Rahela

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Rahela. Izvirna novelica.
Luiza Pesjak
Izdano: LMS, 1870
Viri: Google Books ali dLib dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vvod. Pol rože, pol angelja.[uredi]

Dolina S . . ., kjer stoji vas tistega imena, ograjena je z bogatimi goricami, izza kterih se vzdiguje rajda mogočnih gor. Proti izhodu, četrt urice od vasí, na cvetečem holmcu gospoduje lep grad s svojimi stolpi in tini in od ondod je malo selo, podobno tičjemu gnjezdu, ktero je skoro popolnoma skrito v vejah tisočletnih lip in obdano s srebrno vezjó bistre Save. Vsaka hišica ima nježen vrtec ograjen z živim plotom in založena je od vrha do tal s skladalnicami, izmed kterih se bliskajo steklene plošče malih oknic. Pred durmi stojí leséna klop, kjer stanovalci — večidel vinogradniki — po odzvonjenji angeljskega češčenja vživajo večerni zrak, počivaje od dela vročega dneva. Jezična soseda tam ljubi botri pripoveduje svoje križe in težave, toži zoper hude letine, lene dekle in zdihovaje hvali pretekle čase. Veseli otročici z belkastimi lasci se igrajo krog nju, in v debelih svojih srajčekah in z bosimi nožicami so ravno tako ali še bolj zadovoljni in srečni, ko mestni otroci, kteri se zdaj v drazih oblačilih po drevoredih sprehajajo. Deležnik njihove igre je vselej domači pes, uboga žival mora biti zdaj jezdni konj, zdaj mora vleči lesen voziček, na kterem spi dojenček; neusmiljeno ga naganja najstarejši brat in vriska in poka z bičem, kar moro. Petelin se sprehaja po dvorišču in poje svoj kikiriki, da človeka ušesi bolite, kura sem tertje zrnje pobira in vabi piščke pod razpete svoje peruti. Mačka mirno dremlje na vežnem pragu in se prebudi le tedaj, kedar blizo nje zalaja kosmati sovražnik.

Na koncu vasí stoji farna cerkev sredi pokopališča, minljivost se druži večnosti, pred vratmi smrt, žalost, solze, in v hiši: življenje, nada, tolažba. Krog in krog vasí, na bregovih Save se razprostirajo njive, polno klasje se ziblje na njih in se lesketa v čistih valovih. Velik gozd se vzdiga na zahodnem koncu plodovite doline in od nekdaj je bil ponos imenitnih lastnikov ondašnje grajščine; kajti zares, prelepo je tam po leti, ko dušica in praprot dihljate svojo krepčavno vonjavo in ko se drevesa tako gosto bokajo, da jih komaj solnčni žarki prešinjajo. Takrat je tam vse živo, in skrivnostno šepetanje in čvrčauje jc povsod slišati. Mogočni dob stoji neupogljivo, ali včasi se vendar težko oddahne in njegovo listje se pretresa; mecesen nenehoma šepeta, smreka, jelka in hojka zdihujejo v črnih svojih oblekah, vrba se globoko nagiblje v potok in mu izroča marsiktero visečih svojih vej, da jo seboj nese ko oznanilo njene žalosti; jêsen maja glavo in pokriva nizko grmovje z lepimi svojimi peresi, bukev šepeta lipi, da je ona hostna kraljica, in bršlin se je prijema in jo obdaja z vedno zeleno lepoto. Ptičice stoglasno pojo, črviči in gosence gradijo listje, bučele in hrošči brenčijo, mušice in komarji plešejo na solnčnem prahu, muren in čriček čvrčita in mravlje potujejo po gozdu in opravljajo čudovitna svoja dela. Lahkonožna srna preteka goščavo in urni jelen se prikazuje in zginja v daljavi; zajček skaklja po mehkem mahu in leverica se suče od veje do veje in straši škarjevca, kteri je na brezi počival in zdaj zvižgaje odleti. —

Pri vhodu v prelep ta gozd stoji zidana hišica, stanovanje grajščinskega logarja; vinika obrašča zidove in se vije do škrilnate strehe. V hišico hočemo zdaj stopiti in vse ondi pregledati; ali v mislih moramo prestopiti v 1848. leto, ko je tam prebivala družina, ki je že davno stanovanje v prijazni hiši na zelenem logu za vselej zapustila. Veža, ki je ob enem kuhinja, pelje na levo v navadno sobo, ktera je velika, pobeljena, in ima lesen strop. Z mrežami zagrajena oknica, na kterih tičniki med sivko, rožmarinom in meto stojé, dajejo izgled proti izhodu, na ravnost se kaže ponosni grad in v daljavi zvonik farne cerkve in prijazna vas S . . . Na zidovih visi vsa orožnica malih in velikih pušek, dvocevk, lovskih mečev in prahovnic. Usnjene torbice so obešene zraven peči med jelenjimi rogovi in medvedjimi šapami, in mogočen šestnajsterek gospoduje nad vratmi. Med oknoma stoji iz trstja spletena klop in pred njo trdna hrastova miza. Njej nasproti zid lepotiči stara omara s steklenimi vratcami in hrani zaklad porcelanastih ploščekov, kozarcev in pisanih škudelic za kavo, kajti logarica si ob praznikih privošči Mokansko pijačo. Ko najžlahtnejši kinč je videti v omari srebrn rog, kterega je oče logar nekdaj pri streljanju v tarčo za prvo darilo dobil, in vrh omare leži natlačena lisica, strah in veselje selske mladine, ktera včasi gozdnarjevo družino obišče. Pri oknu stojita kolovrata in sedala.

Mala soba na drugi strani veže je spavnica in tudi tukaj je vse čedno, priprosto, prijazno. Cvetnati odeji pokrivate postelji in napeti perni podložki na njima ležijo. Hrastov poklekač pod svetim razpelom vabi k molitvi. Blizo peči stojita stara oblazinjena stola z mizico, na kteri se vidi sveto pismo, rožni venec in svetilnica s senčnikom. Na čedno izrezani diljici zraven razpela je hišna knjižnica, sestavljena iz življenja svetnikov, nekaj legend in starih pratik. Na eni strani vrat visi kotliček z blagoslovljeno vodo in na drugi lesena ura s kukovico in z budilom. Iz veže peljejo zasukane stopnice do hišnega slemena in v njem zagledamo preljubo, nježno izbico, v kteri je vse belo, cvetoče, solnčnato. Zagrinjala plavajo ko tanki oblaki krog edinega okenca in snegobeli prti odevajo posteljo. Kinč zidu je izvrstna podoba malana z oljnatimi barvami — dedščina logaričina po ljubi prijateljici — ona predstavlja sv. Rahélo pri studencu. Nad javorovim predalnikom pod njo stojé lonci z bršlinom, kteri goste svoje vejice krog pozlačenega okvira opleta. Na okencu cvetè roža, lepa je, da je ni enake na zemlji, njeno cvetje je krasno, kakor mlada zôra. Tako misli saj deklè, ki zdaj pred rožo sloni, se jej čudi, jo poljubuje in jej dobro jutro želi. In roža jo pozdravlja s svojo vonjavo in se nagiba k sestrici, kajti tudi mila deklica jo roža, tudi ona je krasna ko mlada zôra. Zares, rožnata oblika je vredna angelja, kteri biva v njej. Zlati lasje opletajo visoko čelo in v dolzili kitah padajo čez rame. Čudovitne oči, v kterih se lesketá najlepše modro nebó, so resnične spominčice, ker nikdar jih ne bo pozabil on, kteri jih je bil enkrat ugledal. Krotkost in neizrekljiva milina se družite v njuni tolikanj nebeški čistosti, da sladki pogledi zraven visoke ljubezni še više spoštovanje budi. Okrogli lici ste obliti s cvetočo rdečico mladosti in zdravja; usta, vrat, roké, vse je lepó, rožnato, lično in postava je žlahtna in gibčna ko steblo pomorske perunike. Sinjkasta obleka dosega tanke gležne in daje videti najmanjši nožici v čedni obutvi; bel prednik je privezan okoli pasa in svitla ruta obdaja šibki život.

Zdaj poklekne deklè k odprtemu okencu pod dišečo rožo, sklene ročice in v molitvi se vzdiguje deviško srcé do nebés. Zjutranji zvonovi se glasé, solnce jej blišči na čisto čelo, škrjanček žvrgoli zraven nje, gozd šumi, trate cvetó, ali ona popolnoma odmaknjena zemlji, se vglobi v neznane planjave in ne vidi, ne čuti in ne čuje druzega kot večno ljubezen, kteri se tam hvale uklanja.

Logarska hlapca — prebivalca lesene čumnate sredi hoste — gresta mimo hiše in sebi vkljub se odkrijeta pred utelešeno molitvijo. Mlajši, čvrst mladeneč, se ne more odtrgati od prelepe podobe in drugi, star mož, šaljivo reče: „Meni se zdi, prijatelj, da za to Rahelo bi tudi ti z veseljem sedem let služil." —

„Srečen bi bil, oče Tomaž, ako bi jej mogel služiti vse življenje, ali predrzna je ta misel, in druzega ne zahtevam, ko včasi saj od daleč gledati jo." — Tomaž se nasmehljá rekoč: „Staro srce se še skoraj vnema pri njenem pogledu, kaj še le iskrena mladost; sprelepa je zares in podobna roži, ktera se na-njo nagiba." — „Še bolj podobna je nebeškemu angelju, kterega ne moremo doseči," zdihovaje odgovori mladenič. „Prav imaš, ljubi Lovro, ali tudi moja prilika ni preslaba in zato trdim, da logarska Rahéla je pol rože, pol angelja." —

Roža.[uredi]

Oče logar, kteri je v svoji mladosti kot uren lovec poprejšnjega grajščinskega posestnika na potovanji po ptujih deželah spremljeval, bil se je neko poletje, ko sta na Poljskem prebivala, z lepo mlado deklico seznanil in sladki njen spomin ga ni zapustil, če so ravno leta pretekla in velika daljava ga od kraja njegove sreče ločila. Za pravo ljubezen je ni ločitve; delavni duh vedno in nenehoma prebiva tam, kjer je njegovo veselje, in hrepenenje in spomin sta tovarša, ki zvesto skrbita, da ljubezen raste in raste in še le s srcem vred obledi. Stari grof, ki je videl, da je zvesti služabnik omolknil in skoro kakor senca poprejšnjega urnega mladenča mu stregel, hotel je ob enem poplačati zvesto službo in mu pripomagati do sreče. Imenoval ga je za grajščinskega logarja in mu s to službo dal stanovanje v prijazni hišici v gozdu in vso hrano. Kdo je bil zdaj bolj vesel kakor mladi logar, precej je hitel k nepozabljivi ljubici. Veselo deklico je našel premenjeno v jokajočo se siroto, ali zvesto in milo kakor pred, se je Valovnino strto srcé še bolj poprijelo sočutnega prijatelja. Zaročena mu je bila kmalu brhka Poljakinja in srečnejši kakor prvi človek je pripeljal mlado soprugo v zeleni svoj raj. Sladko dete, zvesta podoba lepe matere, je ob leti povekševalo njuno srečo in očitno je počivala Božja roka na mali rodbini. Тako je pretekel čas, Rahéla je bila radost svojih staršev in veselje vseh, kteri so ljubeznjivega otroka videli. Čvrsto, ko gozdna cvetica, na ktero le čisti zrak narave pihljá, se je razcvetala vsaki dan lepše. Ino njena govorica, kakó je bila sladka; lepim krepkim glasovom slovenskega jezika je družila mehko, melodično izrekovanje poljsko; vsaka njenih besed jo bila slišati ko najslajše petje. Očeta je ljubila, kakor se pravičnost in moč ljubi, blizo njega se jej je zdelo, da se jej ne more bližati nevarnost; srečna je bila, če se jej je modro očetovo okó nasmehljalo, če je njegova trda roka ljubke zlate njene lasce gladila in če se jej je njegova beseda hvalovito glasila. Ali stresla se je tudi, in groza jo je prevzela, če se je to okó temno zabliskalo, roka kakor železni obroč na ramo divjega lovca se vlegla in če se je ljubi glas spremenil in hudodelnika gromeče grajal. Ko ostrašeni golob je bežala k materi in na njenim naročji strah in solze skrila. Ino ta mati! Ljubila, ali ne, ne, ljubila je ni, molila je k njej kakor k rajski prikazni, mati je za-njo bila lepša ko zemlja in nebo, ljubša, ko punčica njenih oči, mati je bila vtelešena podoba ljubezni in dobrote. In za-res, Valovna je bila vredna otročjega češčenja, ker njeno bitje je bilo sama krotkost in milina, le v sreči drugih je našla lastno zadovoljnost, in življenje njeno sto bila soprug in hčerka. Detinstva in mladosti je še enkrat doživela v hčerki, na čistem zrcalu deviške duše se jej je prikazal lepi raj nedolžnosti in zlate sanje, ktere rodi le mladenška doba. Minul je za-njo že davno sladki čas, resničnost jo je prekmalu izbudila iz njega. Boj za najvišo ceno življenja, za najsvetejšo dobrino, za svobodo, jej je bil vzel očeta, skeleča žalost je tudi zgrudila zvesto sreč blage matere ter jej skopala prezgodnji grob, in edini brat je rodoljubje plačal z življenjem — v pregnanstvu. Le s solzami in z bolečino se je spominjala drage domovine, kteri podjarmljeni, razdeljeni in krvavi se je še zmiraj po pravici in svobodi tožilo. —

Bilo je lepo popoldne poletja, eden izmed tistih dni, v kterih vsa narava plava v lepoti in radosti; ko modri nebeški obok mlado zemljo goreče poljubuje in ko mu ona hrepenljivo ali tiho ko mlada nevesta z najlepšim cvetjem vrača pozdrav. Rahéla je vedela v gozdu za ljub, samoten kraj, kjer je bilo hladno in prijazno, ko je drugod vse vročine medlelo; in prav spodobil se je ta prostorček za-njo; lepo in čisto je tam bilo vse in malokdaj je tje zašla človeška stopinja. Od poglavitne poti gozdiča — male pol urice od logarjeve hiše — vije se stezica v les, zmiraj gostejše se bokajo drevesa in hipoma se prikaže sredi gozda premajhena dolinica, ktero od treh plati popolnoma gradijo skale. Gosta senca tam vlada, le smreke, ki se zibljejo vrh pečín, obseva solnce; čist studenec izvira precej visoko iz skal in na belem pesku nekoliko sežnjev dolg bajer napravljaje se zgublja v hitrem teku v gozdu. Smreke ondi uljudno migajo, mah k počitku vabi ponujaje cel vert modrih spominčic in voda takó sladko mrmrá, da je Rahéli srcé vselej zaigralo, kedar se je tej samoti približala. Vesela ko mlado dete je pozdravljala tudi danes cvetice, drevesa in izvirek in pojé je sedla na zeleno pobrežje. Sultan, zvesti varh pri izhodih v boršt, je zadovoljno v senco legel in pazljivo svoje оkó k počitku zatisnil. Petje Rahélino je kmalu omolknilo in premišljaje je počivala na preljubljenem kraji iu poglede v igro vodice globila. Ali naposled ni mogla odreči kristalni loki, ki je jo presladko vabila; sèzula si je snegobele nožice in stopila va-njo; pri vrelcu si je čelo in zatilnik hladila in čez goli roki je dala vodi teči in kapljice so se ondi svetile ko biseri; včasi je mata odjenjala in se k pobrežju nagnila nabiraje spominčic ter z njimi venčala zlate svoje kite. Lepa je bila v tem trenutku ko renska vila, ktera si tudi zlate lase lišpa in ribiča v globočino vleče; toda razloček med njima je bil ta, da je naša Lorelej ne vedé očarovala in omamljenega povzdigovala.

