Ranók

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ranók.
Luis Coloma
Prevajalec: Fr. Finžgar
Izdano: Domoljub 21. julij 1892 (5/14), 162–168 in 4. avgust 1892 (5/15), 174−179
Viri: dLib 14, dLib 15
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. dno

Budite na delo, učite katekizem,
in osrečili boste ljudstvo
brez učenih knjig z desetimi
božjimi zapovedmi!

I.[uredi]

Bilo je zadnje dni vinotoka. Vsa narava se je odela z onim znanim krilom, ki nas vedno svari: Vse mine. Listje je rumenelo in odpadalo, cvetke so venele, solnčna luč je bledela, oblaki so se podili po nebesu. Bridka otožnost je polnila prsi in nekam tesno je bilo pri srcu; zakaj čutilo je to − človeško srce − da tudi njemu mine pomlad in pride otožna jesen, ki privede seboj zimo − hladni grob.

Ta otožnost je bila v strašni globeli silnih gorà še groznejša. Iz gorskega sela M. se vije in krivi ozka kolovozna pot skozi mračno sotesko.

Mož in žena sta korakala na večer tistega dné po tej samoti. Za njima se je podvizal osemletni deček.

Kdor bi bil naletel na to družbo, gotovo bi se bil prestrašil.

Mož je bil slep. Obraz in sploh ves človek je bil zelo oduren. Na glavi mu je čepel umazan slamnik. Zavit je bil v dolg zakrpan plašč, izpod katerega so se videle noge skrivljene − kakor od težkih spon. Po hrbtu so mu visele citre, v desnici je imel okovano gorjačo, z levico se je pa držal za rokav svoje spremljevalke.

Ta je bila še odurnejša od njega. Z obraza, ki je bil ves razrit od koz, sevala ji je beda in strast. Hodila je dokaj težko. Na hrbtu ji je slonela velika vreča, v kateri je imela staro razdrapano obleko in nekaj kuhinjske posode.

Tudi bosonogi, golomeči deček je nesel vrečo, ki je bila zanj dokaj pretežka. Natezal je vse moči, da bi dohajal starca. Pot mu je lil curkoma po obrazu in zmival belo − pa umazano lice, da so se poznale lise, koder je tekla potna sraga. Večkrat je postal, da bi se oddahnil. Privzdignil je boso nožico, ki je krvavela na mnogih krajih; zakaj grda pot je bil tisti kolovoz. − A starca se nista menila zanj ter ubirala dalje svojo pot. Tedaj so se udrle solze ubožcu in žalostno je klical: »Mati, oh počakajte! Jaz ne morem več!«

Starka se je ozrla. »Poberi se mi hitro naprej, če ne ...« zahreščala je z zopernim glasom in mu zapretila s koščeno pestjo.

Obrnil se je tudi slepec, dvignil gorjačo in zarohnel na spremljevalko: »Ubij ga, hudobca! Zavij mu vrat, da bode mir!«

Kolneč in preteč sta drla dalje, kakor dva hudobna duhova, ki vlečeta seboj nedolžno dušo.

Naenkrat jo pa zavijeta s poti po stezi in izgineta v temnem lesu.

Deček je napel vse moči, da bi ju došel. Strah, da se ne bi zgubil na grozni samoti, dal mu je novih močij, da je pospešil korake in plezal po vseh štirih po strmi stezi.

Starca sta prišla do samotne votline − menda pribežališče pastirjev in zavetje lupežnikov.

Starka vrže vrečo na tla, kolne in hodi nemirno po votlini. Na njenem obrazu je ležal temnejši oblak, kot so se drvili po nebu in groznejša tema je napolnjevala njeno dušo, kot samotno duplino. Prav tako se vedejo hudodelci, predno izvršé zlobno dejanje.

Za votlino se je dvigala navpična stena. V globokem jarku pod njo je vršel potok.

Nebo se je vedno bolj oblačilo; trd mrak je objel zemljo. Morana je prinesla butaro dračja in jo vrgla sredi votline na tla. Starec je pa sedel na skalo, aatlačil pipo in ukresal ogenj.

V tem pride deček v votlino − ves spehan. Zgrudi se na tla in zajoče.

Morana ga zagrabi za lase, potegne mu vrečo s pleč ter revska vanj: »Molči! Tiho!«

A deček je še glasneje jokal. Slepec se je pa penil od jeze, kakor bi bil obseden.

Morana izvleče iz zavoja golido in skorjico kruha.

»Molči, prokleto seme!,« zadere se nad njim moleč mu kruh in golido. »Tiho in pojdi k potoku po vode! Precej!«

»Jaz ne grem,« odvrne deček in se valja po tleh.

»Kaj, ti ne greš?« razljuti se Morana in sune Ranoka.

