Radi voličev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Radi voličev
Črtica

Lea Fatur
Izdano: Amerikanski Slovenec 22. september 1911 (20/42), 6
Viri: dLib 42
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Srebrno čist je žuborel potoček pod vrbami. V poletju, v krasnem, so se zamajale dan na dan vrbe, se je klanjala dan na dan trava, ko je prihajala zala Hervolova Jerica, levico uprto v bok, desnico ob veliki bali hodničnega platna, zdravo okroglo lice žareče veselja.

Tako je prišla tudi tisto soboto. Vrgla je balo v travo pri potoku, pri prozornem, in raztegnila dolgo sivo pot po rosni travi. Pojoč je odšla, se vrnila, ko je izhlapela rosa pod žarkom v višino romajočega solnca. Sklonila se je nad potokom, zajela veliko lato, polivala platno, travo, svoje gole močne noge. Kedar se je naginjala nad potok, so prihitele ribice k njej, siničice so klicale: »čičidol, čičidol,« pajek v grmu pri vodi se je ustavil ob preji, zlatokrili kačji pastir je obvisel na veji. Ko je tekla voda v tenkih curkih po platnu, so gledale iz trave naivne bele marjetice, so kimale Marijine solzice, pšenica in lan na njivi so se zazibali v zelenih valovih.

Nad potokom se je dvigal kamniti most, preko mostu je vodila cesta od vasi do vasi. Fantje so pokali z biči, peli, pozdravljali. Lepi so bili fantje iz Doh, lepi iz Črnic, a najlepši je bil Janže iz Sel. Kakor nobeden si je zavezal rdečo ruto okrog vratu, kakor nobeden je kosil, sekal, pel in plesal. Tudi njegov dom je bogatejši od drugih. pridna mlada nevesta mu pomnoži blagostanje. Zgodaj bo vstajala, hodila na polje, da ne bo godla sitnica, Janžetova mati. Oče se bo pohvalil s pridno snaho, ki speče kruh, ko spijo drugi, ki prede, šije, ki ve vsaki stvari svoj čas in kraj. Gagalo in kokodalo, pivkalo, golčalo bo okoli hiše, krulilo v svinjaku, mukalo in rezgetalo v hlevu. Polne bodo njive, vrt v cvetju. V hiši vse lepo ometano, pisana zagrinjala na oknih in postelji, jasli v kotih lepo ozaljšane, miza in klop belo kot sneg, ješterk gladek, na kolovratu kodelja. Na mizi bo ležal zavit v jesenco veliki zmesni hleb, na polici slivovka, domače kuhe. Gost bo pokušal kruh in slivovko, se mastil s kolačem, občudoval red v hiši in na polju in zaguncal vranoglavo dete v visoki zibeli. Tako misli Jerica, se smehlja prihodnji gospodinjski sreči, poliva platno. Misli na dolgo baržunasto nevestino kočamajko, na krilo, ki bo iz blaga prelivajočega se v vse barve, na nevestin venec poln pisanih trakov, na družice in svate — in vzdihne. Vse to bi bilo. Tkano je platno njene lastne preje, iz njenega lanu. Zmenjena sta Janžetov in njen oče za vse drugo, da bi le ne bilo teh nesrečnih voličev! — — Toda voliči!

»Bog daj srečo!« je rekel Janžetov oče pri snubitvi in pomolel široko dlan polno žuljev in vrezk. »Bog daj sreko, petsto ranjšev dote, za aro pa tvoje voliče.«

In Jeričin oče Hervol je že iztegnil roko, da udari, pa pri besedi "voliči" jo je potegnil prestrašen nazaj. Jeričin brat, lakomni Tonče, je zaklical: »Oho! Kaj!« je vzrastel Hervol, »voliče za aro? Ne pajdaš, ne boš jih imel! Bogme, da ne! Petsto ranjšev — naj bo — sicer je tudi to preveč. Dekle je pridno, zdravo. Take neveste ne dobiš iz lepa. Če že ni drugače, ti dam junico za aro — ker se vidita fant in dekle rada.«

