Radeče. Nekoliko zgodovinskih črtic o tem dolenjskem trgu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Radeče.
Nekoliko zgodovinskih črtic o tem dolenjskem trgu.

anonimno
Izdano: Slovenski narod 16. in 17. april 1881 (14/86–87)
Viri: dLib 86, 87
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Radeški trg na Dolenjskem ob Savi na sproti Zidanega mosta ima precej zanimivo zgodovino. Nij sicer tako obširna in tako velevažna, kakor je zgodovina posameznih dežel ali glavnih in druzih večjih mest, ali ipak marsikatero spomina vredno zgodovinsko jederce.

Iz Rimljanske dobe se ne more o tukajšnjih krajih ničesa povedati, niti starodavni Kelti nijso imeli tukaj večjega bivališča, niti Rimljani ne posebne naselbine, kakor n. pr. v starej Emoni (na mestu sedanje Ljubljane) ali v starej Vrhniki (rimskem Navportu). Ali ker so Rimljani vzdrževali po Savi velik kupčijsk promet iz Panonije (vzhodnje pokrajine od Ljubljane) v Italijo, imeli so na večjih krajih ob Savi svoje ladjestaje. Taka ladjestaja je bila tudi v Radečah ali v okolici (Werdegg). To spričujejo razni rimski denarji, ki so se našli tu v okolici.[1]

Doba preseljevanja narodov, potem naseljevanje Slovencev v njih sedanje sedeže, tlačenje naših pradedov od strani Obrov, Frankov in Magjarov — vse to nij moglo pospeševati ustanovitve mest ali trgov. Sicer so si pa v teh viharnih časih — v srednjem veku namreč — zidali mogočni gospodje najprvi svoje gradove, večinoma na strmih hribovih in bregovih. Tudi nad sedanjim trgom postavil je mogočen plemenitnik trden grad, kateri uže več let v razvalinah leži. Še le v podnožji grada se je tu, kakor drugod, začelo več ljudi naseljevati in tako je nastal po malem trg, lastnina plemenitnika.

Radeški trg se prvikrat leta 1206 omenja. Ne daleč od Radeč je enaka razvalina imenitnega gradu, namreč Svibenjski grad. Ta je bil lastnina plemenitašev Ostrovrharjev (Schärfenberg), ki so bili baje poleg Turjakov (Auerspergov) najstarejši kranjski plemenitaši.

V zgodovini naše ožje domovine kranjske dežele beremo večkrat o posameznih možeh te starodavne kranjske rodovine. V dobi češkega kralja Otokarja beremo o nekem Viljemu Schärfenbergu, kateri je bil v bojih z Otokarjem in ogrskim kraljem Štefanom k poslednjemu pristopil.

Tudi Viljem in Henrik Svibenjski sta se udeležila posvetovanja v samostanu pri Gradci, ko so se za Rudolfa Habsburškega proti Otokarju na boj pripravljali. Zadnji grof te rodovine — Viljem Ostrovrhar — je končal svoje življenje v boji, ko sta se vojvoda Koroški in Goriški, Albrecht in Majnhard z grofom Ulrihom Hennburškim vojskovala (leta 1293.)

