Radi se bomo imeli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Radi se bomo imeli
Vlasta Pittnerova
Češki napisala Vlasta Pittnerova.
Izdano: Vigred 3/6—8 (1925),128—130, 150—153, 165—167
Viri: dLib 6 dLib 7 dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Pomlad je natrosila cvetja po gorah, oglasila se je škrjančkova pesem, zelenje je prepreglo gaje in lahne sapice so dahnile vanje.

Kakor marjetice na tratino tako je privrela drobna otročad iz vseh kočic naše ljubke vasice, ki je čepela pod gorsko strmino, se stiskala k gozdovom in se ogledovala v ribniku. Zelenje in solnce je vabilo malčke pod milo nebo, da se naskačejo in natekajo med zelenjem in cvetjem — sami cvetkam podobni.

Iz koče, ki je bila med vsemi najmanjša, med vsemi najsiromašnejša, ki se ji je bila streha nagnila po strani kot da je devet noči popivala, streha, pokrita z deskami in deščicami, s črepi in ruševino, z vresjem in sirkom, povezanim v snopiče, iz te kočice je stopilo troje otrok: deček in deklica, pravcata debeluška, v kratkih srajčicah: deklici je pokrivala srajco ponošena suknjiča in robec, navzkriž prevezan na prsih, deček je nosil haljico iz neobeljenega platna, dolgo, da mu je segala do tal. Nogice so jima bile obute v nogavice iz preproste volne in v copate iz suknenih odstrižkov, podšite s platnenimi kosi od vreč.

Na glavici je imelo dekletce pobledel robec iz pavole, deček pa staro vojaško kapo, ki mu je zlezla prav na zatilnik.

Oba debeluška sta bila bleda in v polnih licih so se jima videle poteze, ki pričajo, da se otroka sicer najesta, toda hrane, ki ni za njiju leta – lica so jima bila okrogla od krompirja, ki v naših hribovskih kolibah nadomešča kruh.

Za malčkoma je stopala starejša deklica, prav tako bleda, toda z upadlimi lici. Bila je nekoliko sključena kot da ima neravno, prelomljeno hrbtenico. Oblečena je bila še ubožneje od male dece. Suknjiča edinica je bila kratka, da je komaj pokrivala kolena izkrivljenih nog. Stopala so ji bila bosa in na glavi ničesar. Bogati kodrasti lasje so pokrivali malo glavico in posamezni prameni so v neredu padali na vrat in na senci.

Otroci so prilezli pred kočo in se obrnili proti strani, kjer je sijalo solnce. Posedli so na tratino in deček je zaplakal: »Kje je mamica?«

»Mamica,« zaplače tudi dekletce in stegne rokice proti večji deklici, ki je čepela poleg njiju in skrivala, kolikor se je dalo, male nožice pod kratko suknjico.

»Ne jokaj, Janček, ne jokaj Jožica,« je tešila deklica otročiča-dvojčka. »Tudi jaz bi želela mamico, našo zlato mamico, toda ne bo jo več k nam, odšla je v nebesa k Bogu.«

»Pojdimo za njo v nebesa!« je jokal Janček in se postavil na noge.

»Pojdimo!« je vzkliknila mala sestrica in se tudi dvignila, opiraje se z rokama.

»Zlata otročka, jaz bi tudi šla,« odgovori starejša, »toda ne moremo za mamo, dokler nas ljubi Bog ne pokliče«

»In kedaj bo to, Dragica?« sprašujeta mala.

»Povedala bom, kolikor vem,« reče Dragica in privije otročiča k sebi. Posadi si ju v naročje, poboža jima bleda ličeca in prične pripovedati.

»Vidita, tam gori je tako višnjevo, tam so nebesa, tja je ljubi Bog poklical našo zlato mamico. Tam je raj, velik, velik vrt, mnogo, mnogo cvetja je v njem in drevje rodi cvet in sad, vse obenem. Tam je dosti jabolk in orehov, kakor jih prinese Miklavž in jih je dala botrica za koledo. V raju je tudi mnogo, mnogo angelčkov, prav takih kot v cerkvi, samo da so živi. To so mali otročiči, ki jih je Bog k sebi poklical. Tam je tudi mamica. O, dobro ji je pri Bogu! Ni ji treba na hrbtu nositi butar iz gozda, ni ji treba kopati na polju, ne prati ne presti, samo na nas gleda iz nebes. In dobro vidi, smo li pridni, poslušamo li ateja.«

»Da ne bo več mamice k nam?« vprača Janček.

