Razširjanje krščanstva med Slovenci
| Razširjanje krščanstva med Slovenci. Fr. Kos |
Spisal Fr. Kos.
| |||||||||||||
Proti koncu šestega stoletja so prišli naši očetje v sedanje slovenske kraje in posedli dežele ob Savi, Dravi, Muri in Soči. Razprostirali so se takrat Slovenci po vsem Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorju. Posedli so dalje Pustriško dolino na Tirolskem, velik del Avstrijanskega in Ogerskega. Prebivali so tudi v sosednih krajih sedanjega Hrvatskega in Beneškega. Deželo, ktero so posedli, imenovali so Slavinijo ali Slovenijo. Severni del Slovenije se je imenoval Karantanija ali Korotan, to je gorata dežela; južnovzhodni del se je zval Slovenska stran, južnozahodni pa Krajna.
Na več straneh so imeli nekdanji Slovenci neprijetne sosede, s kterimi so se skušali v marsikterem boju. Nadlegovali so jih na zapadu večkrat Furlani, na severozahodu so prišli v dotiko z Bavarci, in na vzhodu v sedanji ogerski deželi so imeli za sosede nemirne in divje Obre. Tem Obrom se je tudi posrečilo za nekaj časa, da so podjarmili naše pradede in jih hudo stiskali. Vendar se jim je postavil naproti hrabri Samo, pregnal jih in rešil Slovence bridke sužnosti. Premagal je Samo pri Vogastisburgu tudi Franke, ki bi si bili radi spravili naš narod pod svojo oblast. Tepeni so bili Franki v tej bitvi tako popolnoma, da so pustili potem dobrih sto let Slovane pri miru. In tedaj je vladal Samo 35 let ne samo Slovence, ampak tudi Čehe in še nektere druge severne Slovane. Dokler je on kraljeval, bili so Slovani mogočno ljudstvo, ki je strahovalo zaporedoma svoje sosede. Po njegovi smrti pa je razpadlo to mogočno kraljestvo, in Slovenci so postali zopet le sami zase.
Samo in njegovi podložniki še niso takrat bili kristjani, temveč pogani. Imeli in molili so različne bogove in jim prinašali vsakovrstne darove. Bog vsega dobrega je bil pri njih Belibog, bog vsega zlega pa Črnibog. Zraven teh dveh so še imeli mnogo drugih. Radegost je bil bog gostoljubnosti. Gospodar zemlje, morja in zraka je bil bog Triglav; bog oblakov, groma in bliska se je imenoval Perun, bog časa pa Gruden. Kurenta so imeli za boga razuzdanosti, Morena je bila boginja smrti. Častili in molili so stari Slovenci tudi Svetovita, Velesa, Lelja, Živo in še druge bogove.
Več nego sto let so prebivali nekdanji Slovenci v omenjenih deželah, predno jim je zasijala luč svete vere. Od treh stranij so prišli krščanski misijonarji v deželo slovensko, in sicer na zapadu iz Ogleja, na severozapadu iz Solnega grada in na jugu iz Carigrada.
Kako se je razširjala v osmem stoletju sveta vera iz Ogleja v slovenske kraje, znano nam je le malo. Sv. Mohor in sv. Fortunat, ki sta tudi prišla iz Ogleja v naše kraje, učila sta že v prvem stoletju po Kristusu. O teh dveh tukaj tedaj ne bodemo govorili. Lahko se reče, da so si prizadevali oglejski patrijarhi več ali manj razširiti in utrditi sveto vero v tistih slovenskih pokrajinah, ki ležé na južni strani Drave, to je v sedanjem Primorju in na Kranjskem. Posebno vnet za pokristjanjenje nevernega ljudstva je bil sv. Pavlin, oglejski patrijarh, ob času Karola Velikega od leta 776. do 802. Trudili so se tudi tržaški škofje, da zatró v sosednih slovenskih pokrajinah malikovanje, in da pokristjanijo Slovence. Znani so nam iz tistih časov trije tržaški škofje, namreč Gavdencij l. 680., Janez l. 759. in Mavricij l. 766.