»Takoj mi pojdeš, če ne te ubijem!«

»Jaz ne grem, mene je strah,« prosi milo Ranok.

»Naj te le kaj sne! Ti nepridiprav, ti! Takoj se mi zgubi, če ne ti ubijem trmoglavo črepinjo.«

»Jaz ne morem, ne morem,« ihti bridko Ranok.

Tedaj se začuje strahovita kletev, in slepčeva gorjača prileti s tako silo ob skalo, da se prelomi. Deček pa zbeži od strahu. Starec se plazi po vseh štirih po votlini, in divje se mu vrte mrtve oči. Kar zdrobil bi bil Ranoka, ko bi ga bil dobil.

»Pusti ga!« zadere se nad njim Morana ter sune slepca na stran.

Ves tresoč − strahu in jeze − vzame deček golido in hiti jokajoč po trnjevi rebri nizdol k potoku. Ko dospe do njega, utihne, zakaj groza ga je bilo v tej samoti. Videlo se ni drugam, kot v nebo; a to je bilo prepeto s črnimi, težkimi oblaki, kateri so zdaj zdaj menili vsuti grozen naliv na zemljo. Od daleč se je že čulo tulenje in bučanje nevihte. Ranok se hitro skloni in natoči kalne vode, potem pa hiti nazaj. Strah in groza sta mu dajala novih močij.

Srečno dospe po trnjevi, nevarni poti nazaj. Toda groza! Votlina je prazna. Le starčeva zlomljena palica leži v kotu; o Morani in dedcu ni duha ne sluha.

Ranoku pade golida na tla, zatrese se po vsem životu kot šiba na vodi. Obupano se ozira okrog in tožno prične klicati: »Mati, mati! oj stric! Črtog!

Toda − vse tiho. Deček vije roke in joka. In kaj bi ne! Saj se je samemu včlovečenemu Bogu, ko je brez utehe visel med nebom in zemljo izvil iz prsij britek − edin vzdih: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!«

»Mati, mati!« ponavljal je deček in stopil iz votline.

Obupno-otožno se je oziral na strme gorske vrhove in sive čeri. A nobenega glasa, nobenega odmeva, da bi utolažil ubogo dušo.

Ranoka se polasti nekaka vrtoglavica. Plašno bega okrog, nevedoč, kako in kam. Ne méni se za trnje, ki mu praska obraz in trga obleko. V silni omotici in bolesti dirja naprej in kliče: »Mati, mati! Stric! Črtog.«

Na zemljo je legla počasi črna noč − grozna noč. Čeprav je bilo vsled silnega klicanja Ranokovo grlo popolno hripavo, vendar je skušal še vedno klicati - še je upal.

Oh! blaga nedolžnost. Še vedno se ti smehlja lepa nada, ker ne moreš spoznati prekanjene zlobnosli hudodelniške.

Naenkrat zašumi nekaj med drevjem. Črna pošastna postava rije skozi gosto grmovje in piha jezno pred M. Ranok začuti, kako ga pritisne k strmi steni ter se popne potem dalje. Deček obstoji kot okamenel; nemo in z odprtimi očmi strmi v temo, kakor bi se ne mogel naslišati silnega piša, ki zdaj sika med vrhovi, kot strupena kača, sedaj tuli kot lev v puščavi.

II.[uredi]

Ko je drugo jutro posijalo solnce, ležal je Ranok ob steni na tleh. Podrl ga je bil sinoči silen merjasec, katerih je bilo mnogo v tistem gorovji.

Ranok se vzbudi. Srepo upira oči na gorske vrhove, katere zlati jutranje solnce. Poskuša vstati. Z velikim naporom se dvigne ob skali. Ves zbegan gleda okrog — gleda razbolele krvave noge in ne ve, kaj vse to pomeni.

Preveč je bil omamljen in zmučen. Počasi se šele spomni sinočnega večera. Nov strah mu skrči nedolžno srce, iz zajokanih očij vderó solze in komaj slišno zdihuje: »Mati, mati! oj stric! Črtog!«

Prestopi se. A kolena se mu zašibé, zvrti se mu v glavi in nezavesten se sesede na tla. Prične ga kuhati vróčica; zdi se mu, kakor bi plesala drevesa krog njega, tla pod njim se zibljejo, gorske čeri se dvigajo in mu preté, da ga podsujejo. Mogočne postave se dvigajo proti njemu ter mu preté z orjaškimi rokami. Za njim pridejo milejše pa zopet strašnejše. Pod seboj začuti Ranok vršenje silne reke in že misli, da se zdaj, zdaj prekucne v kalne valove. Naenkrat se zopet strnejo pošastne podobe, podajo si roke ter plešejo kolo krog njega, vedno hitrejše in hitrejše. Ranok misli, da čuje brenkanje strijčevih citer, ki udarja za ples. Vmes se pa oglasa hreščeči glas pijane Morane: »Proklet, proklet!«

Naenkrat pa preneha namišljeni ples, podobe izginejo, citre utihnejo. Ranok odpre oči. Odleglo mu je za trenotek.