Nenadoma Sultan zalaja in kviško vzdigne glavo; Rabéla sledi njegovim pogledom, zapazi mladeniča v lepi toda preprosti lovski obleki pod črnimi smrekami vrh pečin in vjame njegove oči, ki so z občudovanjem na njej počivale. Lajanje psa je izbudilo neznanega človeka in po nevarni poti doli hité se je Rahéli približal in z melodičnim glasom vprašal jo: „Povej, kdo si, o govori in pokaži, da živiš, da nisi mamljiva podoba." — Začudena deklica je hitela iz vode, v mehkem mahu nožici skrila in z rdečico obli ta šepetala: „Rahéla me kličejo ljudjé in starši moji prebivajo v logarski hiši." — „Ne boj se me," rekel je mladenič, „neznan sem ti, ali srce moje bije za vse, kar je milo in vzvišano, toraj sе bode kmalu vdomačilo ondi, kjer je nepričakovano našlo vzor ljubeznjivosti in lepôte. O Rahéla — dovoli, da te tudi jaz kličem s presladkim imenom, ki se mi glasi kakor jek preteklih blagih let mojega detinstva; — če te ravno danes prvič vidim, verjemi mi, da si mi vendar že dolgo pred očmi stala in da sem hrepenel po tebi, kakor slepec po luči, ko jetnik po svobodi. Nikar ne beži, o pripusti, da blagoslavljam nebo, ktero je dovolilo, da sem te našel."

Rahéla ni vedela, kakó se jej godi, enacih besed še ni čula nikoli; bežati je hotela daleč, daleč, in vendar spet tukaj ostati in vedno poslušati sladko govorico. Pregovoriti ni mogla besedice in srce jej je bilo polno neznanih čutil. „Daj mi spominčic," prosil je tujec, „živega dokaza je treba, da mi bo moč, daleč od tebe, sprelepo resnico verjeti. Na srcu hočem nositi cvetje, na srcu, ktero si vnela ti, angeljska cvetica." Z pobešenimi pogledi mu je dala Rahéla nekaj spominčic in tiho rekla: „Bog vas ob-vari!" — „Da' se zopet vidiva," zavpije mladenič in skoro upogne kolena pred devico, „da se zopet vidiva, Rahéla, če hočeš, da mi je moč zapustiti te!"

Nema in tiha, ali vesela in blaga kakor nikoli popred je prišla Rahéla domú, upala se ni govoriti od svoje sreče, bala se je, da jej ne bi izginil sladki spomin, ako bi ga komu naznanila.

Pri večerji je logar rekel: „Veliko novico vama moram povedati, mladi grof Miloš je prišel in misli nekaj dni tukaj ostati." Mati se je razveselila in rekla: „Dobro se spominjam mladega gospoda, da si ga ravno že videla nisem več ko dvanajst let. Ti Rahéla si bila komaj 4 leta stara, in večkrat je prišel ranjki grof in z njim brhki fantič k nam, radovala sta se tvojih iger in Miloš nas je vselej nerad zapustil." Rahéla ni slišala teh besed, odmaknjena je bila času in skoro svetu, čula ni druzega kakor sladko govorico pri studencu, in ni videla kakor lepi obraz neznanega in globoke črne oči, ki so jej do srca segle.

Mati jo je preskrbno gledala in ko so oče šli iz sobe, približala se je hčerki ter jo milo vprašala, kaj da premišljuje? In Rahéla se predrami, vrže se jej okoli vratú, joče se in smeje in reče: „O mati, kako lepo je življenje, kako dober je Bog!" —

Prelep je solnčni vzhod in svet najlepši o tem času. Mesec, zvezde, mrak in zora se umaknejo velikanski lepoti; gore razjasnuje že svitli žar, dolini se sanja še le od nje, ali vendar se začne tudi tam vse gibati in naposled vse stvarstvo vriska, hvali jo in čestita in jej leži v znožji. Ali lepši, tisočkrat lepši še je izhod ljubezni v mladem srcu. Vsako drugo čutilo se zgubi pred njim, dušo prešine neizrekljiva radost in zveličano srci se z blaženstvom udá nepremagljivi in večni tej moči.

Ta izhod, po kterem se stvarnik revni stvari približa, praznoval se je v duši mlade Rahéle. Srcé njeno je moglo komaj obseči neizmerni zaklad nebeškega veselja, ktero je občutilo. Zdelo se jej je, da vesoljnost napravlja veselico na vélikem oltarji, kteri je bil obložen z rožnatim cvetjem. Govoriti ni mogla, saj je morala poslušati večne himne, ktere so se pri rožnatem oltarji glasile, videti je morala, kako se je tam svetilo, kako je šumelo, dihljalo in cvelo. Še le zdaj je spoznala, kako lepa je roža, kako se lesketečejo zvezde. Bilo jej je, kakor da bi bila umrla včeraj in v istem trenutku k novemu življenju vstala. Spoznala je še le zdaj neskončno dobroto, ktera vlada vso, kajti ljubezen se po ljubezni spozna, in pozdravila je svet kakor nikoli popred, saj ves je bil njen, kajti ljubezen jej je bila svet! —

Mati se ni mogla dosti čuditi premembi, ktera se je s hčerko zgodila in preskrbno je z glavó majala, ko jo je morala dva- trikrat poklicati, predno se je deklica iz svojih misli prebudila. Prvokrat v življenji se je zgodilo, da cvetice pred okencem niso bile polite in da so kanarčeki v tičniku zastonj po pijači žvrgoleli. Ali tem več je božala sultanu kosmato glavó, on je bil priča njene sreče in prvi, ki je zapazil prelepega mladenča. Včasi je globok izdihljej povzdignil deviške prsi, ali vendar je odsvit take neizrekljive sreče obseval premili obraz in oči so se tako živo lesketale, da ni bilo moč vzroka vsega tega v bolezni iskati. „Ako ne bi vedela, da je nemogoče" — mislila si je mati sama pri sebi — „trdila bi, da se v mladem srcu začne gibati; ali kakó, saj ni videla nikogar, bila ni nikjer; — pač, včeraj pri studencu, ali kaj še, to bi bil moral biti sam povodni mož, ki se jej je bil prikazal v ondašnji samoti."

Bilo je proti večeru, mati je v veži neko opravilo dokončala in Rahéla je na rušnjati klopi pred hišo sanjaje malo delce v rokah imela, ko je prihajal — o blaženstvo nebeško! — na iskrenem arabcu neznanec in zapazivši mlado deklico, s konja skočil, povodec logarskemu hlapcu podal, in veselje in radost na obličji se jej približal in jo za roko prijel. Pripustila mu je ročico, pregovorila nista besede, nema ali vendar zgovorna sta se gledala in vse krog sebe pozabila. Mati stopivša na prag ostrini pred nepričakovanim pogledom, Rahéla, očarana, zemlji skoro odmaknjena in pred njo tujec, kteremu se ni godilo drugače; zdaj jej je bilo vse jasno, in vedela ni, ali bi se veselila ali žalovala. Približala se je lepi dvojici in hčerko vprašala, kdo da je neznani gospod? Rahéla jo je zavzeto pogledala in „ne vem, mati" odgovorila; kaj jej je bilo mar, kdo da je, to je bil on, on kterega je ljubila kakor nikogar popred na zemlji.

„Miloš sem" poreče mladenič, „Miloš, mati logarica, kteri vas je večkrat obiskal z predrazim ranjcim očetom. Koj sem vas spoznal, da je ravno že veliko let prešlo, kar sem bil tukaj in se radoval angeljčka z belkastimi lasci, kteri zdaj ko najlepša devica stoji pred menoj."

„Dobro došli, gospod grof, sin ranjcega dobrotnika — kteremu bodi zemljica lahka! — Brez njega bi zdihovala sama v nesrečni domačiji, kjer bi me obdajali le grôbi, med tem ko sem po njegovi dobroti novo očetnjavo na lepi slovenski zemlji našla in ž njo srečo in življenje," odgovorila je mati, veselo in ljubeznjivo ogledovaje drago hčerko.

„Da, da," pritrdi Miloš, „tisočkratna hvala nepozabljivemu očetu, da vam je tukaj dom preskrbel in hvala Bogú, da presrečno stanovanje hrani najžlahnejše blago, za ktero bi vam kraljica na prestolu mogla biti zavidna".

Zadnje besede so mater spet opominjale na razodetje, ktero je bilo zapazilo skrbno njeno srcé in ktero je bila za trenutek pozabila. Žalostno je z glavo majala, rekoč: „Rahéla je le ubogo, prosto deklè, kteremu se ne spodobi poslušati tako v govor, nikdar ne bo pozabila nizkega svojega stanú, kakor tudi vi, gospod grof, se bodete vedno spominjali, kaj ste sebi in kaj podložnim dolžni."

„O mati logarica" — iskreno odvrne mladenič — „ne kalite sreče, ktero čutim po ostrem, vašem izreku; prepričali se bodete, da dobro vém, kaj sem sebi dolžan, povzdigovaje se k angeljski stvari, ktero imenujete svojo hčer, in ti Rahéla! nasmehljaj se, bodi spet vesela, saj mati kmalu sprevidijo, da te nisem nevreden!"

Prestrašena deklica, ktera krotke matere tako osorne še nikoli ni videla, se je nasmehljala med solzami in milo in proseče je oči povzdignila k njej, ktera utolažena pravi: „Če ravno pomen tehtnih vaših besedi po vsi njihovi važnosti ne urnem, vendar z veseljem verjamem, kar mi je presladko misliti, to je, da ste pošteni in viteški, kakor se vašemu stanu spodobi, da ste vrli sin ranjcega očeta, in zdaj pustimo to in le presrčno ponavljam „dobro došli" v posestvi blagih preddednikov. — Rahéla, hiti, hiti in postrezi gospodu, kar premore revna naša hiša." Urno je letela hči v hišo in kmalu je bila miza v obrasli lopi z belim prtom pogrnjena, in mleka, sirovega masla, medú in jagod je bilo tam na malih ploščekih. Miloš je pokusil od vsega in boljše se mu je zdelo ko slastna jedila na kneževski gostbi. Govorica se je zdaj sukala krog navadnih rečí, Miloš je bil radoveden zastran vsega, kar tiče grajščino in okoliščino njeno, ker vse je bilo v zvezi z življenjem Rahélinim in posebno je ves zamaknjen poslušal vsako besedo deklice, ki je njegovim uprašanjem razborne in modre odgovore dajala. Ure so tekle kakor minute, prišel je tudi oče logar in z globokim spoštovanjem pozdravljaje mladega grofa, ni se mogel dovelj zavzeti velike časti, ktera je došla revni njegovi hiši.

Presrčno je bilo slovó in presrčno sprejeta je bila skoro ponižno stavljena prošnja mladega grofa, da bi smel jutri zopet priti in današnje veselje ponoviti.

Mati je mislila, da se jej le sanja, Rahéla, njeno dete, morda — al ne, ne predrzna bi bila ta misel — in še bolj trdno ko po navadi je sklenila ta večer roki pred svetim razpelom in molila, naj obrne milostljivi Bog vse po svoji volji, ali kakor si bodi, naj njena hči dobra, ponižna in srečna ostane. In Rahéla je bežala hitro kar je mogla v svojo izbico in dolgo bedeča je v sladkih mislih svojo srečo podaljševala. —

Prišel je Miloš zdaj vsak dan in po osebni ljubeznjivosti in po dušnih svojih sprednostih se je kmalu prikupil tudi staršem, kteri pri vsi svoji ubornosti niso mogli dvomiti nad resnobo njegovih namenov. Veselili so se vsi ur, v kterih so se bili sešli v zeleni lopi ali če je deževalo, v veliki sobi. Miloš jim je popisoval svoja potovanja in podučivno in zanimivo jim je vedel čas kratiti. Rahéla, prosto dete narave, se je svojim čutilom vdala, poslušala je željno vsako besedo in obračala se po neznani sili k njemu, kakor se cvetica obrača proti solncu. Neki dan jo je Miloš prosil, naj bi mu za povračilo tudi nekaj dogodeb svojega življenja povedala. Rahéla se je zasmejala in rekla: „Zgôdi se po vaši volji, ali to, kar vem povedati, tako je revno in za vas gotovo tako dolgočasno, da se bodete svoje radovednosti prekmalu kesali. Toraj mi morate obljubiti, besedo ustaviti mi, ko vam bode preveč, in nehala bom rada in brez zamere".