Veliko bolj nam je znano, kako se je krščanstvo razširjalo med Slovenci iz Solnega grada. Da se je razširilo in utrdilo kristjanstvo tako hitro na Bavarskem, gre posebna zasluga sv. Rupertu. On je krstil bavarskega vojvodo Teodona in ustanovil škofovski sedež v Solnem gradu. Sezidal je ondi cerkev sv. Petra in dva samostana, jednega za menihe, drugega za nune. Hodil je po deželi, preobračal nevernike, zidal cerkve in postavljal mašnike. Obrnil se je tudi proti goratim krajem, prekoračil visoke Ture in prišel v pokrajine, kjer so prebivali Slovenci. Na prošnjo korotanskega vojvode je oznanjeval ondi Slovencem sveto vero, in sad njegovega truda je bil ta, da je izpreobrnil in krstil mnogo ljudstva. Tudi je postavil več cerkev in samostanov med Slovenci, in ko je odšel, zapustil jim je več mašnikov, ki bi naj poučevali naše prednike v krščanskih resnicah.
Vendar prizadevanje sv. Ruperta ni imelo toliko uspeha, da bi bila mogla krščanska vera zatreti neverstvo, ker stari bogovi so bili še pregloboko ukoreninjeni v srcih nekdanjih Slovencev. Zgodilo se je še celó, da so poganski Slovenci kmalu po smrti svetega Ruperta, ko je bil njegov učenec Vital na škofovskem sedežu, pridrli v Solni grad, razdejali ondotni meniški samostan in pregnali menihe iz tistega kraja. Poganski Slovenci so se hoteli takorekoč maščevati nad katoliškimi Bavarci zato, ker je prej sv. Rupert izneveril nekoliko Slovencev starim bogovom in jih pridobil krščanstvu.
Kmalu potem je prišla huda stiska črez Slovence. Divji Obri so začeli zopet nadlegovati naše prednike in hoteli podjarmiti slovenske dežele. Takrat je bil Borut slovenski vojvoda na Korotanskem. Ker sam ni mogel premagati in zapoditi krvoločnih sovražnikov, obrnil se je do Bavarcev in jih prosil pomoči proti neprijateljem. Bavarci so res hitro prišli in pomagali Slovencem pregnati Obre iz dežele. Vendar Slovenci so morali drago plačati to dobroto, ktero so jim storili Bavarci. Oni so morali odslej pripoznavati vrhovno oblast Frankov, in Borut je poslal v poroštvo zvestobe svojega sina Karasta in svojega stričnika Ketumara z nekoliko drugimi talniki na Bavarsko. Vendar ta zveza med korotanskimi Slovenci in nemškimi Bavarci ni bila brez dobrih nasledkov za naše prednike v nekem drugem oziru. Vojvoda Borut je namreč želel, da se Karast in Ketumar poučita na Bavarskem v krščanskih resnicah, in to se je tudi zgodilo.
Ko je vojvoda Borut umrl, sledil mu je njegov sin Karast, ki je bil postal med tem kristjan. Vendar je vladal Karast Slovence le malo časa, ker je umrl že tretje leto potem, ko je zasedel vojvodski stol. Z dovoljenjem frankovskega kralja Pipina je postal Borutov stričnik Ketumar slovenski vojvoda na Korotanskem okoli leta 753.
Ketumar je bil jako pobožen in goreč kristjan. Predno je zapustil Solni grad in nastopil svoje vladarstvo, opravil je pobožne molitve v solnograškem samostanu. To pobožnost je ponavljal potem vsako leto do svoje smrti. Ketumar je pripeljal s seboj na Slovensko mašnika Majorana.