Iz bližnjega grma pa začuje prijazen glas zvončki.

Ko se ozre pomoli glavo iz grma velika koza ter se spné po še zelenem listu.

Deček stegne roke, kakor bi prosil pomoči in milo zaječi. Žival se prestraši in zbeži. Ranoka napade zopet omotica.

Kmalu potem iz nova zašumi listje. Velik pastirski pes se prikaže iz grmovja in nekam zavzet obstane pred Ranokom. Povoha ga od vseh stranij, potem dvigne glavo in prične lajati.

Star pastir pride od one strani, kakor poprej pes. »Moj Bog, kaj je to?,« zavpije osupel, ko zagleda Ranoka, ki je ležal na ruši. Hitro se sklone in pazno potiplje, ali mu bije še žila. Ko se prepriča, da je živ, dene mu pod glavo kosmato ovčjo kožo in hitro zgine v gozdu.

Kmalu se vrne. Prinesel je sladkega mleka in se drugo veliko ovčjo kožo. Skrbno vlije nekaj požirkov pomolzenega mleka dečku v usta. Potem ga zavije v koži, vzame ga v naročje in se vrne s psom, od koder je prišel.

III.[uredi]

Hladno je bilo tistega jesenskega večera. Večina pastirjev je že zapustila zelene planine ter se vrnila na deželo. Le za Šijo so bili še z ovcami, kozami in kravami.

Vse je bilo tiho krog koč. Samo zvonci in zvončki so bingljali in pozvanjali. Živina je mirno prežvekovala.

Iz vélike koče se je svetila luč skozi špranje; čul se je dokaj živahen pomenek. Pastirska družba je sedela pri večerji ob nizki mizi. Sredi koče − na prostornem ognjišču je pa gorel ogenj; nekaj velikih sirnih lónec je bilo pristavljenih. Tam na pregradu je pa sedela ženska, kateri se je poznalo, da ni redna planinka, kot sta bili Maruša in Marina, starikavi majerci, ki sla planinili, kar je pomnila soseska. Ogorel deček, menda črednikov sin, se je po večerji zleknil po klopi; ovčar je natlačil pipo in si prižgal tobak z velikim ogorkom. Potem je podprl koščeno brado in večkrat pljunil, menda bolj iz navade kot iz potrebe.

Tuja ženska je odložila skodelico kozjega mleka ter žalostno zrla v ogenj.

»E Barba, kaj bi se držala in žalovala,« pretrga kratek molk črednik Lovro − bratranec žalostne vdove. — Ta je bila omožena v mestu N. Neko noč ji je umrl mož in oba otroka za kolero. Revica je prišla v gore iskat utehe in zdravja. Zakaj tudi njo je že napadla kruta morilka, da je le komaj ubežala smrti. —

»Pozabi,« nadaljeval je črednik. »Božja volja je tako. Bodo že prišli boljši časi in tedaj pozabiš nesreče.«

»Jaz, da bi kedaj pozabila?« vsklikne vznemirjena vdova brišoč si z ruto oči. »Le črna gruda, ki zropotá na mojo rakev, bode končala žalost. Preveč so ranile tri zgube materinsko srce, da bi moglo ozdraveti.«

»Pa vendar nikar ne jokaj vedno, ko nič ne pomaga. Saj sem starejši kot ti in sem marsikaj že poskusil. Solze minejo prej, kakor bolečina.«

»Prav imaš, Lovro. Ali, kako strašna je bila tista noč! Mračilo se je, ko se zgrudi Kajetan v delalnici. kot bi treščilo vanj. Pavlu je delalo težo in Minka je legla zadnja v postelj. Jaz sem bila sama, Lovro, brez pomoči, brez zdravil. Zakaj takrat so cepali ljudje kakor muhe. Ne zdravnika, ne soseda, nikogar ni bilo, da bi mi bil pomagal.

Ubogi bolniki so se kar zvijali od bolečin in me milo prosili, naj grem po duhovnika. Ali kaj, ko sta bila samo dva, bolnikov pa na stotine. O, sveta Pomagalka, to je bilo strašno! V silni bridkosti se zatečem k sv. Jožefu. Pred njegovo podobo padem na kolena in ga prisrčno prosim: O, sv. Jožef! Vem, da so božja last, ne pa moja. Če me zapusté, ne bom tožila. Samo tega te prosim, pomočnik v smrtnih težavah, daj jim srečno zadnjo uro. Ah, naj ne umró brez svetih zakramentov! Naj se zgodi božja volja, samo sprosi jim srečno zadnjo uro!

