Raj zgubljen
| Raj izgubljen Jovan Vesel Koseski |
| |||||||||||
Raj zgubljen.
[uredi]
Posekan hrast leží na tleh,
Dva pridna, mož in žêna,
Se trudita o njemu v speh,
Zagojzda je vsajêna.
On s kicam bije tresk na tresk,
In udri, udri, plesk na plesk,
Derva leté iz njene rôke,
Verstivši v sklade se visôke.
"O Jeva! mati vsih nadlog!
Začnè tožliva Mina,
Tvoj dar so žuli naših rok,
Tvoj dar je bolečina.
Sladak je jabelček, je res,
Na mestu tvojim vonder jez
Bi se ne bila kači vdála,
Skušnjavki figo pokazála."
""Odam, Odam je pnoža stric,
Kaj ona? Luka pravi,
Odam je kriv, de kmeta kic,
Drevó in cepec davi.
Drugač bi ženo jez nažgal,
Klofute cvet za úh' ji dal,
Iz ust izbil ji dar malika,
In z njim še kakšen kos jezika.""
To čuje imeniten knez,
Grajšak na tistim kraju,
Smejé pristavi: "Škoda res,
De nista bila v raju!
Vse bolji bilo bi za nas,
Ne belil bi otrok nam las,
Ne bilo bi ne mit opravka,
Ne vojsk, ne pravd, ne tlak, ne davka.
Pa kaj se če? Pomoči ni,
Iz kletke všel je tiček,
Recimo rajši, kako bi
Se vama znižal griček.
Če bosta v sladnosti blagá
Junaško se obnašala,
Pustita rasti hrastovino
In z mano pojdita v grajšino."
Grajšina, o besede cvet,
Besede slast velika!
Tvoj blesk, med rajske žarke štet,
Še mene včasi mika.
Naš Luka pa je mož kot ost,
In Mina vsa njegova kost;
Na hip razumita, de taka
Prememba sreče ni napaka.
In zadovoljna skoz in skoz
Se vpotita iz tnála,
Ne bila bi pečena gos
Ju zdaj nazaj deržála.
Ko prideta v grajšino res
Po knežko se obnese knez,
V šestino krasnih izb ju dene
In s to besedo lepo sklene:
"Moj grad, ne rečem de je raj,
Pa bolji je ko bajta,
Terpljenje tu ne čaka vaj,
Dovolj je vsiga, znajta!
Ležala bosta mirno rah
Na mehko gladkih vajšnicah,
Tenčice, slive, pražne krame
Bo kakor listja, kakor slame.
Kopune, torte za obed
Bo kuhar pridno pekel,
Na mizo vsak dan sedem skled
Postaviti bom rekel.
Ne bo pomanjkanja pijač,
Ne morskih rib, ne žlahtnih krač,
Ob godih še dodati mislim
Divjačine salatam kislim.
Le zadno skledo prepovém,
Prišla bo sploh pokrita,
Pri miru nej stojí, potém
Jo spet nazaj pošlitá.
Če mi prelomita pogoj,
Vaj zapodim iz grada koj;
En škrat je not — še vama znan je,
Ta razodene krivo djanje."
O temu zdaj prepiranje
Bi bil rokav narobe,
Kjer darovanim konju se
Ne gleda zlo na zobe.
In meni se po pameti
Šestero skled gverljivo zdi;
Ni ravno bati se omage,
Če bo beržanke dost in drage.
Postrežba ker zakoncama
Je bila vsa po volji,
Gotovo v raju, mislita,
Ni môgla biti bolji.
Jedí prinaša mlad lokaj;
Kot ure zlate nov tečaj
Gre vse po redu gladko, lično,
Od jutra do večera pično.
Le zadna skleda je spotik,
Ta dvojco strašno peče;
Kdor skusil je pohot in mik,
Razumi kaj to reče,
Razumi, de v začetku se
Braniti mika treba je.
Odrašen hujši žge ko kuga,
Le malo kdo potém ga vžuga.
In glej! Pri mizi sedmi dan
Fazana sta obrala,
Zakrite sklede krov postran
Pogleda Mina zala:
"Ah, kako rada vedla bi,
Kaj pod pokrovam tim tičí?
Mi ni za jed, sim več ko sita,
Le vedla bi, zakaj je skrita".
""Ki mnogo praša, zajde rad,""
Pristavi modri Luka,
Gospodarica dobrih vad
Pogosto v pisker kuka.
""Zakaj je skrita, slepa stvar!
Al ne poznaš gospôde mar?
Smetí in ljulko nam nakani,
Za sebe zlate jedra hrani.
Daj, dvigni reno, vidla boš,
Resnica se ne zlaže!
Nar bolji kos obira mož,
In nama osle kaže.
En škrat je noter — ha, ha, ha!
Vsak trap, de škratov ni, že zna;
Ta prazna je, o tem ni dvombe,
Odprite — djal bi Lah — so bombe!""
Tak' modri Luka govori,
In skledo rah primakne;
Plen Mina vedogladnosti
Pod reno perste vtakne.
Pripogne glavo, kuka not,
Razmotrenju je rob napot,
Ter dviga, kuka, dviga, dvigne —
Iz prazne sklede miška švigne.
In huš po izbi sèmtertje
Begljivka urno šterka,
Na noge zbaše dvojca se,
Za njo marljivo derka.
Loví, loví, derví klobuk,
Iz kota zverče v kot — fuk, fuk
In Mini clo široko krilo
Ni v smešnim lovu k pridu bilo.
Obup in zdih in stisk in stok
Napade dvojco bledo,
Vse ksanje, mnenje, vitje rok
Ne spravi miške v skledo.
Zdaj pride knez, razumi kvar,
In sune nehvaležni par,
O groznim smehu vse družine,
Zasramovaje iz grajšine.
Na tnalo Luka z Mino vštric
Prihodni dan koraka:
""Kaj zmisli vse si vrag — in škric —
On zdihne — pasja dlaka!
Ostala ta mi bo v opom,
Odama sodil več ne bom,
Sim skusil, de ni treba kače,
Pripraviti ob raj bahače"".