Kako je ta zadnji Ostrovrhar svoje živ­ljenje končal, o tem beremo v Dimitzevej zgo­dovini sledeče: „Iz prijateljstva je Viljem po­tegnil z grofom Ulrihom. Ko je bi ta uže zelo v stiski, pošlje svojega vazala Eberharda k Vi­ljemu Ostrovrharju pomoči iskat. Ta pride s prejšnjo trumo vojščakov. Sprijeli so se — to je bilo na Koroškem pri Grebinjah in pod Wallersbergom — ali boj je bil nesrečen za Ostrovrharja — smrtno ranjen obleži na bojišči. Umirajoč podari svoj prstan prijatelju Auffeinsteinerju, ki se je bojeval na nasprot­nej strani rekoč: Ta prstan bode ti donesel bogastva, dokler ga boš zvesto hranil. S tem prstanom je v zvezi stara pravljica, katero časopisec Otokar Horneški tako le pri­poveduje: „Ko se je Viljem nekega dne s svojega grada na sprehod po bližnjej pustinji podal, zapazi nekaj rudečega, ki se pomika z gore in se sveti, kakor solnce. To je bil kralj pritlikovcev, ki je jezdil pod rudečim balda­hinom (nebesom) na prijaznem konjiči z zlato krono na glavi in krasnim oblačilom. Vse se je blesketalo v zlatu in dragem kamenji. Pritlikovec je pozdravil viteza, imenoval ga po imenu ter ga hvalil kakor junaka, čegar hra­brost je daleč na okrog znana. Prosil ga je na to, naj mu pomaga v boji z drugim kraljem pritlikovcev. Obljubil mu je pas, ki ga bo pred vsako nevarnostjo varoval; zagotovil ga je, da tudi na Kristusa veruje, da torej nij nevarnosti za njegovo dušo. Vitez mu napo­sled obljubi, da ga bo čez pet tednov na tem mestu v vojnej opravi pričakoval. Na to mu pritlikovec dá prstan z besedami: „Ta prstan naj bode priča najinega dogovora. Varuj ga, kajti donašal ti bo srečo, bogatstvo in dajal srčnost; ali spolni obljubo, drugače ti gorjé.“ Od tega časa je bil vitez ves drugačen. Ukazal je pripraviti svojo vojno opravo in šel k spovedi. Njegova žena pa je bila vsled tega vznemirjena in je pripravila spovednika njegovega, da mu je skrivnost razodel. Potem ga je pa še znala odgovoriti, da Viljem nij držal prisege, katero je bil pritlikovcu dal. Zdaj pa nij imel več miru. Imel se je za nevrednega človeka, kateri besede ne drži in kateri mora prej ali slej za to kazen dobiti. Nekega dne se mu na istej pustinji, kakor prvikrat, pritlikovec prikaže. Očita mu nezvestobo, in mu pravi, da je s tem zaslužil jezo in kazen božjo, da bode ne­srečen v ljubezni, prijateljstvu in vojski, in da bi bil uže izgubil ženo, otroke in premoženje, ako bi ga prstan ne bil čuval.

Od tega časa je bil Viljem Ostrovrhar vedno žalosten. Naveličal se je bil življenja, kateremu je bila bitka pri Grebinjah konec storila.

Leta 1337 je bil graščino radeško kupil neki žid, vnuk juda Moscha (Moses) Izzerleina (Israela). Pozneje so jo pa kupili konjiški grofje. Graščino radeško pa nahajamo tudi v rokah celjskih grofov.[2]

V 16. stoletji sta Lutrovo vero po Kranjskem posebno Trubar[3] in Dalmatin razširjevala, v čemer sta ju skoro vsa posvetna kranjska inteligenca, posebno pa deželni sta­novi podpirali.

Kakor po drugih kranjskih mestih in trgih, taku se je bila nova vera tudi v Radeče zasejala. Tukaj je bil neki Gregor Maček protestantski pridigar (leta 1561). (Ta Maček je bil pozneje luteransk predikant v Celji).

