Račke, mravlje in čebelice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Oče je imel tri sinove. Pa jih pošlje po svetu službe iskat.
»Dobro,« pravijo sinovi, »ako oče ukažejo, jih moramo ubogati.«
Tako gredo, gredo pa pridejo do velikega loga in v logu do roja čebelic. Starejša dva vzameta šibe in mlatita po roju.
»Pustita vendar čebelice! Nikomur ne delajo škode,« jih brani najmlajši.
Komaj to izgovori, že mu prileti na roko čebelica in pravi: »Dečko, dobrega srca si. Ako boš v stiski, spomni se na nas. Pomoremo ti.« 
Bratje gredo dalje in pridejo do velikega mravljišča, kjer je gomazelo vse polno mravelj. Starejša dva takoj začneta brcati v mravljišče.
»Pustita mravljice, saj nam niso na poti,« pravi najmlajši.
»Dober dečko si,« se mu oglasi mravljica na roki. »Ako boš v stiski, spomni se na nas. Pomoremo ti.«
Na drugem koncu loga je tekla bistra vodica. V njej so plavale zlatokljune račke. Starejša dva pobirata kamenje in jih mečeta v račke.
»Ne mečita kamenja v račke, saj nam niso napoti! Lahko bi jih odpodila z roko,« se spet oglasi najmlajši.
»Dober dečko si,« odpre najmlajša račka svoj zlati kljun. »Ako boš v stiski, spomni se na nas. Pomoremo ti.«
Pa nadaljujejo bratci svojo pot.
Onkraj potoka je stal zakleti grad. Bratje niso vedeli, da je grad zaklet, zato se ustavijo pred grajskimi vrati in se posvetujejo.
»Pojdimo noter!« pravi prvi.
»Pojdimo dalje!« pravi drugi.
No, naposled so le potrkali na vrata in prosili službe.
»Kaj, službe bi radi v zakletem gradu?« se začudi prelepa deklica sama pri sebi ter jim odpre vrata. Ko pa so se za njimi spet zaprla težka grajska vrata, jim pravi: »Tako, iz tega grada ne pridete več ven, ker je zaklet.«
Da jim večerjo, jesti in piti, kolikor in kar je kdo hotel. Potem pa odidejo spat.
Zjutraj pokliče lepa deklica svoje tri nove hlapce in jim reče: »Za mojim gradom teče bela voda. V tisto vodo mi je padel zlat ključek. Pojdite ga iskat! Kateri ga najde, tisti bo imel več veljave pri meni.«
Bratje se dogovore, da vsak zase poskusi svojo srečo. Pa gredo po starosti.
Najstarejši je iskal do poldneva. Srednji od poldneva do večera. Oba sta iskala zaman. Zlatega ključka nista našla. Komaj pa se prikaže mesec na nebu, že je pri vodi najmlajši, ki je tudi hotel še isti dan poskusiti srečo. Hodi ob beli vodi dol in gor, išče in razmišlja. Pa se domisli zlatokljunih račk in pravi:
»Bele račke zlatokljunke, prinesite mi zlati ključek, če ga res skriva ta vodica!«
Še dobro ne izgovori svoje prošnje, že priplavajo račke zlatokljunke proti njemu: čap, čap! Najmlajša med njimi nese v kljunu zlati ključek. Dečko vzame ključek, se račkam lepo zahvali in odide takoj k lepi deklici.
Drugi dan pokaže bratcem deklica rdeč travnik za gradom. Tam je raztresla vrečko biserov. Kdor nabere največ biserov, tisti bo imel pri njej več veljave in se morda celo reši zakletega gradu.
Od ranega jutra do poznega večera je iskal bisere najstarejši brat. Ko se je zvečer ves truden vrnil, jih ni imel niti za peščico.
Naslednjemu bratu se je godilo drugi dan prav tako.
»Mravljice, drobne mravljice, zberite mi bisere,« je zaprosil najmlajši dečko tretji dan, ko je prišel na rdeči travnik.
In že je gomazel ves travnik od nešteto mravelj, ki so zbirale bisere in jih nosile dečku. Preden morem jaz to povedati, je bila vrečica že polna biserov. Dečko se mravljicam lepo zahvali in odnese bisere lepi grajski deklici.
»Ti si svoboden, ker si mi dobro služil,« mu pravi grajska deklica. »Lahko greš, kamor hočeš. Grajska vrata se ti bodo sama odprla.«
»Pa moja bratca?« vpraša dečko.
»Ta dva ostaneta tu za kazen in strašilo, ker nista izpolnila mojih ukazov. Le poglej na dvorišče!«
Bratec se ozre in vidi, da stojita starejša brata na dvorišču – okamenela. Zasmilita se mu.
»Dovoli mi, gospodarica, da ti služim še dalje in rešim svoja brata, ako je to sploh mogoče!« jo zaprosi.
»Tudi to je mogoče, ker vidim, da si res dober dečko. A izpolniti moraš še moje tretje povelje.«
»Izpolnim ga z božjo pomočjo,« odgovori dečko.
»Okopaj okamenela brata v čistem medu, pa oživita. Potem ste prosti vsi trije.«
»Upam, da tudi to delo opravim.«
Dečko gre na dvorišče. Tam je stala blizu vodnjaka srebrna banja.
»Čebelice, prijateljice moje, prosim, pomagajte mi!«
V zraku je završalo, in že so se usule čebelice z vseh štirih straniter nosile med v srebrno banjo. Nosile so ga od jutra do večera, zakaj banja je bila velika in se je le počasi polnila z medom. Zvečer pa je le bila polna.
V medu okoplje dečko svoja okamenela brata in res oživita.
»Hvala bogu!« se oddahnejo vsi trije zunaj grajskih vrat.
Grajska deklica pa je vsa otožna stala pri oknu in zrla za tremi bratci, ki jih je rešilo dobro srce.