Radio

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
K današnji premieri Radio
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Vodilna misel v »Krpanu mlajšem«
Spisano: 13. decembra 1925.
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Radio je jako kreditna beseda, veliko bolj kakor šimi in je vredna resne besede.

V šimi si dandanes že sleherni vsakdo briše svoj nos, v radio pa ne in je radio sploh zgrajen na uglednejših temeljih in tudi, kar se tiče bodočnosti, se radiu — ali je pravilneje: radiotu? — obeta vse bolj širokogrudna bodočnost kakor šimiju.

Sploh je radio na vrhuncu — kolikor še ni, pa bo: radiokoncerti, radiozobotrebci in radiolikerji in vse mogoče. Kmalu bo ves svet radio.

Letošnjo jesen sem bil npr. v radiotoplicah — te toplice so resnično jako radio. Moja ljuba žena ima v križu revmatizem in je rekla, da rada verjame, da so, in so jo zlasti očarale porcije v radiorestavraciji.

V radiotoplicah so imeli posebnega zdravnika. Nihče ni mogel biti deležen radioporcij in radiokopeli, preden ni gospodu zdravniku pokazal jezika.

Pokazal sem mu ga in me je vprašal, katero da imam bolezen.

Zahvalil sem se na vprašanju in sem dejal zastran moje bolezni, da je moja bolezen ta, da ima ljuba moja žena v križu revmatizem. Prej da ga je imel blagopokojni njen oče, pa je lani zatisnil svoje mile oči in je za njim ona podedovala revmatizem. Zato da sva prišla v toplice.

Izrekel mi je iskreno sožalje.

Pomolila mu je jezik še ljuba moja žena in jo je pohvalil in brez oklevanja ji dovolil, da si bo svoj revmatizem kopala v bazenu.

Meni pa, ki se še nisem povzpel do lastnega revmatizma, je zapisal kopeli v kadunji in me blagohotno potolažil, da bo kmalu bolje.

Ljuba moja žena in njen revmatizem sta se v radiobazenu počutila jako krasno. Bazen je v obokani dvorani in je iz dvorane bučno odmevalo petje. Razločil sem tudi glas ljube svoje žene in je bilo čudovito: celo petju se je poznal radio — v Ljubljani sem bil na radiokoncertu in je donelo petje iz radiobazena prav tako — ne rečem, da lepo — ampak enako.

Meni pa so bili kopel pripravili v kadunji. Kopel v kadunji je urejena jako znanstveno na podlagi najmodernejše vede in po načelu naravoslovnega zakona, ki pravi, da tam, kjer je že predmet, ne more biti drug predmet. V kadunji je bila gorka voda. Tisti hip pa, ko sem jaz legel v kadunjo, sem bil jaz notri, — kjer sem jaz, ne more hkratu biti voda, pa je voda odtekla, kajti nikakor ne gre, da bi se zaradi moje malenkosti kršili najmodernejša veda in naravoslovni zakoni. Le v kotih kadunje je toliko ostalo vode, da sem si grel prste.

Zeblo me je. Kaj me ne bi, ko je bila pozna jesen, jaz pa brez vsega v prazni kadunji!

Temeljito me je zeblo in me je zeblo še potem, ko sem se oblekel. Ves dan me je zeblo in pričelo me je trgati v desnem palcu in v levi rami. Šel sem k zdravniku. Prijazno mi je pokimal, da sedaj imam svoj revmatizem, ki da me upravičuje v poset radiobazenu. Iskreno mi je čestital. In sem odsihmal hodil v radiobazen in se udeleževal bučnih kopeli in koncertov in me je navdajal jako ugoden občutek zadovoljstva, ko sem vedel, čemu sem tukaj.

Čestital mi je tudi topliški gospod ravnatelj in se lepo pridušal, da mi bodo radiotoplice sigurno pomagale. Rekel je, da skoro ni bolezni pod milim nebom, ki ji lete toplice ne bi nudile najradiokalnejšega leka in mi je postavil za zgled iz domače zgodovine Stanka Vraza.

Ta da je bil l. 1850 tukaj in da je imel cel paternoster hrvatskih bolezni: džigerice in dalak in bubrege in vsega hudimana in okrog sebe je pljuval jako nehigienično in krvavo. Pa se je kopal štirinajst dni in so mu odlegle tako džigerice kakor dalak in bubregi in tudi pljuvati je pričel jako krasno in vsem higienskim zahtevam ustrezajoče. In je lepo ozdravel in nebroj pesmic spisal in tri debele knjige samih pisem in nebroj je govoril domorodnih besed.

Džigerice so jetra, bubregi so ledvice, dalak bo pa nemara nekaj okoli vranice, toda ne vem natanko — v mojem slovarju manjka tisti list. Bodi kakorkoli — Stanku Vrazu da so pomagale radiotoplice v vsakem pogledu in so mu dvignile delovno silo na nezaslišano višino, je dejal gospod ravnatelj.

Kar se mene tiče, ne morem nehvaležen reči, da so bile radiotoplice brez učinka. Zlasti kar se tiče pisem: vsak dan sem pisal vsaj pet razglednic iz toplic. Brez toplic jih gotovo ne bi bil pisal. Kar se pesmi tiče, pa mi radiotoplice — odkrito povedano — niso kaj pomagale — pesmi nisem spisal nobene. Seveda bil sem v toplicah samo deset dni.

Gospod ravnatelj se je pridušil, da ne dvomi, ako bi se še deset dni kopal radio, bi se mi radioučinki razodeli sigurno tudi na polju poezije.

Ne rečem, da se ne bi. Pa mi ni dosti za pesmi, da bi jih pisal. Zdi se mi: s pesmimi si zgolj pokvariš lepe konduite, da te več ne štejejo za resnega — ne nesó pa nič.

Ali nekaj drugega sem zapazil po kopelih, nekaj dosti bolj imenitnega: zrasel sem! Hlače so mi zgoraj postale prekratke za celo ped! To je jako sijajen, lahko rečem: radiouspeh radiokopeli.

In sploh!

V toplicah je bil gospod, ki se je kopal v prid svojim lasem, da bi mu zrasli. Njegova gospa se je kopala zoper golšo ali krof. S seboj sta imela hčerko, ki se je kopala za moža, da bi ga dobila. Hčerki so radiotoplice najbolj hitro pomagale: dobila je že po tretji kopeli moža, bil je jako postaven in so pravili, da ima jako bogato ženo v Zagrebu. Bilo srečno!

Da, radiotoplice!

In so pripovedovale in se smejale natakarice, kako radioaktivni postanejo nekateri gostje moškega spola po radiokopelih.

Tako radio so radiotoplice! Šimi toplic pa, mislim, sploh ni. Že iz tega se lahko spozna velikanski razloček med radio in šimi.

Tudi v politiki nima šimi nikake veljave. Radio jo pa ima! Radiokali npr. so na krmilu in se mora priznati, da resnično in hvalevredno krmijo. To me jako veseli in sem se jim priporočil. Morebiti bom uslišan — radoveden sem, če bom. Ali se reče še »radoveden«?

(Jutro, 13. decembra 1925)