»Dragica, naj pride!« zaprosi Jožica.

»Zlata otroka — kako naj vama dopovem, da je to nemogoče?« odgovori Dragica skoraj jokaje.

Nista razumela tega triletna malčka, ni jima znala raztolmačiti pohabljena dvanajstletna Dragica.

Začela jima je kazati to in ono: bele marjetice in rumene trobentice, ki so cvetele na tratini. Prigovarjala jima je, naj si natrgata cvetja, izkopala je v tla jamico in rekla, naj vanjo nanosita cvetk.

Otroka sta se vtopila v igro in postala vesela. Posrečilo se je torej Dragici, da ju je utešila.

»Dragica!« se oglasi iz koče.

Deklica se obrne in odhiti v hišo.

Iz ozke veže se je prišlo naravnost v sobo, ki je bila edina v koči. Polovico so je zavzemale statve, za katerimi je tkal suh mož z resnobnim obrazom.

Poleg stativ je bila v sobi velika postelja, ki so jo pokrivale s sirovim platnom prevlečene blazine, pisana skrinja, polica za posodo, klop in dva stola. Vse to pohištvo je bilo snažno in umito, kolikor so pač zmogle roke pohabljene Dragice.

Tla so bile iz ilovice, le okoli peči je bilo vdelanih nekaj nepravilnih kamnitnih plošč.

»Kaj želite, ata?« vpraša deklica.

»Vretenc je že malo. Navij mi jih nekaj!«

»Ne morem pustiti dvojčkov samih.«

»Vzemi ju v hišo in požuri se!« odgovori tkalec nejevoljno.

»Siroti sta prišli komaj malo na božje solnce!« je vzdihnila Dragica.

Vrnila se je po deco, ali malčka nista mogla razumeti, da morata zopet v zatohlo sobo, kjer od ropota stativ ni mogoče razumeti Dragičinega pripovedovanja in petja. Dragica mora sedeti pri vretenu in se ne more igrati z malima, ne more priskočiti na pomoč, da zdaj dvigne dečka, ki je med igro padel, zdaj uteši deklico, ki se je udarila, in ji poboža solzice raz ličeca. Še gledati ni mogla nanju, še nasmejati se jima ni utegnila, saj je morala paziti, da se navijajo cevke lepo ravno, da se tanka nit ne zaplete in ne utrga.

Končno vzame Dragica oba otročiča v naročje in ju odnese v kočo. Krivila se je pod bremenom, otroka sta se branila in otepala in sta bila težka kot kamen. Prijokala sta v sobo v Dragičinem naročju, da je oče nejevoljno nad njima zavpil.

Dragica je posadila otroka na posteljo in jima hitro dala praznih vretenc, valjarček, lonček iz pločevine in kar ji je prišlo pod roke, da bi jima bilo za igrače. Nato je sedla k vretenu in pridno navijala cevke.

Tkalec je pogledoval otroke — bolj nejevoljno nego žalostno.

»Hitro, hitro!« je zavpil na Dragico.

Ona se je žurila, kar se je dalo, čeprav je že težko dihala, ker ji je bilo mučno tako sključeno sedeti ob vretenu. Ozrla se je na otročiča, toda že sta od joka zaspala in ležala z glavico ob glavici na postelji.

Zaloga vretenc je pošla in Dragica je vzela še one, ki jih je dala otrokama za igrače.

Polna vretenca odnese očetu v malem košku, pobere mu prazne cevke in se odloči, da jih navije, dokler se deca ne prebude.

Medtem se je nagnilo pomladno popoldne, solnce se je spuščalo na zapad, zunaj je zavel hladen veterc.

Tkalec ustavi statve, se dvigne, pretegne ude in reče deklici: »Skuhaj kaj za večerjo, jaz pojdem, da se malo pregibljem.«

Vzel je kapo in odšel. Dragici je zadrhtelo srce. Vedela je, da odhaja oče v krčmo in da se najbrž kmalu ne vrne. A njej je bilo tako tesno sami doma.

Navije vretenca, ustane, napravi ogenj, kuha krompir in malo juhe. Krompirju doda pšena in košček masti.