Takrat je bil sv. Virgilij škof v Solnem gradu (745 do 784). Tega je poprosil črez nekoliko časa Ketumar, naj bi prišel obiskat njegovo ljudstvo in ga utrjevat v sveti veri. Tej želji Virgilij takrat ni mogel ustreči. Ker sam ni utegnil priti na Korotansko, poslal je tjakaj svojega podškofa svetega Modesta in z njim več mašnikov, kakor Vatona, Reginberta, Kožarja in druge. Dal mu je oblast, postavljati po slovenskih pokrajinah cerkve in posvečevati mašnike. Ta je tudi storil tako in postavil na mnogih krajih cerkve, kakor na primer pri Gospej sveti blizu Celovca. Modest je ostal na Korotanskem do svoje smrti. Veliko Slovencev se je izpreobrnilo h Kristusovi veri, pa marsikdo je ostal še trdovraten in je novi nauk zaničeval.
Po smrti sv. Modesta je prosil Ketumar zopet solnograškega škofa, da bi obiskal njegovo ljudstvo. Tudi takratni utegnil priti Virgilij na Slovensko, pač pa je poslal tjakaj mašnika Latina. Pa kmalu se je vzdignil zoper sveto vero upor, in Latin je moral zapustiti deželo. Ko se je upor zopet polegel, poslal je Virgilij na Slovensko Madaloha in za tem mašnika Varmana.
Ko je pa Ketumar umrl, morali so zapustiti deželo vsi oznanjevalci svete vere, ker se je vnel zopet upor zoper krščanstvo. Odslej ni bilo nekoliko časa nobenega mašnika na Slovenskem, dokler ni vojvoda Valduh nekoliko pomiril razburjenega ljudstva. Poslal je tudi poslance k škofu Virgiliju in ga prosil, da bi mu preskrbel krščanskih duhovnikov. Škof mu je ustregel po mogočosti in mu poslal več mašnikov, kakor Hajmona, Reginbalda, Majorana, Kožarja, Avguština in še več drugih. Na ta način se je zmirom bolj razširjevalo in utrjevalo krščanstvo med slovenskim narodom. Poskušanje slovenskih poganov, da zatró novo vero, imelo je vedno manj uspeha, ker se je čim dalje bolj manjšalo število njihovih privržencev.
Veliko je pripomoglo k hitremu razširjevanju krščanstva med slovenskim narodom tudi to, da je bavarski vojvoda Tasilo dal marsikteri kos zemlje, kjer so prebivali Slovenci, samostanom in škofijam v last. Tako je daroval leta 770. Atonu, opatu v Šarnici, kraj Indijo ali Innichen v Pustriški dolini na Tirolskem, kjer se je tudi sezidal samostan v ta namen, da bi bližnji poganski Slovenci prej prišli na pot resnice. Po nasvetu škofa Virgilija je ustanovil Tasilo leta 777. samostan v Kremsmünstru in mu dal mnogo slovenskih družin v last, ki so tam prebivale. Tako se je širila krščanska vera med severnimi Slovenci iz samostana v Kremsmünstru in med Slovenci na zapadu iz samostana v Indiji.
Po smrti škofa Virgilija mu je sledil Arnon. L. 798. je povzdignil papež Leon III. solnograško škofijo v nadškofijo, in Arnon je bil prvi nadškof v Solnem gradu.
V tem času se je vršil za Slovence jako važen boj z Obri. Frankom so v tej vojski pomagali tudi Slovenci pod poveljem slovenskega vojvode Vojnomira. Po dokončani vojski so se Obri deloma izselili na Bolgarsko, deloma pa se pogubili med Slovenci, ki so zasedli prejšnje sedeže Obrov. Skrb za dušni blagor ljudstva, ki je prebivalo med Donavo, Dravo in Rabo, to je Slovencev, namešanih z ostanki Obrov, izročila se je solnograškemu nadškofu Arnonu.
