Račun gospoda Žabarja za agitacijo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Račun gospoda Žabarja za agitacijo.
Alojzij Kokalj
Spisal Luigi Calco.
Izdano: Slovenski narod 45/229 (1912), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Splošno priznano načelo je danes, da mora prejeti vsak delavec svoje pošteno zasluženo plačilo. To načelo tako splošno pripoznamo, da je sprejeto tudi v zakone vseh modernih držav. Naš mali slovenski narod je pa vseobčemu priznanju poprej omenjenega načela ugladil pot s primernimi pregovori n. pr.: »Zastonj se še mačke ne švigajo« ali »Šenk je umrl, Zastonj ga je pokopal, delivci so pa šli za pogrebom«. Tudi naš največji pesnik, neumrli dr. Prešeren ni zametaval tega načela, ker bi sicer ne mogel zapeti: »Človek le toliko velja, kar plača.« 

To sem moral navesti v zagovor gospoda Žabarja, o katerem ste slišali ali pravzaprav brali, koliko se je trudil in pehal pri deželnozborskih volitvah dne 24. septembra 1912 v Ljubljani za kandidata S. L. S. Ivana Kregarja in dr. Lovreta Pogačnika. Mož (to je gospod Žabar seveda) je imel tekom svojega štirinajstdnevnega napornega dela kot agitator S. L. S. jako veliko izdatkov in je moral poleg tega še skozi štirinajst dni popolnoma zanemarjati svoj krojaški obrt. Naravno je vsled tega, da je zahteval povračilo teh svojih izdatkov in pa plačilo, oziroma odškodnino za svojo štirinajstdnevno zamudo. Do uveljavljenja te svoje zahteve je bil pa tudi upravičen, ker se ni nepoklican začel vmešavati v volitve, temveč je bil od fajmoštra S. L. S. naravnost pozvan, da naj se udeleži volitev kot agitator in zastavi vse svoje izkušene moči za kandidata S. L. S.

Ko je torej gospod Žabar prebolel svojega volilnega mačka in volilni maček glede svoje divjosti prekaša daleko vse druge mačke, o katerih je neki, hvala bogu, našemu občinstvu doslej še neznani pesnik zakrožil:

»Res žival prečudna je mačkon!
Prvič: Ne dobi se ga zastonj.
Drugič: Našim ženskam ta nesnaga mnogo bolj sovražen je od vraga.
Tretjič: Če ga hočeš odpoditi, moraš mu s pijačo rep zaliti.
Jasno torej je zavoljo mačka,
da to ni Milčinskega igračka!«

je pa torej začel misliti na to, da bi sestavil svoj račun za svoje izdatke, delo in dangubo ter ga predložil fajmoštru S. L. S. — seveda s primerno vlogo, kakor se to spodobi.

Vsedel se je torej gospod Žabar k mizi, vzel pero v svojo desno roko in začel po svojem spominu zbirati posamezne postavke za svoj račun. Za to svoje naporno delo je porabil cel dan. Ko je pa imel zbrane vse potrebne podatke za svoj račun, je pa moral gospod Žabar še ta račun spisati, za kar je potratil zopet en dan svojega dragocenega življenja.

Sestavljeni račun je pa imel sledečo vsebino:

Račun

Jerneja Žabarja, krojaškega mojstra, agitatorja in zaupnika S. L. S., za agitacijo povodom ljubljanskih deželnozborskih volitev v korist kandidatov gospoda Ivana Kregarja in gosp. Lovreta Pogačnika.

1. Danguba za 14 dni (od 10. septembra 1912 do 24. septembra 1912) na dan le po 20 K, torej za 14 dni skupaj K 280˙—

2. Dve skoro popolnoma novi obleki v tem času tako zamazal in strgal, da ju ne morem več nositi (računam le lastno vrednost a po 70 K) » 140˙—