Bila je žalostna. Tako neprijazno je bilo v koči, odkar je pred dvema tednoma umrla tkalčeva žena, mati malih dvojčkov. Dragici je bila mačeha, ali grbasta deklica se je privijala z iskreno ljubeznijo k njej. In ona ji je bila dobra in ljubezniva, da je dragica točila za njo solze bolj nego za pravo materjo, katere se je prav malo spominjala.

Tkalec je bil po ženini smrti globoko potrt. Njena bolezen je trajala dosti dolgo. Tkal je, da zasluži za živež, toda delo ga ni veselilo. Od žalosti je krenil v gostilno, česar prej ni bil vajen. — Od tuge in skrbi ni mogel otrok veselo pogledati, ni se znal ž njimi poigrati in jih ne potolažiti, kadar sta mala dva klicala mamo. Tako je bila vsa skrb za debeluška na Dragičinih ramenih.

Za dvanajstletno dekletce je bilo to mnogo. Kljub temu je z vso vnemo vodila še vse gospodinjstvo, res da skromno in siromašno, v srcu hvaležna pokojni materi, da jo je nekdaj priganjala k delu.


II.[uredi]

Deček in deklica sta se prebudila skoraj oba naenkrat in sta zaklicala kakor navadno: »Mamica!«

Dragica plane k postelji in s smehom na ustnah čeblja otrokoma: »Ej, to sta mi dva mala zaspančka! Ajčkata, kadar se druga deca igrajo, ustaneta, kadar se spravlja solnce ajat. No, le pokonci, Dragica kuha večerjo, dobila bosta juhe, dobre, dobre juhe, v zeleno skledico jo bom vlila, krompir bomo pa kar na mizo zvrnili. To so drobne jerebičice, mi jih bomo skuhali in pojedli, luščine bomo pa dali kumici. Kumica bo dala piti kozi in v nedeljo nam bo prinesla mleka za kavico.«

Otroka sta se dodobra predramila in Janček je zaprosil: »Dragica, daj kave!«

»Meni tudi!« se je oglasila Jožica.

»Počajta do nedelje, zlata moja mala, do nedelje!« je mirila Dragica.

In je že zlivala juho v skledo, a za očeta je pustila v loncu. Tudi krompirja je nabelila zanj in ga na glinastem krožniku potisnila v peč. Potem je belila krompir dvojčkoma, razkosavala ga z žlico in neprestano brbrala z malima. Ko je bilo večerje konec, je poiskala rute, zavila vanje otročiča in odšla ž njima še malo na vrt.

Lepo je bilo zunaj, zapadno nebo je tonilo v zlatu in temni gozdovi na gorah so bili polni pomladnega vonja. Zvon je zapel Mariji v pozdrav in matere so klicale deco, ki se je bila razbegla po vasi.

Dragici je stisnilo srce. Ozrla se je kvišku, tja gori proti cerkvici sv. Janeza, kjer počiva na malem pokopališču njena druga in obenem prva mamica.

Ljudje so pravili Dragici, da si mora oče zopet poiskati ženo, in so pomilovali tkalca, kako se bo v tretje ženil, ko nima ničesar razen tkalskih stativ in podirajoče se hiše. »In zraven tri otroke, pa eno še pohabljeno!« je dostavil nekdo. Dragica se je zdrznila. Bala se je očetove ženitve, saj so ji pravili, da bo morala od hiše. Če ne drugam, pa goske past, da ne bo novi materi na breme. Služiti se Dragica ni bala, skrbelo jo je pa, kako bo pogrešala dvojčica, ki ju je tako rada imela.

Otročka sta se radovala lepega večera. Temnilo se je in Dragica ju odvede zopet v kočo. Ni ju lahko uspavala nocoj, saj sta se naspala popoldne. Pela jima je in pravila bajke, dokler se jima niso očke zaprle. Spala sta na skrinji, Dragice je čakalo ležišče pri peči, za očeta je bila pripravljena postelja. Čudila se je, da očeta še ni. Navadno je še pri luči nekaj časa tkal. Dragica si ni hotela prižgati svetiljke, saj je vedela, kako težko pogreši oče denar za olje.