V poznejših letih se govori še o drugem predikantu, o necem Janezu Gočevarčiči. Za protestantovsko službo božjo se je bila, kakor pri Dimitzi beremo, priredila kapela poleg farne cerkve. Zato je imel katoliški vikar kmalu dovolj vzroka, da se je pritoževal o motenji katoliške vere. Razen tega dogodil se je še drug slučaj, da so se lutrovski predikanti preganjali. Na novega leta dan 1571 je hodil katoliški vikar skozi trg v cerkvenej obleki s kadilnico, pa ga napade meščan Kri­štof Schneider, iztrga mu kadilnico in obleko ter ga vrže na tla. Vsled tega je nadvojvoda Karel II. ukazal grajskemu gospodu Lambergu, naj odpravi iz trga oba pridigarja, Schneiderja pa naj zapre. Lamberg pa je o tem poročil deželnim stanovom in ti so sklenili predikanta pozvati pred ljubljanske lutrovske pridigarje, kateri naj ga izprašujejo, a nekatere tržane radeške pa zaslišati v zadevi onega dogodka. Deželni stanovi so potem poročali nadvojvodi, da Maček zaradi tega nij došel v Ljubljano, ker ne uči na kranjskih, ampak na štajerskih tleh. Gočevarčič pa nij bil za krivoverca, ampak za luterana avgsburške vere izpoznan. V zadevi prepira s Schneiderjem in vikarjem Sladejem pa je stvar taka. Pila sta ga skupaj v očitnej krčmi in se skregala; skoraj bi se bila dejansko poprijela, ako bi ne bil tržan Kramberger zabranil. Kasneje se pa srečata na ulici in Schneider vpraša vikarja, zakaj ga je očitno na prižnici imenoval. Na surov od­govor ga ta klofutne, a Slade se brani s ka­dilnico. Na tla ga pa nij bil vrgel. Kasneje sta se bila Slade in Schneider pogodila v pričo tržanov, Schneider je bil dal duhovnu jedno krono. Zato so stanovi nadvojvodo prosili, naj bi kazen Schneiderju odpustil. Ali nadvojvoda Karel je bil strog. Ukor za ukorom je pošiljal grajskemu gospodu radeške graščine, ki je bila lastnina deželnega kneza (nadvojvode), in tudi stanovom, zakaj prvi nij hitro in natanko njegovega povelja izpeljal, in stanovi so se vtikali v verske reči, katere le njemu pripa­dajo, in to tim več v njegovem trgu.

Schneiderju nij bila kazen odpuščena, moral je sedeti v temnej uječi in predikanta sta bila menda iz Radeč iztirana. Ali Gočevarčič se temu nij udal, marveč ostal v Radečah, kupil si baje posestvo in veliko tržanov za novo vero prido­bil. Došlo je bilo več povelj (l. 1579, 1587, 1588, 1589) na tržana in nagraščaka Lamberga, da ga mora iztirati, njegovo premoženje pa sekvestrirati. Takisto naj tudi storé z „zapeljivim“ krojačem, ki je bil iz Škofje Loke v Radeče došel. Ali Gočevarčič je vendar le ostal, kakor beremo v Dimitzevej kranjskej zgodovini, kajti zanj se je potegoval sam Lamberg, ki je nadvojvodi poročal, da on ne pridiguje za Radečane, ampak za gospode in kmete v okolici, na posestvu Janeza Grediza (to je bil neki stolp pri Radečah).

V poznejših letih po smrti nadvojvode Karla (1590) se pa vendar o radeških pro­testantih ničesar več ne čuje; gotovo se nijso mogli več vzdržati, ko se je z veliko ostro­stjo po vsej deželi zoper Lutrovce postopalo.

Radeška fara, ki je bila začetkoma samo vikarijat glavne župnije na Laškem, nij spadala do leta 1787 pod ljubljansko škofijo, ampak pod višji dijakonat savinjske doline na Štajerskem. V tem letu je bilo pa to cerkveno dostojanstvo, ki je spadalo z mnogimi štajer­skimi farami pod goriško nadškofijo, odprav­ljeno, in radeška fara se je torej še le komaj pred 100 leti pridružila kranjskej škofiji.

  1. Rimski denarji so se našli tudi v podrtinah zidovja, na katerem se je opiral most, ki je bil pri Zidanem mostu čez Savo napeljan. Ta most je bil postavil babenberški vojvoda Leopold VI., a podrli so ga bili celjski grofje v bojih, ki so jih imeli v letih 1440—1444 z vojvodo Friderikom V. (Sedanja „zidana mostova“ sta pa — kakor znano — napeljana oba čez Savinjo.
  2. V Valvazorjevej dobi je bila graščina radeška lastnina gospoda Mordaxa, ki je imel tudi bliž­nji grad Siebenegg (slovenski?).
  3. Trubar sam je nekaj let služil v tej okolici: v Radečah, na Loki, v Laškem in v Celji.