Arnon je opravljal vestno svoj poklic kakor njegov prednik Virgilij. Razpošiljal je duhovnike v slovenske pokrajine, najbolj v Korotan in Panonijo. Uživala je že takrat sveta vera po Slovenskem veliko več spoštovanja, kakor pa češčenje malikov. To nam posebno kaže ravnanje nekega slovenskega vojvode, ki se je imenoval Ingo. Tega vojvodo je visoko častilo vse ljudstvo zaradi njegove modrosti. Rado je izpolnjevalo njegove ustmene in pismene ukaze. Nekega dne je povabil Ingo na pojedino mnogo odličnih velikašev, ki so pa bili še udani malikom, pa tudi več hlapcev, ki pa so bili že kristjani. Krščanske podložnike posadi na visoke sedeže in jim deli v pozlačenih posodah jedil in pijač; velikašem pa odkaže prostor zunaj pred hišo, kjer ni bilo ne klopij in ne miz, in postavi pred nje jedila v zamazanih posodah. Ko ga velikaši vprašajo, zakaj tako dela, odgovori jim: „Vi niste vredni, ker niste čisti, da bi s temi, v svetem krstu na novo prerojenimi skupaj jedli, ampak zunaj hiše kakor psi.“ Kmalu potem so se začeli tudi ti velikaši učiti krščanskih resnic in se dali krstiti. Tako se je razširjalo krščanstvo čim dalje bolj med Slovenci.
Leta 798. je zapovedal Karol Veliki Arnonu, ki je bil ravno takrat, kakor smo že omenili, postal nadškof v Solnem gradu, da naj gre v slovenske pokrajine, opravlja tam božjo službo in uči Slovence v sveti veri. Arnon je tudi tako storil. Prehodil je slovenske kraje, postavljal ondi cerkve, razpošiljal mašnike in poučeval ljudstvo v krščanskih resnicah. Ko se je povrnil zopet na Nemško, rekel je cesarju, kako bi bilo potrebno, da bi kdo nadaljeval njegovo delo na Slovenskem. Cesar Karol ga je nato vprašal, ali pozna kakega moža, ki bi mogel z uspehom razširjati ondi sveti nauk. Arnon pa je odgovoril, da vé za takega človeka, ki živi po volji božji, in ki bi mogel pastirovati Slovencem. Tako je posvetil nadškof Arnon tedaj po povelju cesarjevem Teodorika za škofa in ga poslal na Slovensko. Teodorik je dobil v svojo oblast Korotansko in druge slovenske pokrajine, ležeče na levem bregu reke Drave do njenega izliva v Donavo. Prišedši med Slovence, trudil se je, da jih dobro pouči v sveti veri, priskrbi jim mnogo duhovnikov in postavi mnogo cerkev.
Prej smo rekli, da so se trudili več ali manj oglejski patrijarhi, da bi privedli sosedne Slovence k sveti veri. V prejšnjih časih so imeli oglejski patrijarhi tudi na severni podravski strani višjo cerkveno oblast, kar so že bili odločili papeži Caharija, Štefan in Pavel. Na drugi strani se je pa širilo zmirom dalje med Slovenci delovanje solnograških škofov. Zaraditega se je pritožil patrijarh Urs pri Karolu Velikem zoper nadškofa Arnona. Cesar je nato določil, da ima mejiti Drava med oglejsko in solnograško cerkvijo. Ko pozneje patrijarh Maksencij ni bil zadovoljen s to določbo in je delal nove ugovore, potrdil je tudi cesar Ludovik leta 820., da naj meji Drava, in tako je ostalo potem do najnovejših časov.
Ko je nadškof Arnon l. 821. umrl, sledil mu je Adelram, ki je za Teodorikom postavil Otona za škofa na Korotanskem. Po prizadevanju Adelramovem je postal kristjan tudi slovenski knez Privina, ki je vladal v Panoniji, to je v deželi med Donavo in Dravo, in imel svoj sedež v Salavaru ali Blatnem gradu poleg Blatnega jezera. Za Adelramom je bil od leta 836. Luipram solnograški nadškof in za škofa na Slovenskem si je izvolil Osvalda. Postavil in posvetil je tudi cerkev v čast Marije device v Salavaru, kjer je bil Privina sezidal trdnjavo. V tistem času so bile tudi druge cerkve postavljene in posvečene, kakor v Lendavi, na Ptujem leta 846., cerkev sv. Benedikta v Slovenskih goricah leta 853., cerkvica sv. Ožbalta pri Ptujem leta 857. in še druge. Luipramov naslednik v Solnem gradu je bil od leta 858. Adalvin. On je sam prišel v Salavar, kjer je po smrti kneza Privine vladal njegov sin Kocelj. Adalvin je ondi obhajal cerkveno opravilo in namestil nadmašnika Altfrida, pozneje pa Rihbalda. Tudi je posvetil na raznih krajih mnogo cerkvá. Tako vidimo, kako se je širila čim dalje bolj krščanska vera med našimi pradedi.
