Radeckijev kirasir je umrl

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Radeckijev kirasir je umrl
Leopold Lenard
priobčil dr. Leop. Lénard
Izdano: Slovenec 45/2 (3. 1. 1917), 1.
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Mimogrede mi omeni neka ženska: »Radeckijev kirasir je menda bolan.« Kje pa je? Res ga že nisem videl nekaj časa.«

»Pravijo, da leži v tem in tem hlevu «

»Takoj ga grem pogledat.« 

* * *

Odprem vrata v hlev. Vse polno težkih vojaških konj. Pod nogami gnoj, okrog mene topla konjska sapa. Drugega ne razločim v bolj kot polu-mračnem prostoru.

Oko se privadi mraku, razgledani se okrog, v kotu se res nekaj zvija. Stopim bližje — — — to je kirasir — — — zunaj je lep, svetel, solnčen dan, ura druga popoludne, odprem okno v hlev, ki se nahaja poleg bolnikovega ležišča. Solnce — kakor da bi mi hotelo priti na pomoč — vrže skozi okno snop svojih najlepših zimskih žarkov, kirasirju naravnost v obraz. Bolnik jih začuti, se zgane, dvigne glavo, meče pogled semintja, slednjič ga vrže meni v obraz in obstoji začudeno. Pod sabo nekaj sena, na sebi raztrgano srajco, ki je visela v koščkih z njegovega telesa ...

Zdelo se mi je, da sprašuje - pogledom. kdo da sem in kaj da hočem?

Z besedami in s kretnjami mu skušam dopovedati, da sem duhovnik in da bi ga rad previdel na smrt.

Trenutek se mi je zdelo, da me je razumel in da je zadovoljen, potem pa spet omahne na seno, se zvija, ječi in trga dalje koščke srajce s telesa.

Odprem okno na stežaj, sklonim se k njemu, govorim, vse zaman, bolnik se ne zmeni, trga dalje, da nima že skoraj ničesar več na telesu, ječi in se zvija. ,

Konji sklonijo glave, gledajo začudeno in ogrevajo prostor s toplo sapo.

»Pridem ga previdet — mislim in — morda mu medtem odleže, da se pripravi.«

* * *

Cerkvenik je nedavno odšel na vojsko, dobim fanta, ki je še malo vajen takega deit. Povem mu, kako in kaj, takoj sva odpravljena in odideva v hlev.

Odpreva okno in vrata, solnce sveti prijazno, bolnik ječi in se zvija, na sebi nima niti koščeka obleke več. Neka žena pristopi, ter ga hoče pogrniti s koščeki srajce ki jo je strgal s telesa. Bolnik zagrabi cunjo in in vrže proč. Pokrije ga s senom. Ravno isto. Kličem, dajem razna znamenja, vse zaman.

»Dve sveči.«

Žena prinese košček večje sveče in še čisto mal košček druge.

»Še blagoslovljene vode.«

Dobil se je v naglici tudi kozarček blagoslovljene vode.

Stara deska, položena na seno, služi za mizo, seno za klečalnik, prsli za kropilnik. Kdo bi iskal in izbiral v takih časih.

Preden po odvezi pričnem z maziljenjem, že ni bilo pred mano drugega, kot velika kepa rudečega, od prijaznih žarkov razžarjenena, neprenehoma se zvijajočega človeškega telesa. Ko mazilim oči, se odpre pogled, zdi se mi, da me je zopet spoznal in bil vesel. Mazilim dalje čepe na senu, kepa omahne nazaj, zaječi in se zvija. Vsako perišče sena vrže takoj s telesa. Težko mi je dob'ti levo roko, ki je krčevito zarila v seno, z nogami je šlo lažje.

Opravim, kar in kakor sem mogel, potem grem po drugih opravkih.

Zvečer po Ave Mariji zapoje mrliški zvon:

»Kirasir je umrl!«

* * *

Drugega dne se je vršil pogreb.

Mimogrede mi omeni gospodična učiteljica:

»Grobokopa so vzeli v vojake, nima kdo izkopati groba in nima ga kdo pokopati. Pravzaprav je bil vojak, saj je 14 let služil kot kirasir pod očetom Radeckijem. Ali bi ne mogli reči gospodu častniku, ki stanuje pri vas, da ga pokopljejo vojaki.«

»Kako prav pride včasih, da je Bog ustvaril ženske! Ako bi ne bilo vas, bi meni sedaj ne prišla ta misel v glavo.«

Stopim k častniku, samo par besed in razumel je vse. Ponudil mi je celo krsto, ki pa ni bila potrebna, dal potrebna povelja, vprašal, če zamore še s čem služiti.

Ko sem pred meseci napisal v »Slovencu« članček o Radeckijevem kirasirju, je bil uspeh ta, da mi je neka neznana dobra duša dala zanj 10 kron. Za to sem mu kupil dvoje toplih srajc. Eno je raztrgal na sebi v drugi smo ga pokopali.

Nebo se je pomračilo, lilo je kakor iz škafa, ko smo pokopavali Radeckijevega kirasirja z vojaškimi častimi.

To je bil prvi vojaški pogreb na našem pokopališču.

Kako malo potrebuje človek od življenja!

Cerkev mu je dala svoje, domovina pa prostorček med konji, kjer je umrl.