Ranjenec sovražnem ognju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ranjenec sovražnem ognju.
T. S.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/34 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na ruskem bojišču smo bili. Prejšnji dan smo se krvavo udarili; ta dan smo imeli oddih. Bilo je v decembru, pravi ruski mraz. Posel sem imel ponoči pri straži. Ob enajstih ponoči je prišel stražnik- vojak in zaklical: »Menjajte se!« Truden sem šel s stražniki v gluho noč in postavil stražo na prostore kakor so stali včeraj. Na naši strani je vladal popoln mir. Dalj časa sem se mudil pri raznih stražah, da si prikrajšam noč. Ko pridem do stražnika Ivana, opazil sem, kako nemirno hodi po določenem prostoru semintja, kakor da je ves razburjen nekaj opazil.

»Kaj pa imaš, Ivan, da si tako nemiren na straži?« mu zašepetam.

»Ali nič ne slišite?« Ta glas, sedajle čujem neprestano.

»Saj res,« pravim, »kakor bi nekdo stokal tam ob robu gozda.

»In ta glas sem slišal že sinoči, ko sem ravno tukaj stražil,« reče Ivan.

»To mora biti kak Rus, ki je že na begu dobil kak drobec od granate.«

No, pa kaj to nas briga. Mi gledamo, da v varnost spravimo prvo svoje ranjence, naj pa še Rusi skrbe za svoje. Saj mora ležati prav tam za robom gozda tik pred ruskimi jarki.«

Čas je hitro minul, šel sem v svoj brlog in se jezil, da sovražnik tako grdo dela s svojimi lastnimi ljudmi, pa truden sem hitro zaspal. — Drugi dan opoldne sem zopet šel nadzorovat straže, Ivan je zopet stal na istem mestu.

»Revež še vedno kliče na pomoč,« mi reče.

Kaj hočemo, mi mu ne moremo pomagati, kdor od naših se tam za robom gozda pokaže, gotovo tudi tam ostane ali mrtev ali ranjen.

A ječanje se je vedno ponavljalo in če je veter potegnil proti nam, sva čisto razločila, kako je siromak jokal in vzdihoval. Vsak vzdih mi je kakor nož zabodel v srce in vesel sem bil, ko sem moral zopet po opravkih v svoj šotor.

Zvečer je naenkrat v gozdu vse oživelo. Vojaki so donašali strelivo, patrulje so se menjavale, ordonanci so dirjali, pijonirji so nosili kole in bodečo žico, drugi zopet so prenašali večerjo, tobak. Vse je šlo križem, noč kakor da se je izpremenila v dan. Nakrat se je vse posvetilo, sovražnik je s svetilniki iskal naše postojanke; v hipu smo bili vsi na tleh mirni kakor bi bili začarani. Stražniki so bili nemirni, streljali so na vsak grm, ki se je v vetru zamajal. V našo veliko nevoljo so se to noč tudi topničarji prezgodaj vzbudili in pričeli z divjim streljanjem.

Ob osmih sem zopet nadzoroval straže. Ranjeni Rus je še vedno klical na pomoč, a glas mu je bil že slabejši. »Sedaj bo kmalu konec, pravim Ivanu.«

»Vrag vzemi Ruse, da ga ne rešijo, saj ga morajo tudi slišati,« huduje se Ivan. »Pa se ravno tako boje iti ponj kakor ti,« mu odgovorim.

»Ne, pravi Ivan; jaz tega več ne prenesem. Dovolite, da grem k poročniku prosit dovoljenja, ce ga smem iti rešit. Brat moj pride takoj namesto mene na stražo.«

Ivan je odletel kakor bi ga bil veter nesel in v par minutah je bil že njegov brat mesto njega na straži. Čez kakih deset minut pride Ivan nazaj, ves vesel mi sporoči, da je dobil dovoljenje in da tudi poročnik sam gre ž njim. Vpraša tudi, če tudi jaz grem, ker se na"rusko nekoliko razumem.

Urno skočim v svoj šotor, vzamem seboj nekaj patron in obvezil ter hitim z Ivanom do poročnika. Ta je odbral še tri sanitejce z vso opremo in šli smo precej narazen eden od drugega, bili smo namreč izpostavljeni sovražnemu ognju. Urno kolikor je bilo mogoče smo zavili v gozd. Težko smo si v temi delali gaz skozi zaraščeni gozd; z nožem in žago smo si čistili pot in tako smo prišli do velike bukve, kjer smo se za hip odpočili in posvetovali, kam bi jo ubrali, da bi bolje in varnejše hodili. Tipal sem na vse strani, da bi zasledil kje kako stezo. Na tem potu sem se večkrat prevrnil čez mrliče, zadel ob puške in tornistre, naposled sem vendar našel stezo, ki so jo pred nekaj dnevi Rusi nasekali. Hotel sem ravno nazaj k tovarišem, kar me tuja roka zgrabi za nogo. Skoro sem okamenel od strahu, vendar se kmalu zavem, zgrabim za puško in namerim.

