter pridno pomagal očetu pri delu. Zato ga je pa oče tudi jako ljubil. Sklenil je, da ob svoji smrti izroči vse imetje mlajšemu sinu. Zgodilo se je pa, da je oče tako nenadoma umrl, da niti svoje oporoke ni mogel napraviti. Ko je starejši sin čul o očetovi smrti, je takoj prikolovratil domov ter osorno zahteval, naj se brat hitro pobere iz hiše, ker ima le on kot starejši sin vse pravice do očetovega imetja. Mlajši brat se je temu na vso moč upiral, sklicevaje se na pokojnega očeta, ki mu je tolikokrat zatrjeval, da je za svojega naslednika izvolil njega, ne pa starejšega sina. »Če je res tako, kakor praviš, potem pokaži očetovo oporoko! Kje pa imaš kaj zapisanega?« se mu je rogal hudobni brat, ki je dobro vedel, da je oče umrl brez oporoke. Ker se pa mlajši brat le ni hotel umakniti iz očetove hiše, ga je starejši začel tožariti. In konec dolge pravde je bil ta, da je starejši brat po raznih zvijačah dobil pravdo. Sodišče mu je kot starejšemu sinu priznalo pravico do posestva, mlajši pa dobi kot odškodnino nekaj dote. Ta vsota pa seveda ni bila velika, in ker je nesrečnež pravdo izgubil in moral s svojo dotico plačati ogromne pravdne stroške, mu je ostalo le nekaj borih krajcarjev. Z ostalimi krajcarji si je kupil nekaj lesa in je nedaleč od rodne hiše zgradil leseno utico, kamor je znosil svojo obleko in druge siromašne stvari, ki so mu še ostale. V tej utici se je potem stalno naselil in hodil na dnino k svojim sosedom. Starejši brat se je pa kmalu nato bogato oženil in kadar je videl svojega brata siromaka, je vpil škodoželjno nad njim: »No, očetov naslednik, kako ti kaj gre? Kdaj si pa poiščeš nevesto? Ti se boš lahko presneto bogato oženil, ker si priden in bogat, ha, ha, ha!« »Le potrpi, saj še ni vseh dni konec,« mu je navadno odvrnil ob takih prilikah siromašni brat. »Ti se lahko posmehuješ, ker se rediš od mojih žuljev. A srečen ne boš, le pomni me, zato ker si me tako grdo osleparil!« Toda malopridnega brata se ni prijela nobena beseda. Le še huje se je rogal svojemu bratu. Nekega popoldne gre siromašni brat s košem na rami v gozd po drva. Dolgo je trebalo, da si je ubožec poiskal in nalomil poln koš suhljadi. V tem ga je prehitela noč in siromak je strahoma spoznal, da bo sedaj težko dobil pravo stezo proti domu. Zadel je koš na hrbet in taval zdaj sem, zdaj tja, toda čim bolj je hodil in iskal prave poti, tem bolj se mu je zdelo vse tuje. »Eh, kar naprej poj dem; nekam slednjič že pridem.« je mrmral nevoljno sam s seboj in šel po stezici kar dalje in dalje. K sreči je bila noč jasna in mesečna, da je vsaj videl kam stopiti. Hodil je že debeli dve uri in že si je hotel na mehkem mahu nekoliko odpočiti, kar začuje za seboj sirovo preklinjanje, pomešano z odurnim smehom. Obstoji in posluša. Vpitje mu prihaja vedno bliže. Strašna slutnja se ga poloti. »Kaj, ko bi bili to razbojniki? In če me dobijo, gorje mi! Sam proti mnogim ne opravim ničesar. Najbolje naredim, če se jim skrijem.« Tako si je mislil siromak ter vrgel koš v grmovje, sam pa splezal na drevo, od koder je lahko vse skrivoma opazoval. Kmalu primaha mimo njega kakih šest orjaških mož, obloženih s težkimi vrečami. Zavili so proti griču, oddaljenemu kakih sto korakov od drevesa, na katerem je čepel siromak. Prispevši do griča, so se usta« vili, in tedaj je siromak razločno čul, kako je eden izmed njih zavpil: »Gora zlata, gora zlata, daj, odpri nam svoja vrata!