Veliko so storili za razširjanje svete vere po Slovenskem brizinski škofje (na Bavarskem). Dobili so več slovenskih pokrajin v svojo posest, tako na primer kraj Indijo v Pustriški dolini na Tirolskem, potem več krajev na gornjem Koroškem. Na Kranjskem je dobil škof Abraham leta 974. Loko. V nekem latinskem rokopisu tega škofa, ki je bil Slovenec po rodu, našli so tri najstarejše spomenike slovenskega jezika, namreč daljšo in kračjo očitno izpoved in kratek cerkveni govor za pripravljanje k izpovedi. Ti spomeniki so nastali v devetem ali desetem stoletju in so tedaj zeló stari. Misli se, da je spis, ki obsega kratko pridigo pred izpovedjo, delo škofa Abrahama samega ali pa vsaj kterega njegovih učencev.
Razširjeno je bilo na ta način povsod krščanstvo med slovenskim narodom in neverstvo odpravljeno. Kakor cvetlice na travniku so bile zasajene na različnih krajih lepe cerkve, poganska svetišča pa so bila razdejana in zapuščena. Novo življenje se je pričelo po naših krajih. Vendar Slovenci še niso bili popolnoma utrjeni v sveti veri. Marsikaka vraža iz poganskih časov je še bila ukoreninjena med njimi, ki bi utegnila škodovati novemu nauku. Da bi se pa odvrnilo kaj takega, potrebovali so Slovenci najbolj dobrih duhovnikov, ki bi razumeli njih govorico in jim priskrbeli koristnih knjig, ki bi bile pisane v domačem jeziku. Duhovniki, ki so prihajali iz Solnega grada k njim, bili so sicer dovolj zmožni nemškega in latinskega jezika, toda slovenščina jim je prizadevala mnogo truda, predno so se je dobro naučili. Lahko rečemo, da ti nemški misijonarji z Bavarskega sprva tudi zaraditega niso mogli dobiti pravega zaupanja pri slovenskem narodu, ker so morebiti le slabo govorili slovenski, in tako se je zgodilo, kakor smo že omenili, da je večkrat nastal upor zoper novo vero. Vsakikrat, kedar se je vnel upor zoper krščanstvo, morali so zapustiti tuji oznanjevalci našo deželo in se odpraviti zopet tjakaj, odkoder so prišli. Ljudstvo je želelo tedaj takih učiteljev, kteri bi znali dobro govoriti njegov jezik, da bi se lahko posvetovalo z njimi, kedar in kolikorkrat bi hotelo. Posebno pa so hrepeneli vzhodni Slovenci, stanujoči na Ogerskem in vzhodnem Štajerskem, kjer je gospodaril knez Kocelj, po učiteljih, ki bi bili dosti zmožni slovenskega jezika. Njihova želja se jim je kmalu izpolnila, ker prišla sta sveta Ciril in Metod oznanjevat Slovencem Kristusovo vero.
Sveta brata Ciril in Metod sta bila plemenitega rodú, rojena v prvi polovici devetega stoletja v Solunu na Macedonskem. Ciril, kteremu je bilo poprej ime Konštantin, bil je vzrejen v Carigradu v družbi mladega carjeviča. Že takrat so njegovi učitelji občudovali njegovo pridnost in veliki napredek v vseh znanostih ter mu dali ime modroslovca. Kmalu potem je postal učitelj modroslovja in predstojnik neke knjižnice. Njegov brat Metod je šel k vojakom in tam tako hitro napredoval, da je postal vojvoda. Nato sta sklenila oba brata, popustiti svoje službe, iti v samostan in se pripravljati za duhovski stan, kar sta tudi storila.