»Brez voličev ne bo nič!« je udaril Zvezdič po mizi, »na moj grunt dobim lahko dekleta s tisočakom in še par volov zraven. Potrpim, ker vlečejo Janžeta oči za Jerico, imam pa na ponudbo bogatih nevest, po devet na vsak prst.«

»Oh! Ne bo taka sila,« je rekel zaničljivo Hervol, »tudi jaz imam prosilcev za dekleta. Silim te tudi ne. Jerica je mlada — in neumno je dajati tako delavko od hiše, treba nam bo dekle.«

»Vam jo bo že pripeljal Tonče,« se je šalil posredovavec ženitbene kupčije, mali debeli Žabkar, nalil kupice in si otrl znoj raz čela. Kaj vraga! Razdrlo se bo — to bo njemu v nečast. Zato je nalil kupice, odrezal pogače in grmel:

»Pijmo na zdravje ženina in neveste, juncev in telet! Ti, Hervol, ne drži tvojih volov za roge, in ti, Zvezdič, odmakni malo. Hervol, saj daš hčeri le zasluženo, sam praviš, da ni take delavke — ti, Zvezdič, je pa moraš biti vesel, tudi če dobiš enega voliča!«

»Enega? Nobenega!« je kriknil odločno Hervol. Jeričina mati in Žabkar sta mirila, Janže se je česal za ušesom. Tonče je ponavljal: »Nobenega!«

Jerica je poslušala pri vratih, kako so tržili za njo. Vedela je, da je to navada na kmetih, vendar se ji je storilo milo. Ni očetu za njeno srečo, ni Janžetovemu za sinovo: — obema je le za voliče. Ti voliči, beli, vitorogi, očetov in bratov ponos, so Jeričina nesreča ... Pa še materi ne gre beseda od srca ko prigovarja očetu ... Ne, tudi ona ima voliče raje od Jerice ... Dekle si je brisalo solze in se umaknilo hitro v kot, ko so odhajali snubači brez pravega odgovora. Žabkar je rekel, da naj se pomislita eden in drugi — štirinajst dni potem pridejo zopet na vprašanje in dogovor. Hervolica naj zamesi nov kolač, Zvezdič prinese frišno barigljico, da bodo pili na zdravje mladih.

To je bilo nedeljo pred binkoštmi. Jutri mine rok. Vse te dni je delala Jerica pridno, belila platno, se veselila. Oče molči in dela, ogleduje hčer, boža voliče — pa nič ne reče, da jih ne da. Danes je šel v Dobravo ž njimi — a jutri … Jutri jih odvede Janže za aro, Jerica jima ovije venec okolu rogov.

Solnce je skrivalo zlato lice za goro. Jerica je zgrnila platno in šla domov. V rdečem žaru žari slamnata streha njenega doma, žari lonec na vrhu senene kopice, žari oreh, ulnjak, vrt, cesta, nebo. V rdečem žaru sedi na klopi pred hišo oče Hervol. Hodnično srajco ima odpeto, gosti črni lasje mu silijo v zatilnik in široko čelo, žile na čelu in vratu so napete, sivo oko gleda temno izpod naježenih obrvi; obrito lice je mrko. Naglo puha oče dim iz male pipice, ga spušča skozi veliki nos, pljune zaničljivo pred se, mrmra ziblje golo, rjavo nogo, se udari po kolenu.

