Pura
| Pura Anton Adamič |
| |||||||||||||
“Za božič kupim purico! Pomisli: par starih cunj mu dam, in pura bo v hiši. Ali ni to imenitno? Za praznike jo bomo porodili in obirali boste belo in črno meso, da bo veselje. Sosedovi jo že imajo in tudi jaz jo hočem —”
Skomignil sem le z rameni in po plohi prepričevanj sem pripomnil, da jo Bosanec opehari, če ne bo dovolj oprezna.
Teden dni pred božičem sta sklepala kupčijo, namreč kupec-žena moja in brkin, Bosanec lokavi, kot prodajalec. Žena je vrgla na mizo še prav čeden moj telovnik, sinovo pelerino, ki je šla že davno v penzijon, in priložila lepo zravnano rjavo ruto. Spogledali smo se.
“Nemojte; to je premalo,” je zajavkal Bosanec in stisnil belo purico pod pazduho, da je žalostno zajavkala. Žena se je zasukala na peti, izginila v spalnico in se povrnile s kupom obleke. Navrgla je še ene hlače, še eno suknjo, par starih čevljev.
“Premalo!” je zajavkal Bosanec in žena je dodala star klobuk, še otroško krilo in —
“Še mojo uniformo dodaj in salonsko suknjo! Celo posteljo priloži, saj spiva lahko na eni! Čaj, grem h “Balkanu”, da bo lažje odpeljal!” Jezen sem odšel in ju pustil, da sta nemoteno barantala.
Ko sem se opoldne vrnil, je bila spalnica napol prazna, družina pa vsa srečna.
“Pula, pula, kav, kav!” se je razkoračila pred menoj mala Beka, ki sicer vedno veka in je tleskala z ročicami.
“Mica, kar prinesi jo! Cmoki so se že shladili; ti jo kar nažokaj, da bo bolj tolsta,” se je muzala žena. Mica je prinesla puro in jo pričela takoj daviti s koruznimi cmoki. Pura je goltala, dekla jo je gladila po goltancu, odpirala ji kljun in jo zalivala, da je šlo laže “dol”. In pitanje se je vršilo že tri dni, vsak dan trikrat, vse po redu in lepo nam v zabavo, puri pa v grozo in strah.
Naša Mica, majhno, čokato in krepko dekle, jo je pitala kar stoje: stisnila jo je med kolena, nategnila ji kljun in z levico jo odprla. Pura je včasih zacepetala in tedaj je Mica vzkliknila: “Daj no, še čevlje mi boš raztrgala, onega! Saj bo kmalu polna štula; potrpi!” Kadar je bila “štula” (ali grbanec) nabasana, je pura posinela; povesila je kljun.
Predvčerajšnjim zajtrkujem mleko. Jaz pijem za zajtrk vedno mleko. Verujte, mleko pospešuje prebavo.
Pijem mleko, Mica pa drži puro med koleni, kar stoje. Pitala jo je z namočeno koruzo, kajti cmokov že od davi ni bilo več.
“Pa čemu ne sedeš?” sem pobaral Mico. “Sede bi jo pitala pač laže!”
“Je nerodno,” je odgovorila sramežljivo. “Ti živavka, lej, vse čevlje mi raztrgaš! Potrpi, da bo štula polna,” je mirila otepajočo se puro.
Toda purica se ni pomirila. Mica ji je vlila vode v zevajoče požiralo in ji zopet nasula žoltih, svetlih zrn.
Žena pride v kuhinjo. “Zakaj ne sede Mica?” vprašam ženo.
“I, saj veš, da noče, ker jo je sram, to šemo,” in proti Mici: “Kaj pa počneš, saj bo pura gagnila!” In jedva, da sem se ozrl na Micino gosposko kratko krilo in se domislil njenih golih beder, že je dekla spustila mučenico iz klešč. Pura, vsa osinela in s široko odprtim kljunom je omahnila naspred na “štulo”.
“Zapitala sem jo!” je veknila nesrečnica in si zakrila poškrlatelo lice.
“Ješ, ješ, zadušila se bo!” je zakričala žena in popadla počepajočo puro. Beka v jok, jaz pa v smeh. Ena — tri! je zdirjala žena s puro k sosedi — po svet. Na žalost se resnosti položaja nisem zavedal. Tolažil sem obupano Mico, češ, malo preveč si ji nasula v štulo; zdaj pa prežvekuje živavka.
Minilo je dolgih pet minut, pa stopi v kuhinjo žena s stoičnim mirom, a bleda in s puro — brez glave v rokah. Jaz vznak, Mica v kot.
“V sapnik si ji zatlačila koruzo!” je izpregovorila žena mrko kot iz groba.
“In da bo laže dihala, ste ji odbili glavo,” sem pristavil še niže jaz.
“Pula, kav, kav!” je tlesknila v roke Beka in prekinila grobno tišino.
Žalosten je božič brez pure, aj, aj.