Svoje apostolsko delovanje je začel Ciril s tem, da se je napotil črez morje h Kozarom, čudskemu narodu poleg črnega morja. Tam je našel tudi kosti svetega Klementa papeža, ki je nekdaj pretrpel na Tavriškem polotoku mučeniško smrt za Kristusovo vero. Ko se je Ciril srečno vrnil iz kozarske dežele, sklenil je tudi njegov brat Metod, da postane oznanjevalec svete vere.
Takrat je poslal slovanski knez Rastislav z Moravskega in Panonije poslance k cesarju Mihaelu III. v Carigrad in ga prosil z naslednjimi besedami, da bi jim poslal učiteljev, zmožnih slovenskega jezika: „Zemlja naša je že krščanska, pa nimamo učiteljev, ki bi nas vodili in poučevali, in ki bi nam razlagali svete knjige. Mi sami ne razumemo niti grškega, niti latinskega, in jeden nas uči tako, drugi drugači. Mi ne razumemo svetega pisma in njegove moči. Pošljite nam tedaj učiteljev, ki nas bodo mogli učiti besede sv. pisma in njihov pomen.“
Ko cesar Mihael to sliši, pokliče svoje svetovalce k sebi in jim naznani želje slovanskih knezov. Oni mu pa odgovorijo, da je v Solunu mož, z imenom Leon, ki ima dva sina, ktera dobro razumeta jezik slovenski. Cesar pošlje tedaj po Cirila in Metoda in jima reče, da so iz slovenske zemlje k njemu prišli poslanci, ki ga prosijo učiteljev, zmožnih slovenskega jezika. Prosi ju, naj bi šla onadva k Slovenom in jim razlagala svete knjige, kar sta tudi storila.
Ko sta leta 863. prišla Ciril in Metod na slovensko zemljo k Rastislavu, sestavil je Ciril slovensko abecedo. Potem sta začela pisati sveto pismo in druge knjige v slovenskem jeziku. Pomagali so jima pri tem težavnem delu njuni učenci, zlasti Klement, Naum, Angelar, Sava in Gorazd. Tudi sta sveta Ciril in Metod čitala sveto mašo v slovenskem jeziku. Slovenci pa so bili jako veseli, ko so slišali božjo besedo v svojem narečju.
Ciril in Metod sta do leta 867. poučevala slovansko ljudstvo v krščanski veri, poslovenila svete knjige in opravljala božjo službo v slovenskem jeziku. Vojvoda Rastislav na Moravskem in knez Kocelj v Panoniji sta želela, da bi imela lastnega, od drugih nadškofij neodvisnega škofa v svoji deželi, in tedaj sta se obrnila v tej zadevi na papeža Nikolaja I. Do tedaj je Moravsko bilo cerkveno združeno s pasavsko škofijo, Panonija je pa spadala pod solnograško nadškofijo. Papež Nikolaj je poklical nato oba brata k sebi v Rim. Vendar predno sta tjakaj prišla, umrl je že Nikolaj I., in njegov naslednik Hadrijan II. ju je sprejel prav z veseljem. Prinesla sta s seboj tudi svetinje sv. Klementa. Papež je posvetil oba brata za škofa. Vendar Ciril se ni mogel več vrniti nazaj med slovansko ljudstvo, ker je zbolel. Šel je v samostan in umrl štirideset dnij po svojem dohodu v Rim leta 868.
Da bi pa mogel Metod delati še z boljšim uspehom med slovanskim ljudstvom, povzdignil ga je Hadrijan II. v nadškofa za Moravsko in Panonijo. Tako je postal odslej Metod popolnoma neodvisen od pasavskih in solnograških škofov. Ko se je povrnil iz Rima nazaj, sprejel ga je častno knez Kocelj. Potem je šel dalje na Moravsko in si izvolil za svoj sedež kraj Velehrad, kjer je bil tudi vojvodov dvor. Vendar Metod ni mogel dolgo časa delati v miru za blagor njemu izročenega ljudstva. Na dvoru je našel mnogo nasprotovanja, posebno od tistega časa, ko je Svetopolk odstranil svojega strica Rastislava in se polastil sam vojvodstva. Zato je Metod zapustil Moravsko in se odpravil v Panonijo k slovenskemu knezu Kocelju.