„Bilo je nekdaj majheno deklice, imenovano Rahéla; njej je ljubi Bog dal najboljše starše, ktere je še kedaj vstvaril. Od prvih svojih let ne vé druzega, kakor da je bil vsak dan praznik in da se je veselila vsega, od najmanjšega belega kremenčeka do svitlega solnčnega žarka, kteri je okence prišinjal in v kterem je tisoč in tisoč atomov plesalo. Komaj je bila malo dorasla, že je v učilnico hodila in presrečna je bila, če so jej stari učenik tresočo roko na glavo položili in rekli: „Le zmiraj bodi tako pridna in modra, kakor si zdaj". Prihitela je v teh priložnostih vsa zasopena domu in povedala, da je modra in pridna, kajti učenik sami so to rekli, in zagotovila je materi, da bo zmiraj, zmiraj taka. Radovala se je posebno ob četrtkih, ko je spet smela celi dan domá ostati in v borštu obiskovati vse, kar jej je bilo ljubo. Najprej se vé da cvetice. Kako so bile nježne marjetice z rumenimi srčeki v sredi, ktere je obdajala cela rajda podolgastih belih biserov, in vijolice, ki so takó mično dihljale, posebno zjutraj, ko so se oči s svitlo roso spirale, in ljube potočnice modre kot samo nebó, ino šmarnice, ktere je še rajše gledala bingljati kakor zvončeke, kajti te uboge revčice je vendar včasi spet snežni mož z mrzlo odejo pokril, če tudi so sprelepo spomlad naznanjale; skrbno je pazila na gozdno ljubljenko, na praprot, po kteri boršt najbolj krepčavne svoje vonjave dihlja, kajti treba je bilo o pravem času krsnice napravljati. Ko so bile cvetice pozdravljene, nabirala je borovnice, robide in jagode in tiho je zdaj še gledala na grmove, ali mladi tičeki še prebivajo v gnjezdu pod perutnicami materinimi. Vedela je, da se pokončati nič ne smé v naravi, da se to spodobi le njemu, kteri tudi more vstvariti, toraj se ni upala gnjezd dotakniti, po naklučbi bi se vtegnila nesreča zgoditi, in kdo bi bil potlej Večnemu slavo pel, ali morda cvetice? — Ali občudovati z zadržano sapo je smela tičice; kako so bile ljubke, kako so perutnice poskušale, ž njimi trepetale in se s kljunčeki čistile in ko so bile nališpane in čedne, kako so se veselile in zadovoljne zvrgoleče v zrak vzdigovale. Nedeljo je mala Rahéla najbolj izmed vseh dni ljubila, kajti bližati se je smela Večnemu pri sveti maši; mati so jej vse popoldne povesti pravili, tudi oče so bili doma; ali prav za prav, — pa vedeti tega ni smel nihče, —četrtek jej je še skoro ljubši bil, kajti po svoji volji je smela okoli skakljati med tem, ko je o praznikih morala na lepo oblačilo paziti in ko dorasli človek mirno na klopci sedeti.

Enkrat so oče imeli za nekaj dni iti od domó, in sklenila je, da hoče pri odhodu pričujoča biti. Zató je angelja varha lepó prosila, naj bi jo prav zgodaj za ramo zmajal in če se jej bi vendar primirilo, da bi pretrdo spala, je še petelina tihoma nagovarjala, naj jutri prav ob zôru zapôje. In čujte! že ob treh jo je angeljček zbudil, skočila je s posteljice in zasmehovala lenega petelina, da mu je ona mogla dobro jutro zapeti. Tisti dan je prvi krat v življenji videla, kako je solnce izza tinov gradú vzhajalo, prelep je bil ta pogled in" —

„Morda", pristavlja je šaljivo mati, „morda zató imenovana Rahéla še zmirej takó rada proti vzhodu gleda".

„Ni lepo mati, da me motite", rekla jo zarudela deklica „in podaljšati moram povest, da mi gospod grof pové, da je je dovelj. Torej z Bogom naprej! Kakor po leti, takó je Rahéla tudi pozimi veliko veselja imela, neizreklivo prijazno je bilo v gorki sobi, posebno ko so kolovrati ropotali, ko se je matere tiščala in zlate besede iz njenih ust poslušala. Hudo je bilo v tem času zgodaj vstati, kajti ledene cvetlice so rastle na okencih. Oj ledene te rastline! Smejati se mora še zdaj, ko jih vidi, kajti bivši majheno dete, rada bi jih bila trgala in ker to ni bilo mogoče, zato jih je prav od blizo občudovala in celo poljubovala drugo za drugo. Ali gorje! nehvaležne rastline, ki so se tako lepo lesketale, so jej hudo bolečino napravile, nos se jej je pri njih primrznil in dalje se ni upala bližati se jim. Veliko rajše je zdaj še imela spomladanske cvetice, ktere so jo le oveseljevale in njene poljubke s sladko vonjavo vračale.

Kedar je po zimi ves dan prav pridna bila, tedaj jej je mati zvečer sveto pismo kazala in slike razlagala. Velike črne knjige so bile, s srebrom okovane, iz Poljskega jih je bila mati prinesla. Cvetice, grmovje in palme so vsako podobo obdajale in med njimi so bile videti kamele, puščave in pastirji, kakor se je ravno z vsako predstavo vjemalo. Vse je vedela mala Rahéla, od prvega človeka in od Eve, kako sta srečna živela v sprelepem vrtu v angeljski nedolžnosti in kako jima je ž njo tudi sreča prešla. In strašen potop je vničil vse stvarstvo in ljubi, beli golobček je v kljunčeku oljkovo vejico prinesel in pravični so na novo človeški rod na zemlji razplodili. Tresla se je, ko je pokoren Abraham na grmadi pridnega sinčeka hotel Bogu darovati in zopet je jela dihati, ko je angelj mu v roko segel in ko je Abraham smel svojega sina še dalje radovati se. Potem je občudovala Rahélo pri studencu, ki je bila takó lepa" —

„Vendar ne tako kakor ti, sladka roža" jej seže Miloš v besedo.

„Kaj še, gospod grof, vidi se, da niste svetega pisma pregledali". —

„Prav rada je imela tudi Jožefa, kterega so zavidljivi bratje sovražili, in kterega je vendar ljubi Bog visoko nad vse postavil. Zmiraj na novo je občudovala nježni jerbašček, ki je bil skrit med trstjem in v kterem se je mali Mojzes smehljal; bogata hči Faraonova je daleč na pobrežji stala ali zibelke ni iz oči pustila. Črni oblaki so pokrivali obnebje in bliski so jih prišinjali in ravno tisti mali Mojzes je kot velik prerok na Sinaji stal in svetu prinesel Božje zapovedi. Prikazal se je zdaj ognjeni steber in čudežev brez števila se je v goli puščavi godilo. Rada je videla mala Rahéla, kako je marljiva Ruta klasje nabirala in Noëmi domú nosila in rada bi bila bogatega Boca nagovorila, naj jej del svojega premoženja prepusti. Ustrašila se je vselej, ko je videla tri brhke mladeniče stati v plameneči peči, pa mati so jo kmalu utolažili, češ, da jim ogenj nikakoršne škode ne stori. Zdaj je prišel čas kraljev. Savel je prvi vladal, ali britek in žalosten je bil in lep deček mu je moral igrati na harfo in utolažila se je njegova tužnost; in vendar je nehvaležnež kopje na-nj vrgel in vselej je pokrila Davidovo glavo z rokami, da je kopje zadelo v zid. Po tem se je ta deček z velikanom boril in revni pastirček je celó kralj postal in iz njegovega rodú je vsem narodom in tudi njej mali Rahéli došlo zveličanje. Sledil je najbolj hrabremu kralju on, kteri jo bil najbolj moder izmed vseh in čul je svet Salomonovo visoko pesem. Prelep je bil sin Elkanin pobožni Samuel, kteri je pri skrinji zaveze molil, in žal jej je bilo, da Bog src Helijevih sinov ni spreobrnil. Zginili so počasi mališki oltarji in Elija in drugi preroki so prihodnji dohod Mesija prerokovali. Zmiraj hitrejše je zdaj pôle velike knjige obračala, slepega Tobija potolažila da bode na novo vse čudeže vzhodne dežele videl, Ezdra, Makabejca v naglici pozdravila, vselej preskočila krvoločnika Heroda in zdaj, zdaj se ni mogla nasititi najlepše vseh podob in pred svitlim nebeškim detetom je večerno molitvico opravila in v tem spominu je sladko zaspala."

„Največa praznika v letu sta Rahéli globoko v srce vtisnjena bila. Presrečna je bila o božiču, ko je bilo v cerkvi vse temno, ko je cerkovnik ponižane lestence prižigal, ko so se hipoma vzdigali in je luči brez števila od ondod bliščalo. Ino ko se je skoz vso to svitlobo najsvitlejša zvezda približala in mir in pokoj na zemljo prinesla. Kako je ljubila presveto Dete, ktero je hotelo živeti in umreti za-njo. Vrnivši se domú jej je malo srčice premočno tolklo, ali bode lučeke tudi skoz okenca velike sobe zagledala, ali je tudi letos bila vredna, da jej sveto Dete smreko prižge. Da! da! spet se je bliščalo že od daleč in vriskala je po poti skoz temno noč in vriskaje je v razsvetljeno izbo stopila in pod smreko na koleni padla in slavila in hvalila milega Jezusčeka, kteri jej je tolikanj sreče napravil. Pozlačeni orehi, jabelka in rožiče, kako so bili lepi in tisočkrat boljši ko navadno sadje, kajti poslani so bili iz svetlih nebes. Tudi v velikih jaslicah je gorelo v kotu sobe in komaj nagledati se je mogla vse krasote. Pastirji so hiteli od gore in jagnječki so za njimi skakljali in vrh Betlehemskega mesta so iz oblakov celo angeljci vsi zamaknjeni v revni hlev gledali; in tam je ležalo, lepše ko solnce, luna in zvezde, sveto Dete in mila devica, sveti Jožef, pastirji, živinica in vse stvarstvo seje pred njim v prah nagibalo. Zadnjič je prišumela še velika zvezda peljaje tri kralje in upognila se je globoko tudi modrost pred ljubeznijo."

„Nepopisljivo lepo ali na vso moč otožno je bilo v vélikem tednu, ko je Rahéla pri svetem grobu molila in cvetje, ktero je tam rastlo, s solzami polivala. Ali pri vzvišani svečanosti, ki je sledila britkim dnevom, skoro jo je prevzela sveta groza in radost, ko so orgle mogočno zadonele, gomile se odpirale, večno življenje smrt premagalo, rešnik sveta sloveč in veličasten iz groba vstal in ko je enoglasna „Aleluja" iz Božje hiše do oblakov se vzdignila. O veliki noči je bila očetova hiša po poljski navadi gostoljubno vsem odprta. Vélika soba je bila olišpana z venci, kteri so bili z jelovimi mladikami spleteni, miza je bila lepó pogrnjena in njej na sredi je bilo belo jagnjiče umetno narejeno iz sirovega masla, s črnimi steklenimi očmi je živo gledalo in držalo rdeče bandero, od kterega so viseli modri in beli trakovi. Krog in okrog so stali lonci z dišečim cvetjem in kolači, suhega mesa in pirhov je bilo toliko naloženih, da ga ni bilo praznega prostorčeka na mizi. Duhovnik so blagoslovili jedila in pijače in vsak, kteri je prišel, bil je že na pragu od matere in očeta sprejet in ponujala sta mu najpred črnega kruha, soli, jajec in požirek žganja, potem je še le jedel in pil, kar se mu je ljubilo. Prišlo jih je veliko, gospodov, kmetov, revežev in beračev in vsi so bili pozdravljeni z veseljem in vsem se je gostoljubno postreglo."

„Ali še ni zadosti gospod? — Vidim, da bom mogla sama nehati, kajti za-гез ne vém, kaj bi se povedala. Le to morem še pristaviti, da je Rahéla bila srečna kakor nobeno dete, da je srečna tudi vzrastla in da" —

„Da enkrat pri nekem studencu" — je pomagala mati,

„Ne, ne, zadosti je, prosim!"

„Al dalje od tistega dneva v prihodnje, kaj ne?" prosil je Miloš.

„In konec?" vpraša oče,

„Nikoli, nikoli!" iskreno odgovori Miloš in poprime nježno ročico ljubeznjive pripovedovalke.


Naj sledi tukaj nekaj zapiskov iz dnevnika Miloševega:

„Prečuden naklon osode! V samoto sem moral zbežati, da se mi je odprl svet, in kakošen svet! — Njegov čar me prevzame, in radost, ktero ponuja, skoro je prevelika za to življenje. V tihi samoti tukaj raste najslajša nebeška roža; nihče je ne občuduje, nikdo nima zapopadka o njeni lepoti in tiha in boječa se razcveta, kakor prva pesem v srcu izvoljenega pesnika. Blagor meni, da sem jo našel! Srce moje se je prvikrat v pravi sreči okrepčalo in kakor solnčni žarek se za vselej v morji blaženstva utopilo. Vedno poljubujem spominčice, ktere pred menoj ležé, da se prepričam, da bedim, da sem pravo srečo zadobil.

Ne mislim drugega kakor ná-njo in ž njo čutim vse, kar je blazega na zemlji in v nebesih. Ravno pridem od nje, kakošen razloček med čistim veseljem, kterega sem doživel, in med nečimernim kratkočasom, kterega le gospôda pozná. Nedolžnost in mir, kaj neki le od daleč doseže neprecenljivo vajino ceno, in Božja ta darova vladata krog in krog sladke déklice.

  • * *

Premično mi je pripovedovala od svojega detinstva, pri svitlih teh povestih se počiva moje srce, kakor v vroči puščavi oči na zeleni "oazi" počivajo. Nasititi se ne morem nikoli njene govorice in poslušati bi jo kotel do konca dni. Meni se zdi, da spomlad sama pred menoj sedi in govori; beseda rožnatih ust se vrsti za besedo, kakor se cvetica razcvita za cvctico.

  • * *

Kako sem srečen, osvoboden sem in vendar suženj do zadnjega dihljeja, zveličan in vničen, kajti spremenil sem se popolnoma v drugo bitje.

  • * *

Meni je, kakor da bi le ena stvar vso naravo polnila, in da bi iz nje izviralo življenje in prihodnost.

  • * *

Ljubezen me ziblje na mehkem naročji, toraj se mi sladko sanja od prihodnosti, ktere bodeva skupaj doživela. Ko se matere spominjam, stopi mi pred oči boj, kterega bom moral bojevati, predno dosežem največo srečo; naj bode! — ne bojim se predsodkov, kterim nespametnež včasi izroči lastno srečo. Po moji misli je človek, kteri se smešnosti podvrže, še tisočkrat bolj smešen, kakor vsi predsodki. Ali bodo moji sinovi morda manj srečni, če jih čistost na zvestem srcu ziblje, kakor če se napetim šegam udajo in če namesto lepote pisane ščite okrog sebe gledajo V Žlahtnega sem rodú, ali dar naključbe se mora podvreči dušni plemenitosti, s ktero Bog kinči le ljubljence svoje.

