RADOVEDNA SOVA

»Mama, ti veš, kaj je budra?« je kar tako na lepem vprašala Biba. »Seveda. To je prostoživeča prednica morskega prašička. Živi v travnatih pokrajinah Južne Amerike in je odlična hrana marsikateri naši sorodnici.« »Zakaj jaz ne morem loviti buder?« »Zato, ker živiš tu, v živalskem vrtu. Hrano nama ponudijo.« »O, ja! Samo kakšno. Dolgočasno, enolično! Same miši in piščance! Jaz bi jedla budre in podzemne veverice.« »Le kje si slišala za te progaste veverice, ko dobro veš, da ne živijo tu, ampak v Severni Ameriki?!« »Vseeno bi jih lovila in jedla!« »Upam, da ne boš tako nestrpna, kot je bil tvoj stric. Na vsak način je hotel čisto majhen sam na lov in neke noči je res odletel iz gnezda.« »Cisto sam?« »Ja, čisto sam je poletel v gozd. Frfotal je okrog in nenadoma obstal. Njegovo pozornost je pritegnilo premikanje v grmu in rep, ki je kukal iz njega. Nekaj časa je nepremično opazoval. Se dihati si ni upal, čez nekaj trenutkov se je rep zamajal in tvoj stric ga je zagrabil z vso močjo, a je še hitreje odskočil!« »Zakaj?« »Zato, ker je rep pripadal lisici. Nikoli je še ni videl. Presenečen je obstal in jo našopirjen opazoval. A lisica se je znašla in ga prav priliznjeno vabila: 'No, mali, kaj me opazuješ? Le pridi bliže, da boš spoznal zvitorepko.' 'Kaj imaš, reva uboga, zvit rep?' je sočutno zahukal. 'Bimbo, samo pravijo mi tako/ je rekla in se neslišno plazila bliže. Zadnji hip je priletela mama, še v letu pograbila svojega kepčka in ga odnesla na varno. Tam ga je pošteno oštela: 'Ubogljivost pa taka! Če bi te pohrustala lisica, bi jo celo okusil in jo do potankosti spoznal. Upam, da si boš to dobro zapomnil!'« »Si je? Tudi jaz mislim, da bi predrago plačal radovednost, če ga ne bi rešila mama. Se ti ne zdi?« je razmišljala mala sova in se skrila pod mamino gosto perje. Najbrž je zaspala, saj je bil pravzaprav dan, podnevi pa, se ve, sove navadno spijo.