Pustna veselica pred 13 leti
| Pustna veselica pred 13 leti anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 3 (1. februarja) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Dne 18. februarja t. 1., steklo sc je 13. let. kar »o v Monakovcm priredili dijaki maškerado na pustni večer. Verni li gospodiči niso bili, to se pokazali tudi pri tej vcsclici. Samo ob sebi ae ume, da so bili namreč oble čeni v obleki kapucinov ali frančiškanov; tnda namesto jagod pri rožnem vencu imeli so majhne klobasice na J>rane in privezane na obleki. Časopis »Kneipzeitung«, posejan z vsakovrstnimi burkami in z zabavljanjem zoper sv. cerkev, ki je nekoliko dnij preti omenjeno veselico izšel, priporoča med drugim tudi to: Za bliža joče se praznike! Primerno darilo! Opozarjamo vse na našo zelo bogato zalogo rakev mrtvaških trug) — od priproste do najkrasnejc rakve. vse sc dobi! Postrežem lahko vsakemu. — Za istočasno umrli zakonski par imamo rakve po naročilu; prosimo, da sc za večje dru žinc takoj 12 komadov naroči, ali tudi le fl, ker damo potem povrhu; tudi služijo v sili naše rakve kot kras v dvoranah. Mrtvaški Petelin, izdelovatelj nikev. Pokopal išne ulice.
Večkrat smo žc slišali, da Bog nc pripusti, da bi se kedo iz resnih stvari, kakor jc grob in smrt, nor čeval. Zgoraj-imcnovani dijaki in drugi vedeii, kateri «o rakve kar 12 ali 6 komadov skupaj prodajali, še slu tili niso, da bo čez nekoliko dnij za njih same treba naroČiti rakev. — Pri vhodu v dvorano stala jc koča, kakoršno imajo Eskimi /prebivalci na acvcrui in v nji jc ležalo dvanajst Eskimov, v kožuhih oblečenih. Okoli polu 12 uro pade sveča v Eakimovi koži raz mizo na nekega Eskima in v hipu Je bil v ognju; plamen se vedno bolj ovija njegovega života, kakor divji leta po dvorani; en trenotek in žo sr, mislili navzoči, da ga ne bo več. Prestrašeni Eskimi zbeže iz koče, bežijo za onim, in skušajo gorečo obleko na njem pogasiti. Pri tem pa s« jc prijemal ogenj njih obleke, da so v trenutju bili vsi v ognju. Vseh dvanajst Eskimov je gorelo in BO V groznih bolečinah stokali. Že dopoldne bili BO od onih dvanajsterih štirje takoj mrtvi; trije pa so popoludne v neznosnih bolečinah umrli. Nesrečneži so bili takoj v bolnišnico odvedeni. Pomoč je bila Bicer naglo tu, ker so bili ognjegasci v dvorani in so za vodo takoj preskrbeli, toda kaj, ker se take tvarine, ki rade gorč, z lepa ne dajo pogasiti. Ko sc je začul klic: »Ogenj«, je nastal velik nemir med gledalci. Vse se je drenjalo k vrstim. "Nekateri so klicali godbo, in godba je res svirala naprej, na kar je bilo ljudstvo nekoliko pomirjeno misleče, da sedaj ni več nobene nevarnosti. Nesrečni Eskimi begali so kakor brezumni po dvorani in iskali vrat. Drugi so bežali po stopnicah na galerijo in zopet nazaj, zopet drugi popadali nezavestni na tla. Obraz nekega Eskima bil jc tako od ognja popačen, da ga ni bilo mogoče pogledati. Eden jc bežal po dvorani k vratom, toda pri izhodu zgrudil sc je mrtev na zemljo. Mnogi so šc pravočasno prihiteli na dvorišče, kjer so jim ondi ognjegasci hitro raztrgali gorečo obleko raz život in jo z vodo pogasili. — Jeden leži tu, drugi zopet tam. vljoč sc v groznih bolečinah, na zemlji; ondi leži moški v ženskem oblačilu z otrokom naročji. Dva »Ui puskakala iz oknu navzdol, jedan jo atal pri vratih in prosil pomoči; toda zastonj, mrtev se zgrudi na tla. Plamen, ki se jo prijel njih obleke, jc v kratkem segel do života, in jiin jc velike bolečine napravil po vsem telesu. Ves ta dogodek pa je trajal k večjemu eno minuto. Videli so ga toraj le oni, ki ao bili v bližini izhoda, drugi pa o nesreči So slutili nismo.
Na eskimovi koči je bilo nabito oznanilo, ki sc ju tako-lo glasilo: »Danes bode šo velik ameb in krohot, kakoršnega še ni bilo« ! Toda, Bog jc tako hotel, da so ni to zgodilo. Izkušeni zdravniki so se čudili rekoč, da tako vrste bolezni v svojem življenju še niso lečili: žilo ao se jim namreč tako posušile, da je bilo v njih komaj par kapljic krvi. Pogled na mrtvece, ležečo v mrtvašnici, je bil strašen in vtis grozepoln. Obličja posameznih mrtvecev bila so tako ožgana, da jih ni bilo moči spoznati. Uzrok temu so bile najbrže goste lasulje, katero so mladeniči imeli na glavi.
Ko so na pokopališču pogrebci za gospodom dekanom zadnji očenaš izmolili za duše umrlih, izpregovori gospod dekan med drugim naslednje besede: »Pač res stojimo tukaj z usmiljenim srcem nasproti umrlim, a rosni in strogi moramo sami proti sebi biti. Nenadni plamen, kateri je usmrtil te, spominja nas na ono roko, ki jo zapisala na steno v obcdnici babilonskega kralja besede: Mano! Tekel? Pharca! it. j. sešteti so ti dnevi, stehtan si bil na tehtnici in prelahek si bil najdeni. Tak pretreslji vslučaj nam mora biti v svarilo, da sami sebe vprašamo: Kaj pa jaz, ko bi bil tehtan na tehtnici V Ali bi morebi jaz ne bil tudi prelahek v dobrih delihT Ko bi ljudje večkrat pomialili, kaj je v resnici konečni cilj našega življenja, čemu da smo na svetu, ' ne bi bilo toliko alučajev nesrečno smrti! Na svetu vlada sedaj razbrzdanost in ona breskrbna površnost, kakor bi bilo življenje le igra za slepo srečo. In ljudje ao tako slepi v svojih etrasteh, da ne vidijo, kako krvavo jim jo potreba biti resnim in pametnim tudi v prcdpustnem veselju. Rea, dopuščeno je razveseljevati sc v enem času ali treba se je zdrževati vsega, da se ohrani dobro ime in pa strah pred Bogom, najvišjim sodnikom.