  • * *

Čem več jo ljubim, tem manj sem zgovoren. Od prvega dneva, ko sem jo zagledal pri studencu, kjer me je neznana moč silila jej srce odkriti, še nisem izgovoril presvetih besedi. Al njih odmev prešinja оkó, ktero odmakniti od nje ne morem, srce, ktero jej naproti bije, in roko, ktero jej vselej k slovesu podam. Da bi pesnik bil! Svetu bi hotel oznanjati tolikanjo lepoto, tolikanjo ljubeznjivost v primerni obleki; pa, saj sem pesnik, saj je ljubezen visoka pesem, ktero je stvarnik sam zložil in ktera z večno svojo lepoto tudi najbolj prozaično srce navduši in premaga.

  • * *

Vsako popoldne preživim pri njej, nepremagljiva sila me vleče tje, vsaki dan je lepši od poprejšnjega, vsakega prihodnjega komaj pričakujem. Včasi, ko jo vidim tako lepo in nedolžno, zaigra mi srce in vendar čutim neizrekljivo žalost. Žal mi je skoro, da jo je Bog poslal na zemljo, kjer laž in zavidljivost najčistejšo glorijo temnite, na zemljo, kjer se hinavstvo ljudi pase le od obsojevanja bližnjega. Ob pamet bi znal priti, če premišljujem vse, kar bi utegnilo kaliti sveti mir, kteri krog čiste moje rože kraljuje; ko bi se pokoj umeknil nemiru, ko bi se jej bližal bol, kteri brez nade in neskončno izdihuje?! — — O Bog, ohrani jej srečo, bolj goreče prošnje je nimam na zemlji!

  • * *

Meni se zdi, da je Heine eno svojih najbolj mičnih pesem posebno za njo zložil, poskusil sem jo posloveniti:

Prelepa, čista, mila
Kakor cvetica si,
Pogledam te in tužnost
Se v srcu mi zbudí.

In roke položiti
Ti morem na glavó,
Moleč: Bog te ohrani
Tak' milo, čisto in lepó.

  • * *

Sladko praznovanje, počivati v naročji narave, zdaj vzdigniti pogled vrh zelenih gôr, kjer trta obilno raste in preslastni njen sad že skoro zorí, zdaj oči obračati iz doline, kjer se življenje giblje v samoto molčečega gozda in naposled jih vglobiti vendar le v njene čiste očí. Sladko praznovanje, poslušati slavčevo petje, sestavljeno iz rajskih harmonij, poslušati o njem melodične izdihljeje, po kterih narava večerno molitev opravlja; poslušati po tem šumenje bistre Save, ktere valovi obrežje poljubujejo in poročilo domače lepote v tuje kraje prenašajo in zadnjič poslušati cvetočo govorico moje rože. Sladko praznovanje, čutiti lahke sapice, ktere mi senci hladijo, vršiče smrekove zibljejo in tisoč vonjav mi prinašajo, in vendar ne čutiti druzega, kakor njeno bližnjost. Prelepa je zemlja, svitla so nebesa in z občutljivim srcem umem vse čudeže stvarstva, ali tisočkrat več občudujem njo, kajti to, kar me v njej pozdravlja, najslajše je čudo božje, je — ljubezen!

  • * *

Vse je tiho okrog mene, vse počiva; sreberna luna s svojo mehko in bledo svetlobo razsvetljuje predrago hišico, kjer se moja roža zdaj ziblje v svitlih sanjah. Pri oknu sem dolgo slonel in čudil se mirijadam zvezd in lesketočih svetov, ktere оkó še prešteti ne more. Velikanska je lepota, ktera je v svetlobi, vse _ od najmanjšega atoma hrepeni le kvišku, tišči le k njej. Ubogi Indijan se po naravnem nagibu upogne pred ozvezdjem, iz kterega svetloba, gorkota in blagor izvira; in prebivalec Egipta, zdihujoč pod žarečim nebom, prosi si v ponočni tišini olajšanja od svitlih zvezd. In kaj je luč, kaj je svetloba? — To si ti, Neizmerni, kteri zemljo v roki ziblješ, dno morja maješ, blisku in nevihti ukazuješ, kteri vničiti moreš vesoljnost in kteri si mene, ubogo stvar prahu, tako neizrekljivo srečno storil!

Tako je v idealnem življenji ljubezni pretekel teden za tednom, mesec za mesecem. Miloš je vedno odlašal odhod, ali zdaj ni bilo več mogoče maternim pismom in opravilom v Beču dalje ustavljati se in treba je bilo, na sloves resnobno pripravljati se. Le trdni sklep premagati vse, kar bi se moglo njegovi sreči ustavljati, mu je mogoče storil misel o ločitvi. Bilo je ravno ob času bratve, in zemlja se je bila že pokrila z jesenskim oblačilom , molčala je narava, zginile so malo po malo cvetice in potok je žalostne ostanke poprejšnje krasote odnašal. Le gozd je hotel še enkrat cvesti, pokrivaje se z rdečimi in zlatorumenimi barvami, toda kine je bil goljufen in podoben rdečici, ktera bolnika pred smrtjo oblije. Solnčni žarki so obledeli in se za oblake skrivali. Nogradi, ki so bili spomladi prave slike nade in veselja, so se polagoma znebili zelenega lišpa in na golih steblih se je svetilo grozdje, kakor utrjene solzé, ktere narava za solncem in cvetjem preliva. K sreči, spomlad in jesen uravnate vse in druga drugi besedo drží; pod zvenelimi podobami upanja se pripravlja krepčavni sok, kteri dela srčnost, in veseli „živili-klici" dobrotljivo jesen in prihodnjo nado — zeleno spomlad slavé. — Nekaj dní pred odhodom mladega grofa so trgali v velikem grajščinskem nogradu in Miloš je hotel pri tej priložnosti vsi okolici veselico napraviti. Zjutranje meglé so še zakrivale nebó in že so možnarji pokali in veseli dan naznanjali. Vriskanje se je slišalo iz doline, trgalci in trgalke so prišli prijetno delo opravljat in petje in šale so ga spremljevale. Vreme je bilo prijazno in toplo, kakor že dolgo ne, solnce je z vso svojo bliščobo zlatilo gore in zapuščeno dolino. Vse je živelo in mrgolelo v nogradu, eni so grozdje rezali od trt, drugi so ga nabirali v brente in ga vsipali v kad, kjer so mu iztiskali sok, ki se je po majheni cevki ko sladki mošt istekal v posodo. Pričujoče je bilo vse, kar je bilo povabljeno, od debelega grajščinskega oskrbnika — ki je ob enem tudi prav dobro vedel sam za-se skrbeti — do najzadnjega pisarčka, kteri je z odrgnjenim frakom, s snegobelo ovratnico, enacima rokovicama in preponosnim cilindrom mislil, da nobena selskih lepotic se ne bode mogla upreti njegovi ljubeznjivosti. Prišel je tudi mali sivi kupec z velikima očnicama, in z globokim spoštovanjem je pod pazduho pripeljal ono, ktera mu je bila gospa v pravem pomenu besede. Tri hčere so sledile, lepe niso bile, tega ni mogel nihče trditi, mlade menda tudi ne, ali ponosna mati jih je sama svoje tri „gracije" imenovala in začudila se je, da se jej tako dolgo ne približa nobeden, kterega bi osrečila ena teh mičnin ročic. Avrora, Flora in Lenora so se imenovale, in bile so vredne svojih imen. Avrora, prvi žarek na zakonskem nebu, bliščala je že od daleč po rdečih kodrih, kteri so zavidljivo s pegami obsejano čelo temnili. Na Florinem obličji so vedno cvetele rože, divjemu maku podobne, ali „cvetica je cvetica in Flora vseh kraljica". Lenora, imenovana še zmiraj „mala", da si je ravno bila dve glavi viša od sester, bila je visoka, tenka in bleda kakor mati, ktera je pred njenim porodom ravno Bürgerjevo „Lenoro" brala in od neke Lenore slišala, ktero je pred tristo leti velik italijansk pesnik slavil. Gotovo se je materi zdelo, da bode najmlajše njeno dete, neumrjoče; vprašanje je bilo le to, ali po pesniku, kteri jej bode nevenljivi venec krog senc opletal, ali po Viljelmu, kteri se bode v strastni ljubezni za-njo vnel in naključbo vsemu uporu, o groza! na vrancu „udri, udri, klop, klop, klop, seboj vzel jo kalop".

Prišla je vsa davkarjeva rodbina, davkar, njegova ženica, osmero otročičev in celó — babica. Nadepolni fantiči in deklice so se vedno za mamo in staro materjo skrivali, če jih je kdo nagovoril, črhniti niso hoteli besede, tem bolj so pa nema ustica čez in čez s sladkim grozdjem polnili. Prišumela je tudi v rumeni svilnati obleki „signora Barborina", nekaj čez 40 let stara rejena Furlanka, vdova ranjcega ranocelnika. Mično se je nasmehljala mlademu zdravniku, kterega so ravno „gracije" obdajale, ali s strupnimi pogledi je prebodla Avroro, Floro in Lenoro. Čudno, novi zdravnik je prevzel vse bolnike, ktere je bil ranjki še na zemlji popustilj ali najlepše njegove zapuščine se ni hotel polastiti.

Upal se ni, to je bilo gotovo, in treba je bilo delati mu srčnost, toraj ga je usmiljena signora Barborina, ki je bila čutniška na vso moč, vedno dala klicati in najhujši „migreni" vkljub je bila zgovorna in priljudna proti njemu takó, da je ni bilo enake. Tudi danes so jej hude bolečine komaj pripustile k veselici iti, ali užaliti ni hotela ljubeznjivega grofa, in mladi zdravnik jej je moral obljubiti vedno ustati blizo nje, ako bi jo slabosti obhajale, ali ko bi celó od velikega hrupa in vpitja omedlela; pri slabih njenih čutnicah je bilo vse mogoče.

Razborno in ponižno se je približal tudi najbolj nadlegovani človek vse okolice: učitelj, in groza ga je spreletela, ko je zagledal osem debelih davkarčekov, spominjaje ise vsakdanjega truda in vsakdanje lakote lastnih otročičev. Gospod protipaznik ali kontrolor z mednastim nosom je tudi počasi n pazljivo prikoračil in na zadnje je prišel stari duhovnik in Rahéla s svojimi starši. Grof Miloš, kteri je vse prijazno sprejel, podá, logarju roko kakor ljubemu prijatelju in še zmiraj brhko Poljakinjo in »prelepo njeno hčerko s spoštovanjem pozdravlja. Vesel in srečen je bil kakor vsaki, kteri res ljubi in srečen bi storil rad ves svet; ali, da je ravno za vsacega imel primerno besedo, s ktero ga je razveselil, vendar je pazno оkó lehko spoznalo, da je z vsemi mislimi, z vso dušo bil le pri Rahéli.

Pri kosilu je bilo vse židane volje, Miloš je sedel sredi mize na strani častivrednega duhovnika, kteri je bil Rahélo krstil in kteri ga bode ž njo — ako Bog — v kratkem pred oltarjem zvezal za vselej. Rahéla, krasna ko nikoli, bila mu je nasproti, praznično belo oblačilo se jej je premično podajalo in bogati kiti ste kakor zlat šapelj jej glavo venčali. To, kar jo je lišpalo še bolj kakor vse, bila je neizrekljiva radost in ljubezen, ktera se čutiti, ali popisati nikoli ne dá. Le včasi je solnčni svit, ki je počival nad sprelepim obrazom, za trenutek otemnel, in to je bilo, ko se je vsi sreči vkljub spomnila nastajočega odhoda — letajoče žalosti.

Majka „gracij" je pomenljivo majala z glavo in Boga hvalila, da grof ni ktere njenih ljubljenk izbral, kajti vzel tako ne bo druge, kakor ktero izmed svojega rodú, in poletna idila bode v Beču prekmalo pozabljena; prav, prav jej bode potlej ošabni drkali, ktera se jej ni hotela nikoli dobrikati, ktera se je vedno za kaj posebnega štela in je le v dolgočasni gozdni samoti živela. — Gospá Barborina se je popolnoma polastila mladega zdravnika in zavest, da jej je pomoč blizo, jo je ozdravila; vrniti so se le hotele bolečine, ko je mladenič umolknil in ko je vso svojo zgovornost kakor bob v steno metala. Pisarček s snegobelo ovratnico in enacima rokovicama je delil svojo ljubeznjivost med Avroro in Floro in „mala" je plavala v visocih mislih in se zemlji približala le tedaj, ko so jej strežaji jedil ponujali. Učitelj je skrbno babici stregel in se komaj upal na-se misliti. Davkar in njegova ženica sta z osmerimi otroci dosti opraviti imela, kajti vedno s polnimi ustmi so zmiraj „še, še" in „meni tudi" klicali. Oskrbnik je z dobrim tekom politične reči pretresal in protipaznik je kimaje vsemu pritrjeval, časa ni imel govoriti, po sveti svoji dolžnosti je moral na vse, toraj tudi na steklenice paziti. Zunaj pred vrtno hišo, kjer so bile gosti napravljene, igrali so godci, trgalci peli in pili in zale trgalke v plesu sukali. Ko se je začela noč delati, jeli so se v zrak vzdigovati rakete in švigače in zelene, rdeče in modre oble, ki so švigale iz njih, iz budile so veseli, stoterni „ah"!

Zdaj se je vse domú napravljalo in ni se mogla prehvaliti gostoljubnost mladega grofa. Ponosna mati „gracij" je posebno izbrano sestavila govor, s kterim se je zahvalila, in mali, sivi kupec z velikima očnicama je ko zvesti jek zadnjo besedo vsacega izreka svoje gospé ponavljal. Avrora in Flora ste se globoko priklanjali in celó Lenora je malo z očmi mignila. Pisarček jih je spremljal in Avrorini in Florini ročici stiskal in poljuboval, Avrora in Flora ste mu pa stisk pomenljivo vračali. „Uboga sestra" zdihovala je Flora, „mlajša sem od tebe, več kakor leto, in pred tabo se bom morala podvreči zakonskemu jarmu". „Kakó se mi smiliš, cvetoča Flora," rekla je Avrora sama pri sebi, „vsa vneta si za ličnega mladeniča in on vendar ljubi le mene!"

