Pojdi na vsebino

Rastoče drevo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Rastoče drevo
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 41/12 (1921), 705–707
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. dno

I.

[uredi]

Zimska noč pogoltnila je misli škripajoče,
ki na cesti hrepenenja jih izhreščal konj drveči je — moj duh,
ko skoz mrko pokrajino v led in sneg sem pisal vzdihe in molk suh
je v široko temó odmeval in pogoltnil škripajoče

slutnje. — — V kvader luči sem se potopil, da se mi je zameglil vid srcá.
V vežo dvorca belega sem vstopil, oblila me je toplih besed svetloba.
Zadehtelo je po Tebi, začutil sem Te, začul Tvoj biserni smeh in Te videl. Tesnoba
v moji duši, ki ve za vso zasneženo pot, me je za hip omamila.

In začutil sem, da mi iz rok že sijo nenapisani stihi
(v kletko čakanja zaprtih divjih željá).
Poiskal sem Tvojo roko, da jih vanjo prelijem do dna. —
Umolknil sem od slasti v utešenja pesmi pretihi.

II.

[uredi]

Kako lepo je iti v dveh
v takih svetlih svetih nočeh.
Na obzorjih se kristali zvonenje,
zbiseril se mi davni sen je
v podobo: dalja zasnežena vsa
in midva sredi vesoljstva sama ...

Gledam še drugo: greva v dveh
v bengalično kričočih nočeh.
Tvoj rožnati smeh mi zastira oči,
da bi ne videl groze noči.
Ko okostnjaki krog naju plešó
spletava k zvezdam si lestvico. —

Vem: takrat Te pri meni ne bo:
sam razdvajal bom temó!
O, morda ko se bom zgrozil,
bom Tvoje ime v brezkončnost zavpil,
če tudi Tvoj sen me več ne pozna,
če najde moj klic Te v bleščavi sveta,
če tudi sto hrepenenj daleč si —
boš zdrznila se sredi dneva, noči.
O, pojdi vsaj Tvoja rožnata misel z mano v dveh
v bengalično kričočih nočeh!

III.

[uredi]

Ne morem roké Ti več dati,
ker sem videl rasti drevo.
Kadar nekdaj sem Ti božal roko,
sem gledal le solnce, na trati
sem gledal le trav valovanje
in pastirčkov solnčno igranje.
Vidim skoz okno: drevesa rasto,
nekaterih vejevja v objeme zrasto,
nekatera samotno rasto.
Ne morem roké Ti več dati;
nekatera drevesa samotno rasto.

IV.

[uredi]

Na stopnicah sva obstala
in pozabila na sliko: Drevesa rasto ...

Roko v roki sva obdržala. —
(Spomnil sem se pijanca v obupu!)

Čez eno uro sem cestam bil brat — brzojavni drog.


V.

[uredi]

Mimo katerih vasi zdaj avto drvi?

Jaz pa pijem zapadajočega solnca teran
in Tvojim cvetkam na oknu bolj zvest sem kot Ti,
ki so Te tujci mi vzeli, da zdaj ko noči se dan

Jutri že spet boš vroče prožila mi roke smejoče.
rešila si se mučilca — samotnega. — Tam so ceste za solncem dirjajoče. —

VI.

[uredi]

Poslušati nič več nočem matere noči,
da bi o Tebi pravljičila mi.
Zdaj si češem lase — kot da uglašam strune,
da zvrtoglavi nihajev Te njihovo dehtenje,
v obleke zgibe, ki bodo drugim rune,
sem skril osredotočenega pogleda strmenje
in zaplešo mi roke in noge ko lok vijoline,
da me boš žejna kakor daljine ...

Ali kadar mi omahnejo od igranja trudne roké?!
Poslušati nič več ne morem matere noči!