Tesno ji je bilo v izbi, ki jo je objemal popoln mrak. Sedla je k skrinji zraven snivajočih dvojčicev in s čistim, jasnim glasom zapela, da prežene tesnobo iz prsi. Otroka je njena pesem le še zazibala v globlji sen. In ne vedoča, kako ji je prišlo na misel, je Dragica nenadno zapela:

»Osiřelo ditě,
o půl druhém litě — — —«[1]

Ta tužna pesemca je privabila deklici, ki je bila za svoja leta že tako preresna, kmalu solze na oči. Kapljale so na ličeca, pa niso udušile jasnega glasu. In ravno ko je pripela do besed: »Ah, da, atek moj ...« je stopil tkalec skozi vrata.

Dragica plane, hitro nažge svetiljko, jo obesi nad statve in že stoji ob peči, da prinese očetu večerjo.

»O mačehi si pela — — ali se bojiš mačehe?«

»Ne bojim se, atek! Vem, da se morate zopet oženiti, in rada bom slušala novo mamico. Samo ...«

Deklica umolkne.

»Bojiš se, da te bo tepla ali se ti rogala, ker si pohabljena,« je rekel tkalec. Bil je resen, da, žalosten.

»Tega se ne bojim, atek. Saj me tudi pokojna druga mamica ni tepla in se mi ni rogala, ampak mi je pravila: ‚sirotica moja‘. Samo tega se bojim, da me potem daste služit in da se mi bo zelo tožilo po otrocih. Saj veste, kako ju imam rada, in pokojna mamica mi je naročala, da se zmerom radi imejmo.«

»Ne boj se, ne bom te dal služit. Če Bog da, nam bo kmalu bolje, našel sem vam mamico,« je rekel tkalec.

»Tako hitro?« uide Dragici vprašanje nehote.

»Kaj sem hotel? Tako ne moremo dolgo,« je govoril oče. »Ti komaj hišo pospraviš. Že od materine smrti nimamo reda, ne znaš dobro kuhati, ne znaš krpati, pa tudi močna nisi dovolj. Tako nam raste uboštvo vsak dan. Povedal ti bom brez ovinkov, veš, govorim s teboj kot z odraslim človekom. Žena mi je dejala, da si premodra za svoja leta. Povem ti torej, da sem se dogovoril s kumico Penjazovo, in oženil se bom, ko šest nedelj poteče. Kumica Penjazova je vdova že več let, pa se ni hotela možiti zavoljo hčerke, slepe Tonke, da bi se ji kje ne rogali, če bi tako privedla v hišo. Toda pri nas ...« Tkalec je umolknil.

»... sem jaz pohabljena,« je rekla Dragica žalostno. »Prav imate, atek, kumica Penjazova je dobra žena, vsako nedeljo mi da kozjega mleka za kavo. Njena Tonka je pa sirotica, mi jo bomo radi imeli. Jaz bom gledala, kar bom mogla, da novi mamici ustrežem. Navijala bom niti, pospravljala sobo, pasla ji bom kozo — atek, to bo lepo, da bomo imeli kozo!«

Dragici se je razvedrilo lice in tkalcu je odleglo.

Še dolgo sta se pomenkovala in oče nocoj ni sedel za statve. Veselilo ga je, da Dragica tako razumno gleda na njegovo ženitev. Zjutraj je pa vstal bolj zarana in se lotil dela. Dragica skuha zajtrk — zopet krompirjevo juho in potem še dvakrat dan na dan — navije praznih cevk in potem sta se zbudila otroka. Dragica ju je odvedla na prosto in se ž njima igrala.

Proti poldnevu jih je obiskala pred kočo večja deklica šestnajstih let, in je tipala pred seboj s palico. Bila je slepa Penjazova Tonka.

»Slišim vas,« je rekla in nadaljevala, ko ji je Dragica ponudila roko. »Ali veš, Dragica, da se z mamico preseliva k vam?«

»Tvoja mamica bo tudi naša mamica in naš atek bo tudi tvoj atek,« odgovori Dragica in stisne roko Tončki: »In mi se bomo radi imeli, jako radi.«

»Da, radi se bomo imeli,« potrdi Tonka, sede k otrokoma in tipaje poišče glavici, da ju pogladi.

»Janček, Jožica, to bo naša nova sestrica,« dopoveduje Dragica otrokoma, »Mamica nam jo pošilja in pri nas bo ostala odslej.«

»In tudi mamica pride?« vpraša Janček.