Signora Barborina je izpustila zdravnika le za trenutek, v kterem je hitela posloviti se, poprijela se je hitro na novo pomočne roke in pod njenim zavetjem se je podala kljub bolnim čutnicam in škodljivi večerni rosi junaško na pot. Osem davkarčekov, kteri so, ko so se prenasitili, po očetovem izgledu še vsako jed posebnemu davku podvrgli, so iztirjani dohodek v klobukih, žepih in rutah domú nesli in potrpežljivi učitelj, podpiraje staro babico, jim je pomagal nabrano davščino nesti. Oskrbnik in kontrolor sta se tudi počasi na odhod pripravila in kviško glede, sta hotela vreme prerokovati; al kamenja je bilo ta večer toliko po cesti, da ni bilo moč lotiti se astronomijske znanosti.

Tanki oblaki so goram pokrivali vrhove, al tam, kjer je svitlo megleno vezilo zemljo vezalo z nebom, izhajala je luna in celo naravo v spanji zibala z mehkim, mirnim svitom. Sapice so se tiho glasile in malo po malo so tudi one zaspale. Tiho je bilo vse, in tiho sta hodila proti domu Miloš in Rahéla. Po hrumečem veselji dneva jima je zdaj v vesoljni tišini nastajoči bol še bolj živo pred oči stopal, obema je bilo neizrekljivo otožno pri srcu, predčutje, skrivnostna moč, ktera razodeva prihodnje bolečine in kteri se najmočnejši duh ne more ubraniti, obiskalo ju je in zdelo se jima je, da bode slovó, ločitev od sreče in od veselja za vekomaj.

Molčé sta si v roke segla in drugi je drugega hotel razveseliti rekši mu smehljaje se „lehko noč"! ali prisiljen nasmehljaj jima je še bolj srci tri, kakor najbritkejše solzé.

Drugi dan je Miloš staršem slovesno naznanil trdni svoj sklep, spomladi vrniti se in z maternim dovoljenjem, ktero bode dosegel, bodi si kakor hoče, skleniti se za vselej s svojo srečo, svojo rožo, predrago Rahélo. Starši, kterim skoro ni bilo moč to verjeti, so ginjenega srca blagoslovili sprelepo dvojico in Boga prosili, da bi'se po sreči izišlo preveliko in nezasluženo to veselje. Sedeli so po navadi tudi ta večer krog mize v veliki sobi, mati na spleteni klopi, logar jej na levi in Miloš in Rahéla, blaga ko angelja nebeška, na desni strani. Sultan je krog njih hodil, zdaj pri tem, zdaj pri tem sedel ogledovaje ga z zvestimi očmi. Materni pogledi so z veseljem na zaročencih počivali in med solzami nasmehljaje se je rekla: „Kdo bi bil mislil, da mi bode mesec oktober, kteri je s krvavimi črkami zapisan v moje srcé, enkrat še tolikanj sreče prinesel".

Miloš, kteri bi bil že kedaj rad kaj od življenja ljubeznjive gospodinje slišal, pa se nikoli ni upal morda zaceljene rane po britkem spominu ponoviti, približal se je danes s prošnjo, naj bi ga osrečila s polnim zaupanjem, ktero mu bode najlepši dokaz, da ga vrednega spozna, biti jej zet.

„Prerada" je odgovorila mati, „hočem spolniti, kar zahtevate in če so tudi zaceljene rane, ako se jih kdo dotakne, boleče, vendar je sladko, stiskano sreč olajšati si proti občutljivemu prijatelju. In tem več proti vam, kteremu brez skrbi izročam blagor in gorjé edine svoje hčere, in kteri menda vendar ste vredni tudi polnega zaupanja mojega in prežalostnih oznanil, ktera mi težé dušo. Povedati vam hočem tedaj od preteklih časov, toda kaj žalostnega bodete čuli".

„Rodila sem se 1813. leta, dve leti pred peto ustajo v predragi domovini; moje detinstvo je mirno teklo, da-si je ravno že vrelo po vsi deželi in se je neustavljiva revolucija po skrivnih zvezah povsod pripravljala. Moj oče so bili meščan v Varšavi, in živeli smo v lastni hiši v vélikem predmestju „Czyste". Edini moj brat je bil usnjár kakor oče in jaz sem se v nunskem samostanu poljskega in latinskega učila, in šivati in vesti, in ko sem bila dorasla, pomagala sem materi pri gospodinjstvu. Srcé nam je težila le misel, da so nam bile odvzete svete naše pravice, nam, kteri smo bolj kakor vsak drugi narod vneti bili visoke ljubezni do domovine, do svobode in nepodložnosti. Kaj vam bom dolgo popisovala naše gorjé, saj vam je znana neizmerna nesreča blagega našega naroda, kterega je sama hrabrost, stanovitost in udanost brez primere. Da, gospod grof, vrl je Poljak kakor nekdanji grški junak, milosrčen kakor malo dete, in osebno njegovo Ijubeznjivost menda dovelj poznate Evropa in Amerika, kjer pregnani rodoljubi, pozabivši lastno nesrečo zdaj po domovini žalujejo. Ne zamerite, če skoro prenapeto hvalim svoj narod, ali o mrtvih se vedno boljše govori, in mrtvo je za-me vse, kar sem drazega na zemlji imela, in mrtva je za-me celó domovina!" —

„Napočilo je 1831. leto; vulkan, kteri se je napravljal več ko 15 let, vžgal se je in s svojo lavo je hotel oskrunjeno zemljo predrage očetnjave osvoboditi tujega jarma. Nikoli ne bom pozabila dneva 6. in 7. septembra. Grôbna tihota je vladala po Varšavi in čutil je že vsak železno rusovsko roko, ktera nam je žugala. Noč in dan sve z materjo na kolenih ležali in Bogi pomoči prosili za domovino ino za očeta in brata, ktera sta se na mestnem zidovji borila za-njo. Vedno so rusovske granate šumele in poslednjič so vžgale naše predmestje, ktero je popolnoma pogorelo. Človeška beseda ne bode nikoli premogla popisati žalostni pogled na „Ozyste"; zmešnjava je bila povsod, tarnanje in srcé trgajoči jok sta polnila zrak, blodili so nesrečni ljudje in oteli so plamenom s smrtno nevarnostjo slabejše reči, pozabivši važnejše, in več kakor eno človeško življenje je konec vzelo v požaru. Tudi naše premoženje je bilo rop netečnega elementa in goli in revni sve z materjo bežali v notranje mesto k nekemu krščenemu judu, očetu prihodnje moje svakinje. Med tem je tudi naše topništvo delalo neutrudljivo, vodil ga je grof Roman Soltyk, eden izmed junakov, kteri so se velikodušno žrtovali poljskemu oproščenju. Navdušil je vojščake z vitežkim svojim izgledom in ko so pešči — večidel novinci — od konca sami sebi nakljubo glave upogibali, ko so rusovske granate šumele, predramil jih je iz malosrčnosti, šaljivo rekoč: „Kaj, ali Rusa tako spoštujete, da celó njegovim kroglam kimate?" in te besede so jih povzdignile in vsa armada je bila sama hrabrost in udanost. In med vsemi, vrla ko leva, sta stala preljubi mi oče in moj brat in blizo njega Rahéla, zaročena mu nevesta, ktera vneta kakor oni od domoljubja, ni marala za krogle in havbice, ampak neustrašeno jim je izpostavljala prelepo svoje teló. Vsak bataljon, vsak eškadron je imel eno ali več tacih junakinj, od krasne grofinje Platerjeve, ktera se je do stopinje polkovnika povzdignila, do kmečkega dekleta, ktero je ko prostak kri prelivala za sveti dom. Ali zastonj je bilo vse, premnožici so se mogli umekniti, opoldne se je sovražnik polastil predmestja „Prage" in kmalu se je po nesrečni pogodbi udala Varšava. Mogoče nam je sicer bilo dalje vojskovati se, al vojščaki so bili vso srčnost zgubili. Na tisoč jih je zapustilo bandero in z velikim trudom so vojskovodje drugi pridržali. Vse evropejske vlade so bile mrzle, otrpnjene priče naše smrti, vsako sočutje za sveto naše pravo je zginilo, celó Francija, kteri smo trdno zaupali, nas je zapustila in „general konzul" njen, hinavski Durand, je svoje veselje javno skazal, ko so Kusi šli v Varšavo. Morda je bil ravno on kriv, da se je tako vedla Francija, pustivši jo popolnoma v zmoti o našem pravem stališču. Ko so Rusi našo slabost na tanko spoznali, zahtevali so podvrženje brez vsega pogoja, al nihče se ni hotel tega poprijeti, da-si je ravno bila rusovska armada več ko dvakrat močnejša od naše in da-siravno nismo skoro nič več streljiva imeli. Pod vodstvom Dembinsky-jevim so se naši vojščaki spet združili, vse jim je bilo ljubše, nego podvreči se križema rok in vsaki je prisegel, da od pravičnega boja ne odjenja, preden ne bo pokopan pod podrtinami domovine."

„Nakljubo gorečim najinim prošnjam, nakljubo brezštevilnim solzam so oče, brat in nevesta naji na novo zapustili — in naproti šli gotovi smrti!" —

„S hrabrostjo obupanja so naši vojščaki sovražnika napadli, ali še močnejše rusovske kolone so se približale in jih nazaj proti Prusiji pognale. 5. oktobra so nesrečni Poljaki prestopili meje prusovske in prositi so morali ondi pribežališča. Ko je morala junaška naša armada orožje iz rok deti na tuji zemlji, še enkrat jo je Dembinsky nazaj peljal, še enkrat se je hotel boriti z Mo-skovitom. Na novo se je boj vnel, na novo so Poljaki svojo veljavo pokazali, predno so padli pod jarem. „Patron" jim je kmalu zmanjkalo, in moj oče, predragi, nepozabljivi oče je popadel koso nekega kosonosca in s klicem „to je orožje Koscijuskovo" vrgel se je na sovražnika. Ali gorjé! tri krogle so ga na enkrat zadele in" —

Britki jok je logarico posilil in jej za nekaj časa zaprl besedo. Poslušalci so ginjeni bili in nobeden se ni upal lajšati njeno bolečino. Kmalu je Valovna spet besedo poprijela in nadaljevala: „Vladimir, ljubljeni moj brat, videvši očeta zgruditi se, hitel mu je na pomoč, pozabivši lastne varnosti, v hipu so ga Rusi obdali, veliki moči se je moral vdati in s tisoč drugimi so ga živega v Sibiriji pokopali. —

Zadnja patrona je bíla izstreljena, Prusom velika škoda prizadeta in boj je nehal. Uničeno je bilo zdaj vse, globoko brezno odprto, ali prepričan kakor popred je bil vsak Poljak od pravičnosti in svetosti svojega prava in z veseljem mu je življenje posvetil."

„O Visla, koliko solz, koliko žlahtne krvi si popila! Al le molčeči tvoji valovi, le molčeče tvoje obrežje je slišalo tožbe, kajti molče ponosni Poljak trpi vse, kar je očetnjavi na korist."

„Kaj vam hočem dalje pripovedovati? — Od treh predrazih sve na zemlji le Rahélo še videli, ki je bila le senca poprejšnje junaške device, velik bol po domovini in še veči po ženinu sta jej skoro pamet zmešala in deliti sem morala svojo postrežbo med materjo, kteri se je očividno bližala smrt, in med preljubo prijateljico, ki se je s prežalostno, dušno nočjo borila. Rešil ji je kmalu milostljivi Bog brezupnih bolezen in sklenil ji tam, kjer je ni ločitve, kjer ga ni jarma, kjer svobodnemu duhu nihče svobode ne more odvzeti, ž njima, ki sta ju hrepenljivo čakala."

„Čez leto in dan zopet je prišel on" — pri teh besedah je pripovednica nasmehljaje se logarju roko podala — „kteri me je snubil in ponovila sem mu pred oltarjem obljubo ljubezni in zvestobe, ktero sem mu že dve leti popred, molče v srcu prisegla. Odpeljal me je po zakonu sem, v novo ljubo domovino, kjer so se moje solze usušile, kjer sem novo srečo našla in kjer mi je Bog dal največi zaklad — hčerko, ktero sem nepozabljivi prijatljici v spomin krstila za Rahélo."

„Leto mine za letom, ali dneva ga ni, da se domovine ne bi spominjala in da ne bi molila, naj bi bilo konec neusmiljene osode.

„Pred dvema letoma sušca meseca so se mi vnovič zbudile sanje, ktere so že kakor sem mislila, bile pokopane za vselej. Novica o novem oproščenji Krakove in o ustaji poljski se je kakor leteč strel po svetu raznesla in vriskaje sem pela po zelenem, našem gozdu:


„Še Poljska ni zginila!"

al pesnik je slab prerok bil, — Poljsko je bilo in je ostalo zgubljeno. Nepričakovano veselje sem tudi občutila, ko sta pred deset leti, dva v Ljubljani živeča, avstrijski vladi podložena Poljaka, Bogoslav Horodinsky in Milosz Korytko k nam prišla. Sočutni prijatelj, soprug neke mile jima rojakinje, kteri ji je gostoljubno sprejel v svojo hišo, ji je tudi v našo dolino pripeljal. Se zdaj, kakor živa pred menoj stojita. Horodinsky, nekdanji topničarski polkovnik, bil je slika junaka. Velike postave je bil in žlahnega obraza. Visoko čelo je bilo spodoben sedež gorečih in blazih misel in оkó, ktero se je še zmiraj bojaželjno bliskalo, bilo je zrcalo velikodušnosti in miline. Posvetil se je bil z dušo in telesom domovini in zdaj po njeni zgubi se je še večega skazalpo hrabrosti, da je vedel potrpežljivo odpovedati se jej."