Potem storim obljubo, da bi dobila duhovnika. Hitro ogrnem včliko ruto in hočem v župnišče.

Kar me sreča − še zdaj se tresem, ko se spomnim − v veži sivolas starček − duhovnik in vpraša skrbno:

»Ali je kdo bolan?«

»Trije umirajo.«

Čestitljiv mož stopi v sobo, ne da bi črhnil besedico.

Vse tri izpove ter jih tako utolaži, da so bili čisto mirni. Minka je umrla poslednja ob petih zjutraj, ko je zvonilo dan.«

Uboga vdova ni mogla več govoriti; tako je ihtela. Maruša in Marina sta jokali z njo vred. Tudi bratrancu Lovru so kapale solze po razmrfteni bradi. Ovčar je pa bezal pipo, da bi prikril ginjenost.

Za nekoliko časa nadaljuje Barba:

»Kmalu sama zbolim.«

»Pa si vendar ozdravela, Bog bodi zahvaljen,« seže ji Lovro v besedo. »Tukaj se boš naglo pozdravila in okrepila, da te bodo v mestu komaj poznali.«

»Zares, hvala svetemu Jožefu, zdaj sem zopet zdrava!«

V tem zaškripljejo lesene duri, ki so bile priprte in velik siv pes se primota v kočo. Veselo maje z repom in pozdravi vsakega posebej.

»Ohó, to je Komatarjev pes,« pravi ovčar.

»Hvaljen bodi Jezus Kristus,« začuje se pred vrati in pastir, ki ga vže poznamo, vstopi.

»Na veke amen!« odgovore ženske.

»Kaj pa je tebe prineslo z Vrtače zdaj v temi?« pobara ga otčar.

»I, kaj? Jagenjčka sem dobil, ki nima ovce za mater.«

»Potem pa iščeš botra zanj, kali?«

»I, saj kako pa,« pravi kožar in odvija ovčji koži. »To vam je živalca, rdeča in bela, kot kri in mleko.«

Nato pokaže na pol golega dečka. Živa rdečica mu je barvala lica − vsled vróčice. Vsi se začudijo in smili se jim revček. Ko ga položi Komatar v revno postelj, tlščé vsi krog njega. Prav tako je bilo menda takrat, ko so pastirji prišli v Betlehemu k jaslicam, kjer je ležal Odrešenik sveta.

Komatar pove, kako je naletel na dečka, in kaj mu je ta povedal, predno se ga je iz nova polastila nezavest. Oče mu je umrl v ječi. Mati Morana se je vlačila z nekim slepcem, ki je igral na citre in tako lovil novce po cestah, ta strijc Črtog, kakor ga je imenoval, − ni ga mogel trpeti. Zvedla sta torej dečka v gore in ga popustila.

Vsi poslušajo ginjeni kozarjevo pripoved. Najpazljivejše in zelo sočutno je pa poslušala vdova Barba. Kar trenila ni. Ko dokonča pastir, skoči k otroku in vsklikne:

»To je pravi čudež! Otrok je moj! Sv. Jožef ga mi je podaril.« V tem dvigne otroka in ga pritisne na prsi.

»Kaj, otrok je tvoj?« vprašajo začudeni vsi zajedno.

»Ali nisem povedala, da sem storila sv. Jožefu obljubo tisto noč. Sklenila sem prvega, ki bo potreboval moje pomoči, celo življenje podpirati in mu pomagati. Glejte, kako stega nedolžne ročice po meni,« pristavi še veselo, ko Ranok dvigne glavico in ovije roko Barbi krog vrata.

»Mati! mati! strijc Črtog!« zavpije s šibkim, tresočim glasom. Še vedno je bil v nezavesti.

»Tvoja mati,« reče Barba, »da, ona te je zavrgla, ti angeljček moj. Zato te sprejme druga. Dva otroka sta mi umrla, pa enega mi je dal sv. Jožef nazaj.«

Črednik je zmajal z glavo. Nekoliko bi bil podedoval − sam ali njegov sin − po Barbi. Sedaj bo pa že izguba. Tako je računal Lovro. Mož je bil sebičen.

Kmalu se vrne vdova z Ranokom v mesto. Pozdravila se je in tudi deček je okreval. Lovro jo je spremil ter ji skrivaj opomnil:

»Barba, pomisli, kaj delaš! Oče tega dečka je umrl v ječi, mati je hujša kot zver − vedi, Barba, jabolko ne pade daleč od debla!«

»Ali si je sam izbral take starine?«

»Seveda si jih ni. Toda kri je kri. Onegav Gašpar je vjel mladega volka. Redil ga je z ovčjim mlekom in zelo rad ga je imel, ker je mislil, da mu bo zvest kot pes. Kar jo je enkrat popihal v grmovje, poprej pa je Gašperju za plačilo raztrgal najlepšo ovco.«

Barba je molčala.