« Na ta klic se je grič razklenil na dvoje, in možje so z vrečami izginili v odprtino. Ko so bili že vsi notri. je zopet nekdo izmed njih zaklical: »Gora zlata, gora zlata, daj, zapri nam svoja vrata!« In grič se je mahoma zopet zaprl. »Aha,« vzklikne veselo siromak, »sedaj pa že vem, kam nosijo razbojniki hranit svoje ukradene dragocenosti. To pa moram izkoristiti.« Čez kake četrt ure so razbojniki z izpraznjenimi vrečami zopet odhajali. Pri odhodu se je na njihov, siromaku že znani klic grič zopet odprl in zaprl za njimi. Zdajci pa je bil siromak hitro na tleh. Skočil je v grmovje, pograbil koš in iztresel vso suhljad iz njega. Nato je s praznim košem tekel pred grič in tam pogumno zavpil: »Gora zlata, gora zlata, daj, odpri mi svoja vrata!« In glejte, griček se je na mah zopet razklenil na dvoje. Siromak je smuknil v odprtino in hitro zopet zavpil: »Gora zlata, gora zlata, daj. zapri mi svoja vrata!« Na ta klic jc postal grič zopet cel. — Zdaj je bil siromak v votlini dobro skrit. Ukresal si je luč ter se začel ozirati po prostorni notranjščini. Kdo bi mogel popisati njegovo začudenje, ko je zagledal poleg neštetih drugih dragocenosti kar cele skrinje, napolnjene s samimi suhimi cekini. Vendar naš siromak ni kar nič izgubljal časa. Vzemši koš s hrbta, ga je prislonil k skrinji ter z obema rokama gulil cekine vanj. Koš je bil hitro poln, a bil je pa tudi tako težak, da ga jc komaj zadel na hrbet. Jedva ga je imel na hrbtu, jc že glasno zakričal: »Gora zlata, gora zlata, daj, odpri mi svoja vrata!«

Komaj je te besede izustil, že se je grič razklenil, in srečni mladenič je bil s polnim košem zopet zunaj. Za slučaj, da bi se razbojniki pred časom vrnili in da ne bi že od daleč tatvine zapazili, se je obrnil še enkrat proti griču in zaklical: »Gora zlata, gora zlata, daj, zapri mi svoja vrata!«

Grič se je zopet zaprl. Siromak — a sedaj ni bil več siromak, nego bogat mož — je bil tako vesel, da niti čutil ni ogromne teže zlata, ki mu je krivila hrbet. In kar je bilo še bolj čudno, je sedaj takoj našel pravo stezo, po kateri jo je urno ubiral proti domu. Dospel je domov še pred sončnim vzhodom. Da si potreben počitka, si ni mogel kaj, da ne bi takoj pričel preštevati ogromnega bogastva, ki ga je prinesel v košu. Kmalu je pa uvidel, da bi bilo treba šteti ves dan in še morda ne bi bil s štetjem gotov. To ogromno število cekinov bi se dalo kvečjemu le še izmeriti. »Da, izmeriti ga hočem.« pravi sam pri sebi. Ker ni imel doma nobene pripravne mere, je šel k bratu ter ga prosil, naj mu posodi za nekaj časa mernik, s katerim merijo žito. Jako nerad je brat uslišal njegovo prošnjo, zakaj še vedno je gojil mržnjo do njega. Obenem je pa postal silno radoveden, čemu vendar bo siromašni brat mernik rabil, ko nima niti peščice žita. Ker je bil prekanjen, si je izmislil izvrstno zvijačo. Vzel je košček smole ter z njo skrivoma namazal mernikovo dno. Nato je dal mernik bratu s pripomnjo. naj ga kmalu vrne. Mlajši brat je z mernikom hitel domov in začel meriti cekine. Ravno dva mernika in pol jih je bilo. Oh, s kako radostjo jih je spravil v vrečo! Mernik je potem takoj nesel bratu nazaj. Brat je vzel mernik v roke in skrbno pregledoval