RADOVEDNI MALI MEDVED

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

»Mama, povej, kaj je za tem hribom?« je vprašal mali medved. »Za tem hribom je mesto, za mestom pa je gozd, mali moj.« »Tako rad bi videl mesto in gozd, saj veš, da sem strašno radoveden,« je prosil malček, a mama medvedka je bila tiho. »Si ti že bila kdaj v mestu?« je vprašal čez čas. »Ko sem bila majhna, kot si zdaj ti, sem živela v mestu.« »Kaj res? Nikoli mi še nisi pripovedovala o tem.« »Saj me še nikoli nisi vprašal,« je zagodrnjala in ga porinila v reso. »Povej, mama. Kako si prišla v mesto?« »Ko sem bila še majhna, so v naš gozd prišli ljudje in me ujeli. Odpeljali so me v mesto in me zaprli v majhno železno kletko nasproti gostilne.« »Res? Kako si potem tekala naokrog, se igrala z mamo in bratcem?« »Nisem več tekala. Tudi mame in bratca nisem več videla.« Mali medved je utihnil in razmišljal. Nenadoma je vprašal: »Kako si potem prišla sem?« »Bilo je tako: nekega dne me je opazovala starejša gospa. Najbrž sem se ji zasmilila, saj se je čez nekaj dni vrnila. S seboj je pripeljala može, ti so me naložili na tovornjak in me odpeljali...« »Kam?« »Sem vendar! Tu sem imela več svobode in drevesa, da sem lahko plezala in si obrusila kremplje, kakor sem to počela v gozdu. Za povrh sem dobila še družbo. Tvojega očeta. Medved Tači se je z mano lovil, delal prevale, meril moči, čofotal po vodi, plezal in lenaril. Čez čas sva se tako spoprijateljila, da sem dobila tebe. Zdaj sva tu, dovolj zadovoljna, da ne mislim ne na mesto ne na gozd.«