Izvolil si je Metod sedaj Salavar za svoj sedež. Pomniti je, da v Salavaru in sploh na Ogerskem takrat še ni bilo Madjarov; kajti ti so prišli še le pozneje v deželo, naselili se tam in slovanske narode, ki so prebivali takrat po vsem Ogerskem, potisnili nazaj. Hodil je Metod po Panoniji iz jednega mesta v drugo in skrbel povsod po očetovsko za blagor slovenskega ljudstva. Posebno so se pa Slovenci veselili, ko se jim je čitala sveta maša v svojem jeziku in se jim je razlagala po domače beseda božja. Tudi je Metod, ne da bi klical tuje duhovnike v deželo, posvečeval rajši sposobne domačine v mašnike. Pri takih okoliščinah ni drugega kazalo tujemu solnograškemu nadduhovniku Rihbaldu, kakor da se je povrnil nazaj k svojemu nadškofu.
Metodovo delovanje v Panoniji in na Moravskem pa ni bilo kar nič všečno solnograškemu nadškofu Ditmaru in pasavskemu škofu Engelmaru. Tožila sta torej Metoda pri papežu, da jima krati njune pravice na Moravskem in v Panoniji, da čita sveto mašo v slovenskem jeziku, in da širi med ljudstvo krive nauke. Tudi se je zbralo več nemških škofov s svojim kraljem Karlmanom vred, ki so izrekli nad Metodom svojo sodbo in ga imeli potem tri leta pri sebi zaprtega. Še le leta 874. se je papež Janez VIII. potegnil zanj, in morali so ga izpustiti. Metod se je sedaj zopet napotil h knezu Kocelju v Panonijo in skrbel tam za dušni blagor slovenskega naroda. Omeniti moramo, da niso vsi Slovenci spadali pod njegovo oblast; kajti korotanski Slovenci so bili še zmirom v cerkvenih zadevah odvisni od solnograškega nadškofa, črez južnozahodni del Slovenskega pa so ukazovali oglejski patrijarhi. Samo Slovenci v Panoniji, to je tisti, ki so prebivali na Ogerskem, vzhodnem Štajerskem in vzhodnem Kranjskem, bili so pod cerkveno oblastjo sv. Metoda. Stara Emona, ki je stala nekdaj blizu tam, kjer je sedaj Ljubljana, bila je še v Panoniji.
Metodovo delovanje je vplivalo tudi na Hrvatsko in Dalmacijo. Leta 874. si je prizadeval Janez VIII., spraviti hrvatskega vojvodo Muntimira in njegovo ljudstvo pod panonsko nadškofijo. Vpliv svetega Metoda se vidi celó še v sedanjem času v nekterih krajih Istre in Dalmacije, kjer še dandanes mašujejo v staroslovenskem jeziku.
Po smrti kneza Kocelja mu je sledil njegov sin Braclav, ki je pa živel z nemškimi kralji v preveliki prijaznosti. Zaraditega se Metod ni čutil dosti varnega pri njem pred svojimi nasprotniki in je šel zopet na Moravsko, kjer se mu je Svetopolk delal takrat bolj prijaznega nego v prejšnjih letih. V tistem času je prišel tudi češki vojvoda Bořivoj s svojo soprogo Ljudmilo na Svetopolkov dvor v Velehrad, in Metod je oba izpreobrnil k sveti veri in povrh krstil še trideset čeških plemenitnikov.
Med tem niso mirovali Metodovi sovražniki. Nemški škofje so ga zopet tožili pri papežu Janezu VIII., in Metod je moral iti leta 880. drugič v Rim. Papež se je kmalu prepričal, da je bil po krivem obdolžen, zatorej ga je na novo potrdil za panonskega in moravskega nadškofa in mu zopet dovolil, opravljati službo božjo v jeziku slovenskem.
