Rastline in živali

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jurček in Packarija (Rastline in živali)
Mateja Reba
Spisano: Ana Potokar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



»Očka, kako dolgo bomo hodili?« je vprašal Berti, ko si je zavezoval čevlje. »Kakšne dve, tri ure prav gotovo!« je zatrdil Florjan Packa. »Uh, tako dolgo,« se je skremžil Berti. »Potem moramo vzeti s seboj malico, najbrž bomo lačni!« »Pripravila bom nekaj obloženih kruhkov,« je obljubila Mici. »Če želiš, lahko vzameš s seboj še piškote in sok v tetrapaku.« »Še nekaj moramo vzeti,« je opomnil Jurček. »Misliš - kakšno jabolko?« je vprašala Mici. »Ne. Vrečko za odpadke. Kruhke bomo zavili v papir, piškoti so v škatli in sok v vrečki. Kam bomo dali odpadke, ko bomo vse pojedli in popili? V naravi ni posod za smeti, zato moramo vse, kar prinesemo s seboj, tudi odnesti!« »Saj nihče ne bo vedel, da smo mi nasmetili,« je rekel Berti. Ni pomembno, kdo nasmeti. Pri nas imamo pregovor, ki pravi: Kjer osel leži, tam dlako pusti! Bi bil rad tak osel?« Berti je odkimal. Končno so bili vsi nared za potep po Packariji. »Šli bomo k reki Packaroni,« je predlagal Florjan in vsi so bili za to. Reka Packarona je res zaslužila svoje ime, saj je bila čisto črna, njeno obrežje pa je bilo »okrašeno« s plastičnimi vrečkami, odsluženimi avtomobili, črepinjami, steklenicami in številnimi rečmi, ki jim ni bilo več mogoče določiti imena. Na rečnem dnu je ležalo celo kolo. »Le kdo je znosil vso kramo sem?« je žalostno vprašal Jurček. »Kakšen osel, tisti iz pregovora,« je menil Berti. »Joj, kakšni packi so naši Packoni!« Glej no, nečesa sem ga že naučil, je zadovoljno pomislil Jurček. »Tu je preveč žalostno,« je menil Florjan Packa. »Pojdimo raje v gozd, tam je dosti lepše!« In mahnili so jo proti gozdu. Toda tudi tu ni bilo kaj prida bolje. V vsakem jarku je bil kak kup odpadkov, ki so jih nanosili Packoni. »Fuj, kakšna umazanija!« se je jezila Mici. »Lačen sem!« je zastokal Berti. »Poiskali bomo primeren kotiček in po malicali,« je rekel Florjan. A bolj ko so iskali; slabše je bilo. Nikjer ni bilo niti prostorčka, kjer ne bi bilo odpadkov. Končno so le odkrili majhno jaso, ki je bila daleč od ceste in najbrž zato še čista. Florjan je pogrnil odejo in Mici je postregla z obloženimi kruhki. Ko so se okrepčali, sta Mici in Florjan sklenila malce posedeti na soncu, Jurček in Berti pa sta jo mahnila raziskovat okolico. Toliko zanimivih reči je bilo povsod! »Jurček, glej, kakšnega polža sem našel!«je zaklical Berti in pokazal veliko polžjo hišico. »Spravil ga bom iz hišice!« »Pusti ga,« je dejal Jurček. »Lahko si ga ogledaš, potem ga daj nazaj v travo!« »Ampak jaz bi rad imel hišico!« je trmoglavil Berti. »Potem poišči kako prazno!« Berti je iskal, a je ni našel. Slabe volje je odhlačal za Jurčkom, ki je odkril potoček in mlako ob njem. »Berti, pridi,« je poklical Jurček. »Glej, žabe!« »Zadel jo bom!« je zaklical Berti in pobral velik kamen, da bi ga zalučal v žabo. »Ne!« je vzkliknil Jurček, da je Berti prestrašeno izpustil kamen iz roke. »Oh, kako si zoprn, nobene zabave mi ne privoščiš!« se je jezil Berti. »Misliš, da bi se tudi žaba zabavala; če bi jo obmetaval s kamenjem? Tudi živali čutijo kot mi! Kaj pa bi bilo, če bi prišle kakšne živali, stokrat večje od tebe, in te obmetavale s skalami, kako bi se počutil? Živali je treba zaščititi, saj brez njih tudi nas kmalu ne bi bilo več. S svojim neusmiljenim pobijanjem je človek uničil že več živalskih vrst, mnogim pa izginotje že grozi.Tudi žabam in polžem,« je Jurček podučil Bertija. Berti je spustil kamen, ki ga je imel v drugi roki. »In kaj boš rekel za rastline, a?« je čez čas vprašal Berti, ki si je ravno ogledoval mlado drevo, da bi si urezal palico. »So tudi živa bitja, je nanje treba paziti?« »Seveda! Če ne bi bilo rastlin, bi prav kmalu zmanjkovalo kisika za dihanje!« Berti se je v mislih poslovil od palice. Vedel je, da mu je Jurček ne bi pustil urezati. Berti in Jurček sta se vrnila na jaso. Sonce je že zahajalo, postajalo je hladno in treba je bilo domov. Pospravili so odejo, odpadke skrbno pobrali v vrečko in odšli iz gozda.