„Milosz Korytko, visokošolec v Levovi in za svobodo vnet, kakor ves naš narod, bil je tudi za orožje prijel in se je za-njo boril. Ličen je bil in po obličji in belkastih laseh pravi Poljak, in živega in bistroumnega duhá, kakor malokdaj mladenič. Po živosti svoje nravi je bil včasi vesel kakor srečno dete in včasi hlavern in pobit, da ga ni bilo moč utolažiti. Ljubil je vse sinove majke Slave in mirú si ni dal tudi v tujini ne, bratovskemu narodu koristiti. Zapisoval je že dolgo pozabljene pesmi in pravljice, ni ga bilo starčeka, kterega je srečal, da ga ni vprašal po poprejšnjih in današnjih šegah in navadah, za ktere se domači še menili niso. S prijateljem je obiskoval semnje, kmetijške svatovščine in vso kranjsko deželo. Nošnje vseh krajev je skrbno slikal in po njih pravi narodni zaklad nabiral. Neutrudljivo se je prizadeval z dušnim delom srčno bolečino in domaželjnost omračiti. Al preveč mu je vendar bila ločitev od vsega, kar mu je bilo ljubo, zbolel je na čutniški bolezni in tri tedne omahoval med življenjem in smrtjo. Mila z vsemi ženskimi prednostmi obdarjena rojakinja ga je materno stregla in naposled komaj 25 let staremu mladeniču oči zatisnila. Dolgo, dolgo se je na grobu s svojimi otroci po občno ljubljenem britko jokala, Prešérin je prijatelju nagrobni napis zložil in na zemlji je bila preblazih duš spet ena manj! — Vidite gospod grof, tukaj v bukvicah imam se zmiraj Preščrinove vrstice, ktere grobni kamen kinčajo, nemške so, toda ranjki učitelj mi je njihov pomen podomačil. Tako se glasijo:

Izgine sicer človek,
Človeštvo obstojí;
Kar človek je ustvaril
V človeštvu dalj' živí.

Ali kam sem zabredla? kukovica v spavnici je ravno že 11 krat zapela. Saj bo jutri še en dan, toraj lehko noč"!

In napočil je res še en dan, v kterem zaročenca nista vedela, ali jima bode treba od veselja ali od žalosti umreti, in prišlo je za njim še nekaj enacih dni, naposled pa je solnce sreče otemnelo popolnoma, smrtna tišina je vladala povsod — Rahéla je bila sama.

Angelj.[uredi]

Bilo je v Beču konca decembra. Dvorane kneginje E. so se danes odpirale vsem, kar se jih je odlikovalo po plemenitosti rojstva in prednosti duhá. Vse poslopje je bilo podobno velikemu rastlinjaku, že na kamenenih s turškimi progami obloženih stopnicah, ktere so od dveh strani vodile v sobane, bila je razstavljena cela oranžerija, med ktero so bile videti zrezane podobe, ki so kinčale mramornaste držaje. Na umetnih hribcih so izvirali vodometi in penasti njih biseri so se igrali ko spomladansko šumljanje skoz visoka drevesa polnih kamelij in bengaljskih rož, pokrivaje jih časno ko tanka zagrinjala. Plameneča plinova svečava je bila otemnjena po steklenih kroglicah bele in rožnate barve; dobro je dela očesu mehka svitloba, ko je iz temne zimske noči stopilo v velin ta dvor in po njej se je pripravljalo na bliščobo dvoran, ktera bi ga bila sicer skoro oslepila. Dnevu enako je bilo tam vse razsvetljeno; na pozlačenih lastencih je gorelo na tisoč in tisoč sveč in pomnoževala se je luč v beneških zrcalih in v svitlih deskah vloženih tal. Z zlatom pretkane tapete so zaljšale visoke zidove, ob kterih so stale napete žametove „otomane". Med njimi so tropične rastline razprostirale Široka svoja peresa in iz čudovitnih čašic je izhajala opanljiva vonjava. Izbrani glasovir Erardove tvornice je stal v voglu in belokoščeno prebiralo je čakalo umetne roke, da bi zadonelo v melodičnih glasovih. Prostori so se zmiraj bolj polnili, redov vsake vrste je bilo videti na črni obleki diplomata, kakor na svitli vojščakovi opravi in celó na marsikterih ženskih prsih se je lesketal red zvezdnega križa.

Sloveča krasotica, mlada princesinja Ilona, hči prežlahtne gospodinje, bila je obdajana od cele množice plemenitnikov in vsaki se je prizadeval, vjeti pogled iz čarovavnih črnih oči prelepe kneginje, toda mrzlo jih je poslušala in nepričujoča bila z vsemi mislimi. Neprenehoma je očí proti vhodnim vratom obračala in vselej, kedar je z zlatom opremam strežaj novega gosta naznanil, odpovedala jej je sapa. Cas je rninul in črni zvezdi ste zmiraj bolj temneli in zastonj so vsi njeni častitelji skušali zmotiti jo, zahman so jo prosili, tudi danes osrečiti jih z opanljivim svojim petjem. Celó kneginja se je približala in izrekla željo, naj bi pela; ali peti, peti zdaj, ko je vse vrelo v njej, ko so jej razvnetja skoro pokala prsa!

Sédel je imenitni Thalberg k glasoviru in navduševal poslušalce s prelepimi svojimi muzikalnimi fantazijami. Izbral si je Meierbeer-ovo opero „Robert"; oživelo se je pod njegovimi prsti in na tanko se je čulo, kako se dobri in hudi „princip" borita, kako se na eni strani odpira peklo in „demoni" zapeljivo pojo, med tem ko pod svitlim znamenjem nebeška moč hoče po zvišanih glasovih zapeljanega spreobrniti; zdaj so se akordi v milem As-dur ko harfno brnjenje glasili in v srce segajoče petje je klicalo „milost, milost". In „milost, milost, osida," je sama pri sebi tudi Ilona izdihnila, in ko v tem trenutku strežaj naznani grofa Miloša in njegovo mater, morala je vso moč napeti, da ni od veselja glasno zavpila. Strastno оkó ogerskega velikaša, ktero se ni odmeknilo od princesinje, zapazilo je njeno ginjenje in sumljivo je miril s pogledi mladeniča, kteri je lep ko Apolon, ali neobčutljiv za vse, kar ga je obdajalo, svojo mater k kneginji peljal in nem in ponosen se družici uklanjal. Komaj je Thalberg nehal, ko je stopila Ilona k njemu, proseča ga, naj spremlja njeno petje. Segla je po Schubert-ovih pesmih in izbrala si je Favstovo „Marjetico". Pela je, da so vsi strmeli, nihče jo tako peti še slišal ni; ona, ktera je do zdaj umetno, al mrzlo najlepše skladbe izvrševala, bilo je vsa čutje in bol se je razodeval v njenem glasu, ko je tože začela:

Moj pokoj je preč,
Težko srcé,
Ne najdem ga nikdar
In nikdar ne.

Tam, kjer njega ni
Je grob razpet,
Ožolčen mi
Široki svet.

In zmešana
Mi glava je,
Čutilo mi
Zdrobljeno vse.

Moj pokoj je preč,
Težko srcé,
Ne najdem ga nikdar
In nikdar ne.

Po njem le gledam
Pri oknecu jaz,
Za njim le hodim
Od doma včas'.

In strastno in zmiraj strastnejše se je vzdigoval krepki, mogočni sopran, in iskreno so plamenele črne oči, ko je petje iz tožečega „piano" malo po malo do „fortissimo" prirastlo in hrepenljivo popisovalo:

Lep hod njegov
In prežlahtni obraz,
Nasmehljanje ust,
Moč očesa in kras,

In govorice
Čar njegov,
In stisk roké
In ah! celov! —

Dolzega oddiha, kterega je neumrjoči skladatelj po teh besedah vstavil, bilo je treba zares, za ginjeno pevko, kakor za poslušalce, ktere je nehoté prešinilo to, kar se jim je predstavljalo z največo močjo čutil. In mirnejše al nepopisljivo ginljivo je nadaljevala:

Le k njemu njedra
Mi hrepené,
Prijet' da bi smela
Njega držé,

Ga celovati
Ko bi hotla,
Bi nad celovi
Izginila vsa!

Zadnjo noto izpevša, se je navdušena pevka, zopet v ponosno princesinjo spremenila in le po majhnem gibanji glave je hvalo za občno iskreno pohvalo izrekla. Očarano je bilo vse, le on, kteremu je veljalo prekrasno petje, bil je daleč v svojih mislih. Videl je tudi Marjetico pri kolovratu, toda Marjetico, čisto ko limbar, ktera je kesanje in krivico komaj po besedi poznala. Kako je hrepenel iz bliščečih okoliščin v mirno, prijazno sobo, kjer ga je nedolžnost in ljubezen obdajala, kjer je mogel ljubo, krotko mater in vrlega očeta bolj spoštovati kakor vso to gospodo, ktera ošabna in na videz nepodložna se je vendar pred malikom, kteri je najbolj stregel sebičnim njenim namenom, globoko v prah uklanjala,

Koj pri svojem dohodu je Miloš materi svojo ljubezen naznanil, kakor tudi nepreklicljivi namen, v zakon stopiti z izvoljeno nevesto. Mati, ktera je trdne njegove sklepe poznala in se sinovi samovlastnosti morala uklanjati, dovolila je, nadjaje se, da bode gotovo minljivo, otročjo trmo kmalu pozabil, in za povračilo svojega dovoljenja ga je prosila letos ko zadnjikrat, predno se bode živ pokopal v grajščino pradedov, povsod spremljati jo. Miloš ni mogel odreči materi, če se mu je ravno gnjusilo vse, kar je veselje imenovala, in še bolj samotnega, še bolj žalostnega se je čutil, ko ga je velika družba obdajala. Edino veselje mu je bilo poslušati klasične godbe, ktere se ravno v Beču tako izvrstno izvršujejo. Muzika je pravi dar Božji, ona je jezik, kteri različnosti narodov ne pozna, kajti njeno govorico razume vsak in blagor mu, kteri se po njej more prav živo s človeškim rodom pogovarjati. Posebno so Miloša zanimivale Beethoven-ove večne simfonije, ona dela, ktera so iz narave vzeta in ktera posnemajo to, kar zemlja ponuja visocega in strahovitega. Podoba se razvije in v hitrem „allegro" se razodeva celo morje blagoglasja, vzdigajoče kristalne valove polnivši zrak s srečo in radostjo, zdaj jih hrumeče spet v globino vtapljaje, razodevši brezno neizmerne bolečine. Mera se spremeni in sladko „andante" se glasi milo in radostno, kakor pesmi, po kterih mlada mati v spanje ziblje svojega prvenca. Sanje se oživljajo in marnje postajajo resnica v lehkonožnem „scherzo", ktero čudovitne vrte odpira, veše in vile se vzdigujejo iz cvetic in se sučejo v plesu; zdaj zginejo in zdaj se prikažejo še lepše, še bolj zapeljive ko popred. Hipoma se odmaknejo prikupljivi glasovi ostri resnobi in v iskrenem „presto" se vnema boj in prepir življenja in hrup in nevihta ga spremljate, ali v razponi glasov se bliža kakor zora mogočni duh, kteri puntarstvo čudapolno utolaži in uravna. Delo je končano in vse je premagano z visoko močjo, z neumrjočo lepoto, ktero je nedoseženi velikan skladoglasja v njem svetu zapustil.

Rad je poslušal Miloš tudi vélike maše v dvorski kapeli, če je umetna roka visoki potok glasov na orglah dala šumeti in više in više naraščati se, in če je po preludiji človeški glas se vzdignil in pri zvišanem spremljevanji mir in tolažbo zapel v srca poslušalcev. Sveta pobožnost je polnila cerkev in na perutih mogočne muzike se vzdigovala do nebes. Po takih glasovih se zemlja sprijatelji z nebesi, po takih glasovih se razodeva Božja čast celó usmiljenja vrednemu neverniku. —

Zopet je kneginja vabila razpošiljala in ples, prvi v predpustu je zedinil ogerske in avstrijske plemenitaše. Se bolj bliščeče, še krasnejše je bilo vse; veselje in samočutje je stalo na obličji skoro vseh pričujočih in ako bi priprosti sin narave hipoma v dvorano stopil, gotovo bi omamljen bil in mislil, da je v rajskih planjavah med vrstami plesajočih angeljev, toda le vnanjo stran teh izvoljenih bi smel videti, ako ne bi moral hrepeneti po samoti svojega gozda.

Ilona, slavljena kraljica veselice, prekrasna je bila v snegobeli atlasovi obleki, ktera je v težkih gubah vlekla se po tleh; druzega kinča ni imela, kakor neprecenljiv dijamanten obroč, kteri se je lesketal v njenih laséh, povekšajoč ebenovo njih črnoto. Velik šop najlepših rož je v roki držala, presne in čvrste so bile, kakor da bi jih bila ravno kar porosila spomladanska rosa. Miloš je bil po navadi nem gledalec in se ni vdeleževal plesa, da-siravno si je mati prizadevala prigovarjati mu, saj z mlado princesinjo plesati, kakor se mu spodobi. Smehljaje se je odrekel in mater prosil ne nadlegovati ga dalje, kajti obljubo, povsod spremljati jo, je spolnil, ali kaj druzega ni obsegala njuna pogodba.

Plesal se je zdaj kotiljon, in hipoma se bliža princesinja Milošu, in namesti reda ali traka, kteri se pripnè na prsi izbranega plesalca, iz srede cvetočega zvezka potegne najlepšo rožo in izročivši mu jo, vpraša: „Grof, ali ljubite rože?" — „Da, da, princesinja," odgovori Miloš, „rožo ljubim bolj ko svoje življenje". In v sladkem spominu je čudovito cvetje ustnicam približal. Ponižno je čakala slavljena kneginja pred njim in prerada bi mu bila ves rožni šopek poklonila in z njim tudi goreče svoje srce. Ko se Miloš iz svojih misli ni predramil, šaljivo je rekla: „Ker ste moj red sprejeli, morate tudi plesati z menoj, grof, potem se roži čudite, kolikor se vam ljubi". „Ne zamerite kneginja", prosi Miloš, položivši roko krog vitkega života in v hitrem plesu sta se vrtela po bliščeči dvorani. Mati mladega grofa je plavala v veselji in predstavljala si je najlepše nasledke tega večera, mislila je sama pri sebi, da lepše dvojice ni najti na zemlji, da sta prav vstvarjena drugi za druzega. Zavidovali so Miloša vsi plesalci, ki so zapazili preveliko poslavitev, ktero mu je princesinja skazala in velikas grof Koloman je menil, da gine od jeze in ljubosumnosti. Bližal se je Milošu, kteri se je bil po plesu umaknil v bližnjo, skoro prazno dvorano, in to z namenom, razžaliti ga na vsak način.

„Ne zamerite, da vas motim, grof — kako lepo rožo imate — al jako me zanimiva, kar sem slišal od poletenske vaše norčije z neko prosto deklico, ali je res?" Miloš je vso moč napel, miren ostati in ponosen je rekel: „Odgovor o poletenskem svojem djanji sem dolžan le svoji časti, človeku nobenemu".