»Tončka nam privede svojo mamico, da bo tudi nam mamica,« odgovarja Dragica s silo dušeča solze.

»Pojdi, Dragica, domov, pojdi!« sili Tonka, »gotovo te čaka delo. Poldne je blizu in kuhati moraš. Jaz ostanem pri malčkih in se ž njima poigram.«

»Saj jih ne vidiš,« se brani Dragica.

»Ne vidim pota, pa vendar hodim, ne vidim tratine, pa vendar napasem kozo. Poigram se tudi z deco. Hej, malčka, dajte mi sem, kar imate igrač. Menda imate cvetja in kamenčkov, spominjam se, kakšne so te reči, šest mi je bilo let, ko sem za kozami oslepela. Sem, otročiča, prav blizu k meni, pela vam bom in povedala pravljico.«

Otroka se privijeta k slepi Tonki in Dragica odhiti radostno v kočo. Brž pove očetu, da Tonka varuje deco, in tkalec je stopil pred kočo, da se prijazno s Tončko pomeni.

Zvonilo je poldne in Dragica skoči po deco, pa tudi Tončko povabi na južino.

»Imamo seveda samo juho in te božje krompirje, pa tudi doma bi menda ne bilo bolje.«

»Mamica mi je pustila kozjega mleka in kruha, sama je šla delat k gospodarju,« je odvrnila Tončka. »Veš kaj, Dragica, tu imaš kljuko, skoči k nam in prinesi mi mleko, sestrinsko ga bomo delili.«

{pg|Rada,}} pristane Dragica in dvojčka zaploskata v roko, da prideta mleko in kruh. Že teče Dragica h koči, domu Penjazovih dveh. Odpre kamrico, vzame si mleko in hajdi zopet domov!

Medtem sta otroka odvedla Tonko v hišo in oče se je spustil ž njo v pogovor.

Najedli so se vzajemno. Otroka in Dragica so se čudili, kako Tonka beli krompir in juhe ne razliva, čeprav ne vidi sirota. Ostala je pri tkalčevih do večera. Popoldne, ko je Dragica vila, se je zopet Tonka igrala z otrokoma.

V mraku sta malo zasnula, Dragica je pa spremila Tonko domov. Penjazova, močna, postavna žena, se je bila že vrnila in je kozi pripravljala posteljo. Dragica ji stopi naproti, ko je prinesla posodo z mlekom v izbo, in ji poda roko.

»Tako, tako, deklič,« je rekla ugodno iznenadena kuma, »vidim, da se me ne bojiš.«

»Še malo ne,« je odvrnila deklica. »Bog vam plačaj, da nam hočete biti mamica in paziti na nas, sirote.«

Penjazova si je otrnila solzo in Dragica je dostavila:

»Tonko imamo vsi radi.« —

Solnce je tonilo v zapad in je z zadnjimi žarki posijalo v siromašno hribovsko kočo. Pozlatilo je glavici obeh pohabljenih deklic, ki sta se tesno druga k drugi privili. Pozlatilo jima je glavice kot jima je dušici zlatila ljubezen, ljubezen ubogih in siromašnih, ki se približujejo drug drugemu v zavesti, da je največja sreča na svetu: dobro dano za dobro. In bili sta to nedolžni otroški duši, ki sta uživali mladost brez radosti, ki ju je tlačila skoraj enaka nesreča in sta si hoteli v ljubezni olajšati srce ...

Dragica se je vrnila v kočo in ž njo je šlo upanje — kakor močan pramen solnčne svetlobe. In ko je legla k počitku, je sanjala o novi sestrici, in ko se je prebudila, se je radovala, da jo zopet zagleda.

Pa tudi dvojčka sta se veselila.


III.[uredi]

Dragičine besede, ki jih je bila rekla Penjazovi: »Bog vam plačaj, da nam hočete biti mamica,« so silno ganile to preprosto ženo, pa so se tudi izpolnile. Po nekaj tednih, ko se je po poroki preselila Penjazovka s Tonko v tkalčevo hišo, je pričela svojemu drugemu možu skrbno in marljivo gospodinjiti.

