Ranjki Juri
| Ranjki Juri J. Kiferle |
| |||||||||||||
V nekem kraju sta dva hriba, vmes je dolina, v dolini pa vas. Bolj natančno pa že ne smem povedati, da mi kdo za jezik ne prime.
Dne 24. aprila – davno je to bilo – prišlo je v tej vasi dete na ta revni svet. Krstili so je za Jurija.
Ko je Jurče v perve hlačice zlezel, potepal se je najraje po vasi. Prišla je zanj šolska doba.
Kako se mu je v šoli godilo ne znam. To pa vem, da se ni ničesa naučil. Arabske številke je pa vendar poznal in s temi je imel pozneje dosti posla. Jurče je imel nekatere posebne lastnosti in radi tega se ga tu spominjam.
Prva lastnost je bila »lenoba«. Krščanskega nauka ni nikdar znal. Gospod veroučitelj so mu rekli v šoli: »Jurče, dokler ne znaš krščanskega nauka, te ne pustim k sv. Obhajilu!« Jurče pa se ni učil in tudi ne znal. Nekateri sosedje so govorili, da bode Jurče prej dobil list za vojaščino nego za sv. Obhajilo. Do tega pa vendar ni prišlo.
Jurče je rekel: »Jaz sem že Juri ne pa Jurče,« in jel je ponoči s fanti vasovati.
Neke nedelje večer je bil mej fanti pretep.
Drugi dan so prišli žandarji in so Jurija odgnali v zapor. Bil je nekaj mesecev v ječi. V tem času se je Juriju nekaj posebnega prigodilo. Napadla ga je huda bolezen. Spovednik ga nagovarja naj se spove. Juri uboga. Drugi dan je prejel Juri – prvo sv. Obhajilo. Zadovoljen je bil, da je tako lahko opravil. Umreti se je pa vendar bal in je tudi ozdravel. Oče je Juriju zapustil hišo, nekaj gozda in polja. Ni čudo da se je jel ženili. Ker je bil na slabem glasu, šel se je ženit v ptujo »faro« misleč si: »Drugje sem opravil sv. Obhajilo, se bom pa še oženil v drugem kraju.« Kako je šlo, ne vem, oženil se je pa vendar.
Delo Juriju tudi sedaj ni dišalo. Mislil je, kako bi brez dela kaj dobil. Številke je poznal in celo zapisati jih je znal. Kupil si je toraj »Sanjske bukvice«, kjer so sanje tako lepo »namalane« in – Juri je bil loterijst prve vrste. Ako se mu ni ponoči sanjalo, je šel pa po dnevi spat. Dosti je že zastavil Nekega dne je šla njegova »Evica« v bližnji trg. Juri jej da par listkov številk in nekaj desetic, naj tam stavi v loterijo. Ženi pa se je denar smilil in si je raje kupila »kofeta«. Kdo bi ji to zameril? Toda na njeno nesrečo so Jurjeve številke »prišle«. Ko pa hoče iti po »terno« , morala je žena obstati, kaj je storila.
Juri je nato ženo tako pretepel, da je več dni bolna ležala on pa je moral nekaj časa v ječo. Pozneje je Juri sam stavil, »terne« pa vendar ni dobil.
Juri pa je bil tudi zelo strašljiv in praznoveren. Nekega dne je šel v gozd, da bi nasekal malo drv. Kmalu pa prisopiha v prvo hišo .pod gozdom. Tu pripoveduje: »Ko sem sekal drva, jelo je strašansko šumeti po gozdu. Drevje je pokalo, kot bi se hotelo vse polomiti. Pripoveduje se, da je nekje umrl znani berač »Nakanič«. Prav gotovo me je strašilo! Zato sem pobegnil iz gozda. Tudi moja mati je videla včeraj strah Bilo je že po 10. uri zvečer. Vse je bilo zaprto. Mesec je svetil skozi okno. Mati je videla kako so se vrata sama odprla in v hišo stopi ranjki berač Nakanič. Nekoliko postoji, potem pa zopet odide.«
Ko Juri še trdi da ga je stiašilo, leze mimo sosedne hiše berač »Nakanič«, živ, z bisago na rami in palico v voki. Mislite si ubozega Jurija! Poslušalci se mu začno smejati in ga dražiti. Prvi pravi: »Juri, ta živi berač te gotovo ni strašil!« Drugi reče: »Ta berač gotovo ni mogel skozi zaprta vrata včeraj k Vam. Kako ga je mati videla ?«
Jurija obliva krvi pot. Dobi pa vendar izgovor in reče: »E, mojej matere se je le sanjalo o tem beraču.« Jurija je bilo sram in jo urno popiha.
Vasovat pa ni več prišel.