„Navadne šale, ki se ne šteje v življenji plemenitnika, menda ne boste sodili za djanje, ktero skruni čast". — „Zadosti gospod, reči vam le moram, da ravno to, kar imenujete šalo, mi je najsvetejše na zemlji". In obrnivši se, hotel je mirno oditi. Ali srditi protivnik mu je pot zastopil in zasramljivo nadaljeval: „Menda niste razžaljeni zavolj deklice, ktero morda ravno zdaj, gospod grof, objema logarski hlapec". Obledel je Miloš kakor smrt, al še je vso svojo potrpežljivost ohranil in pokojno zahteval: „Gospod, čistosti, kteri se bližati niste vredni, ne boste oskru-njevali iu toraj tirjam, da v tem hipu prekličete svoje besede". — „Nikdar! — nikoli še nisem preklical, kar sem izgovoril, zakaj ne zahtevate drugačnega zadostila, ali ste morda pri kolovratu tudi srčnost popustili?"

„Preveč je," reče Miloš, kteremu ni bilo moč dalje zdržati se, „naj moja svedoka jutri dalje z vami govorita."

Ilona, ktera je videla Miloša odhajati in čez malo časa zopet vračati se v dvorano, zapazila je z ostrim očesom ljubezni, kako je obledelo njegovo obličje, kako se nagrbančilo visoko čelo; in ko se hitro za Milošem tudi grof Koloman približa in neizrekljiv porog in zadovoljnost na obrazu kaže, silile so se jej strašne misli. Še nekaj časa je moral Miloš poslušati prazne govorice, še nekaj časa priča biti vnemarnega početja, predno se je mogel posloviti tako, da ni prevelikega razgledovanja obudil.

„Kaj pomeni hitri odhod?" vpraša princesinja, ktera se zdržati ni mogla, nadjaje se kaj zvedeti od Kolomana, ki je po navadi skoro ni zapustil. „Ne vem, kneginja, ne vem druzega, kakor da vas ljubim, bolj kakor je kedaj ljubilo človeško srce!" Zaničljivo se je odmeknila Ilona in kazala, kakor da ne bi bila slišala besedice.

Ko se je Miloš z materjo domú peljal, stiskala mu je roko in srečo želela, da ga je princesinja tako odlikovala. „Presrečni ti", je rekla, „gotovo se ne motim, če trdim, da ti je nagnjena; — kaj ne, da je lepa?" - „Roža?" — „Kdo govori od rože, princesinja je največa krasota, ktero mora občudovati vsaki, kteri ni slep". „Mogoče, ljuba mati, ali za-me je lepa le moja roža — uboga moja roža!"

Z nova se je vse vzdignilo v srcu Miloševem, ko je bil sam in premišljeval zadnje prigodke. On, kteri z nesramno ošabnostjo ne bi mogel razžaliti nikogar, tega početja tudi pri drugem ni mogel razumeti. Hudobni naklep protivnikov je bil očiten, kakor je tudi gotovo bilo, da prepira nebo hotel poravnati s preklicem. V čistosti svojih misli mu ni bilo moč, vzrok tega početja najti, ali zadnje besede materne so ga opominjale, da je morda v srcu princesinje nehoté čutila obudil in da se divja sumljivost hoče maščevati nad njim. Prvikrat v življenji je previdel nezmerno zlo, ktero izvira iz nesrečne navade, ki seje svet, če tudi skrivno, drži in ktera je po predsodkih edini pomoček razžaljeno čast popraviti. Zavolj ničesa, zavolj praznih domišljij strastnega človeka v nevarnost postaviti življenje, ali ne bi bilo boljše za omenjeno navado ne marati in zadovoljen biti z zavestjo svoje pravice! Toda mogoče ni bilo, svetu se je moral podvreči, če ni hotel veljati za plašlivca, in prisiljen je bil za oskrunjeno čast svoje neveste in za napadeno lastno hrabrost potegniti se. Čista njegova vest ga, je tolažila in kakor vsaki pravični si ni mogel misliti, da pravica ne bi obveljala in da ne bode ta dvoboj, kterega se je branil, dokler je le moč bilo, skazal sodbe Božje. Ako bi pa vendar-le laž pravico, in hudobija premagala čast? Kaj potem ž njo? — O, ta misel je bila prestrašna, popustiti jo zdaj, ko je vedel, kaj je sreča, dragi svoji roži toliko gorjé pripraviti, o to je bilo preveč!

Drugi dan Miloš pošlje svojega bratranca in nekega prijatelja k velikašu, da bi poravnala nesrečno to pravdo. Pregovoriti sta hotela Kolomana, naj prekliče nesramni izrek, ali on je bil neupogljiv in po strastnih svojih očéh, ki so se v divjem veselji pretemno bliskale, bil je skoro podoben zverini, ktera po ropu koprni. Druzega ni bilo storiti, kakor določiti orožje, čas in kraj dvoboja. Koloman si je izbral samokres in cesarske mline za dvobojišče.

Miloš vso noč ni legel k počitku, pisal je in ravno tisto predčutje, ktero ga je obhajalo na večer veselice v nogradu, se je se z večo močjó polastilo njegove duše; popoldne je Ivanu, zvestemu strežaju, pozvonil, njemu, kteri je bil edini priča njegove sreče na slovenski zemlji in rekel mu: Ako se mi jutro kaj človeškega zgodi, edina moja želja je, da me pokopljete tam, kjer bode tudi truplo moje neveste počivalo, in ti, ki si mi stregel vse življenje, moraš me spremljati na počivališče. Spisal sem zadnjo svojo voljo, izroči jo materi. „To pisemce" — in glas Milošev je trepetal in debele solzč so mu oči kalile — „poneseš ubogi moji Rahéli; reci jej, da je bila edina moja misel v življenji, poslednja v smrti in da se bom ž njo prebudil pred prestolom ljubečega očeta, kteri bode sedanje gorjé v večno veselje spremenil. Priseči mi moraš tudi, da ne bode zvedela, da se je njeno ime pri nesrečnem prepiru izgovorilo, reci jej, da sem bil razžaljen do smrti, in da ga ni bilo sredstva poravnati pravdo. In slušaj, Ivan, če bode obupna in če se je bi polastila prevelika žalost, reci jej, zapazi dobro, da bode čez leto pri meni in da bodeva sklenjena za vekomaj! — Hvala tudi tebi, zvesta duša, za udanost, ktero si mi vedno skazoval in nadjam se, da ti ne izginem iz spomina."

„O gospod, da sem mogel kaj tacega doživeti, odjenjajte, poravnajte nesrečni prepir, za Božjo voljo vas prosim, zavoljo preljube gospice Rahéle premislite, kaj bode ž njo, in gospod grof tudi zavolj mene, kaj mi bo storiti brez vas na zemlji, na zamerite, da se predrznem reči, da ste za-me vse, da vas ljubim kakor sina po skrbi, ktero za vas imam noč in dan, in kakor očeta po pokorščini, ktero sem vam dolžan; in kaj ranjki gospod grof роrekó, če jih srečam v večnosti, oni, kteri so mi ukazali nad vami čuti in vas nikoli ne zapustiti. Kako hočem pred-nje stopiti, o dajte se preprositi v spominu nepozabljivega svojega očeta!"

„Odjenjaj, zvesto srce, ne zahtevaj, kar ni v moji moči, zastonj je vsaka beseda." — „Obrniti se hočem tedaj k njemu, kteri vedno čuje in ne pripusti, da bi blag gospod, kakoršen ste vi, tako žalosten konec vzel."

Miren je zdaj bil Miloš, ko je bil vravnal vse, in globok al tih bol mu je bil brati na bledem obličji. Začelo se je mračiti in trpelo ga ni več v sobi, vleklo ga je s silno močjó milemu Bogu zadnji pozdrav na svojo rožo naročit. Hitel je iz hrupa notranjega mesta skoz Leopoldovo predmestje v „Prater". Žalostno so se pred njim razprostirali dolgi drevoredi v dvomljivi svitlobi in škripavna sapa, ktera je skoz gole veje vlekla, se je glasila ko žalostna pesem zapuščene narave. Prišel je do Donave, tudi valovi veličastne reke so tekli počasi, kakor da s svojim šumenjem ne bi hoteli motiti tihoto mrtvaške sobe nekdanje cvetoče narave. Sam ni vedel, kako dolgo je tako šel brez konca in kraja v velikem zimskem mrazu in če so mu včasi tudi po ledenem severji udje skoro otrpnili, ni ga še čutil, zmenil se ni za nič, kakor za neizmerno gorjé, ktero bode po sili pripraviti moral sladki nevesti. Naposled se je vrnil in ko domu pride, strese ga mrzlica in glava je žarela in ga bolela, da je moral na posteljo leči. Ivanu je naročil ob 5. pripravljenemu biti in ukazal mu, samega pustiti. Nerad ga je ubogal skrbni strežaj, kteremu se je gospod ves spremenjen zdel. Vso noč je bedel in ko drugi dan o omenjeni uri stopi v sobo, kako se začudi, da gospod še leží. Bližal se mu je tihoma, ali oči so bile odprte in nepremekljivo so ga gledale, in čuj, zdaj se je v sladki govorici z Rahélo menil in prosil, naj se hitro k poroki pripravi, zdaj se je spet v divjih domišljijah boril s protivnikom, kteri mu je hotel vso srečo uropati. Ustrašeni Ivan je hitel po grofinjo in hišnega zdravnika in odmeknil se po tem več ni od bolniške postelje. Neomejena je bila žalost grofinje, premočni glas narave je premagal njeno srce in brezskrbna, nečimerna gospá se je odmeknila ljubeči, obupni materi. Nenehoma je popraševala zdravnika, al on jej je le ogibno odgovarjal in zahteval k posvetovanji še druzih svojih tovaršev. In prišli so, al le skrbno so z glavo zmajali in nadepolnega odgovora ni mogel dati nobeden. V neizrekljivi britkosti je minul dan, pretekla je dolga zimska noč, prišlo je jutro, al bolniku ni bilo boljše. Vedno so ga mučile domišljije, vžival je v njih vso radost srečne ljubezni in vse gorjé silne ločitve. Zdaj se je umiril in nepremekljiv je ležal za trenutek, zdaj spet mu je krč telo stresal in srkal živno moč. Hipoma se je Miloš prebudil, spoznal mater in jej roko stisnil in rekel, da ima zadnjo prošnjo do nje. „To, česar te prosim v smrti, je, da bi mislila na-me, ako bi kedaj Rahélo videla in da bi bila prav dobra, prav prijazna ž njo". „Da, da, moj Miloš, kar hočeš, le ozdravi se in tukaj ti obljubim pred Bogom, da bodem Rahélo z veseljem za hčer sprejela in jo blagoslovila do zadnjega dihljeja". „Večna hvala — mati" in na novo ga je krč prijel in smrt se je bližala krepkemu, mlademu življenju. Še enkrat je mater in Ivana pogledal, al kmalu je okó otemnelo, z roko je svetinjo, hranilko spominčic, ktere si je bil od Rahéle sprosil, ko jo je prvič videl, nesel k bledim usticam, ki so se odprle k nasmehljaju in v dolgem, globokem in zadnjem izdihljeji šeptale eno ime. Dva boleča kriča sta zdravnikom v tikama sobi naznanila, da se je spolnil njihov izrek, hiteli so k bolniški postelji in našli grofiojo v omedlevici, s ktere se je ko slaba sivora prebudila, in Ivana, jokajočega ko malo dete, poljubujočega roke in noge mrliča.

In Rahéla!! — Pero se mi upira popisovati njen bol. Odvzemi svitlemu nebu hipoma vse zvezde, oropaj spomlad veselega cvetja in petja, zaženi ladijo iz varnega brodišča brez krmila, brez sidra v viharno morje — in imel boš slabo podobo strašnega udarca, kteri je nepričakovano, kakor blisk iz jasnega neba treščil v ljubeče srce in po grozovitem gorjé ga skoro okamenil. Dolgo ni mogla umeti vso velikost svoje zgube, zdelo se jej je nemogoče in oslatovala se je, ali je res ona, kteri se je to primerilo, ali se ne bo skoro iz težkih sanj prebudila. Toda pismo je ležalo pred njo in zvonovi--oh, oče nebeški, kako si mogel to pripustiti ti, kteri si ljubezen in usmiljenje?! —Oči so jej usahnile in strmele so pred sabo, kakor v neizmerno brezno, v ktero bi se prerada pogreznila tudi ona. Bledi ustnici ste trepetali, jezik se jej je prisušil k nebu, govoriti ni mogla, in kaj bi bila tudi govorila, ker ni besedi, ki bi mogle izreči, kar je čutila; na prsih jej je ležal težak kamen, mrliča je v sebi nosila in ga vedno kropila z nevidnimi solzami, al pekle so te solzé kakor živ ogenj, da, da, gorelo je v njej in plamen se je bližal možganom — zavest jo je zapustila.

Uboga mati jo je poživljala, sènci in čelo jej hladila in na njenem naročji se je spet k novemu trpljenju prebudila. „O mati, mati, da bi saj plakati mogla; al umejte, kaj je to, nikdar, mati, nikdar več ne videti oči, ki so se pri mojem pogledu od sreče bliskale, nikdar več ne slišati milega glasú, kteri se mi je ljubko in podučivno prikupoval, nikoli, mati, nikoli več ne srečati sprelepe postave, ktera se je meni, vam, očetu tako ponižno uklanjala, da-si je ravno visoko, visoko nad nami stala. O berite, mati, zadnje besede in povejte, ali je še ktera bolj nesrečna stvar na zemlji od mene!" In brezupna mati je brala:

Rahela!

Sladko ime, zadnjikrat te kličem iz globine srca; Rahéla, zadnjikrat te blagoslavljam za neizmerno radost, ktero si mi delala, zadnjikrat te blagoslavljam za vsak pogled, za vsako besedo, za vsako misel, s kterimi si me osrečevala. O mlada moja roža, Bog sam mi te je dal, njega čudapolnega sem srečeval v iskrah tvojih čistih oči, v tvojem smehljanji sem umel govor, v kterem on z angeljem govori — in vendar te moram zapustiti! — Angelj moj, ne zameri, da tebi toliko gorjé naklonim, tebi, kteri sem hotel darovati vso srečo, ktero more zemlja ponuditi. Osoda je sklenila drugače in duše ti nočem težiti z neizmerno britkostjo, ki me napolnuje. Naj bode, kratko je življenje in najina je večnost!