Veselilo jo je, da bo imela odslej svojo pravo hišico, in je dala s prihranjenim denarjem v njej marsikaj popraviti. Tako je bila tkalčeva hiša precej dokaj prijetnejši domek. V preddurju je dala nova gospodinja narediti stajo za kozo, ki je bila dvojčkoma kmalu kakor tovarišica. Slepo Tonko so ljudje od časa do časa videli na mejah in obronkih z obema otrokoma, pa so se smejali in rekli: Tonka pase tri — kozo in dvojčiča!

Občudovati si moral dvojčka, kako sta znala slepi Tonki ugoditi. Nista uhajala daleč od nje, nista je dražila, ubogala sta jo na mig in se tiho in veselo igrala blizu nje.

Na svežem pomladnem zraku so se jima ličeca kmalu pordečila in oči so dobile jasnejši pogled. Tudi Dragica se je popravila, ko se ni več tako mučila z delom in je imela boljšo hrano. Skromna merica mleka je bila vsem dobrodošla in jim pripomogla k zdravju. Sam tkalec si je opomogel in je tkal bolj veselo in židane volje. V krčmo ni zavil nikoli več in če je šel po kupčiji v mesto, je prinesel malim žemije.

Nova mati je zahajala tudi v gozd po drva in ker je Tonka dobro skrbela za dvojčka, je šla z materjo tudi Dragica. Pomagala je nabirati suhljad in naložila si je celo butaro na pohabljena ramena, čeprav ji je mati branila in ji prigovarjala, naj rajši nabira gobe.

Ljudje so se čudili, zakaj tkalčevi ne dajo Dragice od hiše, temveč so jo obdržali doma.

Toda tkalčeva žena je odgovarjala, da bi jim bilo dolgčas brez blage deklice in da se bodo doma lepo skupno preživljali. —

Čez poletje je hodila tkalčevka na delo h kmetom, včasih tudi k logarju, kadar so ondi kosili, in za plačilo je prinesla krme in stelje kozi za zimo.

Pozimi so si pa nabavili še ene statve in tkalec je naučil tudi ženo tkati. Odslej so tudi več zaslužili, zakaj žena je bila krepka in je delala hitro in dobro. Dragica ni mogla več za oba nasukati dovolj vretenc, toda našla se je nova pomočnica — slepa Tonka.

Sama se je ponudila za ta posel. Dobro je pazila in delala enako dobro kot Dragica. Saj so ji roke fino otipavale in ker ni bila izmučena, se ji niti niso trgale, kadar ji je izpodletelo. Dovolj je bilo, da ji je Dragica ali mati pomagala najti začetek niti in ji odmerila pasma. Tkalec je često v šali grajal Dragico, da njene niti niso tako gladke ko Tonkine. Slepo deklico je to veselilo in je med delom rada tudi zapela.

Tako je mineval čas in v borni koči je bilo tem ljudem, ki so se v ljubezni drug k drugemu privijali, srce vedno veselo in pokojno. Siromaštvo je sicer še pokukalo od časa do časa skozi okno, ali beda se ni več vračala semkaj, marljivost in gospodarnost vseh tkalčevih jo je premagala in zapodila v beg. Seveda sta imela stara dva še vedno mnogo skrbi, ali deklici sta odraščali in prevzemali del skrbi nase — misli vseh štirih so pa obkrožale dvojčiča, ki sta vsem v veliko veselje krepko rasla.

Ginljivo je bilo pogledati na pokaženi sestri, na grbavo Dragico in slepo Tonko, kadar sta druga drugo vodili v cerkev ali kadar sta v poletnih večerih sedeli na pragu koče in se tesno pritiskali druga druge.

Tonka je imela veselje nad črnimi Dragičnimi kodri, Dragica pa se je igrala s finimi prsti na Tonkinih rokah.

Znali sta skupno zapeti vesele in žalostne pesmi, ki se slišijo ob tihih večerih do gorskih koč.

***

Minila so leta z dnevi in tedni, tedni so utonili v mesecih, meseci v letih, prinašajoči v krilu dobre in hude čase.

V gorski kočici se je zbralo mnogo radosti.

Dvojčka sta se potegnila in sta hodila v šolo. Janček je pričenjal že sukati niti in je bil ponosen na to, da bo tkalec kot njegov oče. Jožica je pasla kozo in nekaj gosk, ki jih je mati od leta do leta nakupovala, da bi dobila od njih perja za blazine.