3. Čevljarski mojster Andrej Poplat mi je napravil troje novih čevljev za K 54˙— tožbeni stroški njegovega odvetnika pa znašajo » 12˙60

skupaj » 66˙60

Odnos . K 486˙60

Prenos . K 486˙60

4. V tem času sem moral kupiti dve novi zavratnici in za nje izdal » 4˙—

5. Na ponočni agitaciji v Tomačevem sem izgubil nov klobuk, ki je stal » 10˙—

6. V Tomačevem sem si moral za to izposoditi star klobuk, kar je stalo » 3˙—

7. Za štirinajst dni najeti izvošček Gašper Potegni zahteva na dan po 16 K in pravi, da me bode šel takoj tožit, če mu ne plačam; brez odvetniških stroškov dobi torej Gašper Potegni za 14 dni skupaj » 224˙—

8. Ker sem moral izvoščeku obljubiti za teh 14 dni prosto hrano in pijačo, zahteva na dan za hrano pa 3 K in za pijačo po 9 K; ker grozi s tožbo, dobi za 14 dni » 168˙—

9. Ker sem v Tomačem izgubil klobuk, kupiti sem moral novega za » 12˙—

Odnos . K 907˙60

Prenos . K 907˙60

10. Izvošček Gašper Potegni, kateremu sem moral obljubiti, da bode tudi njegov konj prost vseh 14 dni, terja za konja na dan po 2 K 50 v in tudi za to grozi s tožbo; ker je z nami volil, mu moramo plačati » 35˙—

11. Volilcem, katere sem skušal pridobti za našo stranko, sem moral dajati za pijačo; ker sem pa po nesreči naletel samo na take volilce, ki so bili zelo žejni, izdal sem za pijačo na dan najmanj po 30 K ali v 14 dneh » 420˙—

12. Za smotke, ki so jih izkadili razni naši volilci, ki sem jih pridobil in ki sem jih izkadil sam, sem pa potrošil na dan najmanj po 10 K ali v 14 dneh » 140˙—

13. Svojemu spremljevalcu in podagitatorju Simonu Sleparoviču obljubil dnevnino 10 K, kar znese za 14 dni in naj se hitro plača, ker ga iz stanovanja mečejo » 140˙—

Odnos . K 1642˙60

Prenos . K 1642˙60

14. Podagitatorju Sleparoviču sem moral obljubiti, da mu napravim novo obleko, ker je svojo, še čisto novo obleko popolnoma končal, ko je na ponočni agitaciji v Tomačevem padel v gnojnico (po lastni ceni računjeno) » 65˙—

15. Podagitatorju Sleparoviču radi iste nesreče obljubil in kupil nov klobuk za » 9˙—

16. Podagitatorju Sleparoviču naročil nove čevlje za » 17˙—

17. Čistilcu Merali ostal dolžan za kemično snaženje Sleparovičeve obleke » 12—

18. Moj vajenec Vinko Navihanec je mej tem pri likanju zelo nažgal novo obleko in s tem provzročil škodo » 30˙—

19. Dvadnevna izguba pri sestavljanju in prepisovanju računa (dvakrat po 20 K) » 40˙—

20. Če sem še kaj pozabil » 50˙—

skupaj K 1865˙60

to je z besedami en tisoč osemsto petinšestdeset kron 60 vinarjev.

V Ljubljani, dne 30. sept. 1912.

Z odličnim spoštovanjem Jernej Žabar s. r.

agitator S. L. S.

Le-ta račun je pa predložil gospod Žabar tajništvu S. L. S. s sledečo kratko toda dobro vtemeljeno prošnjo:

Slavno tajništvo S. L. S.!

Kakor razvidite iz računa pod % imam dobiti za svoje agitačno delovanje pri zadnji ljubljanski deželnozborski volitvi vsega skupaj zmerno in nepretirano svoto 1865 K 60 vin. (entisočosemstopetinšestdeset kron 60 vinarjev).

Če vzamete v pretres posamezne postavke mojega računa, se prepričate, da so vse resnične in tudi zelo ponižne.

Ker se mi za denar zelo mudi in ker mi nekaterniki že groze s tožbami, oziroma me že tožijo, prosim, da bi mi hitro ta denar izplačali.

Sicer sem pa naši S. L. S. vedno na razpolago kot agitator, vsled česar črtam

z odličnim spoštovanjem

Jernej Žabar s. r.,

agitator in somišljenik S. L. S.

V Ljubljani, dne 30. sept. 1912.

