Randezvous gospoda Evstalija z gospodično Rožo
| Randezvous gospoda Evstahija z gospodično Rožo neznan |
| |||||||||||
Po senčni gozdni poti, med zaraščenim smrečjem in robidovjem, pod zelenimi bukvami in konstanji se je sprehajal gospod Evstahij. Z vitko palico je zamahoval po grmovju, da so široki okraji njegovega klobuka vihrali nad njim, in je stopila kri v njegova suha lica. Hodil je že precej dolgo in gozdna pot je bila pokrita nadebelo z razstlanim listjem in odtrganimi vršiči. Gospodična Roža mu je obljubila priti zagotovo vsaj ob šestih, a sedaj je bilo že blizu sedme ure, in dolgi, poletni dan je temnel, in se polagoma ovijal s sencami.
Hud gospod je bil Evstahij, in presneto se mu je zdelo zamalo, da ne pride ljubica, ki jo je vendar s tako lepimi besedami povabil na Ijubezenski sestanček. Oči so mu gledale jezno, in njegov obraz, zardel in nestrpen, je bil skoro lep. Ko je že mislil oditi, je prišla gospodična Roža z nedolžnim nasmehom na jagodastih ustnah in z rahlo rdečico na gladkem licu. Gospod Evstahij je mislil pokazati svojo nejevoljo, a napram tako ljubki prikazni svoje ljubice se je vsa jeza izgubila. Skočila je k njemu in objela njegovo roko.
„Kako sem hitela, veš, tvoj prijatelj mi je sledil, tisti debeli „kmet", z rdečimi lasmi. Kako mi je zopern ta človek! Videti ga ne morem, pa se mi vedno nastavlja in povsod mi je za petami."
„Misliš Kazimirja? No, tega se ni bati. Neumen je in plašen, bežal bo kot zajec, če ga jezno pogledaš. Pustiva to, ali je res, da me tako zelo ljubiš, kakor je nebo zelo visoko in morje zelo globoko? Saj si mi tako pisala; in veruj mi, takrat mi je bilo tako sladko in prijetno pri srcu, kakor bi mi angelci godli. In tvoje pismo sem poljubljal in je pritiskal na srce kot svetinjo, kot talizman."
„Ah, kako si danes otročji! A mene ne poljubiš, in potem še govoriš, da me ljubiš."
„Tebe bi poljubljal do jutra, poljubljal bi te za zajutrek in za kosilo in za večerjo. Daj mi ustke, ah, ti moja Rožica, ti divna cvetka, moja zlata deklica . . ."
„Tako si mrzel danes, zdi se mi, da to ni prava ljubezen. Prava Ijubezen mora biti goreča in mora plamteti kot ogenj; ti pa znaš ljubezen samo opisovati in peti o njej. Kako si lepo v pesmi povedal:
O, moja ljubezen plamti kot požar,
in silna je, burna kot božji vihar
ljubezen kot ogenj blešči čez vrhove,
se bliska in vžiga mi radosti nove.
Gotovo, ti postajaš star in ne čutiš več z mladostjo."
Evstahij je bil užaljen.
„Kaka si danes! Nič ti ni prav in samo jeziti in sekirati me hočeš. Sama veš, da te ljubim gorko in pošteno, spomladi se omožiš lahko, če hočeš. Jaz se mislim oženiti s teboj!"
„Vidiš, kak egoist si! Poroko mi ponujaš, ali ne, tako se pa ne gremo! Da bi bila tvoja dekla, o, rajši ostanem še dekle! In če me ti tudi pustiš!"
„Roža, ali zadnjič si vendar ti silila in me prosila, naj se vzameva čimpreje, da ti mama ne da miru, da tvoja mlajša sestrica opazuje vedno, kam hodiš. Prosila si me s solzami, naj te vendar rešim!"
„Ali to je bilo zadnjič! Danes je pa danes! Vzemiva se čez pet let, če ti je prav, dobro, če ne pa adijo!"
Zamahnila je s solnčnikom po grmovju in jezno pogledala Evstahija.
„Ali si znorela? Ti me ne ljubiš, in potem očitaš meni, da te jaz ne ljubim. Veš, še jutri grem k tvoji mami, in vse ji razložim."
„Le pojdi, a če misliš, da bom kdaj tvoja, se motiš. Grem rajši s Kazimirom, z onim debelim „kmetom", kot pa s teboj! Ti si sirovina sirova, ne pa moj Ijubček! Adijo!"
Roža je odhitela in se skrila med grmovjem.
Evstahij je ostal sam. — „No, če je takšna", si je mislil, „pa dobro!" Sedel je za pot in se vdal premišljevanju. „Takšna so dekleta! Če ji ponudiš zakon, te blamira, če jo imaš za norca, se pa dekle obeša nate kot na svojega boga. Če ji rečeš, da jo ljubiš, se ti bo smejala v obraz, če je pa ne ljubiš, bo moledovala in po kolenih lazila za teboj. Vrag vzemi takšna dekleta!"
Ni minulo dolgo, se Roža povrne. Prihitela je preplašena, kot preganjana ptica in solze so se utrinjale iz njenih oči. Bila je krasna, in Evstahij je molil Boga, naj ji razsvetli pamet, da ne bo več tako neumna njena prelepa glavica.
„Evstahij, Evstahij!"
Poklicala ga je z drhtečim glasom, vsa objokana, in na njenem obrazu je bil zapisan strah.
„Evstahij, ako si tukaj, pridi k meni, saj sem tvoja!"
Gospod Evstahij se je dvignil izza grmovja in stopil k ljubici. Ovila se ga je okoli vratu in pritisnila se k njemu.
„Ne bodi hud, glej, jaz sem tako neumna! Ti niti ne veš, kako te ljubim!"
„Nikar ne govori! Kako naj ti verujem! Čez deset minut boš zopet silila h „kmetu", k onemu debeluhastemu, rdečelasemu fantu in iz mene se boš delala norca."