Ko se je leta 882. vnela vojska med nemškim kraljem Karlmanom in moravskim Svetopolkom, bojevali so se Moravani tako srčno, da niso pognali samo Nemcev iz dežele, temveč si še povrh pridobili Panonijo do Drave. Braclav, ki je do tedaj gospodaril po Panoniji, bil je v tej vojski zaveznik Nemcev. Ker so bili Nemci tepeni, izgubil je tudi on svoje pokrajine. Od tega časa je imel v svoji oblasti le slovensko stran med Savo in Dravo. Ker je Svetopolk zapovedoval odslej po Panoniji, mogel je lahko tudi Metod delati brez zadržka po vsej svoji nadškofiji za blagor njemu izročenega ljudstva. Tri leta se je še trudil, potem pa umrl leta 885.
Po Metodovi smrti so morali zapustiti njegovi učenci Moravsko in Panonijo, ker jih je dal knez Svetopolk izgnati z vojaško silo iz svojih dežel. Tako so šli Gorazd, ki bi imel postati po želji svetega Metoda njegov naslednik v nadškofiji, potem Klement, Naum, Sava, Angelar in drugi z Moravskega in Panonije ter se napotili na Bolgarsko, kamor so prinesli svete knjige in slovenski obred.
Leta 894. je umrl Svetopolk. Kmalu po njegovi smrti je razpadla veliko-moravska država, ker njegovi sinovi niso bili jedini med seboj. Madjari, ki so takrat prihrumeli na Ogersko, vzeli so jim najprej Panonijo, potem pa so si podvrgli še Moravsko.
Tako smo videli v kratkem pregledu, kako se je oznanjevala pred tisoč leti sveta vera našim očetom. Videli smo, kako sta si prizadevala solunska brata, ustmeno in pismeno naše prednike poučiti v krščanskem nauku, ker nista samo oznanjevala božje besede, ampak tudi spisala svete knjige v slovenskem jeziku. Akoravno je že preteklo več nego tisoč let, odkar so prestopili naši očetje h Kristusovi veri, vendar hvaležni Slovenci ne bodo pozabili tistih mož, ki so se takrat trudili, po naših krajih prižgati luč resnice.
Kar se tiče cerkvene razdelitve slovenske zemlje, ostala je dolgo časa tako razdeljena, kakor je bil določil Karol Veliki, namreč da je Drava mejila med solnograško nadškofijo in oglejskim patrijarhatom. Še le leta 1787. je prišla koroška in štajerska stran na južnem bregu Drave pod krško in lavantinsko škofijo in tako pod solnograško nadškofijo. Zaradi velike obširnosti solnograške nadškofije je bila ustanovljena leta 1070. krška škofija, leta 1219. pod papežem Honorijem III. sekovska in leta 1228. pod papežem Gregorijem IX. pa lavantinska.
Vsa stran, ležeča na južnem bregu reke Drave do panonske meje, spadala je dolgo časa pod oglejsko cerkev, le nekteri kraji so bili v rokah tržaških in koperskih škofov. Leta 1461. je ustanovil cesar Friderik IV. z dovoljenjem papeža Pija II. ljubljansko škofijo. Oglejski patrijarhat so razdelili leta 1750. v dve nadškofiji, v goriško in videmsko. Leta 1830. je bila tržaška in koperska škofija v jedno združena.
Po različnih škofijah so Slovenci tako razdeljeni, da jih največ prebiva v ljubljanski in lavantinski škofiji. Koroški Slovenci so pod krškim škofom, Slovenci na Goriškem pa pod goriškim nadškofom. Precej jih je tudi v tržaški škofiji. Beneški Slovenci prebivajo v videmski nadškofiji. Majhno število Slovencev stanuje v sekovski škofiji. Slovenci na Ogerskem prebivajo v somboteljski škofiji, ki je bila leta 1777. izločena iz djurske in vesprimske škofije.