»Čemu ti bo sin kaznjenca?« vpraša Lovro, misleč, da je le pregovoril blago vdovo.

»Jaz ga bom učila tega, kar znam. Pletla bova še naprej pláhute.«

Gašper je tudi mislil, da bo volk lajal kot pes; pa je le tulil, kot njegovi bratje!«

»Povej mi, Lovro, ali je Gašper učil volka katekizma?« popraša naglo Barba in resno pogleda črednika.

»O, tega ga ni učil. Saj volcje ne znajo brati. Lej jo no!«

»Otroci pa znajo, če ne, se pa naučé. Izredila bom dečka tako, da bo dober kristijan!

IV.[uredi]

Barba je srečno rešila nalogo. A bila je zares težka. Zakaj Ranók je bil divji ko mlad volk.

Spomini na očeta, vlačugarsko življenje, zlobna mati, slabi zgled stričev − vse to je vplivalo pogubno na mlado srce ter prezgodaj budilo v njem strasti. Vender pa ga je preprosta žena, ki ni znala druzega, ko plesti plahute in odeje, ki ni poznala druge knjige, ko katekizem, vsega prerodila. Delo in vera sta bila pripomočka, s katerima je prestvarjala mlado srce.

Zraven tega je imela še lastnosti, katerih zastonj iščemo pri mnogih odgojiteljih: Zdrav razum, bistro oko in trdno prepričanje, da je odgoja brez molitve zmeraj le enostranska.

Tako je čutila, tako mislila in po tem ravnala.

Nebo je pa rosilo obilnega blagoslova na ubogega Ranoka, katerega so ljudje zavrgli, nebesa pa ljubila.

Polagoma je izruvala vrla Barba strasti, ki so kalile v mladih prsih in zasadila mesto njih lepe čednosti.

Za deset let je bil Ranók spreten rokodelec in vzor prave pobožnosti, razumnosti in poštenosti.

Nekoč je bil pozvan k beležniku (notarju), da popravi in pripravi plahute in odeje za zimo. Mirno je sedel na tleh zaverovan v svoje delo. Vrata sosednje sobe so bila odprta, da je lahko videl, kaj se godi v njej.

Mali notarjev sinček prinese zabojček in sede poleg njega na tla. Polagoma ga odpre in jemlje varno iz njega vsakovrstne stvari: hišice, hlevce, smereke, krave, backe in pastirje. —

Vse to je kupila dobra mama svojemu ljubčku, da bi se kratkočasil. − Deček razpostavi hišice, uredi čredo, posadi smereke in uravna pastirje. Ves zamišljen je bil v svojo planino in posestvo. Tako zadovoljno je gledal na pristavo, ko bôgat posestnik, ki šteje svojo številno čredo.

Ne daleč proč je stal njegov starejši bratec. Ta ni imel igrač. − Menda se nista z mamo tako razumela. — Zato je zvedavo in malo zavidljivo zrl na bogastvo svojega brata. Vedno bližje ga je vleklo. Mali bogatin kmalu to zapazi in se nekam skrbno vzravna nagniti se čez svoje posestvo, kakor bi je hotel braniti. Njegova skrb ni bila prazna. Zakaj starejši bratec ni še razločeval, kaj se pravi: to je moje, to pa tvoje. Kar stegne roko in odvede posestniku najlepšo kravo, prav tisto, ki je imela zvonček. To je bilo bogatemu posestniku že preveč. Izdrl je smereko − kot nekdaj znani Peter Klepec − s koreninami vred in dregnil nasprotnika v nos. Kri je še bolj razdražila duhove in pretepu ni bilo ne konca ne kraja. Hišice so bile strte, gozdovi poraženi, čreda razkropljena in pastirci, ki so se držali, kot bi imeli kolce v hrbtu, padali so od strahu.

Tu se oglasi ženska, ki je skušala pomiriti otroka:

»Čakajta! Čakajta! Kaj je to? Ali pokličem Morano in Črtoga, da vaju vtakneta v vrečo in prodasta ciganom?«

Ko Ranók začuje ti imeni, dvigne glavo in kakor bi ga zadel mrtvoud obsedi nepremično. Deset let je že minolo, kar je čul zadnjič ime svoje matere. Polasti se ga silen nemir in zona mu spreletava kosti. Zajedno se prikaže v sosednji sobi stara dekla, ki z leskovim oljem pomiri mlada paglavca. Nato hoče starka oditi.