Da bi se prošnja ne valjala predolgo na pošti, jo je gospod Žabar z računom vred osobno zanesel v tajništvo S. L. S. V tajništvu je pa moral gospod Žabar precej časa čakati na tajnika — doktorja, ker je isti ravno v tem času čuval in ščitil interese vsemogočne S. L. S. v družbi dveh neomajanih somišljenikov v kavarni »Union« pri taroku. Ko je končno tajnik-doktor vendar prišel v tajništvo in ljudomilo, kakor je že njegova navada, pozdravil gospoda Žabarja, predložil mu je poslednji svojo, z računom opremljeno prošnjo.

Tajnik-doktor je prošnjo najprej pazljivo prečital, potem pregledal priloženi račun in končno zdehaje in malomarno rekel gospodu Žabarju:

»Prijatelj Žabar, rešitev Tvoje prošnje pa ne bode tako hitro izdana. Veš, kot prijatelj in to sem Ti bil vedno, Ti med štirimi očmi povem, da vlada v naši blagajni strašna suša. Pri deželnem odboru so začeli nekaj sitnariti, češ da jim delamo že malo preveč preglavice, ker jih vsaki dan nadlegujemo za denar, in je že zelo težko izmisliti imena, pod katerimi naj se vknjiži denar, ki se steka v našo strankarsko blagajno. Pri »Slovenski Straži« pa kapa denar tako počasi notri, da nas ta ne bo nikdar dovoljno podprla, še manj pa rešila. Računali smo, da se bodo srečke dobro spečavale, pa smo se hudičevo urezali. Ti umazani liberalci, na katere smo najbolj zaupali, jih nočejo kupovati, naš kmet jih kupuje prav poredko, čeprav mu obljubljamo odpustke, o naših boljših pristaših pa kar molčim, saj sam dobro veš, da je njihova požrtvovalnost toliko vredna kot lanski sneg. Pri takih razmerah se ni čuditi, da so začeli v naši strankarski blagajni kraljevati pajki. Zato boš moral precej časa čakati, predno boš prejel plačan svoj račun. S teboj vred bodo pa čakali tudi vsi ostali agitatorji, ki so se pri zadnji volitvi trudili in pehali za našo stranko.« 

»Lepa tolažila mi daješ, prijatelj doktor!« odvrne skoro jokaje gospod Žabar. »Ti ne veš, v kaki zadregi se nahajamo. Ves svoj denar sem izmetal za agitacijo in sedaj so mi Židje že za petami s svojimi računi. Če jih z denarjem ne pomirim, potem bodo pele tožbe in rubežni, da bo vse pokalo. In biriča imeti v hiši za zajterk, za kosilo in za večerjo, to ni ravno prijetno. Potem pa še izvošček Potegni in podagitator Sleparovič! Oba mi stojita cel dan v hiši in ne znata nobene druge pesni, kot edino: »Daj denar, daj denar!« Prosim Te, prijatelj, doktor, ki si bolj prebrisan kot vsi drugi, pomagaj mi do mojega denarja!« 

»Ne gre, prijatelj Žabar, pa ne gre. Dobro veš, da sem Tvoj prijatelj in da bi Ti iz srca rad pomagal, če bi se le dalo. Toda, ne gre in ne gre.« 

»Mora iti, velecenjeni prijatelj doktor! Ne bo Tvoja škoda, če bo šlo. Če spraviš to stvar v tek, obljubim Ti najfinejšo obleko in da bom v svoji knjigi zapisal čez Tvoj račun: Plačano. Zraven pa ostanem Tvoj najboljši prijatelj, na katerega boš smel računati pri vsaki priliki. Pomagaj mi torej!« 