»Milost, milost, zakliče nekdo pod menoj na tleh. Šklepetali so mi zobje od razburjenosti, kar ganiti se nisem mogel in tudi nič odgovoriti.

»Oj vojni tovariš, usmili se me, reši me, da ne poginem, deco imam doma in ženo in ubogi smo, vse je redila moja žuljava desnica!«

Poročnik, ki je čul govorjenje, se mi je približal in me pomiril. Sklonem se in tipam, da bi dosegel ranjenca.

»Pazite, če ni to kaka past, ne bilo bi dobro za vas,« me opozori poročnik in nategne revolver.

»Dajte mi roko,« rečem ranjencu po rusko.

Mrzla, potna, tresoča roka se me je že oprijela.

»Kje imate orožje?« ga vprašam. Ničesar ni imel, gotovo se je z bojišča sem v gozd privlekel z zadnjimi silami. Takrat pa nam je zopet zazvenel na ušesa znani glas, ki smo ga poslušali na straži. Takega groznega ječanja še nisem nikdar slišal v svojem življenju. Naš ranjenec nam je povedal, da njegov tovariš leži tam na njivi izven gozda in že od včeraj zjutraj tako ječi.

Hitro pregledamo korporala ležečega pred nami. Bil je nevarno ranjen na roki in nogi, ki sta bili že zelo zabrehli. Vat no kar se je dalo smo ga položili na mehko odejo in ga ogrnili s plaščem.

»Sedaj imamo enega,« pravi častnik, »pa ta nas ni klical. — Kaj misliš korporal, ali me bodo vaši videli, če ga grem na njivo iskat,« vpraša poročnik po tolmaču korporala.

Ta je molčal, a ko mu je poročnik namignil, da ga rešimo na vsak način, dejal je odkrito:

»Da, tam vas vidijo!«

Par vojakov z nasajenim bajonetom postavi častnik h korporalu, mi pa gremo naprej skozi gozd, včasih po dveh, večjidel po vseh štirih. Tako smo prišli na polje in Ivan ga je kmalu opazil. Prijel ga je za roko in ranjenec je zacvilil kakor kužek, ki zagleda svojega gospodarja.

»Oj Bog, ali ste vendar prišli,« zajeclja, a takoj smo videli, da je jako slab. Varno mu potipam roke in noge; ko sežem po levi nogi, se prestrašim, pod kolenom je noge kar zmanjkalo. Bila mu je odstreljena, le za kožo se je še nekoliko držala.

Ker je bil od snega ves moker, nisem mogel dognati, ali mu noga še krvavi. Začutil pa sem, da je koleno ovito z neko cunjo.

Urno smo ga položili na nosilnice in hiteli ž njim proti gozdu; prav ko smo bili že v gozdu se je na njivi razpočila prva sovražna granata in za njo še več drugih, ki so vršale tudi po gozdu.

Vendar se je po neizmernem trudu posrečilo, da smo se z ranjenima prerili skozi gozd in brez nesreče tudi čez travnike. Parkrat ko so švigale nad nami svetlobne rakete, morali smo počakati vsi na tleh. da se ne izdamo. — Poročnik nam je ukazal nesti ranjenca v neko dolinico in tam z njim počakati, sam pa je hitel naprej, da po telefonu pokliče zdravnika. Z vinom in čajem smo okrepili reveža, ki sta bila mirna in vesela, da sta bila med ljudmi.

Korporal mi je pravil o svojem domu, drugi ranjenec pa ni mogel govoriti.

Med tem je zopet naletoval sneg in težko smo čakali zdravnika, ki je vendar le prišel in obvezal ranjenca toliko, da smo ju mogli prenesti v našo bolnico.

Nikdar ne bom pozabil, kako iskreno sta mi pri slovesu ranjenca stisnila roko, kako hvaležno sta mi zrla v oko.

»Bog plačaj!« zakliče korporal za menoj.

»Kmalu se pozdravita!« mu odvrnem in grem v šotor. Brez večerje sem padel na ležišče in do smrti truden takoj zaspal.

Tako lepih sanj pa kakor to noč še nisem nikdar sanjal v svojem življenju.

Ivan je dobil za to svoje junaštvo hrabrostno svetinjo in stotnik ga je pohvalil pred vsem moštvom, rekoč: »Takih junakov nam je treba, da sovražnik in prijatelj spoznata, kako plemenit in pošten je naš boj, kako naš vojak spolnuje dolžnost vojaka in če treba tudi pri nasprotniku dolžnost usmiljenega Samaritana.« —