V veži se prikaže mati v modrem krilu, rokave zavihane čez laket. S pripasom si otira znoj — ali solze? in migne oprezno Jerici, češ: Pazi, kaj govoriš, oče je jezen ... Pa že se zadere oče v pozdrav:

»Kaj zijaš zijalo? Hitro balo doli — pa v hlev! Cel mesec se vozi in raca okolu tistega platna ... Celo zimo preseda pri preji, celo pomlad redim in plačujem tkavca. Ženska na možilu — razdeva pri hiši! Vse gre na šmiseljce, koraldeže, pankeljce. Tam izmakne jajce, tam purico, kokoš, da je le kaj novega za praznike. Mesto da bi delala očetu veselje, gleda za fantom. Nič ji niso očetovi krvavi žulji ... kako sem se mučil z mojimi voliči ... Telički so bili majhni, slabotni. Pustil sem jih pri mleku, gospodinja je godla, ker ni imela sira, pa telički so postali čvrsti. Junca sem varoval, nisem vpregal, hodil sem na posodo po živino. Z deteljo, z otrobi sem ju krmil, hodil leto za zimo okolu njih. Zdaj, ko sta voliča, da jima ni para, pa naj ju oddam od hiše? Zakaj? Zato, da dobi deklina tistega dolgoveznega? Saj je še drugih gruntov — ni samo Zvezdičev in če ni fantov, so vdovci in če ni vdovcev, je doma dela in jela.«

»Ja — večno bom doma!« je zaihtela Jerica, vrgla platno na tla in se vsedla nanj.

»Kriste se usmili! Kaj bo Jerica ko bo stara, nevesti v zasmeh? Kdo jo bo vzel, kam jo boš dal, ko se vstara?« je tarnala mati.

»V koruzo za strašilo!« je zabrusil materi Tone, ki je prišel z velikim bičem iz kolarne in pokal objestno okoli glave jokajoče sestre.

»Vse bi odnesla od hiše,« ji je zakričal v uho, »pa ne damo ...«

»Ne dam voličev, pa ne dam, Bog i Bogme! Naj pride Zvezdič s celo vasjo, če hoče, ponje in naj ostane tudi Jerica doma — voličev, Hervolovih voličev ne bo imel drugi.«

Tako se je gvišal stari Hervol, sin ga je plosknil po rami in hvalil: »Oče, vi ste pametni mož!«

Prišla je nedelja in prišli so snubci. Pa kolača ni bilo na mizi, gospodinja je bila objokana, gospodar je gledal grdo. Snubači so odšli prazni. Vse prigovarjanje premetenega posredovalca je bilo zaman.

Žabkarja je bilo sram, ker so se norčevali fantje iz njega, ga vpraševali po zdravju Hervolovih voličev. In Jerica! Bilo ji je hudo, jezila se je na očeta. Sklenila je, da ga zapusti, odide v mesto služit. Sicer je nerodna za gosposko delo, pa se že privadi. In Janže — on naj gre tudi. Služi za kočijaža ali hlapca. Potem potegneta doto, se vzameta in živita. Tako je naredil Tine Željačev, tako Lenčika Cipronova. To si je umislila Jerica in iskala prilike, da govori z Janžetom. Sporočila mu je, da bo izpirala ta in ta dan žehto. Pa je prišel, se je naslonil na vrbo in gledal, kako je prala Jerica. Beseda ji ni mogla iz ust, on pa je pravil, da imajo pri njih mlado žrebe, da je bil prodal oče stare vole, ker hoče priženiti par mladih in je imel Hervolove za gotove.

»Z volmi je šla najina ženitev,« je povdarjala Jerica, si vzela korajžo in pristavila, ko je izvijala z močno roko veliko rjuho:

»Janže — pojdiva služit, pa se vzameva v mestu ...«

Začuden je pogledal fant deklico ... Pogledal pisani travnik, njive, streho domače hiše, ki se mu je smehljala pod sadnim drevjem. Zamajal je z glavo:

»Dom je samo eden — deklet in volov dosti. Ne zameri Jerica. Oče me ženi v stari vasi. Dobil je večjo doto in par volov. Vdovec Strnad te pa vzame brez volov, brez denarja ... Ne zameri, vzemi ga ...«

Jerica je vrgla veliko plahto v vodo, vzdignila mokro in udarila ž njo krepko po Janžetu. —