»Tvoja velika zadrega mi res šega v srce. Počakaj, da prav temeljito to stvar premislim,« je dejal končno tajnik in z roko na čelu dalj časa premišljeval. »Jo že imam,« je vzkliknil končno veselo tajnik. »Tako bo pa morebiti šlo! Znano Ti je, da je naš deželni odbor pooblastil tajništvo S. L. S., da naj na podlagi natančne preiskave sestavi načrt, po katerem naj bi se razdelili med gasilna društva oni gasilski prispevki, katere so vplačale razne zavarovalnice še lansko leto in ki doslej še niso razdeljeni. Veš, s temi prispevki je prav sitna stvar. Skoro vsa gasilna društva imajo v rokah ti preklicani naprednjaki. Vsaj pravim, kjer je kakšna stvar, kjer se ne da nič zaslužiti in kjer je treba samo žrtvovati čas in denar, povsod naletiš na te nesramne naprednjake. Taka gasilna društva pa, ki so v naprednih rokah, ne bodo dobila niti ficka, to je naše načelo. Ker bi pa ona redka gasilna društva, ki so v naših rokah, v tem slučaju morala dobiti nerazmerno velike prispevke in ker bi radi tega nastalo strašno vpitje po celi deželi ter bi se morda oglasila še celo stara intriga iz Kamna, pa zadržuje tajništvo v popolnem sporazumu z deželnim odborom celo stvar. Ko sem se spomnil na te še nerazdeljene gasilske prispevke, šinila mi je v glavo imenitna misel. Le poslušaj me, prijatelj Žabar! Če nastane kje ogenj in vpepeli pol vasi, so gotovo večjega pomilovanja vredni in bolj potrebni ubogi pogorelci, kakor pa ona gasilna društva, ki so sodelovala pri gašenju ognja. Zadnje deželnozborske volitve so pa za nas in našo stranko naravnost strašanske pogorišče, ker smo tako grozno in nepričakovano pogoreli. Kot pogorelci imamo pa pravico do podpore iz javnih zakladov in torej v prvi vrsti tudi iz onega zaklada, v katerega se stekajo gasilski prispevki. Prepričan sem, da razumeš moje, popolnoma logične sklepe. Kakor hitro imamo pa kot pogorelci pravico do podpore iz gasilskih prispevkov, potem bi bilo krivično, ako bi se nam ta podpora odrekla. Če pa kot pogorelci dobimo to podporo, je pa naša sveta dolžnost, da iž nje v prvi vrsti pokrijemo škodo, ki jo imamo vsled pogorišča. Tako in sedaj poslušaj, kako bom rešil Tvojo prošnjo!« 

Tajnik je namočil pero in začel pisati na prošnjo gospoda Žabarja sledečo rešitev:

»Podpisano tajništvo S. L. S. je prošnjo našega zvestega somišljenika gosp. Jerneja Žabarja in prošnji priloženi račun natančno pregledalo in preskusilo ter našlo, da je račun v popolnem redu in v vseh svojih postavkah upravičen. Ker tajništvo S. L. S. nima sedaj drugih razpoložljivih sredstev kakor doslej še nerazdeljene gasilske prispevke in ker potrebuje gosp. Žabar, kakor se je tajništvo uverilo, nujno in neodložljivo denar, predlaga podpisano tajništvo S. L. S., da naj se račun gosp. Žabarja ugotovi z zneskom 1865 K 60 vin. (entisočosemstopetinšestdeset kron 60 vinarjev) in podpisanemu tajništvu naloži, da naj ta račun plača gosp. Žabarju iz gasilskih prispevkov pod imenom »Milodari za pogorelce.« 

»Ad circulandum! Zelo nujno!« 

»Tako, stvar bi bila sedaj formalno rešena,« je rekel nato tajnik. »Sedaj pa stopi s svojo prošnjo k vsem tem-le gospodom, ki so napisani na tem-le listku. Ker so vsi Tvoji dobri znanci, imaš še danes lahko njihove podpise pod mojo rešitvijo. Čim se to zgodi, boš pa lahko prejel izplačan svoj račun. Toda ne pozabi, komu se imaš za to zahvaliti.« 

Izdatno potolažen je vzel gospod Žabar svojo prošnjo in račun, skočil v prvega izvoščeka in ž njegovo pomočjo v pičli urici obiskal vse na listku zapisane gospode, od katerih mu ni nobeden odrekel svojega podpisa.

Ko je imel gospod Žabar pod gorenjo rešitvijo zadnji opdpis, se je vrnil v tajništvo, kjer je proti potrdilu prejel nakaznico na naslov »Deželne banke« na izplačilo vsote 1865 K 60 vin. Tako je premetena misel prebrisanega človeka rešila poštenega ljubljanskega obrtnika iz največje zadrege in ga obvarovala nepotrebnih stroškov tožb in rubežni ter z obema združenih sitnosti.