Ranók se nekoliko ojači in popraša: »Oprostite, ali poznate Morano in Črtoga?«

»Jaz? − ne.« Odvrne hitro starka in ga osuplo gleda.

»Pa ste prav zdaj govorili, kakor da bi ju poznali.«

»E no, dva hudodelca sta, ki ju bodo jutri obesili.«

Ko bi bila strela iz jasnega udarila pred Ranoka, ne bi se bil toliko ustrašil. Bled ko zid se nasloni ob vrata. Kolena se mu šibé in roke povesijo.

»Jojmene, kaj ti je, Ranók, ali ti je slabo?« hiti starka.

»Ali je res?« je djal Ranók, ki ni čul starkinega vprašanja. »Kdo je povedal, kje je zvedel?«

»I kdo drugi, kot gospod, ki ima pri tem opraviti in se je uprav kar vrnil iz S. Ali hočeš ž njim govoriti? V pisarni je.«

Ranók proseče pokima in gre opotekajoč se za starko, ki ga vede v beležnikovo pisarno. Ta je bil prijazen, usmiljen gospod. Vznemirjenost, zmedena, pretrgana mladeničeva vprašanja so se mu zdela čudna. Pove mu, da sta Morana in Črtog pred desetimi leti nekoga oplenila in umorila. Prišli so jima na sled, dokazali grozno zlodejstvo in ju obsodili na vislice. Ker pa še ni rabeljna, počakali bodo z obsodbo še dva dni.

Ranók se je krčevito boril, da bi bil zatajil silno bol. Ali zmogla ga je. Omahnil je na stol, pokril si obraz in jokal kot dete.

Milosrčni notar ga je skrbno popraševal, zakaj je tako žalosten. Ranók mu pove svoje življenje.

Beležnik skuša pomiriti mladeniča, kateri je tresočim glasom vedno ponavljal:

»Moj Bog, kaj mi je storiti?«

Tako razburjen je begal okrog, da se je zmračilo. Domov ni upal pred nočjo, da ne bi bil vznemiril Barbe.

Domov prišedši se je izgovarjal, da ga boli glava. Zaprl se je v svojo spalnico ter ves zmóčen padel na posteljo.

Prišel je zanj bridek čas skušnje, čas trdega boja, za kateri nam je dal naš Zveličar tako krasen vzgled na Oljski gori. To je odločilen trenotek, v katerem se človek popné do junaka, ali pa propade kot neznačajnik, trenotek, ki mu ovije venec mučeništva krog glave ali pa mu pritisne pečat odpadnika na čelo; odpre mu raj ali pa pekel.

Utrujenost je zmogla srčno bolest. Mladenič je ležal zleknjen na postelji ter srepo gledal brlečo luč, katero je prižigala pobožna vdova pred podobo sv. Jožefa. Počasi se izvije Ranoku vzdih za vzdihom iz prsij, dokler ne zaplaka na ves glas. Polagoma se umiri in obmolkne. Smrtna tihota nastane, le lučica je zdaj pa zdaj zacvrčala. Zmanjkovalo ji je reje.

Tihi koraki se začujejo sem od vrat, ki so na lahko zaškripale, kakor da jih kdo previdno odpira.

»Kdo je?« zavpije Ranok in se vzravna na postelji.

»Jaz sem, sin moj,« odgovori vdova, ki je vstopila s prižgano svečo.

»Ti se še slekel nisi,« pristavi Barba in dene svečnik na mizo. Bleda luč izlije žarke po Ranokovem upalem licu, da je bil še bledejši. Dobra žena se prestraši, ko zagleda svojega rejenca tako spremenjenega. Prime ga za roko, potiplje mu razbeljeno čelo in vsklikne osupnena: »Ranók, vróčico imaš!«

Ta dvigne prepaden obraz, pogleda temno okrog in reče dokaj rèzno kar kratko:

»Pojutrišnjem bodo obesili mater Morano in strica Črtoga.«

Vdova se zgrudi na postelj in vije roke. Ranók ji pove, kar je zvedel in Barba je zdihovala: »Sveta Devica! Sveti Jožef! Kaj nama je storiti?«

Ranók je govoril le pretrgane stavke, nerazumljive besede, ki so tako čudno zvenele − ko trpki vzdihi.

»Jaz grem k materi in pri njej ostanem, dokler je ne zagrebo,« reče počasi in okorno Ranók.

»Moj Bog, ali si neumen!« zavpije Barba.

»Neumen!« ponavlja Ranók.