Naenkrat se oglasi žalost v koči pod prenovljeno streho. Prinesli so jo mrzli zimski vetrovi in jo stresli na mlado glavico, ki je postala bolna. Bolezen je zgrabila Tonko, vsem milo in od vseh ljubljeno Tonko. Sušila se je in venela kakor odtrgana cvetka. Mati in Dragica sta jo skrbno negovali, toda zastonj. Tonka je bolj in bolj slabela in tožila nad bolečinami v prsih, da še peti ni mogla več. Glas ji je bil hripav in na pomlad je prihajal iz njenih ust samo še tih šepet.

Dragica, ki se je bila zelo popravila in celo zredila, je uslišala Tonki vsako najmanjšo prošnjo. Mislila je kakor mati, da se je Tonka prehladila, da se je morda pretegnila z delom, toda kmalu se je videlo, da je vsak odpor proti bolezni zastonj. Tonka se je hitrih korakov bližala grobu. Nekoč sta sedeli deklici na tratini. Tonka je ležala na pernici, le glavo je naslanjala Dragici na prsi.

»Dragica,« je šepnila bolnica, »ali ti bo dolgčas po meni, kadar odidem?«

»Ah, Tonka!« je zaplakala Dragica.

»Ne joči, saj vem, da bom umrla. In dobro je, da umrjem mlada, dokler ni sem še vsem za breme. In potem, Dragica, mislim, da se bomo v večnosti zopet videli — in to je moje veselje — — —«

Dragica še bolj zajoka. Slepa deklica jo težko sopeč tolaži:

»Ne jokaj! Povej mi rajši, kako je zunaj sedaj. Ali že cveto drevesa?«

»Že cveto, Tonka! Hruška ondi na vrtu je posuta s cvetjem kot bi jo z mlekom polil. Malo dalje tam pa pričenja cvesti jablana rdečkasto kakor šipek. Na vrtičih cveto rmene narcise in rdeči jegliči. Ob potoku je polno modrih potočnic ...«

»Dragica, kadar pridejo deca iz šole, pošlji jih, da mi natrgajo cvetja!«

»Pošljem,« je obetala Dragica.

In je odnesla Tonko, slabo in lahko, nazaj v kočo.

Jožica in Janček sta prišla iz šole in odhitela po cvetje. Prinesla sta ga Tonki na posteljo polne roke.

Tkalec in žena sta ustavila statve, zakaj uvidela sta, da se Tonka pripravlja na zadnjo uro.

»Zakaj ne tketa?« je vprašala Tonka.

»Pri koncu sva in počakava, da zopet prinesejo,« je pomirljivo odvrnil tkalec.

Tonka je zagrebla roke med cvetje in si ga je nasula na prsi in lica. Težko je dihala. Nenadoma vpraša:

»Mamica, koliko let imam?«

»Dvajset,« je povedala mati.

»Dvajset let sem torej bila na svetu in štirinajst let sem slepa. — Atek, pridite sem, da vam poljubim roko. Tako! Ljubi Bog vam vse povrni, bili ste midobri. In tudi vam, mamica, plačaj Bog. In tebi, Dragica, da si mi bila iskrena sestrica. Vidiš obe sva bili pohabljeni, pa naju ni prav nič oviralo, da bi se ne imeli radi. In zato, ker si me ljubila, te bodo vedno ljubili vsi.«

Komaj je govorila. Sapa jo je dušila in roke so ji omahnile brez moči, samo cvetje je še stiskala v suhih dlaneh.

Dragica je plakala.

Mati je poklenila in molila. Oče je poiskal v skrinji blagoslovljeno svečo in jo prižgal. Angel smrti se je spustil nad gorsko kočo in odnesel čisto dušo dekliško v nebo ...

Dragica je poljubila mrtvo sestro na mrzlo čelo in naročala: »Pozdravi v nebesih obe moji mamici! Molila bom za tebe kakor za njiju.«

Tkalec je odprl okno, da je mogla duša odleteti v nebo, žena je pa glasno molila:

»Večni mir ji daj, Gospod, in večna luč — — —«

Svetloba ljubezni je ostala še dalje v vsaki duši teh preprostih ljudi.

Opombe[uredi]

  1. Osirotelo dete v poldrugem letu ...