Bog te obvari, tebe, moje vse, ki si mi bila nada in življenje, najdeva se tam, kjer te iz roke večne ljubezni sprejmem za večnost.

Miloš.

Zvonovi so k pogrebu vabili in vse je vrelo priljubljenemu gospodu zadnjo čast skazat. Zahteval je posebno v posiednji volji, ne pokopati ga v grajščinsko rako, ampak na občno pokopališče, da naj pod isto gomilo počiva tudi truplo njegove neveste. Rahéla si ni dala ubraniti ženina na zadnji poti spremljati in med očetom in materjo je k grobu omahovala obupna, tiha, strta. Nesolzno gorjé, srce predirajoči pogled uboge sirote je vsem pričujočem v oči privabilo solze in prehvaliti niso mogli ranjcega, kako je bil prijazen, kako dobrotljiv, al neusmiljene so se s tem kazali, kajti vsaka beseda je trgala strto srce. In ko je prst padala na trugo, ko je grozepolno ropotanje odmevalo v Rahélini duši, ko je bol najvišo stopinjo dosegel, bilo jej je, kakor da bi vse nehalo krog nje, bolečine so se vlegle, rane več niso krvavele, zmrznilo je v njej in bilo je ne le, kakor da ne bi bila nič zgubila, ampak da tudi nikdar ni nič imela. Prišla je do tje, kjer človek v neobčutljivosti vse in sam sebe pozabi.

Ivan, kteremu se je od začetka upiralo, sporočilo ranjcega grofa popolnoma spolniti, boječ se, da ne bi ravno on smrtne rane vsekal v preobčutljivo srce, ni se mogel več zdržati, sililo ga je bližati se revi, ktera je naposled skoro sama pri grobu klečala. Tiho je šepetal: „Še nekaj vam moram povedati, Rahéla, še nekaj mi je grof naročil, ako bi prežalostni, ako bi obupni bili, in to je: da bodete ob letu pri njem in da se potem nikdar več ne ločita". Popadla je trdo Ivanovo roko „hvala, hvala" zavpila in sprostile so se jej prsi, dolgo zadrževane solzé so jele v potokih teči iz oči in žar nebeške nade je obseval obličje, na kterem je do zdaj bil brati le obup.

Tekel je čas, Rahéla je bila mirna na videz, le v samoti brezkončnih noči se je njeno hlepenje še z močnejšo oblastjo vzdigovalo in spanje, sladki dar Božji, vedno je bežalo pred njo ... S tihim, ali ostrim zobom je bol neutrudljivo grudil njeno srce, preveč nepričakovana jo je dohitela zguba, prehitro je bilo pregnanstvo iz njenih nebes — neizvračljiva bolezen se je polastila mladega, cvetočega njenega življenja. Sprelepa je še zmiraj bila, da-si ravno se je bila vsa spremenila, okrogli lici ste upadli in začele so sem ter tje grobne rože na njima žareti, oči ste jej vedno veči postajali, nadzemska luč je že v njima brlela in temen obroč jih je obdajal; le veselje Miloševo, čudapolni lasjé so jej še vedno ko tekoče zlato padali čez rami. Ko je prvikrat spomladi v gozdič šla, bilo jej je kakor da bi jo vse začudeno vprašalo: „zakaj prideš sama, kaj delaš še tukaj?" In slavec se je jokal ž njo, travice so bile solzne in skoz ves gozd se je glasilo žalovalno šumenje. Kako jej je dobro delo, da je vsa narava tožila po njem in umela njeno nesrečo!

Obiskovala je zdaj vsaki dan grob, vrniti je dragemu morala obiskovanje in premišljevala je vsaki večer, ali jej bode moč dolžnosti spolniti. Pogovarjala se je tam z nepozabljivim prijateljem, vsako misel mu razodela in prepričana je bila ondi bolj kakor kje drugod, da se v drugem življenji najde, kar se je tukaj ljubilo, umela je na pokopališču prav za prav vstajenja pesem, ktero je spomlad pela krog nje.

Sedela je po navadi neki dan na gomili, ko se približa žlahtna gospá v temni, svilni obleki in zagledavša grobni napis, zgrudi se zraven nje na koleni, s svojimi solzami rosé gomilo, križ in deklico, čez nekoliko časa vzdigne neznana sprelepe črne oči k Rahéli in vpraša: „Ti si tedaj bila njegova roža?" — „Tako me je imenoval; — k sreči rože zvenejo, ko jim solnce zaide. Ali kdo ste vi?" —„Dekle, ktero ga obžaluje kakor ti, toda dekle tisočkrat bolj nesrečno; tebe je ljubil, ti si bila edina njegova misel, v najbolj bliščečih okoliščinah je videl le tebe in se še zavedel ni, da mu je na proti hitelo srce, kteremu je vse v znožji ležalo. O Rahéla, uboga, al vendar preblaga deklica, pusti, da nad tvojim naročjem le enkrat v življenji neizmerno svoje gorjé izjokam, potem hočem dalje hoditi brez luči, samotno svojo pot!"


Čas kresnic je nastopil in čedalje bolj je sahnela Rahéla; več ni mogla vsaki dan obiskati gomilo, al želela je še enkrat iti tje k studencu, kjer je Miloša prvič videla. Mati jo je spremljevala in skrbno podpirala, dolgo ste potovali in večkrat ste morali odpočiti si, predno ste dospeli v dolinico. Uljudno in prijazno je bilo tam kakor danes leto, solnce je zlatilo vrhé smrekove, ali hrepenljivo оkó pod njimi ni videlo krasnega mladeniča, gledalo je le temna debla dreves. Veselo je izvirala vodica in vabila je deklico ko nekdaj, ali danes je revo zeblo in le njeni roki ste bili vroči in to ko živa žrjavica, božala je ž njima lepe spominčice, ktere so rastle na obrežji ko takrat; zdaj se ni ž njimi lišpala ali preglasno so jo spominjale pretekle sreče in sedanjega gorjé. Sultan je ležal zraven Rahéle in z glavo jej grel nožici; ona pa utrujena, slaba in nevečna, kakor je bila, se je materi na prsi naslonila in pri žuborenji vodice sladko zaspala kakor že dolgo ne. Pela jej je mati s tresočim glasom eno milih poljskih pesem in zibala jo na naročji, kakor o sladkem času, ko se jej je v cvetočem detetu nebo odpiralo. Čula je na vsaki njen dihljej, umolknila s petjem in si komaj sopsti upala, in glej, glej! obličje seje zvedrilo, zarja nekdanje lepote, nekdanjega zdravja ga je obsijala, usta so se nasmehljala in stegnili ste se ročici, zdaj je nekaj zašepetala in tanko uhó materno je umelo, ko je rekla: „Rahéla me kličejo ljudje," ali v tem trenutku jej je skeleči bol presunil prsi, planila je kviško in izdihnila: „o mati, kako sem bila srečna!"

Jesen je bila in ogenj je že gorel v peči vélike sobe. Eden oblazinjenih stolov je biizo nje stal in na njem je počivala Rahéla. Rada je imela, če so mati predli, ropotanje kolovrata jo je spominjalo potokovega žuborenja in mati je storila vse, ko bi jej zraven tudi srce pokalo; al ko je nit med tresočimi prsti drsela, ni je bilo treba močiti, premokra je bila tudi brez vode. Oče, kteri se je v nekterih mesecih za več ko deset let postaral, je le malokdaj od doma šel, da-si je ravno bil najboljši lovski čas, potrt in nem je slonel pri mizi in pazil le na hčer; kar je mislil, da bi jej bilo po volji, storil je vse in srečen je bil, ko se je le malo nasmehljala. Kako skrbno jej je blazine popravljal, kako gladil sprelepe lasé, ki so razpleteni ko zlat plašč segali do tal; kako je tekel, ko je po pijači hrepenela, in ko je za male trenutke zadremala, hitel je v gozd nabirat cvetic, da bi njegovo ljubljenko razveselile. Tudi sultan se od hiše ni odmeknil, ko živa podnožnica je ležal nepremekljiv pred Rahélo in ko je zunaj kaj slišal, ni se ganil z mesta; vsa njegova pazljivost je bila, čuvati predrago lastnico.

Bil je lep popoldan sredi meseca oktobra, solnčni žarki so silili skoz oknice, poljubovati so hoteli zadnjikrat nekdanjo rožo in se ko glorija razprostirati krog čela bledega angelja. „O starši moji, kmalu vas bom morala zapustiti, al ločitev ne bo dolga, kmalu se bodemo radovali vsi skupaj, in to vekomaj". Oče ni mogel spregovoriti besedice, toda оkó, ktero morda od mlade dobe ni pretočilo solze, skalilo se je in trdna postava je trepetala, da je komaj stal na nogah. Mati je v neizrekljivem bolu pred hčerjo z vzdignjenima rokama na kolena padla in sultan, zvesta žival, javkala je in ljubkala rob Rahéline obleke. „O nikar ne odidi" prosila je mati, o ostani pri nama, Rahéla, ko bi vedela, kako neizmerno te ljubim, gotovo ne bi mogla zapustiti zemljo. O angeljsko moje dete, ne morem te zgubiti; vse, vse bo še dobro, ti si mlada in čas ozdravi tudi najglobokejšo rano. Pogledi me in premisli, kaj sem prestala v tvoji starosti in koliko blaženstvo sem vendar še na svetu vživala. Kako sem bila vesela, ko mi je Bog dal tebe; ko sem prvi tvoj glas slišala, zdelo se mi je, da čujem rajsko petje, in ko si se mi nasmehljala, ročici mi nasproti stegnila in sladko besedo „mati" izgovorila — o moje dete, kakor so čudapolna nebesa in nesluteno njihove veselje, veče radosti vendar ni od one, ki sem jo jaz v tebi doživela. Prve tvoje stopinjice sem varovala, pri tvojih igrah sem bila otrok kakor ti, s teboj je tudi moja sreča rastla in ločiti se od mene ti ne pustim, s smrtnimi bolečinami sem te kupila in s smrtjo se hočem boriti zdaj, materna ljubezen jo mora premagati, če me ti zapustiš, zapusti me prihodnost, ker le v tebi živim; več si mi ko hči, sestro, prijateljico, lastno bitje, vse najdem v tebi; tebi lehko odkrijem vsa svoja čutila, krotka in dobra kakor si, umeš bolečino svoje matere, vsa britkost me mine, ko se tvoji pogledi vglobijo v dno mojega srca. In tvoj oče, o poglej ga, ali se ti ne smili, krepak je bil ko gozdni dob, ali žalost ga je spremenila kakor drevo, kteremu se je vrezalo do jedra žlahtnega stržena. O Rahéla, koliko sva se nadjala od življenja, to je, od tebe, daj se toraj preprositi, edina najina sreča, ostani pri nama, ne pusti naju samih!"

„Ljuba, ljuba mati, ali ne veste, da se je vse moje čutje le v njem razstapljalo in da sem mu tudi bitje darovala, ko sem mu ljubezen poklonila? Ali ne veste, da je osoda le polovico svojega neusmiljenja spolnila, pustivša me na zemlji in da sem bila na smrt obsojena, ko je umrl?— Saj se bomo zopet videli, smrt ne more uničiti nobeno bitje in kar v zemlji počiva, bode se na novo, in to lepše, čistejše razcvetelo. O moji starši, glejte, srečna, blaga sem spet; ko sem v brezno svoje nesreče gledala, ko mi je bilo, kakor da bi mogla ob pamet priti, s solzami se je moj bol olajšal po nekih besedah starega Ivana, ki so mi poplaknile vse obupanje; kmalu potem mi je bilo spet mogoče moliti in z odprtima rokama me je sprejel on, kteri je za me trpel in za me umrl. Ž njim je prišla tolažba in potrpežljivo sem odslč vse upanje stavila na-nj. Kar sem zgubila, to je on našel, kar sem ljubila, skrbno je pri njem shranjeno in nihče mi ne odvzame, kar mi bo dala njegova roka. Vse svoje čute sem tiho in ponižno razodela čisti luči, ktera nam od zgoraj sije in kakor rosa, ktera cvetice oživlja, mi je na goreče rane padla in jih bolj ohladila, kakor vse človeške tolažbe. Po mojem trpljenji se mi je Rešnik še bolj približal in vse, kar on stori, je dobro. — Kako lehko sem zdaj govorila, že davno mi ni bilo tako mirno srce; ali mraz je, se ve da v mesecu oktobru smo, menda sem ravno danes leto nevesta postala; — — ljuba mati prosim, berite mi kaj iz prelepih psalmov, hrepenim po rajskih besedah!"

Segla je Valovna po svetem pismu in z nadčloveško premago je zadrževala solze in glasno je materna ljubezen hvalo brala večni ljubezni, ktere očitna podoba je ona na zemlji:

„Vsak dan te bom hvalil in častil tvoje ime ven in ven, vekomaj in vekomaj".

„Velik je Gospod in prav častitljiv, in njegovo veličastvo je neizmerno".

„Rod in rod bo hvalil tvoja dela in oznanovali bodo tvojo mogočnost".

„Milostljiv in usmiljen je Gospod, potrpežljiv in prav milostljiv".

„Dober je Gospod vsem, in njega usmiljenje je do vseh njegovih del".

„Gospod vzdigne vse, kteri padejo, in pomaga kviško vsem potrtim".

„Oči vseh upajo v tebe, Gospod! in ti jim daješ jed ob pravem času".

„Blizo je Gospod vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v resnici".

„Spolnuje voljo njim, ki se ga bojé, ter njih prošnjo usliši in jih reši".

Nehati je hotela Valovna, ali hči je z milim glasom prosila: „Še nekoliko vrstic, presladko je poslušati,' ljuba, sladka

Mamica, kako te ljubim in tebe, predragi oče! — moj Miloš" —

„Gospod, naš Gospod! kako čudovitno je tvoje ime po vsi zemlji".

„Iz ust otrok in dojencev si si napravil hvalo". „Ko gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih vstvaril".

»Kaj je človek, da sega spominjaš; ali sin človekov, da ga obiskuješ? Le malo si ga znižal pod angelje; s slavo in častjó si ga ovenčal".

„Ter si ga postavil nad dela svojih rok" — Mignil je zdaj oče soprugi, naj neha, kajti mirno je bila zaspala Rahéla; — toda več se ni prebudila na zemlji in zadnje besede Davidove, ktere je mati govorila, slišal je angelj že v nebesih. —