»Da, dragi moj! S tem uničiš svoje dobro ime in pokoplješ mene!«

»Kako pa naj vendar živimo?« vpraša Ranok nekam trdo, odločno. »Zakon je zakon, zame in za druge.«

»Ni je postave, ki bi ti nalagala to dolžnost!«

»Kako, ali naj samo dajemo dobre nauke, ne da bi po njih živeli? Ali me niste učili četrte božje zapovedi? Spoštuj očeta in mater! Ali se ne spodobi, da pokažem prav v trenotku, ko bo stala na sramotnem odru, da jo vendar kot mater še vedno spoštujem?«

Tako je nadaljeval osorni mladenič. Prsi so se mu dvigale − silno se je boril sam seboj! Vdova mu je nemo zrla v obraz. Strah in občudovanje, žalost in ponos so ji zaprli besedo. Sklenjenih rók in rosnega očesa je gledala na Ranoka, katerega je vzgojila − krščanskega junaka. Po dolgem molku dvigne roko, kakor za blagoslov in reče krepko:

»Prav imaš, sin moj! Jutri pojdeva skupaj − pa skupaj, da veš!«

V.[uredi]

Ne daleč od tistega mesta stoji ob poti, ki drži na polje, mala kapelica. Močno železno omrežje jo zapira. Le redko kedaj je odprta − a bolje bi bilo, da bi ne bila nikdar.

Priprosl oltar je v njej vedno črno pregrnjen, stene so temno poslikane. Iznad oltarja se pa dviga v nekakem skrivnostnem − skoro groznem somraku, ki polni vedno kapelico, slika Jezusa Nazarenskega. Težek križ ga je upognil, obraz mu je s krvjo zalit, trnjevi venec mu tiči z globoko vdrtimi trni na nedolžni glavi. Mesto suknje brez šiva krije Odrešenika − tujec bi gotovo osupnil — kaznjenska obleka, kot jo nosijo hudodelci, kedar jih vedo na morišče. Vsi obsojenci gredó tod mimo, pokleknejo pred Kristom in molijo kesanje.

Kako velikodušna in tolažilna naprava je to — »krvavo znamenje« − kakor zove ljudstvo kapelico. Bledi obraz Zveličarjev nas spomni ostrega, mogočnega Sodnika živih in mrtvih, pred katerim bomo kedaj strahu in groze trepetali.

In glej, mogočno veličanstvo, sam Bog, ki sodi tudi pravične, kateremu še zvezde na nebu niso zadosti čiste, zapusti svoj prestol, da gre v obleki hudobneža naproti hudobnežu, izmečku človeške družbe, da mu je jednak. S svojo nedolžnostjo hoče zadostiti za zločincev greh. Le nekaj trenotkov, predno stopi obsojenčeva duša pred njega − sodnika, ponudi se ji − odrešenik in gori brezmejne ljubezni, da bi mu zašepetal tolažne besede, kot nekdaj desnemu razbojniku.

Tistega dné je bila kapelica odprta. Voščeni sveči sta motno razsvetljali skrivnosto temo. Pred znamenjem je stal duhovnik za črno pogrnjeno mizo. Na njej je sveto razpelo, pod njim plošček, na katerem je bilo zapisano: »Bog daj večni mir njegovi duši«.

Ogromna množica se je zbrala krog krvavega znamenja ter metala drobiž na plošček − za svete maše. Nemirno se je zibala, kakor valovito morje, in votlo mrmranje in šumenje je donelo, kakor kipenje razdraženega morja. Prav res, da tiči v človeškem srcu nekaj krvoločnosti − zverinske lastnosti; sicer bi kaj druzega bolj vznemirjalo njegovo zvedavost, kot prizor − smrti.

Slednjič udari ednajst. Posamezne glave se dvignejo iz množice ozirajoč se proti mestu. Kakor iskra spreleti tolpo izraz: »Že gredó!« − in še bolj nepotrpežljivi so bili.

Iz mesta se je valila druga množica − znamenje, da se je pričel sramotni sprevod. Zategnjeni, razklani glasi rogov, na katere so trobili jezdeci delajoč prostor, doneli so tako mrtvaško, tožno, bridko!

Za jezdeci je šel Črtog. Dva patra sta ga spremljala. Imel je črno suknjo dopetačo; a bila je vsa blatna. Zakaj besneč se je dvakrat prevrnil na tla. Odkar je bila Morana priznala hudobijo, ter sta bila obsojena, tresla ga je vedno silna togota.

Ko ga je sodnik vprašal, česa še želi pred smrtjo, viknil je kakor obsedenec: »Morane, da ji razmesarim obraz in porinem nož v prsi.« Zajedno je pa vrtil s sesedeno krvjo zatečene slepe oči in rožljal ter krčevito natezal z verigami.

