Rattenau. Buba grob

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sonca Rattenau. Buba grob
Otrok in jelen
Tomaž Šalamun
Koža kače, oko samuraja
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Da bi se spet v risu slekel,
pokril čez glavo in čakal name.
Da bi bili tvoji udi obli in mehki kot magnet.
Da ne bi bil originalen, ampak lačen.
Pribit. Moker, ampak še lačen.
Da bi drvel k meni kot jaz k tebi, ki me žgeš.
Ki me sesaš in polniš. Prazniš.
Ko te pobožam, šumijo tvoji gozdovi.
Švigneš, ko te krijem.
Kako nevarno te ljubim.
Bojim se, da bom izskočil kot top.
Kot ribje oko.
Se prisesal vate. Te hranil kot baterija.
Da ti bom začasen in potem mrtev.
Poj! Raziskuj! Reci spet: tebe hočem,
Šalamun. Nisi verjel, nisi verjel.
Kakšne skale si pretočil.
Koliko svetlobe si potem izlil iz sebe!
Medtem ko so ti rasli laski in si jih
strigel, si pisal biblijo.
Kako si mi dal, da te voham!
Kako si mi dal, da te božam!
Kako se ti je glas napel –
kot da si se prisesal na sladko –
ko sem te klical od daleč.
Razburjen si bil. Vroč. Dober in mehek kot
kruh. Svilnat in radodaren.
Bobnelo je mesto, ki si po njem hodil.
Pila sva. Jaz sem pasel svojo dušo,
ti si mojo vezal. In potem sva se
zlila kot dve mehki punčki iz cunj in se
ožemala, kot ko je kraljevič Marko
ožemal kožuh, ki se je sušil leta,
pa je ožel kapljo.
In če si padel, se nisi udaril.
Zagrabil si me. Glavo si mi obril.
Veke sva lahko samo ležala in poslušala
drug drugega dihanje.
In samo malo si se udiral.
O svila! Borba! Ura! Temno moder panj!
Vse tvoje trde kamne sem predeloval
v mehko maso in zidal. Odrival si me
nežno in govoril: ne bit
nor. Ti si preveč nor. In
pokril, če si začutil, da se ohlajam.
Me objemal, četudi se ti je že bralo.
Napasel sem se, kot bi se zaril v deteljo.
Vedno si me samo rahlo zlomil,
da sem vstal bolj prožen.
Boš sploh izplaval iz moje duše, nežni?
Zdaj sem jaz tvoj kamen.
In jaz sem prikovan.