njegovo dno. In — oj — kaj je zapazil? Na dnu mernika je bil prilepljen svetlo rumen, pravcati cekin. V tem trenutku je starejši brat hitro spremenil svoj osorni obraz v sladke gube ter kazaje bratu prilepljeni cekin, dejal priliznjeno: »Bratec moj dragi, ti si meril cekine. Midva sva si rodna brata, kajneda? Res da sva se časih kaj sporekla, toda to naj bo pozabljeno! Rodni bratje se ne smejo sovražiti. Bodiva spet prijatelja! A sedaj mi pa po pravici povej, kako vendar si prišel do tolikega bogastva, da ga kar tako meriš, kakor jaz žito? Povej mi, bratec moj ljubi, povej!« Ker je bil mlajši brat dobrega in mehkega srca, je hipoma pozabil na vse krivice, ki mu jih je prizadejal brat. Povedal mu je odkritosrčno, kako je prejšnji dan v gozdu zašeL kako se je skril pred razbojniki, pripovedoval mu je o čudodelnem griču, z eno besedo, povedal mu je vse od konca do kraja. »Kar imaš ti, to hočem imeti tudi jaz,« pravi starejši brat. »Škoda pustiti razbojnikom toliko lepega denarja. Pojdem do čudodelnega griča ter si nabašem cekinov, kolikor jih bom največ mogel nesti.« Mlajši brat ga je začetkoma svaril, češ, to je prenevarna poizkušnja. Ko je pa videl, da brata nikakor ne odvrne od nameravanega koraka, mu je natančno očrtal pot, po kateri je hodil. Naučil ga je tudi dobro izgovarjati oni čudotvorni klic, zaradi katerega se je grič odpiral in zapiral. Starejši brat je vzel koš na hrbet ter odšel na dolgo in nevarno pot. Ker mu je bil gozd dobro znan, je srečno prišel do zaželenega kraja, kjer so razbojniki hranili svoje ogromno bogastvo. Vstopivši se pred grič. je zakričal na ves glas: »Gora zlata, gora zlata,

     daj, odpri mi svoja vrata!«

In grič se je takoj razklenil na dvoje. Lakomni brat je urno smuknil v odprtino in zopet zakričal na vse grlo: »Gora zlata, gora zlata, daj, zapri mi svoja vrata!« In zopet je grič poslušno zakril lakomnega tata. Pohlepnež, videč toliko bogastvo krog sebe, bi bil kmalu zblaznel. Grabil je po denarju kakor volk in v trenutku je bil koš zvrhoma poln. Pa to lakomnežu še ni zadostovalo. Nabasal si je z denarjem vse žepe in še celo pod klobuk si je potisnil pest cekinov. Potem šele je jel misliti na odhod. Pa — ojoj — cekini so ga tako omamili, da je popolnoma pozabil na oni čudodelni klic in namesto da bi rabil pravilne besede, je kričal: »Gora cekinasta, gora cekinasta, daj, odpri mi hitro vrata!« Grozno! Grič se ni hotel odpreti. Zakričal je še enkrat, dvakrat, trikrat, toda brez uspeha. Grič ni slušal njegovega kričanja. Sedaj so se lakomnežu začeli ježiti lasje. »Kaj bo, kaj bo?« je vpil obupno. »Izgubljen sem. Razbojniki me bodo zaklali in pojedli!« Bežal je iz kota v kot ter tulil kakor ujet volk. Ko so se razbojniki vrnili v svoje skrivališče, so se, ugledavši ujetega ptička, silno zavzeli ter enoglasno vzkliknili: »Aha, torej ti si tisti ptiček, ki hodi nepoklican k nam v posvete? Danes si že drugič tu, je li? No, sedaj nam ne odideš!« Prestrašeni lakomnik se je priduševal, da prvi pot ni bil on tukaj, nego njegov brat. Toda razbojniki mu niso verjeli. Pobrali so mu cekine in ga brez usmiljenja ubili. Mlajši brat je pa z razbojniškimi cekini sezidal krasno palačo ter si nakupil mnogo zemlje. A vendar mu je še toliko denarja ostalo, da je srečno in brezskrbno živel do svoje smrti.