Ko pridejo do krvavega znamenja, poskušata patra na vse načine, da bi vzbudila kes v njem. Toda vse zastonj. S silo ju porine od sebe in ostane do smrti stari trdovratni grešnik. − Za Črtogom pripeljejo na lesenem vozu Morano. Ko klada je ležala na otepu slame. Ob njej je sedel Ranók, opiral z levico omahujočo glavo ter neprenehoma tolažil svojo mater. Na drugi strani je sedel duhovnik, ki jo je spovedal. Tudi on jo je opominjal, tolažil ter ji kazal Odrešenika križanega.

Neusmiljeno počasi se je motovilila lesena, škripajoča taliga skozi množico. Od vseh strani se je čulo pomilovanje in občudovanje, vzdihi in tožbe − vse je čuteče zrlo junaškega Ranoka, ki je pozabil zlobnost Morane in v njej spoštoval in ljubil do konca le svojo mater.

Pred znamenjem obstanejo. Duhovnik in Ranok pomagata Morani z voza.

»Mati, obudite kes in molite vero!« reče proseče Ranók.

Morana debelo pogleda sina in zajoče. Nesrečnica ni znala vere.

Ranók jo glasno narekuje in mati ponavlja ihteč se. Ko odmolita, blagoslovi duhovnik, ki je stal pred znamenjem, Morano in se pridruži sprevodu.

Sredi polja so se dvigale vislice − goli, strašni stebri. Pod njimi je stal na vzvišenem prostoru mož, ki je bil groznejši od smrti, katero je delil, − rabelj. Ko ga Morana zagleda, zavrté se ji osteklele oči, zobje ji zaklepečejo in kakor vboga žival se zarije pod slamo, da bi ubežala smrti.

Ranók jo dvigne, objame zadnjič in pokaže na oder: »Mati, glejte, vaša kalvarija!«

VI.[uredi]

Drugo jutro obišče nenadoma neki tujec vdovo Barbo. Bil je majhen mož, z zlatimi očali, plešast, pa ne da bi bil star, z lepo palčko in gladkimi rokovicami.

Uljudno pozdravi Barbo, nazivajoč jo »dobro ženo«. Ko pa zagleda Ranoka, objame ga in mu reče »junaški mladenič«.

Ta možiček je bil urednik znanega lista s podobami. Hotel je podati občinstvu sliki Morane in Črtoga. Ker je pa vse govorilo o neizmerni otroški ljubezni Ranokovi, in so ga hvalili ter slavili kot izgled junaškega sina, hotel je seveda tudi njegovo sliko podati zvedavemu občinstvu.

»Kaj, moja slika v časniku! —Ne, nikdar!« Tako je rekel osorno Ranók uredniku.

Ta ni pričakoval takega odgovora. Ves iz sebe hiti: »Tako pomislite vendar! Junaštvo, vaša otroška udanost, ljubezen − vse to zahteva, da svet o Vas zvé in vse o Vas govori. Potem se pa tudi nekaj — zasluži!«

»Če zaslužim stotak ali novec, meni je vse jednako. Slike pa ne boste dobili. Za-me je dovolj, da le Bog vé, kaj storim.« Nato se Ranók zasuče in odide.

»O, presneto je ta človek nakanjen!« reče urednik vdovi.

»Ni mu zameriti, gospod,« odvrne Barba, »navajen je le dela, a z olikanci se ne zna mniti.«

»Pa je vendar mož popolen, cel mož! Gotovo je obiskaval kako šolo ter se navduševal za paganske junake.«

»Ne, tako ne,« razlaga vdova. »Ranók ni nikoli mnogo bral. On razume rokodelstvo, zna katekizem, — za drugo se pa ne briga mnogo.«

Gospod urednik se kar strese, kot bi ga pičil gad in skoro jezno vpraša:

»Gotovo ga je kak župnik vzgojeval?«

»Ne, sama sem ga učila.«

Zdaj se vzravna urednik, dvigne palčiko s srebrno glavico kvišku in pravi slovesno:

»Iz tega mladeniča bi bili lahko vzgojili kaj druzega; toda Vi ste mu postrigli peruti. Zadolžili ste se s tem pri vsem človeštvu s hudodelstvom.«

»Jaz, gospod? Ni mogoče!« odgovarja vdova.

»Po mojih mislih je pa tak človek največ vreden, ki vestno spolnuje svoje dolžnosti. In tak je Ranók. Bil je slabo vzrejen, a delo in katekizem sta ga spremenila.«

»Pojdite, učeni gospod,« končala je Barba svoj razgovor, »budite ljudi na delo, učite katekizem in osrečili boste ljudstvo brez učenih knjig z desetimi božjimi zapovedmi!«

Ranók pa je ostal veren in delaven mož, ter je mnogo molil za svojo nesrečno mater.